... ali zakaj nujno potrebujemo spremembe

Kolonije začno izdajati lasten denar
Ameriške kolonije so bile neke vrste utopični eksperiment. Na neoznačenem ozemlju so lahko preizkušali nove sisteme z novimi pravili. Papirnati denar je v Angliji takrat že bil v uporabi, a je padel v privatne roke. V kolonijah pa so denar pričele izdajati lokalne provincialne vlade. Prva, ki se je tega lotila, je bila vlada v Massachusettsu l. 1691.

Kolonije so za trgovanje uporabljale tuje kovance, vendar pa so več uvažale kot izvažale, tako da so le-ti stalno odtekali v Anglijo. Ljudje so tako ostajali brez zadostnega kapitala za svoje notranje potrebe. Parlament v Massachusettsu je tako predlagal izdajanje vladnega papirnatega denarja, 'bill of credit', ki je predstavljal vladno obveznico (obljubo plačati jutri na dolg danes).

Kmalu so to prakso pričele posnemati tudi druge kolonije. Nekatere valute so bile obveznice, ki so obljubljale 'trdo' valuto (srebro in zlato) v prihodnosti, druge so bile pravo legalno plačilno sredstvo in niso potrebovale nadaljnje menjave.

Eden izmed entuziastov za novi sistem je bil Benjamin Franklin, samoizučeni tiskar, ki je izdal priljubljeni pamflet o naravi in nujnosti papirnatega denarja. To mu je prineslo številne pogodbe za tiskanje denarja za New Jersey, Pennsilavanijo in Delaware. Dejal je: »bogastvo dežele se meri s tem, koliko dela lahko njeni prebivalci kupijo in ne koliko srebra in zlata posedujejo«.

Če je bila valuta v zlatu in srebru, je bil gospodarski razcvet odvisen od tega, koliko teh žlahtnih kovin je bilo na voljo. Prednost vladnega papirnatega denarja pa je bila v tem, da je lahko rastel skupaj s produktivnostjo, dovoljujoč, da potencialno bogastvo postane pravo bogastvo. Na ta način je skupnost obenem ustvarjala ponudbo in povpraševanje.

Papirnati denar je omogočil, da so kolonije lahko financirale svoje vlade brez pritiska davkov na prebivalstvo.

Prva oblika denarja, 'bills of credit' (obljuba za plačilo v prihodnosti) ni bila reciklirana nazaj do vlade in količina denarja v obtoku se je tako povečevala. Kljub temu pa ljudem vsaj ni bilo treba plačevati nobenih obresti na dolg. Nato so določene vlade uvidele, da si lahko lokalne posojilne pisarne zagotovijo stalen vir prihodka s tem, ko prevzamejo vlogo bank ter posojajo denar z zelo nizkimi obrestmi.

Tako so te 'deželne banke' prejemale redna plačila, obresti pa so financirale vlado. Kolonije, ki so prevzele ta sistem, so bile bolj stabilne. Najbolj uspešen sistem je uvedla Pennsilvanija l. 1723, ki do francoskih in indijskih vojn (1750 ta) ni pobirala nobenih davkov.

Prepoved izdaje denarja v kolonijah
Kolonije Nove Anglije (New England, Massachusetts, Conneticut, New Hampshire) so bile manj uspešne, ker denarja niso izdajale v pravih razmerjih (ponudba – povpraševanje) oz. ker ga niso reciklirale nazaj. Zato je vrednost njihovih valut v primerjavi z angleškim funtom padla, kar je ogrozilo investicije angleških trgovcev. Le-ti so zato dosegli, da je kraj George II l. 1751 prepovedal kolonijam izdajanje lastnega denarja ter jih prisilil, da so si ga sposojale od angleških bankirjev.

L. 1764 je Franklin odšel v London, da bi poskusil v parlamentu doseči odpravo te prepovedi. Opazil je, da je v Londonu veliko beračev in brezdomcev in njegovi angleški sogovorniki niso mogli verjeti, da v kolonijah ni ubožnic. Ko so ga vprašali, zakaj je tako, jim je razložil prednosti vladnega denarja: banke so bile omejene samo na posojanje denarja v ekonomijo in ker so zaračunavale obresti, ga nikoli ni bilo dovolj v obtoku.

