Vse je tako, kot mora biti. In kot je vedno bilo: po koncu enega leta pač nastopi naslednjo. S številko več. Kaj drugega se ne spremeni. Ostajamo, kar smo. Tam, kjer smo. V svetu, ki je takšen, kot je bil. Bolj ali manj. 

Toda prerokbe, da bo hkrati z nastopom novega koledarskega leta nastopil tudi konec sveta, se niso polegle niti po tistem, ko smo živi in zdravi vstopili v novo tisočletje. Ob koncu slehernega leta kar naprej poslušamo vedno nove ugotovitve, da bo zdaj pa resnično in zares konec sveta. To nam dokazujejo z najrazličnejšimi prerokbami. Izračuni. Uvidi. In še s čim. Del ljudi vsakokrat verjame, da to drži. Na to se pripravljajo in izvajajo raznovrstne ukrepe. Tako zgoraj naštete kot tudi druge. Vsi ti ukrepi pa zagotovo premorejo vsaj simptomatično razsežnost. Če že niso simptom. S simptomi pa je tako, da so, kot vemo, mesto resnice. 

Merjenje časa
Toda za prerokbami o koncu sveta, ki naj bi sledil koncu leta, pa se vendarle skriva nekaj več kot zgolj naivnost in lahkovernost vseh, ki takim zgodbam verjamejo. Stvar ima tudi globljo logiko. Globlji obrazec. Ta seveda ni povezan s prerokbami, z izračuni in s podobnim, marveč s tem, kako družbe in kulture merijo čas. Kako za ljudi v različnih družbah in kulturah mineva čas. Kdaj se začne. In kdaj konča. Skratka, reč je povezana s kulturno specifičnimi kozmologijami in z njihovimi rešitvami, povezanimi z razsežnostjo človeškega bivanja, ki ji pravimo čas. 

Na tem mestu se ne moremo podrobneje spuščati v kulturno specifične percepcije časa, niti v njihove značilnosti. Tema je zapletena in večplastna, tudi zato, ker pač ne moremo v celoti dojeti tega, kako zelo različna dimenzija je lahko čas znotraj različnih kultur, in kako zelo različno lahko mineva. Na tem mestu nas bo v zvezi s časom in z njegovim minevanjem zanimalo zgolj to, da ga praviloma merimo. Ne z uro ali s podobnimi tehničnimi izumi, ki so, resnici na ljubo, zelo marginalna in nepomembna oblika merjenja časa, ampak družbeno in kulturno. 

Skozi sosledje družbenih in kulturnih sekvenc, ki kažejo, kot je poudarila tudi Barbara Adam, ponavljanje oziroma cikličnost. Tudi tam, kjer je kot družbeno prevladujoča prisotna tako imenovana linearna percepcija časa, po kateri čas teče iz preteklosti v sedanjost in nato v prihodnost – torej percepcija časa, kakršno poznamo zdajšnji Evropejci – se čas kljub temu ciklično ponavlja in vrača. Za zahodne družbe je najizrazitejši dokaz tega vračanja prav naprava, s katero merimo čas, namreč ura. Ura kot tehnično sredstvo merjenja časa nosi v svoji konstrukciji in logiki percepcijo časa, ki ni linearna, marveč ciklična. 

Čas se namreč ponavlja. Ponavlja se ponedeljek ob 8.50. In seveda sreda ob 12. uri. Kot tudi petek ob 18. uri. Celotna naša delovna, javna in tudi zasebna organizacija časa temelji na ciklični organizaciji in percepciji sicer linearno potekajočega časa. Brez cikličnega ponavljanja in percepcije časa bi padli v vodo vsi naši urniki, dogovori, pogovori, pa tudi odhodi vlakov in avtobusov, njihovi vozni redi, in še marsikaj drugega. 

Ne bomo se podrobneje spuščali v naš tip soobstoja linearnega in cikličnega časa, vendar pa ga je treba imeti v mislih, kadar razmišljamo o napovedih o koncu sveta. Kajti zdi se, da so te še kako povezane s kulturno značilnimi logikami percepcije in merjenja časa. Iz več razlogov.

Časovne enote so kulturno določene
Najprej morda zato, ker konec sveta redno napovedujejo ob koncu koledarskega leta. Tako sovpadanje odpira najmanj vprašanje, zakaj konec sveta ne more nastopiti na primer 16. oktobra. Ali 3. marca. Torej nekje vmes. Sredi leta. Zdi se, da se kaj takega ne more zgoditi. To je težko verjeti. Ljudem se zdi veliko verjetneje, da bi konec sveta nastopil ob izteku leta. Katerega koli že. Zakaj? 

Eden od ključnih dejavnikov te logike je nemara prav dejstvo kulturno določenega merjenja časa v zahodnih kulturah. V teh kulturah se namreč temeljna časovna enota, torej leto, pač izteče 31. decembra. To pomeni, da se takrat nekaj zares konča. To, kar se konča, je kulturno določena časovna enota. V nekem smislu je 31. decembra res nečesa konec. Konec ene časovne enote. Ki ji mora, vsaj po kulturno določeni percepciji časa, slediti nova časovna enota. Od začetka. S ponavljanjem mesecev, letnih časov, praznikov in še česa. 

Pri nas se, kot je pogosto tudi v drugih kulturah, konec ene časovne enote in začetek druge časovne enote ceremonialno zaznamuje. S prazniki. In s kolektivnim obdarovanjem. Mimogrede, prav zato je nemogoče novoletno darilo podariti marca – ali kadar te pač prime. Zakaj? Ker se takrat pač ne začne minevati nova časovna enota. Takrat ni česa praznovati. Točka, v kateri se nova časovna enota začne in konča, je kulturno določena in na to posameznik niti ne more niti ne sme vplivati. Sicer se sploh ne bi vedelo, kako teče čas.

