Domovi, polni nepotrebne krame
Morda ste že zasledili tuje resničnostne oddaje, v katerih prikazujejo osebe, ki živijo v natrpanih stanovanjih, polnih krame, in zatrjujejo, kako pomembne so te stvari zanje. Gre za osebe, ki v resnici trpijo za kompulzivnim kopičenjem stvari. To je motnja, ki predstavlja eno od oblik obsesivno – kompulzivne motnje (ena od desetih najpogostejših bolezni po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije), pri kateri imajo osebe neizmerne težave vreči oziroma se ločiti od stvari. 

Morda ste tudi sami že zasledili tuje resničnostne oddaje, v katerih tako kot v uvodu prikazujejo osebe, ki živijo v natrpanih stanovanjih, polnih krame, in zatrjujejo, kako pomembne so te stvari zanje. Gre za osebe, ki v resnici trpijo za kompulzivnim kopičenjem stvari. To je motnja, ki predstavlja eno od oblik obsesivno – kompulzivne motnje (ena od desetih najpogostejših bolezni po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije), pri kateri imajo osebe neizmerne težave vreči oziroma se ločiti od stvari.

Stran ne zmorejo vreči niti tistih stvari, ki so neuporabne, pogosto kopičijo časopise in revije, papirje, plastične nakupovalne vrečke, papirnate škatle, fotografije, kuhinjske pripomočke, račune, potrdila, oblačila, pa tudi brezplačne stvari, kot so letaki. V zadnjem času nekateri kopičijo tudi elektronske podatke in e-pošto. Verjamejo, da zbirajo edinstvene stvari, ki pa se drugim ne zdijo prav nič posebne, kot na primer star smetnjak. Zaradi kopičenja živijo v neredu, v prostorih, kjer živijo, je težko živeti in se premikati po njih. Težave se lahko kažejo tudi skozi kompulzivno nakupovanje (nikoli nočejo zamuditi dobre kupčije) ali z brskanjem po smeteh in zbiranjem stvari, ki so jih drugi zavrgli. Vsak predmet se jim zdi uporaben, če ne zanje, pa za nekoga drugega – in zato se počutijo odgovorni, da predmete shranijo.

Pospravljanje?
Pospravljanje za te osebe pomeni le to, da primejo nek predmet v roko in ga nato položijo nazaj na drugo stran kupa, s katerega so predmet vzeli. Rezultat takšnega »pospravljanja« so kupi nakopičenih nepovezanih predmetov, pomembnih in nepomembnih, v katerih se večina stvari izgubi. Trpita lahko tudi osebna higiena in čistoča domovanja.

Težko sprejemajo odločitve
Obenem pa se motnja kaže tudi navznoter, doživljajo namreč čustvene stiske in težko funkcionirajo v vsakdanjem življenju. Težave imajo s sprejemanjem odločitev, od tega, kako in kje bi stvari hranili, do preprostih odločitev, kot je izbira hrane v restavraciji, kot tudi pomembnih odločitev, kot je menjava delovnega mesta. Če občutijo še pomanjkanje zaupanja v svoj spomin oziroma mislijo, da si ne morejo vsega zapomniti, so lahko tudi zato obremenjeni in zato tudi hranijo stare časopise, revije … Pogosto zavračajo obiske, kar lahko vodi v socialno izolacijo. Vse to ima lahko posledice tudi na njihovem zdravju ter poklicnem in finančnem področju. 

Čustveno navezani na predmete
Osebe s to motnjo so pretirano sentimentalno navezane na zelo nepomembne predmete. Želijo jih shraniti, ker jih spominjajo na njihov obstoj. Vsaka stvar zanje predstavlja neko zgodbo, je povezana z nekim dogodkom, ki jim je pomemben, oziroma čutijo, da so predmeti del njih. Če bi jih odvrgli, bi čutili, da se tega dogodka ali izkušnje ne bodo več spomnili oziroma da bodo izgubili del sebe. Zato jim predmeti dejansko predstavljajo občutek varnosti.
Kopičenje tako po eni strani razbremenjuje tesnobo, po drugi pa jo tudi ustvarja. Več stvari nakopičijo, bolj izolirano se počutijo od sveta, družine in prijateljev. Samo misel, da bi morali počistiti ali odvreči stvari, v njih sproži močno nelagodje ali celo paniko.

Kopičenje živali
Zagotovo ste slišali tudi za osebe, ki so kopičile živali, ki je ena od oblik motnje. Te osebe imajo torej kompulzivno potrebo, da imajo čim več živali, kar pa se običajno konča z nenamernim zapostavljanjem, slabo skrbjo ali celo zlorabo. Ti ljudje prav tako običajno končajo čustveno izžeti, socialno izolirani in odtujeni od družine in prijateljev. Problemi nastanejo torej tako za živali kot za tiste, ki jih kopičijo. 

