|  Nietzsche Friderich Wilhelm (1844 - 1900), možakar z jeznim pogledom in košatimi brki (daljšimi kot Hitler), nemški filozof, profesor klasične filzofije, sicer bolj pesnik kot znanstveni filozof, je utemeljil idejo o nadčloveku, na kateri je Hitler gradil uresničevanje svojega nemškega, na rasizmu, t.j. na najvišji vrednosti arijskega človeka, utemeljenega gospostva na življenjskem prostoru, ki ga je potrebno pridobiti s silo, uničenjem židovstva in manjvrednih ras. Nekaj časa v začetku 20. stoletja je Nietzsche vplival na književno ustvarjenje v večini evropskih dežel. Dela: Tako je govoril Zaratustra, Rojstvo tragedije, Volja do moči, onstran dobrega in zlega.
Iz Nietzschejevih razprav veje sovraštvo do žensk, ki je podobno superiornosti, značilni za arijskega človeka. Nietzsche izraža elemente diskriminatornosti po spolu. Za vse oblike diskriminacije, med katere spada tudi diskriminacija žensk, je že leta 1973 generalna skupščina OZN označila kot zločin proti človeštvu.
Moški in ženska sta biološko dva osebka iste vrste, ki se ločita le po zgradbi spolnih žlez oziroma spolnih organih za oploditev. Nekatere nižje živali so dvospolne (hemafroditi), ker imajo vsi osebki iste vrste obojne plodilne žleze. Tudi pri večini rastlin nastajajo spolne celice obeh spolov v istem cvetu (dvosploni cvetovi), redkeje v različnih cvetovih (enospolni cvetovi) ali na različnih rastlinah (dvodomne rastline). Pri človeški vrsti imamo srečo, da se ločimo moški in ženske po spolnih žlezah za oploditev in da nismo hemafroditi oziroma nižje razvita bitja. To je tudi vsa razlika med moškim in žensko.
Vse druge razlike v preteklosti je ustvaril patriarhat in meščanska družba, ki je opustila napredne politične pozicije o enakosti med spoloma, ker teh idej o enakosti spolov ni več potrebovala. Zdaj je meščanska družba potrebovala teorijo, ki zagovarja naravne razlike med spoloma, da bi teoretično utemeljila zahtevo po družbeni neenakosti moških in žensk. Toda čeprav je segala nova teorija o družbeni neenakosti žensk psihološko globlje, so njene lepe besede o dostojanstvu ženske kot žene in matere, rabile v glavnem zato, da je ženska ostala odvisna služabnica moškega.
Toda zdaj je gotovo že jasno, da mora biti teorija o univerzalnem pomenu razlike med spoloma za zastopnike moškega hierarhičnega razrednega gospostva zelo privlačna in skrajno hinavska. Razlika med spoloma ni biološka danost, razen različnih spolnih žlez. V vsem ostalem sta si moški in ženska enaka, razlike pogojuje samo izobrazba, čustvena vzgoja in družbena ureditev ter položaj žensk in moških v družini, proizvodnih odnosih in na oblasti. Položaj moškega in ženske ter njune psihične drže pogojujejo družbene razmere, ki so določale v različnih zgodovinskih obdobjih tudi različne njune položaje (materiarhat, patriarhat).
Nietzschevo sovražno razpoloženje do žensk in pripisovanje negativnih lastnosti ženskam očitno izhaja iz maskilističnega kompleksa superiornosti avtorja. Za ženske je takšno pripisovanje lastnosti žaljivo in krivično. Za avtorja je predstavljalo obrambo pred predstavami, povezanimi z libidoznimi impulzi in frustracijami v odnosih do nasprotnega spola. Očitno je, da so bile predmet raziskovalnega interesa avtorja namišljene ženske značajske slabosti, namesto geneza njegovih duševnih konfliktov oziroma nagonskih, libidoznih korenin in psihičnih drž, ki so šle v smeri represije in reakcijske formacije napram ženskam in poveličevanja moških.
Več kot očitno je tudi, da so take skrajne izjave filozofa Nizetzcheja predstavljale sublimacijo avtorja za zavrte seksualne nagonske vzgibe. Kar nenavadno je, da sodobnemu človeku pride na misel, da potegne iz naftalina te patologije in nam jih ponudi v branje kot zanimivost. Pa vendar ...