Vlade po drugi strani, pa so ga lahko tako posojale, kot tudi porabljale oz. vlagale v gospodarstvo. Lahko so porabile toliko denarja, da so se pokrile obresti ter tako držale obtok denarja v pravem razmerju. Franklin je bil s svojimi angleškimi sogovorniki preveč odkrit, kajti do tedaj je bil eden izmed argumentov kolonistov za izdajanje lastnega denarja, njihova revščina.

Angleži so tako videli, da kolonije v bistvu doživljajo razcvet in niso želeli, da bi ušle izpod nadzora, kajti njihovo vlogo so videli v zagotavljanju surovin matični deželi. Zato so bankirji prek vpliva Bank of England v parlamentu l. 1764 dosegli, da je bilo izdajanje denarja v kolonijah dokončno prepovedano. Kolonisti so tako morali plačevati Angliji davke v srebru in zlatu. Vsak, ki ni imel dovolj teh kovin, si jih je moral sposoditi z obrestmi od bankirjev.

Franklin je poročal, da je so se po zgolj enem letu na ulicah v kolonijah pojavili berači. Količina denarja v obtoku se je prepolovila, zato ga ni bilo dovolj za plačilo dobrin in storitev, ki bi bile lahko narejene oz. opravljene. Ljudje v kolonijah so bili besni, pričeli so ignorirati prepoved ter se vrnili k tiskanju denarja.

Edina možnost, ki je preostala Angliji, je bila, kaznovanje kolonij in sledila je vojna (1775 – 1783), v kateri so ZDA dosegle neodvisnost. Kontinentalni kongres je, da bi financiral vojno, pričel izdajati lastni papirnati denar (Continental). Izdan pa je bil kot 'bills of credit'.

Benjamin Franklin (vir: Wikimedia Commons)

Angleži so za ta denar vedeli in so pričeli z ekonomsko vojno. Prizadevali so si močno devalvirati valuto s pomočjo vnosa ponarejenega denarja v obtok ter špekulantov, ki so širili govorice, da bo valuta po vojni brez vrednosti. To je imelo za posledico, da so ljudje prodajali denar pod njegovo vrednostjo. Continental pa je prav tako moral tekmovati z valutami drugih S Ameriških držav ter z angleškima zlatnikom in srebrnikom, ki sta bila bolj cenjena.

Problemu bi se lahko izognili, če bi Continental razglasili za javno održavno valuto, vendar pa kontinentalni kongres še ni imel takšnih pristojnosti. Ni imel ne sodišč in ne policije, ne avtoritete pobiranja davkov. Kolonije so se ravno uprle davkom tuje sile in se ne bi bile pripravljene zavezati plačevanju novih davkov. Sčasoma so špekulanti dosegli svoj namen - Continental je postal praktično brez vrednosti...

Neodvisne ZDA
'Očetje ZDA' so bili tako razočarani nad papirnatim denarjem, da ga niso vključili v ustavo. Kongres je dobil moč zgolj kovati denar, regulirati njegovo vrednost ter sposojati si denar v iemnu države. Tako je ustava s tem, ko ni natančno določila pojma denarja, za seboj pustila veliko zakonsko luknjo.

Vojni dolg vlade je znašal 42 milijonov $ in ker je obljubila plačilo v trdi valuti, zlata in srebra pa ni bilo, se je znašla v krizi, ko so ljudje zahtevali svoje plačilo. Prišlo je do depresije in l. 1786 je izbruhnil kmečki upor (kmetje so se v času lahko dostopnega denarja zadolžili, sedaj pa, ko so morali dolg vrniti, ni bilo dovolj trdne valute za pokritje le-tega). Upor so umirili, vendar je pokazal na nujnost spremembe obstoječega stanja.

Finančni sekterar (treasury secretary) Hamilton je rešitev videl v 'monetiziranju' dolga. Predlagal je da naj se ustanovi državna banka, ki bo tiskala denar ter jih menjala za državne obveznice. Vlada naj bi plačevala redne obresti na ta dolg z uvoznimi carinami ter prodajo javne zemlje. Nasprotniki so načrtu očitali, da bo omogočil špekulantom (ki so poceni prišli do obveznic prek kmetov, vojakov in majhnih podjetnikov) velike dobičke.

