Zagonetno vprašanje, kaj? Nihče še ni nanj odgovoril. Potem, ko so prestopile misli čez rob obče človeškega znanstvenega in matrice profesorskega ludizma in ko so nekateri geocentriki vprašanje razglasili za neprištevno igračkanje z vesoljem, sem s toliko večjo vnemo premagala metafizično praznino in našla mimo ezoterike in utopičnega mišljenja formulo, kako priti do odgovora na zastavljeno vprašanje, ki naj bi potrdilo, da se je prek preprostih vprašanjih mogoče preriniti do velikih odkritij in vzpostaviti razmišljujoče razmerje s širokimi horizonti znanosti. Čutila sem še dodatno potrebo, da bi blokirala izsušeno in zakrčeno misel, da na to vprašanje ni mogoče odgovoriti.

Razmišljanje je bilo v začetku polno namigov od zunaj in mojih trikov, kako prelisičiti nevednost. Rob se mi je že od nekdaj zdelo vredno oboževati in ga prestopiti, saj je bil namazan z zlatorumenim medom, prava poslastica za samozadostno hedonistko. Razlaga utegne biti problematična, a resnica pravi zadetek v tarčo, melanholična porcija sladoleda, ki se ti na soncu pred očmi topi in ti zmanjšuje možnosti za užitek. A jaz se ne dam!

Poletela sem na krilih simboličnosti, ki ga je spremljalo polno negativnih reklamnih sloganov ozkosrčnih zavistnežev, ki so eden drugemu pojasnjevali moj končni neuspeh. Moje misli so razglasili celo za paranoične. Ne bom predavala o razkroju in razprštivi snovnosti v atomski fiziki, ki je prvine snovnosti oropala njihove konkretnosti in neposredne zaznavnosti in jo tako skrčila na skrivnosti.

Govorila bom o skritem duhu v človeškem razumu, ki so ga že v davnini iskali in razkrivali ob podobnih vprašanjih. Materia prima pove vse. Materia prima nosi modrost v sebi, je lastnost svetlobe. Lahko bi jo označili tudi kot Prima causa (pravzrok). Nisem se zapletala v slepo ulico, temveč sem prodrla skozi ožine materialnega življenja v fenomenalno širino, ki se mi je po mukotrpnem izmozgavanju uma le odprla. Z nekakšnim svojim prasmislom, ki ga nosim v sebi, sem zajadrala v nevidni svet skrivnosti in ga nagovorila s slengovsko govorico, ki je zame predstavljala nekakšen ventil, podaljšani izstrel užitka v scinetistično-hedonistično realnost. Bila sem od peta do glave vsa prežeta s pozitivizmom in romboidno razpeta kot kakšen DNK s podaljškom v vesolje, da bi se mogla samo sebe utemeljiti in razumeti, ali sem bila prej kura, ali prej jajce. Vse svoje abstraktne zmožnosti razmišljanja sem angažirala.

Nekega večera duhovne osamljenosti je polna luna sijala skozi okno in me zvabila naj jo obiščem. Čutila sem, da po svoji hierarhiji idej postavljam njeno lepoto v sam vrh. Razmišljala sem, kako mi je lunina lepota pri odraščanju in dozorevanju pomagala pri rojstvu dobrote, ljubezni in sanj, in zakaj mi danes ne bi njena svetloba pomagala z intuitivnimi odgovori na posamezna moja vprašanja. Svetloba mi je narisala na nasprotno steno sobe lunin nasmeh in jaz sem se zlahka dokopala do obetov, da se mi v njenem nasmehu razodeva neskončno več spoznanja kot druge večere.

Luna me je s svojo privlačno silo strastno prižela k sebi in me ni hotela izpustiti iz svojega objema, dokler ji ne bom obrazložila in povedala kakšna so moja razmišljanja in kakšna vprašanja me težijo. Hotela je moj košček sveta zase. S svojo magnetno silo me je vlekla med svoje kraterje in kamnite globine, med svojo davno izumrlo vegetacijo in med njene zrahljane verige Materie prime. V njej sem začutila sorodnost s skupnostjo sveta in neko skrivno silo, ki prižiga življenje. Čutila sem, da si svetova delita nekaj skupnega. Luna je ohranila svojo ljubko podobo, kljub svoji neposeljenosti, vendar njeni naravi se je zahotelo, da postane soposestnica Zemlje in jo s svojimi magičnimi lučmi razsvetljuje. Le obličje je spremenila, saj so ji sonce in zvezde darovali svetlobo in jo povzdignili v svetleč planet, ki ni izgubil svojih pradavnih duhovnih moči.