O Friderichu Nietzscheju bi napisala še to-le zanimivost. Medtem, ko se je potapljal v blaznost in v umobolnici jedel svoje lastne iztrebke, je nejgova sestra ugotovila, da arijski rasi v degenerirani Evropi slabo kaže. Zato sta z možem Bernhardom Fosterjem s somišljeniki krenila v gozodve Paraguaja ustanavljat arijsko čisto mesto, brez genov nižje vrste - leta 1886 je tako nastala Nueva Germania. Podnebje jim ni bilo milostno, zemlja prav tako ne, denarja je kmalu zmanjkalo, Bernhard se je ubil, Elizabeth pa se je vrnila domov. Skrbeti za brata, ki ga je bolezen odnesla že precej daleč, predvsem pa poslovati z njegovimi zapisi in knjigami.
Zgodovina pravi, da je storila vse, da bi njegovo pisanje prilagodila pričakovanjem nacistične stranke. Vsekakor ji Hitler ni ostal dolžan in ni pozabil tako oddaljene Nueve Germanie. Po Nietzschejevi filozoviji je Hitler napisal tudi svoje veliko delo Main kampf.
Ben Macintyre, angleški novinar, ki je odpotoval po sledeh kolonizatorjev, o najdbah poroča v knjigi Forgotten Fatherland. Pravi, da so pred Božičem 1934 zbrali otroke iz naselja, jih peljali na pokopališče do Forstnerjevega groba in tam slavnostno odprli velik paket, ki je prišel iz Nemčije. Po osebnem Hitlerjevem ukazu je bil poln prave nemške zemlje! Ko so jo raztresli po grobu, so otroci med tem prepevali.
Po drugi svetovni vojni je naselje izgubilo še to majhno podporo, dobilo pa je nekaj obiskovalcev. Recimo zdravnika, ki se je držal bolj zase, je pa skrbel za reveže in znal z otroci, po letu 1960 pa je nekam izginil. Pisal se je Josef Mengele, bil je zloglasni nacistični zdravnik koncentracijskih taborišč.
Danes ima občina svojo spletno stran na Municipalidat de Nueva Germania. V urbanem naselju živi 1092 prebivalcev, na pitno vodo jih je priključeno 20, smeti ne odvažajo nikamor. Obiskovalci današnje Nueve Germanie poročajo o modrookih Indijancih in nemških priimkih, recimo na The Kota Mama Expedition. Ti priseljenci izhajajo iz družin ali posameznikov pobeglih nacistov pred roko pravice po drugi svetovni vojni v Paraguaj. Žal, niso čiste arijske krvi, ker so se pomešali z Indijanci.
Nietzschejevi citati:
- Človek je za nadčloveka ravno to, kar je opica človeku - posmeh ali boleča sramota.
- Človek je vrv, ki je napeta med živaljo in nadčlovekom - vrv nad prepadom.
- Je prehod in most med tistim kar je nižje in tistim kar je višje. Najvišja misel je to, da človek je nekaj, kar je potrebno preseči.
- On je nova resnica, ki naznanja nove vrednote. Vse plošče (moralne zapovedi) bi bilo treba razbiti, ker na njih ni vrednosti, ki bi jih bilo vredno ohraniti.
- Če hočeš preseči sebe, moraš po vrvi na ono stran, do nadčloveka.
- Kar te ubija, te okrepi.
Ustvariti nove vrednote pomeni, da mora nadčlovek popolnoma zanikati sedanje vrednote nižjega človeka in mora zapisati nove. Tako nadčlovek ne pozna vrednot, kot so: ne laži, ne ubijaj, ne kradi, itd. Tukaj Nietzsche misli na krščanske vrednote. Nietzsche pravi, da je človek negacija človeka tako, da če sprejmemo to njegovo misel, moramo sprejeti tudi smisel popolnega prevrednotenja vrednot.
Ni nam pa dal opisa nadčloveka in njegovih vrednot. Nadčloveka si lahko predstavljamo od intelektualno najbolj razvitega, razgledanega, do najbolj postavnega, strastnega, uživajočega, do najbolj pustega, samostojnega živega bitja. Nadčlovek je prav tako poln energije in ima voljo do moči, je poln sovraštva in ljubezni. Zelo protisloven človek, kajne?Njegova volja do moči izvira iz kaosa in gnusa po življenju.