Hamilton jih je zavračal, rekoč, da so si špekulanti to zaslužili z njihovo 'vero v domovino'. Trdil je, da je z njimi treba skleniti partnerstvo, da ne bodo uničili nove valute. Partnerstvo je pomenilo, da so bogati špekulanti dobili finančni delež v državni banki. Jefferson, Hamiltonov glavni nasprotnik, se je bal, da bi to preveč zbližalo državne ter zasebne interese. Eventuelno pa so vse države podprle Hamiltonov predlog.

Prva ameriška državna banka
Hamilton si je želel močno federalno vlado, javno blaginjo, zavarovanje industrije prek tarif ter lahkim kreditom nacionalne banke, neodvisne od tujih finančnikov. Napisal je zakon o državni banki in predsednik Washington ga je l. 1791 tudi podpisal.

Začetni kapital banke je znašal 10 mil. $, 2 mil. od tega naj bi prišlo od države, a si je ta denar morala sposoditi od že obstoječe državne banke. V roku 5 let si je vlada sposodila dodatnih 8.2 mil. $ - denar je bil ustvarjen iz nič, tako kot bi bil, če bi vlada izdajala lastni denar. Da bi zmanjšala dolg, je bila prisiljena v odprodajo svojih delnic, kupci pa so bili povečini tuji (angleški) finančniki.

Po preteku licence prve ameriške državne banke l. 1811 ter njeni likvidaciji, se je pokazalo, da so si 18.000 od 25.000 delnic lastili tujci (večinoma angleži in nizozemci). V Evropi je bila takrat najmočnejša bankirska družina Rothschild. Dinastija se je začela v Frankfurtu, ko je Mayer Amschel Rothschild poslal svoje 4 sinove v velika evropska mesta, da odprejo bančne podružnice.

Tako so delovali v Frankfurtu, Parizu, Dunaju, Neaplju in Londonu. V Angliji je deloval Nathan Rothschild, ki je l. 1815 na londonski borzi razširil govorice, da je vojvoda Wellingtonski izgubil v bitki pri Waterlooju. Cene državnih obveznic so takoj padle in lahko jih je pokupil za frakcijo cene. Imel je namreč vnaprejšnje informacije o izzidu bitke.

Ameriški kongres je l. 1811 zavrnil obnovo licence in Nathan je bil besen, zato je zagrozil z vojno in res, l.1812 se je Amerika ponovno znašla v vojni z Anglijo. Vojna je vlado pahnila v dolg, davki so rasli, težko jih je bilo tudi pobirati, zato se je odločila, da bo podelila 20-letno koncesijo drugi državni banki. Tako so privatni bankirji zopet dobili vpliv nad izdajanjem državne valute. Druga državna banka je bila ob koncu mandata v 80% lasti tujcev.

Proti koncu mandata l. 1832 je njen guverner Nicholas Biddle zaprosil kongres za njegovo obnovo.  Na predsedniških volitvah je zmagal Andrew Jackson, ki je vložil veto na obnovo mandata. Biddle je zagrozil z državno depresijo. Skrčil je količino denarja v obtoku z izterjavo starih dolgov ter zavrnitvijo novih. Sledili sta finančna panika ter depresija. Biddle je odgovornost zvrnil na Jacksona, kar so poročali tudi časniki.

Jacksona je podprl guverner Pennsilvanije, Biddla pa so zasačili, kako se je hvalil, da je sprožil krizo. L. 1834 je kongres zavrnil obnovo mandata, ustanovljena pa je bila tudi posebna komisija, ki je skušala ugotoviti, če je banka res povzročila depresijo. Januarja 1835 so ZDA pod Jacksonom odplačale svoj zadnji obrok dolga, Biddle pa je bil kasneje spoznan za krivega ter obsojen na zaporno kazen.

Abraham Lincoln
Lincoln se je po razpustitvi nacionalnih republikancev pridružil republikanski stranki (ust. l. 1854). Sprva si je prizadeval za napredek lastne države Illinois, kasneje pa je postal predsedniški kandidat. Bil je zagovornik reforme denarnega sistema ter nasprotnik centralne banke. Že od same izvolitve dalje je bil tarča številnih napadov in podtikanj.

V štirih letih je njegova vlada oblikovala največjo vojsko na svetu, odpravila suženjstvo in zatrla vstajo financirano s strani Anglije. Prav tako je začela z železarsko industrijo, oblikovala kontinenalni železniški sistem, zasnovala ministrstvo za kmetijstvo ter brezplačno višje šolstvo. Delovna produktivnost je zrasla med 50 in 75%. Kako je bilo to mogoče?