Simboličen konec sveta
Druga stvar, ki jo je treba imeti v mislih, ko gre za sovpadanje konca leta in prerokb o koncu sveta, je, da se tudi vkulturnem smislu s koncem leta konča svet, kakršnega smo poznali in živeli. Vsaj simbolno. Na simbolni ravni. To namreč dokazuje množična obveznost podarjanja in sprejemanja daril. Daril pa, kot vemo, ne dajemo kar tako. Zdi se namreč, da so v veliki večini kultur darila povezana z vzpostavljanjem in reprodukcijo sodelovanja med posamezniki, ki se obdarujejo. Kar bi pomenilo, da je predpisano množično obdarovanje ob koncu leta v resnici treba razumeti kot obveznost, da posameznik na novo vzpostavi ali obnovi odnose sodelovanja in kooperacije z drugimi posamezniki in skupinami. 

To obdarovanje pa poleg obveznosti vsebuje tudi možnost izbire. Posameznik se namreč lahko, zlasti ko gre za posameznike, s katerimi se še ni obdaroval, odloči, ali in koga bo obdaroval. To s socialnega zornega kota pomeni, da se lahko odloči, s kom bo vzpostavil kooperativne odnose in s kom ne. To seveda pomeni tudi to, da je decembra v resnici konec nekega sveta – socialnega sveta, v katerem je posameznik živel minulo leto. Res je, da ga mora posameznik za to, da ga bo imel v naslednjem letu, simbolno ustvariti natančno z obdarovanjem, s katerim si oblikuje mrežo kooperativnih odnosov za čas, ki prihaja.

Konec socialnega sveta
Tretjič, to kulturno potekajoče ustvarjanje družbenega sveta skozi dajanje in sprejemanje daril ima tudi v kulturnem smislu jasen čas obstoja in trajanja. Ta čas je namreč leto dni. V kulturno razumevanje poteka časa pri zahodnjakih je namreč vključena logika, po kateri se je treba ob koncu naslednjega leta spet obdarovati, kar pomeni vnovič vzpostaviti družbene vezi pripadnosti in sodelovanja, svoj družbeni svet. 

Vse povedano pomeni, da je ideja o koncu sveta ob koncu leta v resnici vgrajena v zahodno percepcijo in razumevanje minevanja časa. Toda svet, ki ga je ob koncu leta konec, ni kar planet Zemlja. Ali "ves svet', kar koli to že pomeni. Ali ves obstoj. In podobno. Svet, ki se ob koncu leta konča, je posameznikov socialni svet, temelječ na odnosih kooperacije. Ta svet v zahodnih kulturah traja samo leto dni, zato ga je ob vsakem koncu leta v resnici konec. Prav zato je na ta konec mogoče prikladno lepiti najrazličnejše prerokbe o koncu sveta nasploh. Zato jih ljudje slišijo. Zato se vsaj nekaterim zdijo možne.

Zakaj se obdarovati?

Toda ob koncu leta socialnega sveta vendarle ni nepopravljivo in nepreklicno konec. Kajti ta socialni svet posameznik lahko, oziroma ga celo mora, redno obnavljati. Vzpostavljati. In ohranjati. Mauss je prav v tem dejstvu videl družbeni pomen darovanja. Prav zato je prišel do sklepa, da je obdarovanje za družbo preveč pomembno, da bi bila lahko odločitev, ali bo posameznik v njem sodeloval ali ne, prepuščena samo njemu. 

To pomeni, da svet vendarle ni tako nevaren, kot nam skušajo dopovedati vsi, ki prerokujejo konec sveta. Tudi življenje ne. In tudi svet ni, vsaj po mojem mnenju, tako zgrešen in kaotičen, kot ga doživljajo nekateri. Pravzaprav je lep. Lahko je tudi zelo prijeten. To pa je največkrat odvisno od nas samih. Od tega, s čim se ukvarjamo. S koncem sveta. S katastrofami. Z ogroženostjo in s še čem. Ali pa drug z drugim. S tem, kaj si lahko damo. Kakšne vezi lahko spletemo. S čim si lahko olepšamo življenje in vsakdan. 

December: mesec ustvarjanja socialnih svetov
Sama sem blagoslovljena z življenjem, v katerem lahko veliko dajem. Na najrazličnejše načine. Skozi najrazličnejše kanale. Na najrazličnejših mestih. V njem se kar pojavljajo ljudje, ki mi veliko dajo. Prikaže se neka druga Vesna, ki mi posreduje recept svoje mame za ene od najboljših keksov, kar jih je. Ki jih nato spečem za novoletno srečanje s podiplomskimi študenti, ki v teh keksih uživajo. Kako naj bo tak svet nevaren? Kako naj ga bo konec? 

Ker je december mesec dajanja in prejemanja, torej mesec ustvarjanja naših socialnih svetov, mi je še posebno ljub. Napolnjuje ga vonj doma pečenih keksov, namenjenih podarjanju, prijaznosti, spominom in naklonjenosti. Skupnim večerom. Rok in nohtov, zamazanih od testa. Lučk. Daril. Darilnega papirja. Jelk. Belih in srebrnih. Skratka, tistega, zaradi česar je naše življenje lepo. In varno. Nikar se ne bojte. Jutri bo. Čeprav nas bo v njem marsikaj motilo, vseeno bo. 

Skratka, želim vam prijazen, človeško topel in lep december, res prijetne praznike s tistimi, s katerimi jih želite preživeti, in vsega dobrega, predvsem pa zdravja, v letu 2012.