Tak je postal tudi arijski nadčlovek, uresničen po Hitlerju, ki je povzročil eno največjih tragedij človeštvu - 60 milijonov mrtvih. Zato si ženske prav zares ne želimo, da bi nas povezovali Nietzschejevo filozofijo, filozofijo zmedenega kikirikanca, ki iz vse svoje globočine kriči: Jaz sem tvoj petelin in jutranji svit zaspani črv. Pokonci! Pokonci! Moj glas te bo že skikirikal k budnosti! Odeni vezi svojih ušes in poslušaj! Hočem te namreč slišati!!
Pokonci, pokonci! Tu je zadosti groma, da se tudi grobovi naučijo poslušati! In otri si spanec in vso umazanijo in slepoto z oči. Tudi z očmi me poslušaj: moj glas je zdravilo še za slepo rojene. In brž, ko se prebudiš, mi moraš ostati večno budna. Meni ni v krvi, da bi prababice budil iz spanja zato, da bi jim rekel naj naprej spijo! Daj roko, gnus, gnus, gnus, gorje mi!
Skratka: sadistični odnos nima le do živečih žensk, temveč tudi do prababic, ki ležijo v grobovih in naj bi ga poslušale.
Tisto, kar je Nietzcheja nekoč spravljalo, da se mu je gnusilo, mu zdaj vliva mir in vedrino vsepotrjevanja. Njegov ja, je amen.
Dr. Josef Mengele, angel smrti iz Auschwitza, specialist za torturo, evtanazijo, evgeniko, sterilizacijo, sadistično eksperimentiranje in sistematično pobijanje nižjih ras in hendikepiranih ujetnikov, ki je naredil iz ubijanja laboratorijski šport in je živel v Nietzschejevem utopičnem mestu v Paraguaju od leta 1960, je umrl 7.2.1979.
Z dr. Mengelejem je povezana še naslednja zgodba:
V Judovskem muzeju na Dunaju so posvetili 60. letnici smrti judovski glasbenici Almi Rose v koncentracijskem taborišču. Alma je kot hči filharmoničnega koncertnega mojstra Arnolda Rosea odrasla z glasbo, v njihovi hiši se je sestajala dunajska glasbena elita v prvi polovici minulega stoletja.
Po prvih nastopih ob očetu je glasbenica z lastnim ansamblom Dunajska valčkova dekleta doživljala uspehe na turnejah po celi Evropi. Priključitev Avstrije k Hitlerjevemu Tretjemu raju leta 1938 je iznenada prekinila njeno kariero. Roseovi so zbežali v London.
Med koncertnim nastopom na Nizozemskem, potrebnim, da bi preživela družino v Londonu, je Alma Rose doživela še nemško okupacijo Nizozemske. Bežala je proti Švici, vendar so jo nacisti na poti zajeli in poslali v taborišče Auschwitz. V ženskem taborišču Birkenau se je začela zanja etapa kariere Alme Rose: Iz glasbenih laikov je sestavila orkester, ki je moral vsako jutro in vsak večer igrati med maršem skozi taboriščna vrata.
Rose je mnogim članom svoje kapele omogočila, da so preživeli, sama pa je umrla v začetku aprila 1944 za posledicami zastrupitve. Zadnji dan pred smrtjo jo je še pregledal "angel smrti iz Auschwitza", dr. Jozef Mengele.
Kakšen nauk lahko izluščimo iz vsega opisanega dogajanja?
Zlo rodi zlo.
Nietzschejeva ideja o nadčloveku čiste arijske krvi je splavila na površje Hitlerja, ki je idejo udejanil z drugo svetovno vojno, ki je zahtevala 60 milijonov žrtev. Med njimi tudi glasbenico Almo Rose.
V drugo svetovno vojno je bila vključena tudi Japonska (Os Rim, Berlin, Tokio). Na mesti Hirošimo in Nagasaki so Američani odvrli atomski bombi (za konec druge svetovne vojne).
Srbski pisatelj Čosič je Miloševiču rekel, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi. In kaj se je zgodilo? Bratomorna vojna.
Ideje so nevarne. Prepričana sem, da Bog ne more umreti, kot je rekel Nietzsche. Danes umira človek, ki postaja brezsrčen stroj, robot in suženj svojih izumov, orožja in idej. Vprašanje je kako naj živim, da bom postal dober človek, poln ljubezni, dobrote in usmiljenja?
