Živimo v času, ko le do redkih znanj in prepričanj pridemo na osnovi lastne izkušnje. 
Že dveletni otrok mora verjeti vzgojiteljici, ki mu razlaga kaj je »fuj« in kaj je »bravo«. Nadaljuje s šolo, v kateri mu povedo vse formule, definicije in opise delovanja sveta, v katerem bo živel.

Če se s tem ne strinja in pokaže na primere, ko to, kar ga učijo, ne deluje, mu bo učitelj zamašil usta z besedami, da izjema potrjuje pravilo. Potem je praviloma mir – otrok si ne upa vprašati naprej: kako je mogoče, da izjema potrdi pravilo? Ne, izjema ne more potrditi pravila. Gre le za napačen prevod reka, ki se v resnici glasi: vsaka izjema postavi pravilo pod vprašaj.

Če so vas že v otroštvu tako »obdelali«, ne preseneča, da vam bodo tudi kot odrasli osebi strokovnjaki povedali, kakšno hišo morate zgraditi, kako se zdraviti, kako zanositi, kako se prehranjevati, kako vzgajati otroke … 

Navadno mine veliko let in ljudje se morajo srečati s številnimi primeri, ko naučene resnice ne delujejo, preden vsaj tisti, ki jim je ostalo nekaj radovednosti in svobodnega duha, začnejo preverjati, primerjati in na temelju lastnih izkušenj ugotavljati, kaj od vsega, v kar so dotlej trdno verjeli, v resnici drži – in kaj ne. 

Nemara je prednost današnjega časa v tem, da se miti o nezmotljivosti stroke, politike, cerkve, mednarodnih ustanov, statistike … topijo hitreje kot ledeniki in sneg na Antarktiki. 

Veliko ljudi je zmedenih. Vse več podatkov, ki se ne skladajo s tem, v kar bi želeli verjeti, najeda njihova lagodje in občutek varnosti. In to ne bo izginilo. Iz dneva v dan je obstreljevanje medijskega prostora z zgodbicami, v katere bi želeli zaupati, vse večje. Tudi družbena omrežja so kontaminirana z vse preveč ponarejenimi slikami, posnetki, »pričevanji« …

Ali sploh še komu zaupamo?
O, še kako. Osebi, ki smo ji doslej še najmanj – sebi!

Sanja Lončar
Vir: www.zazdravje.net