Vsaka naslednja ura mojega razglabljanja je postajala svetlejša in jasnejša. Spomnila sem se na Don Kihota in na Viteza žalostnega obličja zaradi neuslišane ljubezni do lepe gospe Doucineje. Na glavo si Vitez nadene brivsko posodo, za katero verjame, da je čelada, zajaha suho kljuse, katerega ima za iskrenega konja Rosinanta, a zdravo mislečega Sancho Pansa imenuje za oprodo in jo mahne po svetu popravljat krivice in se borit za pravico v imenu Dulcineje. V svoji zasanjanosti napade mline na veter, ker verjame, da so hudobni čarovniki. To zgodbo bi navezala na njeno jedro, kajti ideali Don Kihota so neprimerno boljši kot stvarnost, vendar s svojim idealizmom Don Kihot sveta ne more spremeniti, zato so njegove sanje obsojene na neuspeh. In na tak način propadejo vsi poskusi človeka, da bi duhovno v svoji simboliki razumel svet. Včasih pa posameznik v svojem boju tudi preživi in doživi glasbo svojih misli in cingljanje ter zvonjenje nebesnih teles in doseže globlje spoznanje z živahnostjo njihovih podob in barv ter govorice skoz simboliko svoje misli in zazna ritem, tesno zvezan z načinom čutenja in dihanja kozmične svetlobe, a Zemlja je pogosto ječa za prostranstva sveta in človeško dušo, nesposobno zaznati čudenje čudeža bivanja sleherne stvari, slehernega bitja in celote.

Nadaljujem nočno soočenje z luno tistega večera, ko sem stala na robu in ga hotela prestopiti. Pripravljala sem se na poseben koncertni abonma, brez godbenikov in glasbenih inštrumentov, ki mi bo razodel lepote in zvočnost duhovnega sveta. Kljub svoji človeški revščini, sem se dobro počutila, ker sem bila radovedna. Noben moj občutek pa ni bil zanesljiv. Prisilila sem se, da sem svoj razum podredila notranji sili, ki hoče z vsem svojim notranjim poželenjem in veseljem spoznati vrednote in resnice ob poletu iz orbite na krilih simbolike. Vsaka minuta je postajala svetlejša, tolažilnejša, doživljanje duha pa ljubeznivejše.

Odkriti sem hotela največjo skrivnost sveta: Kaj je bila prej kura, ali je bilo prej jajce. Pomislila sem na starogrškega misleca Aristotela, ki je celo verjel, da oblika vnaša božanski dih življenja in lepote v kaos materije. Takšno mišljenje gotovo podkrepi dejstvo, da neobdelanemu kamnu vdihne kipar umetnost tako, kot pesniki naredimo iz besed pesem. Nato sem se vprašala kakšne oblike je Vesolje. Odgovor astroloma je bil: vesolje je breje in se širi v neskončnost. Torej vesolje ima neke meje, ki se spreminjajo, neskončnost pa je nadčasovna, brezmejna in brezčasna. Trebuh vesolju še vedno raste in spreminja njegovo obliko. Tudi Einstein s svojo formulo E=mc2 mi ni mogel pomagati.

Svojo misel razvijam in si zamišljam, da je vesolje zvočna posoda planetarne in človeške glasbe, materije in celic živih organizmov (na Zemlji) ali zunanji obod vsebine, ostane nerazrešeno vprašanje kako se neskončnost, nadčasovnost in brezmejnost kaže v vsebini breje posode, saj te izven vesoljske lastnosti, ki se ne morejo meriti ne po času, ne po dimenzijah in ne po prostornini, uravnavajo obliko posode glede na dimenzije časa ter zunanjih dimenzij in prostornine. Kaj torej pomeni nadčasovnost ali brezčasnost in brezmejnost za človekov razum? Kako to skrivnost rešiti?

Če se matematično izrazimo z enačbo: a=a, je enačba v časovnem nemogoča, svojo avtoriteto dobiva iz brezčasnega. Stavka se ne da na noben način dokazati, tudi ne, če postavimo a=0. Še vedno ostaja stavek vere.

Ernest Junger bi k zgornji enačbi zapisal, da je a enak a, da se kolo vrti okoli nevidne osi. Da se vzporednici sekata v neskončnosti, si sicer lahko zamišljamo, ne moremo pa demonstrirati. Matematika pa ne ponuja zgolj vpogled v eksaktnejši, temveč tudi razgled v višji svet. Marsikateri imajo vse za razložljivo, drugi vse za nerazložljivo, medtem ko pa tretji menijo, da so nekatere stvari razložljive, druge pa nerazložljive. Vsi duhovi se kot sence pomikajo prek pokrajine. Sfinga molči. Vesolje postaja nogavica s človeško buciko na vratu.

Bogastvo življenja je domet misli, ki znajo prestopiti čez rob. Ljudje strmimo in se čudimo, ne znamo pa odgovoriti, kaj je bilo prej jajce, ali je bila prej kokoš. Tukaj na tem planetu spletam gnezdo človeške ljubezni in domišljije, rekla bi, da so moji možgani podobni orehovemu jedrcu in da je prasmisel stvaritve iskra, ki je nastala iz 0 (niča ) in ker je bila ta iskra ljubezen, se je razmnoževala in s poki ustvarjala materijo, planete in galaksije in če k stavku, ki ga ne moremo dokazati, tudi ne, če postavimo enačbo a = 0, še vedno ostaja stavek vere.

[ Odgovori na to | # ]