Kaj naj storim, da bom zgradil v sebi plemenito osebnost. Ne ideje, srčna kultura in dobrota naj dobi moč, ki spreminja človeka, družbo in podobo človekovega življenja in ravnanja na zemlji. Vsako živo bitje ima svoje dostojanstvo in pravico, da se ga spoštuje – tudi ženska!
www.tatjana-malec.si
|
NE ZAMUDITE
Nietzschejev odnost do žensk in njegovo utopično mesto v Paraguaju
Prispeval/a: alpa dne sreda, 2. julij 2008 @ 23:11 CEST
Paragvaj za telebane
Prispeval/a: MC dne sreda, 2. julij 2008 @ 23:49 CEST
Gandhi je bil plešast, Dalajlama pa je še vedno plešast - tako kot je bil plešast tudi Mussolini. Toliko o brkih.
Nietzsche je bil profesor klasične filologije in ne filozofije! (Razlika, ki bi jo samozvani intelektualci morali poznati.)
Nietzsche je bil predvsem filozof in šele nato pesnik. Pravzaprav je bil eden najbolj provokativnih in vplivnih mislecev devetnajstega stoletja. Ni bil samo eden izmed filozofov, marveč eden izmed prelomnih filozofov, ki ga lahko postavimo ob bok Platonu, Aristotelu ali Descartesu - zadnji med metafizičnimi filozofi – metafizika se z Nietzschejem prižene do svoje dovršitve.
Nietzsche je bil tudi pesnik. Nietzsche je bil tudi skladatelj. Komponirati je začel, ko je bil star 10 let. Napisal je veliko število samospevov, večina skladb pa je ostala nedokončanih. V Somraku malikov je zapisal: »Brez glasbe bi bilo življenje pomota«. Govoriti (čvekati) o tem, da je bil Nietzsche bolj pesnik, kot filozof, je vsaj tako zavajajoče, kot če bi rekli, da je bil Wagner bolj filozof, kot pa skladatelj. Ali, da je bil Mozart velik filozof, ker je v starosti deset let zapisal tudi kako modro misel. Zagotovo pa je Nietzsche neskončno bolj obvladal pesniško obrt, kot pa pesniki in pesnice obvladajo filozofijo. O višini gležnjev ni smiselno razpravljali, ker za določitev dometa znanja o filozofiji, ki ga premore avtorka članka, povsem zadostuje debelina podplatov (pa še tega sestavlja bolj umazanija, kot pa čista povrhnjica kože.)
Nietzsche ni bil antisemit, še manj kakšen rasist. Tudi njegova misel ni rasistična. V resnici je prav obratno. Njegovo življenje in njegova pisma povsem jasno dokazujejo, da je bil v resnici velik nasprotnik antisemitizma. (Mimogrede, Nietzsche je nasprotoval tudi darvinizmu.) Še posebej se to kaže v pismih, ki jih je Nietzsche pisal leta 1897 prav svoji antisemitski sestri, v katerih jasno izraža, ne samo nasprotovanje, marveč tudi gnus nad antisemitizmom:
http://www.geocities.com/thenietzschechannel/nlett1887.htm
Nietzschejeva filozofija je bila že zelo zgodaj izpostavljena številnim prisvojitvam, prikrojitvam, manipulativnim branjem, predvsem Nietzschejeve sestre Elisabeth, ki je izdala njegova dela, potem ko je Nietzsche leta 1889 izgubil »logos« in seveda ni mogel več vplivati na karkoli. Predvsem v Hitlerjevi dobi so poizkušali iz Nietzscheja ustvariti ideologa nemštva, nemške države, antisemitizma in nacionalsocializma, čeprav je bil Nietzsche v resnici antipod vsega tega. Takšno »razumevanje« se je začelo z Alfredom Baumlerjem in njegovo knjigo »Nietzsche, filozof in politik iz leta 1931. Tako kot so desničarski misleci prekrojili Nietzschejevo misel za svoje potrebe, so marksistični oziroma levičarski misleci Nietzscheja razglasili za duhovnega predhodnika fašizma. Šlo je za neke vrste reakcijo na desničarsko glorificiranje Nietzscheja kot političnega filozofa. Marksist George Lukacs je že leta 1934 napisal delo s pomenljivim naslovom »Nietzsche kot predhodnik fašistične estetike«, kasneje je kritiko samo še stopnjeval do leta 1954, ko je izšla knjiga »Razkroj uma«, v kateri Nietzscheja poskuša predstaviti kot vodilnega filozofa imperialistične reakcije. Iz današnje perspektive je popolnoma jasno, da so Nietzscheja vsi brali skozi ideološka očala, le da z drugačnim predznakom. Obe perspektivi sistematično zapirata tisto, kar je Nietzsche sistematično odpiral! Na žalost se ideološka interpretacija Nietzscheja dogaja še zmeraj, ko celo notorični nasprotniki marksizma nastopajo z marksističnih pozicij in napadajo Nietzscheja s pomočjo ideološkega diskurza, pri tem pa uporabljajo izpeljave, ki niso samo popolnoma napačne, marveč tudi pritlehne, tabloidne, primitivne in demagoške.
