Najosnovnejši pojav v zavesti je misel. Ali bi se karkoli lahko zgodilo, ne da bi se o tem pojavila misel v zavesti? Slovenci imamo za misel zelo domišljen izraz: misel je sel, ki mi prinaša podatke in informacije. Misli se združujejo v miselne strukture, koncepte in miselne predstave, ki v večji ali manjši meri odslikujejo ustroj stvarnosti. Koncepti so miselni pripomočki, na katere se opira razumevanje.

Vsak koncept lahko razumemo kot svojstven koordinatni sistemali kot nekakšno kukalo, ki omogoča pogled na določene podrobnosti istega opazovanega prizora. Premakne fokus opazovanja v svojo domeno. Tako je razumljivo, da koncept vedno okrni resnico, saj opazuje le njen omejeni del – tisti del, ki se nam trenutno zdi pomemben ali zanimiv. Od popolnosti naših konceptov je odvisno, kako dobro razumemo stvarnost in zakone, ki vladajo v njej.

Resnična stvarnost je neskončna, kot je neskončno vesolje. Neskončnosti ni mogoče doumeti. Koncepti naredijo svet oz. predstave o njem smiselne in razumljive zato, ker neskončno število informacij skrčijo na obvladljivo število. Ta lastnost, ki omogoča, da lahko stvari razumemo, pa je hkrati tudi pomanjkljivost - s krčenjem pride do pačenja slike. Če uporabim zelo omejen koncept, na primer materialistično predstavo stvarnosti, po kateri je materialnost osnova vsega, kar obstaja, potem se znajdem v zadregi takoj, ko poskusim z njim razlagati subtilen, nematerialni, duhovni svet. Kako naj z materialnimi pojmi opišem življenje ali ljubezen? Metodologija in instrumenti znanosti tukaj odpovedo. Vsakomur, ki se spopade z zapletenimi problemi življenja, postane jasno, da materialističnisvetovni nazor pri razlagi celotne stvarnosti "ne drži vode"; potrebuje resno prenovo.

Osnovno vodilo na poti vsake, tudi duhovne rasti, je kritična obravnava obstoječih konceptov, ki se ob podrobnejšem vpogledu pokažejo kot dvomljivi ali napačni. Najpomembnejši koncept je koncept o naravi človeka samega; sedanji je žal – napačen. Jezik, s katerim opisujemo stvarnost, koncepte, s katerimi si jo razlagamo, bi bilo treba neprestano dopolnjevati in menjati za takšne, ki so bolj dodelani. A tega ne počnemo.

Če naše opazovanje in razumevanje sledi miselnim konceptom, zagrešimo napako. Temu se izognemo le tako, da svet opazujemo z vso pozornostjo in doživljamo sedanji trenutek brez vpletanja uma. Kljub njihovim pomanjkljivostim pa omalovažujoč odnos do konceptov ni na mestu. Koncepti so kotstopnice:nobena ni končni cilj, je pa opora, od katere se lahko odrineš, da se prebiješ do popolnejših spoznanj. Če bi kakega od njih izpustil, preprosto ne bi imel pomembne opore, ki omogoča napredek.

Pot do spoznanja resnice je kot plezanje na visoko drevo. Ne da bi se opiral na niže ležeče veje (koncepte), je zelo težko zlesti nanj. Razgled z vsake posamezne veje je zanimiv in za marsikoga povsem dober, a zavedanje, da se z višje veje vidi še marsikaj več, te vleče naprej. Ko dosežeš najvišjo vejo, se razgledi z nižjih zdijo smešno omejeni. Pa vendar – brez njihove pomoči ne bi dosegel cilja. Vsaka od njih je dragocena opora, da se lahko odženeš više. Vsaka od vej pa tudi zastira tisti najvišji pogled – na nebo. Razen zadnje.

Ko razumeš več, si sposoben sprejeti in doumeti popolnejše razlage; iste informacije bi kdaj prej lahko naletele na nesprejemanje ali bi delovale odbijajoče. Najpomembnejša posledica okrepljenega znanja pa je, da razblinja strahove in s tem ruši sodbe in odpor. Ko razumeš ozadje ravnanja, ki si ga obsojal, storilca ne obsojaš več, saj razumeš motiv in logiko v ozadju. Takrat ravnanje lahko sprejmeš. Sprejemanje je nujna sestavina napredka, nesprejemanje pa zavira življenje in ustvarja bolečino.

Sledenje konceptu pomeni omejevanje in prilagajanje nosilni ideji koncepta. Pomeni izpostaviti en sam cilj (ali omejeno število ciljev), en ideal, eno težnjo, h katere uresničitvi koncept vodi. Kadar ideali, cilji, težnje niso pravi oziroma niso v skladu z zakoni narave ali stvarstva (najvišji zakon je zakon ljubezni, povezanost vsega), se to neizogibno izkaže kot resen problem, saj je neresnica ali laž vedno povezana s tesnobo in bolečino. Civilizacija, ki zasleduje napačen ideal – na primer denar –, prej ali slej zaide v slepo ulico, saj delovanje gradi na laži. Prav to se dogaja danes.

V svojem razvoju odlagamo en koncept za drugim in gradimo vse popolnejše, dokler ne spoznamo, da zadnja, dokončna rešitev ni v domeni kakršnega koli koncepta. Predstavo o Zemlji kot ravni plošči je zamenjala predstava o Zemlji kot krogli. Nato je predstavo o Zemlji kot središču vesolja zamenjala teorija o Soncu kot središču vesolja itd. Newtonove zakone smo zamenjali za Einsteinovo relativnostno teorijo, ki pa se že kaže za pomanjkljivo.

Tudi zadnji koncept je treba naposled zavreči. Končno spoznanje lahko dosežemo le tako, da opustimo vse koncepte. Vsi so namreč stvar uma, stvar logike in kot takšni omejeni. Človeška bit je zunaj vsakega koncepta, ne moreš je opisati v nobenem koordinatnem sistemu ali je osvetliti s kako lučjo uma; ta je v sposobnostih dojemanja omejen.

Trdnost miselne stavbe, na kateri gradimo svoje znanje, je odvisna od zaupanja v posamezne trditve, koncepte. Trditev, v katero (še vedno) verjamem, ni nujno resnična, morda le še nisem naletel na informacijo, ki bi jo postavila na laž. Povedati je treba, da je zelo dobroposkrbljeno, da informacije, ki bi sedanje koncepte izpostavile dvomu, ne bi prodrle v javnost. Vsi sistemi obveščanja so nadzorovani, avtorji, ki vnašajo dvom in mečejo slabo luč na ustaljene dogme, pa so na različne načine blateni, zasmehovani in odrinjeni. Zato je širjenje alternativnih informacij, informacij iz uradno nepriznanih virov, ovirano ali skrito pred širšo javnostjo. Največ se jih pretaka po svetovnem spletu. Prav ta medij je tisti, ki omogoča najhitrejši napredek, saj se noben drug medij ne more kosati z njim po obsegu, pestrosti in hitrosti dostopa do informacij.

Zoran Železnikar

SE NADALJUJE

Vir: www.prisluhni.si