Kolonialno obdobje do 1914
Interes Evrope za ozemlja v Afriki je trajal tako dolgo, dokler je potekala delitev, nato pa se je interes za ozemlja v Afriki zmanjšal. Od tedaj naprej so vlade držav, ki so imele kolonije, želele le to, da bi bila kolonija za državo čim manjši strošek. Idealna je bila tista kolonija, ki se je lahko sama vzdrževala, pri čemer ni bilo pomembno, kdo je bil tisti, ki je pospeševal gospodarski razvoj kolonije (domačini pod kolonialno oblastjo, evropski priseljenci, podjetja...).

V ekonomskem smislu Afrika ni veliko pomenila, saj Evropa v začetku 20. stoletja ni potrebovala veliko afriških produktov, Afrika pa ni potrebovala večjih količin produktov iz Evrope.

V tem času, do prve svetovne vojne, je vsa odgovornost za razvoj kolonije slonela na kolonialni oblasti, katero je predstavljala le peščica ljudi iz matične države - lastnice kolonije. Kolonialni upravniki so imeli na razpolago le omejena finančna sredstva, zaradi česar je razvoj kolonije potekal zelo počasi. Za red in mir v koloniji je v začetku skrbelo le nekaj deset, največ nekaj sto najetih vojakov. Kolonialna vojska si med vojaškim posredovanjem ni smela privoščiti večjih izgub, saj zanje ni imela nadomestila.

V tem začetnem obdobju je kolonialna oblast poizkušala razširiti vpliv in oblast na okoliško prebivalstvo, nato pa pobirati davke. V marsikateri koloniji je to potekalo mirno, ponekod pa je domače prebivalstvo napadalo trgovske karavane in prekinjalo telegrafske žice. Kolonialna vojska je le s težavo dušila upore, matična država pa je morala povečati dohodke.

V razvijajočih se kolonijah je nenehno rasla potreba po delovni sili, ki bi bila pripravljena delati na plantažah in v rudnikih ali pa pomagati pri izgradnji cest in železnic. V začetni fazi kolonizacije je bilo sodelovanje domačega prebivalstva v teh delih nadomestilo za plačevanje davkov. Delavce za ta dela so izbirali in določali plemenski poglavarji, ki so hoteli zadostiti zahtevam kolonialnih gospodarjev.

Za Afričane je bil v tem času največji problem, kako se opredeliti: ali za naraščajočo moč kolonizatorjev ali za stare šege in običaje. Kolonialna oblast je izbirala nove vojake tudi med njim lojalnim domačim prebivalstvom, ki so bili v očeh ostalih domačinov izdajalci. Zaradi tega je nastal razkol med domačim prebivalstvom.

Pri stikih med domačim prebivalstvom in kolonizatorji so pomagali misijonarji, katerih je bilo v začetku več kot kolonizatorjev. Misijonarji so poleg tega, da so širili krščansko vero, domače prebivalstvo učili pisati.

V celoti povzeto je prvo obdobje kolonizacije označil trud kolonij za ekonomsko neodvisnost. Sprva so kolonije delovale z izgubo, ki pa se je z leti zmanjševala. Domače prebivalstvo je bilo kolonialnim gospodarjem različno naklonjeno.

Kolonialno obdobje od 1914 do 1939

Kolonialne oblasti so na začetku drugega obdobja že nadzirale večino območja svoje kolonije. Uporov posameznih plemen praktično ni bilo več. Prometno omrežje je že bilo toliko razvito, da se je dalo iz enega dela kolonije v drugega pripotovati v nekaj dneh ali tednih. V kolonialnih naseljih so se že izboljšale zdravstvene in higienske razmere.

Francoska in belgijska kolonialna uprava sta imeli z lokalnimi poglavarji posamezne spore, medtem ko so nemški in britanski kolonialni upravniki načeloma spoštovali poglavarje plemen, njihovo hierarhijo in običaje. Kolonialna oblast je izobraževanje domačinov prepustila misijonarjem, ekonomski razvoj pa trgovcem ali posameznim podjetjem.

Kolonialno vojsko so v glavnem predstavljali izurjeni domačini, ki so jim poveljevali evropski častniki. Število vojakov v posamezni koloniji je naraslo na nekaj sto oboroženih mož, v velikih kolonijah jih je bilo celo čez 1.000.

Tekom prve svetovne vojne je Nemčija izgubila svoje kolonije: Togo in Kamerun sta bila dodeljena Franciji in Veliki Britaniji, nemška jugozahodna Afrika je pripadla Južnoafriški uniji, nemško vzhodno Afriko pa sta si razdelili Velika Britanija in Belgija. Ta ozemlja si države zmagovalke niso prilastile, ampak so prepustile vladanje novoustanovljnemu društvu Združenih narodov, ki naj bi države upravljali toliko časa, dokler ne bo domače prebivalstvo organiziralo lastne uprave.

Po prvi svetovni vojni se je začel hiter gospodarski razvoj Afrike. V začetni fazi so največ sredstev namenili za razvoj zdravstvenih služb in postavitvi izobraževalnih ustanov. Del sredstev je bil namenjen tudi za pomoč pri pridobivanju hrane. S temi ukrepi so Evropejci hoteli Afričanom dvigniti življenjski standard in jih usposobiti za pridobivanje tistih dobrin, ki jih zahteva tržišče. Drugi pomemben razlog za investiranje v afriške kolonije pa je bil, da se Afričanom poveča kupna moč, s čimer bi postali potencialni kupci proizvodov, narejenih v Evropi. Evropa torej ni pospeševala razvoja Afrike zaradi človekoljubnih interesov, ampak zaradi lastnih ekonomskih interesov.

V tem obdobju se je moč kolonij bližala višku. To obdobje označuje tudi dejstvo, da še na nobenem odgovornem mestu ni bilo Afričanov. Afriški plemenski poglavarji so postali marionete kolonialne vlade ali pa so dobili nižja uradniška mesta. Za interese Afričanov so se borili predvsem evropski misijonarji, ki so zagovarjali dejstvo, da so Afričani enako sposobni kot belo prebivalstvo. V tem času je hodilo v šole okoli 25% afriških otrok., le peščica pa jih je nadaljevala šolanje v srednjih šolah ali na evropskih univerzah. Ravno ta peščica izobražencev velja za najpomembnejši dosežek afriških kolonij. Iz vrst teh izobražencev so bili izbrani predstavniki, ki so v vladi zastopali svojo državo - kolonijo. Kljub temu vidnemu napredku se v nobeni izmed kolonij ni pojavil predlog, da bi kolonija postala samostojna. V letu 1936 je postala kolonija tudi Etiopija.

Se nadaljuje

novice.svarog.org