Prav takšna je tudi zgodba, kakršno nam poskuša prodati avtorica abotnega prispevka o Nietzscheju na Pozitivkah. Pa poglejmo, kako je v resnici s tem:
Leta 1885 se je Nietzschejeva sestra Elisabeth poročila z notoričnim antisemitom Bernardom Forsterjem. Nietzscheja ni bilo na poroki: Forsterju, med drugim, ni bil naklonjen prav zaradi njegovega antisemitizma, prav tako je nasprotoval zamisli o ustanovitvi nemške kolonije v Paragvaju, kjer sta Elisabeth in Forster odpotovala leto kasneje. Nietzsche je že od vsega začetka nasprotoval rasističnemu projektu svoje sestre, ob tem je izjavil, da »ne želi imeti popolnoma nič s tem antisemitskim podvigom…in da se bo veselil, če ta propade«. Za svojo sestro je menil, da je »moralno napihnjena« in »maščevalna antisemitska gos«. V enem izmed pisem je sestri rekel, da bi »morali vse nemške rasiste pregnati v Paragvajsko džunglo, kjer bodo lahko zgnili brez nevarnosti za okolico!«
(Ben Macintyre, «Nietzsche and his Nazi sister», The Times, 28. 3. 2008.)
Hrvaški prevod: http://pescanik.net/content/view/134/60/
Nietzsche seveda ni bil niti nacionalist. Še najmanj nemški nacionalist. Pregled njegovih del dokazuje ravno obratno. O Nemcih je imel v resnici zelo slabo mnenje. Globoko se mu je gnusila vsaka oblika kolektivnega narcizma, kar nacionalizem nedvomno je. Zaničeval je čredno moralo, ki je tudi pripeljala na oblast Mussolinija in Hitlerja. Hitler in Mussolini se nista povzdignila sama, marveč ju je neformalno povzdignila »množica brezpravnih in revnih«, formalno pa »parlamentarna demokracija«. Če bi Nietzsche dočakal fašizem in nacionalni socializem, bi ju obsodil na podoben način, kot je obsodil socializem in krščanstvo. Nacizem bi verjetno obsodil kar dvakrat – zaradi nacionalizma in zaradi socializma. Obsojal je vse, kjer na površje povzdigne najnižji ljudski instinkt – instinkt čandale.
Nietzsche je imel že od svojega dvanajstega leta velike težave z zdravjem, ki so ga nato spremljale vse življenje: hude glavobole in bolečine v očeh. Vseeno je med leti 1867-1868 prostovoljno služil vojaščino, leta 1870 med nemško-prusko vojno pa je en mesec delal kot prostovoljni bolničarski pomočnik. Leta 1879 so bile njegove težave z zdravjem že tako hude, da je moral opustiti profesuro. Nietzschejeva »volja do moči« izhaja tudi iz njegove nenehne borbe z težko boleznijo (in ne morebiti iz kake nadutosti, kot mu radi pripisujejo malikovalci krščanske moralke). Kljub težki bolezni, ki ga je spremljala skoraj vse življenje, se ni nikoli poniževal, klanjal, prosil kakega Boga za ozdravitev, klečeplazil v Lurd, se delal ubogega ali betežnega. Ker je bil sam bolnik, je učil ljudi, da morajo živeti polno, pomembno in radostno! Do svojega živčnega zloma, ki je bil zelo verjetno posledica okužbe s sifilisom v mladih letih, je delal in ustvarjal s polno močjo in voljo. Nikoli se ni predal nihilizmu (kar mu najbolj očitajo prav krščanski dekadenti - zanikovalci življenja in nihilisti sami po sebi). Življenju je pritrjeval do konca, kljub veliki osamljenosti, nerazumevanju okolice in nepriznavanju stroke!
