Evropski lov za kolonijami
Moč zahodne Evrope je v 19. stoletju v primerjavi z ostalim svetom močno narasla. V Afriki so v prvi polovici 19. stoletja evropske države imele le trgovske postojanke, ki so trgovale s priobalnim prebivalstvom.
 
Kolonialna uprava je obstajala samo v francoskem Senegalu, v britanskih Gambiji, Sierri Leoni in Lagosu.
Te trgovske postojanke so poleg mesta, kjer se je trgovalo, imele le manjše ozemlje. Območja britanskega Gabona, portugalske Gvineje, Angole in Mozambika so bila v tem času predvsem trgovske cone, ki so se postopoma širile v notranjost.

Notranjost Afrike je bila, razen srednjega in spodnjega toka Nila, Evropejcem malo znana.
Nekoliko globje v notranjost so prodrli le še na skrajnem jugu Afrike.

Leta 1876 je bilo na predlog belgijskega kralja Leopolda II ustanovljeno Mednarodno združenje za Afriko, ki si je zadalo nalogo, da osnuje verigo trgovskih in raziskovalnih postaj, s pomočjo katerih bi nato raziskali Afriko od Atlantskega do Indijskega oceana. Raziskovalcem in trgovcem so pomagale tudi vojaške patrulje, katere so jih varovale in obenem onemogočale kakršno koli trgovanje s sužnji.
 
Leopold II je za območje Kongove kotline - belgijske nove kolonije predlagal, da bi postalo območje proste trgovine, katera bi potekala pod njegovim vodstvom. Ostale evropske velesile so podprle njegov predlog in začelo se je razdeljevanje ozemlja Afrike.
 
V lovu za kolonijami v Afriki je sodelovalo v glavnem pet evropskih držav: Velika Britanija, Francija, Nemčija, Portugalska in Belgija. Od teh petih držav si je le Belgija prizadevala za čim večje ozemlje, ostale pa so se vključile v boj le zato, da bi preprečile širjenje nasprotniku. Boju za kolonije sta se kasneje priključili še Italija in Španija.
 
Nemčija je v kratkih 18 mesecih (od 1883 do 1885) razglasila za svoja velika območja na raznih koncih Afrike. V tem času so si prisvojili Jugozahodno Afriko (Namibija), Togo, Kamerun in del Vzhodne Afrike. Po mnenju zgodovinarjev naj bi si Nemčija prilastila afriška ozemlja predvsem zato, da bi odvrnila pozornost od svojega spora s Francozi (Nemci so v tem sporu dobili Alzacijo in Loreno), obenem pa naj bi s tem spodbudila Francijo in Veliko Britanijo za lov na nova ozemlja v Afriki. Rivalstvo med Francijo in Veliko Britanijo v Afriki se je začelo v 80-ih letih 19. stoletja, ko je Velika Britanija prevzela oblast v Egiptu, ki je bil tudi del francoske interesne sfere. Z bojem za nova ozemlja v Afriki je bil za Evropske velesile začasno pozabljen problem Alzacije in Lorene.
 
Francija je imela v lasti že Alžirijo (1830) in Tunizijo (1881), v letih od 1880 do 1885 pa so združili ozemlja na območju med Senegalom, Sudanom in Gabonom v Francosko Zahodno Afriko in Francosko Ekvatorialno Afriko.
 
Velika Britanija je leta 1814 Nizozemcem odvzela Kaplandijo, nato pa so si prisvojili še Natal (1843), Rodezijo (1889) ter Oranje in Transvaal (1910). Vse naštete kolonije so se leta 1910 združile v Južnoafriško unijo. Poleg tega so si Britanci prisvojili še Egipt (1882), Ugando, Kenijo in Nigerijo (1887) ter Sudan (1899).
 
Portugalci so si prilastili Angolo, Mozambik in Portugalsko Gvinejo.
 
Španci so imeli v lasti le del Maroka.
 
Italijani so se boju za kolonije priključili šele kasneje in si leta 1885 prisvojili Eritrejo, leta 1889 skupaj z Britanci in s Francozi Somalijo, leta 1912 Libijo. Leta 1936 so osvojili Etiopijo, vendar pa so jo leta 1942 izgubili.
 
Meje med kolonijami so določevali zelo približno, marsikje samo po poldnevnikih in vzporednikih. Zadnje meje (npr. v Sudanu in Beninu) so določili po vojaških spopadih, ki so veliko Britanijo in Francijo pripeljali na rob vojne. Do nasprotij je prišlo tudi med priseljenci nizozemskega porekla (Afrikanderji), ki jih je predstavljal Paul Kruger in priseljenci britanskega porekla (Utilanderji), ki jih je predstavljal Cecil Rhodes. Spor je leta 1899 privedel do vojne, ki je trajala do leta 1902. V vojni so Britanci zmagali in si prilastili nizozemska ozemlja, s čimer je bila delitev Afrike bolj ali manj končana.

Se nadaljuje

novice.svarog.org