Kmalu po njegovi izvolitvi, so se južne države odcepile. Da bi financiral vojno, je Lincoln pooblastil vlado za izdajanje lastnega denarja ter vzpostavil državno kontrolo nad bančništvom. Zavrnil je ponudbo vzhodnih bank za 150 mil. $ posojila z oderuškimi obrestmi.

Vlada začne izdajati 'zelence' (greenbacks), ki so bili potrdila za opravljeno delo in storitve. Njegov ekonomski svetovalec je bil Henry Carey, ki je menil, da sta zlati standard ter prosta trgovina (free trade) angleški orodji za ekonomsko imperialistično osvajanje tujih držav. Njegove teorije so temeljile na mislih Henryja Claya ter nacionalnih republikancev in so vključevale:

1. vladna regulacija bančništva (boj proti špekulacijam)
2. vladna podpora razvoju znanosti, javnemu šolstvu ter infrastrukturi
3. regulacija privatne infrastrukture, tako da deluje v javno dobro
4. program vladno sponzoriranih železnic ter znanstvena (in druga) podpora malim kmetom
5. vzpostavitev davkov in tarif za zavarovanje domače proizvodnje
6. boj proti konfliktom med socialnimi razredi ter suženjstvu (finančnemu in fizičnemu)

Konfederacija pa ni bila edina sila, ki je želela uničiti Lincolna. V ozadju so niti vlekli močni evropski finančniki. Nemški kancler v drugi pol. 19. stol., Otto von Bismarck je napisal: »Z absolutno gotovostjo vem, da je bila delitev Združenih držav na dva enako močna bloka, odločena dolgo pred pričetkom državljanjske vojne v visokih evropskih finančnih krogih.

'Greenback' – ameriški zelenec (vir: www.powerwealth.com)

Ti bankirji so se bali, da bo državna enotnost ZDA prinesla ekonomsko in finančno neodvisnost, ki bo zmotila njihovo dominacijo nad Evropo in svetom. Seveda, v notranjem krogu finančnikov, je prevladal glas Rothschildov.«

Lincoln je bil l. 1865 ubit, a že med vojno se je v kongresu pripravljal National Banking Act, ki bi monopol nad izdajanjem denarja dal v roke Wall Streetu in njegovim evropskim partnerjem. V zasebni korespondenci z dne 25. junija l. 1863 med Rothshildovo investicijsko hišo v Londonu ter partnersko banko v New Yorku, lahko preberemo:

»The few who understand the system will either be so interested in it's profits or so dependent upon it's favours that there will be no oposition from that class, while, on the other hand, the great body of people, mentally incapable of comprehending... will bear it's burdens without complaint.« (str. 93)

Novi zakon je določal, da so bili direktorji bank lahko le američani, omejil je višino obresti na največ 7%, banke niso smele imeti nepremičnin več kot 5 let (razen bančnih stavb). Določal je minimalno kapitalizacijo ter rezervne zahteve. Posamezne banke niso smele izdajati lastnih bankovcev, namesto tega so morale položiti državne obveznice v državno zakladnico v višini najmanj ene tretjine njihovega kapitala.

Prav tako je vzpostavil mesto nadzornika nacionalne valute, katerega dovoljenje je bilo potrebna preden je nacionalno bančno združenje lahko pričelo s poslovanjem. V čem je bil torej problem? Čeprav je bankovce tehnično izdajal kontrolor, pa so nosili imena bank (ki so položile obveznice), izdani pa so bili na njihovo prošnjo. Tako je zakon v bistvu dovoljeval posameznim bankam, da so izdajale in posojale lastni denar.

Free Coinage Act iz. l. 1873 je prepovedal prosto kovanje srebrnikov. Do l. 1881 je več zakonov povzročilo postopen odvzem starih zelencev iz obtoka. Tega leta je bil umorjen tudi predsednik James Garfield, ki je javno povedal: »Kdor obvladuje količino denarja v katerikoli državi, je absolutni gospodar vse industrije in trgovine...«

Joža Jabolčni
- - -
Povzeto po knjigi Ellen Hodgson Brown: Web of Debt
http://www.webofdebt.com/