Opisovanje Nietzschejeve bolezni oziroma demence kot stanja, v katerem je Nietzsche »v umobolnici jedel svoje lastne iztrebke«, je vsaj tako nizkotno in pritlehno, kot če bi - da bom dovolj nesramno nazoren - očitali pokojnemu papežu tresenje zaradi Alzheimerjeve bolezni, rahitis in scanje v pleničke, medtem ko je še zmeraj nezmotljivo vladal vesoljni katoliški cerkvi.
Med avtoričinimi klevetami pa je najbolj maloumna trditev, da je Hitler svoje veliko delo »Mein kampf« napisal po Nietzschejevi filozofiji. Nikjer v »Mein Kampf« Hitler ne omeni Nietzscheja niti z eno samo besedo, niti ne omenja Nietzschejevih terminov, kot sta nadčlovek (uberman) ali nadrasa. Ko Hitler govori o Arijcih ima v mislih vedno biološki rasizem – superiornost nemške rase nasproti judovski, kar pa se prav v ničemer ne sklada s pojmi, ki jih je uporabljal Nietzsche. Bežno omenja kvečjemu Schopenhauerja. Hitlerja filozofija sploh ni zanimala.
Zato pa toliko bolj Hitler v »svojem velikem delu« hvali krščanskega verskega reformatorja Martina Luthra, in ga kot velikega bojevnika in državnika postavlja ob bok Wagnerju in Friedrichu Velikem. O Luthru je Hitler rekel: “Videl je Juda, kot ga mi začenjamo gledati šele danes.” Nič čudnega, antisemitizem kristjana Lutra je splošno znan. (Malo manj je znan antisemitizem v krščanstvo spreobrnjenega Wagnerja.) Luther – Hitlerjev veliki vzornik - je svoje judovske someščane preganjal in hujskal z besedami : “Tudi njihove sinagoge ali šole naj se požge, ...v čast našemu Gospodu in krščanstvu, da Bog vidi, da smo kristjani ...” (Von den Juden und ihren Lügen) Filozof Karl Jaspers je o kristjanu Luthru zapisal: “Hitler je natanko izvršil njegove nasvete proti Judom.” Od kje je še Hitler črpal navdih za svoj antisemitizem in nazadnje tudi za holokavst postane jasno, če prisluhnemo Hitlerjevemu govoru iz leta 1922:
»Z brezmejno ljubeznijo kristjana in moža sem prebiral biblijsko poglavje, v katerem je povedano, kako je Gospod nazadnje vstal v svoji moči in zagrabil za bič, da bi očistil tempelj gadje zalege in strupenjač. Kako čudovit je bil njegov boj zoper židovski strup! Danes, dva tisoč let pozneje, globlje kot kdajkoli prej spoznavam, da je bilo to dejanje tisto, zaradi katerega je moral preliti svojo kri na svetem križu. Kot kristjanu mi ni treba dopuščati, da bi me varali, pač pa mi dolžnost narekuje, da se borim za resnico in pravico…«
O odnosu Cerkve do Judov, še posebej katoliške, nima smisla izgubljati besed. Ve se, kdo je kriv zato, da so križali Jezusa. Če še ne veste, vprašajte Mela Gibsona.
Pa še nekaj koncilskih citatov in drugih besedil, ki kot »protijudovski venček« sama zase govorijo o koreninah antisemitizma (in vzrokih za holokavst):
"Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje". (Iz Mein Kampf)
Judje morajo nositi posebno obleko, da bi bil nezmernosti te tako gnusne mešanice mesa v prihodnje onemogočen vsak izgovor za zmoto. (4. lateranski koncil, 1215)
Judi ne smejo več zidati sinagog. (koncil Oxford, 1222)
Judi ne morejo doseči nobenih akademskih naslovov. (Baselski koncil, 1434)
Kristjanom je prepovedano prodajati zemljiško posest Judom ali jim jo dati v zakup. (Ofenska sinoda, 1279)
Judi ne smejo na cesto ob krščanskih praznikih. (3. orleanska sinoda, 538)
Kristjani ne smejo stanovati pri Judih. (Narbonska sinoda, 1050)
Judi kristjanov ne smejo spraviti pred sodišče ali pričati proti njim. (3. lateranski koncil, 1179)
Judi smejo stanovati samo še v Judovski četrti. (Breslavska sinoda, 1267)
Judovske terjatve proti krščanskim dolžnikom bodo zasežene. (Nürnberg, 14. stol.)