Čeprav si želijo dobro skrbeti za živali, imajo težave z organizacijo, pozornostjo in osredotočenostjo, zato težko ohranjajo tudi čistočo. Nanje so močno čustveno navezani, želijo jim nuditi potrebno ljubezen, nego, skrb, a tega ne zmorejo in niso sposobni videti negativnih posledic kopičenja za živali in se od njih težko ločijo. Živali vidijo kot vir ljubezni. Ta vez jim predstavlja nekonfliktno obliko odnosa. Lahko se vidijo kot rešitelji nezaželenih živali, zaradi česar se počutijo posebne, ljubljene in pomembne. Ne zmorejo pa videti, da realno niso sposobni skrbeti zanje in jih ne zmorejo dati v posvojitev.

Rešitev?
Za zdravljenje je najpomembnejša motivacija posameznika, da si želi pomoči, ki mu jo lahko nudijo psihologi in psihiatri. Osebe z motnjo se težave lahko ne zavedajo; ne zavedajo se, kako vpliva na njihovo življenje, lahko pa se zaradi motnje počutijo tudi osramočeni in zato ne poiščejo pomoči. Zdravljenje običajno poteka s pomočjo psihoterapije (kognitivno – vedenjske) in zdravil. Če mislite, da imate težave oziroma da ima težave vaš najbližji, preberite spodnja vprašanja in poiščite pomoč, če nanje odgovorite pritrdilno. 

• Ali težko odvržete stran (prodate, reciklirate …) stvari, ki bi se jih drugi že znebili?
• Ali je težko uporabljati prostore, v katerih nabirate stvari?
• Ali pogosto kupujete stvari oziroma jih vzamete, če so brezplačne, pa jih v resnici ne potrebujete in zanje nimate prostora?
• Ali kopičenje, shranjevanje in nabiranje stvari ovira vaše funkcioniranje v življenju – pri delu, družinskem in družabnem življenju?
• Ali oziroma koliko stresa doživljate zaradi teh simptomov?

Osebe s kompulzivno motjo kopičenja:

• ne zmorejo vreči stran stvari,
• občutijo močno tesnobo, če samo pomislijo, da bi kaj morali vreči stran,
• težko kategorizirajo in organizirajo stvari, saj jih zaznavajo kot kompleksne, unikatne in nezamenljive,
• se ne zmorejo odločiti, kaj bi lahko vrgli stran in kje bi stvari hranili,
• se sramujejo nakopičenih stvari,
• nimajo radi, če se njihovih stvari dotikajo drugi ljudje,
• imajo lahko tudi druge težave oziroma bolezni: depresijo, anksioznost, motnjo pozornosti, demenco, shizofrenijo, težave z alkoholom …
• lahko zaradi motnje izgubijo funkcionalni prostor za življenje, so socialno izolirani, imajo težave v odnosih z družino, finančne težave, zdravstvene težave …

Zgovorne številke

• Motnja kompulzivnega kopičenja se pojavlja pri približno 2 do 6 odstotkih populacije in pogosto vodi v velik stres in težave v vsakodnevnem funkcioniranju, če se ne zdravi.
• Nekatere raziskave kažejo, da pogosteje kopičijo ženske, motnja je pogostejša tudi pri starejših osebah – kar trikrat pogostejša pri odraslih, starih med 55 in 94 let, v primerjavi z osebami, starimi med 34 in 44 let. Lahko se začne kazati že v otroštvu, ko se otroci ne morejo ločiti od polomljenih igrač, starih šolskih nalog, lahko tudi opilkov …
• Približno 40 odstotkov oseb, ki kopičijo predmete, kopiči tudi živali.
• Vsako leto zaradi kompulzivne motnje kopičenja trpi na sto tisoče živali – pri večini oseb z motnjo so živali slabo nahranjene, bolne ali umirajoče.

Kompulzivno kopičenje ni enako zbirateljstvu
Zbiratelji z velikim ponosom in veseljem govorijo o stvareh, ki jih zbirajo, njihove zbirke so lepo organizirane, občutijo zadovoljstvo, ko jih dopolnjujejo. Osebam, ki kompulzivno kopičijo, nakopičene stvari predstavljajo varnost, živijo v neredu, njihov življenjski prostor je zelo okrnjen, počutijo se žalostne in osramočene zaradi kopičenja, imajo tudi finančne težave. Glavni pokazatelj, ali gre za motnjo ali le shranjevanje, je, kako to vedenje vpliva na vsakodnevno funkcioniranje v življenju.

Nives Pustavrh

Vir: www.viva.si