Kristjani, ki si drznejo živeti z Judi, so izobčeni. (3. lateranski koncil, 1179)
"Z globoko hvaležnostjo se spominjam pomoči katoliških duhovnikov pri pobegu iz Evrope, zato sem se odločil, da honoriram katoliško vero tako, da sem postal častni član." (Organizator "dokončne odločitve", Adolf Eichmann, 1961)
Cerkev tudi v tem ne zagreši krivice, ko lahko razpolaga z njihovo posestjo, ker so Judi cerkveni sužnji. (Tomaž Akvinski, Summa theologiae)
Judi so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, "so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi." (Cerkveni učitelj Ephraim)
"Svojo dolžnost opravljam s čisto vestjo in vernim srcem." (Adolf Eichmann, 1906-1962, SS-Obersturmbannfuehrer, je v teku "dokončne rešitve" organiziral transport Judov v uničevalno taborišče)
"Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo." (Katolik Adolf Hitler)
Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo. (Škof Göllner iz Linza, 20. stoletje)
Judi ne smejo zaposlovati krščanskih sodelavcev. (3. orleanska sinoda, 538)
Judovske knjige se morajo sežgati. (12. toledska sinoda, 681)
Kristjanom je prepovedano posvetovati se z judovskimi zdravniki. (Trullandska sinoda)
Občudujem krščanstvo in ga bom podpiral. (Adolf Hitler škofu Berningu)
Voditelju ne želim nič bolj goreče kot zmago. (Papež Pij XII.)
Dragi prijatelj, ne pozabi, da so v nemški vojski milijoni katolikov. Naj jih pripravim do tega, da bodo ravnali v nasprotju z vestjo? (Odgovor Pija X.II na vprašanje zakaj ni protestiral zoper uničevanje Judov.)
Ne zavedamo se marsičesa dobrega v novem svetnem nazoru (nacizmu). Pri podrobnejšem opazovanju pa ugotovimo, da je v svojem najboljšem kopija krščanstva. (Nadškof Freiburga Konrad Gröber papežu, 1944)
"Kaj neki imamo proti vojni? Morda to, da ljudje, ki morajo vendar enkrat umreti, izgubijo življenje? (Avguštin, cerkveni učitelj)
»V početju, ravnanju in govorjenju nacistov ni ničesar, kar ne bi imelo v cerkvah svoje predstopnje, svojega precendenčnega primera.« (Prof. dr. theol. H. Mynarek)
===================
Nietzsche je zapisal :« Kar te ne ubije, te okrepi.«, ne pa »Kar te ubija, te okrepi.«, kot povsem napačno citira avtorica prispevka, ki se ji ni očitno ljubilo niti dvakrat prebrati svojega, ne samo demagoškega, marveč tudi zelo površnega zmazka. (»Kar te ubija, te okrepi« bi lahko veljalo kvečjemu za nekrofilno krščanstvo, ki časti na mučilno napravo pribito truplo.)
===================
Domišljam si, da sem predstavil dovolj argumentov, ki vključujejo tudi nekaj povsem preverljivih podatkov, s katerimi je mogoče izpeljave in ceneno demagogijo iz prispevka o Nietzscheju gladko postaviti na laž. O tem se lahko prepriča vsak, ki vsaj malo stavi na zdrav razum in ni preobremenjen z navijaškimi nagoni. Vsakdo lahko preveri podatke in si ogleda reference.
Samo intelektualno izprijen um lahko splavi na površje izpeljavo, ki krivdo za drugo svetovno vojno in 60 milijonov žrtev, med katerimi je bila tudi glasbenica Alma Rose, naprti Nietzschejeve filozofski misli. Rdeča nit, ki vodi od Nietzscheja, preko njegove sestre, do Paragvaja, Mengeleja in nazadnje do pesnice Alme Rose, je vsaj tako absurdna, kot rdeča nit, ki bi vodila od Gandija preko vegetarijanstva do Hitlerja in napada na Poljsko, ter tako okrivila Gandija za začetek druge svetovne vojne. Takšnih napletanj je zmožna oseba, ki od vsega najbolj sovraži resnico, za doseganje učinka pa se poslužuje tudi najbolj nizkotnih demagoških trikov, s katerimi mimogrede še ponižuje inteligenčni kvocient bralcev. Ko avtorica članka govori o »Nietzschejevi ideji o nadčloveku čiste arijske krvi«, bodisi odkrito laže ali pa se ji v resnici niti malo ne sanja o tem, kaj je v resnici pisal Nietzsche. Še enkrat ponavljam - pri Nietzscheju ne obstaja nikakršna ideja o nadčloveku čiste arijske krvi. Nietzsche je zavračal vsakršen biološki rasizem (rasizem temelječ na krvi), zavračal je nacionalizem (ki tudi temelji na krvi), s studom je zavračal tudi antisemitizem.
Mogoče avtorica prispevka spušča vso to meglo tudi zato, ker so prave povezave tako zelo jasne in očitne. Nenazadnje je vse zapisano črno na belem. Tudi »izvor zla«, o katerem piše avtorica, je povsem jasno dokumentiran – seveda ne pri Nietzscheju, ampak nekje povsem drugje! Genocid in ideja o izvoljenem ljudstvu (temelječem na krvi) imajo svojo osnovo v Bibliji! Pri Nietzscheju česa takega ne boste našli. Prej obratno! Enako velja za antisemitizem, ki izhaja globoko iz krščanskih korenin. Zato, da bi antisemitizem lahko naprtili Nietzscheju, ni niti najmanjše osnove v njegovem pisanju. Prej obratno!
p.s.:
Podobno bi lahko razpravljali o odnosu do žensk. Predvsem o tem, kako na žensko gleda Biblija, krščanstvo in ostala verstva. Od kje v resnici izvira sovraštvo do žensk, spolnosti, čarovnic… Gotovo ne od Nietzscheja, ki je sicer imel gotovo in dokazano nekaj težav z nežnejšim spolom in je bil zaradi tega tudi verjetno tudi malo potrt in nejevoljen. Tistih nekaj njegovih aforizmov o ženskah pa, če jih prav razumem, žensko bolj povzdiguje in ji (vsaj posredno) daje veljavo, kot pa da bi jo v resnici zaničevalo. Poglejmo si jih nekaj:
»V maševanju in v ljubezni je ženska bolj barbarska kakor moški.«
»Ženske same imajo v ozadju vse osebne nečimrnosti zmeraj še neosebno zaničevanje – »ženske«.«
»Sovražniki žensk – »Ženska je naš sovražnik« - kdor kot moški tako govori moškim, iz tega se oglaša neukročeni nagon, ki sovraži ne le sebe, temveč tudi svoja sredstva.«
»Če ima ženska moške vrline, moraš pobegniti od nje; in če jih nima, sama pobegne.«
»Nevarnost v lepoti. – Ta gospa je lepa in pametna; ah, koliko pametnejša bi šele postala, če ne bi bila lepa!«
»Isti afekti so pri moškem in ženski v tempu vendarle različni: zato se moški in ženska kar naprej ne razumeta.«
»Zaradi spodnjega dela telesa se človek nima tako lahko za boga.«
»Bližnjega zapeljati k dobremu mnenju in potem zvesto verjeti v to mnenje bližnjega: kdo bi se mogel v tej umetnosti meriti z ženskami?« – (Ta je kot nalašč za cenjeno pesnico)
»Moška bolezen. Najzanesljivejša pomoč zoper moško bolezen samozaničevanja je ljubezen pametne ženske.«
Najmanj, kar lahko o teh citatih rečemo (priznam, da sem nekaj bolj »grdih« namenoma izpustil ;) ), da so sicer res zapisani izrazito iz moške perspektive, a so vsaj duhoviti, nekateri premorejo tudi nekaj samoironije in prepričan sem, da bo vsaka ženska, ki pozna (svojo) žensko dušo, pritrdila, da je v marsikaterem od Nietzschejevih izrekov tudi zrno resnice. Tista pa, ki v vsem tem vidi obliko diskriminacije žensk, za katero je »že leta 1973 generalna skupščina OZN označila kot zločin proti človeštvu.«, mora biti neverjetno zavrta oseba, brez najmanjšega smisla za duhovitost, in mora v resnici zelo sovražiti moške ali pa se zgolj čuti inferiorna zaradi občutka njihove dejanske ali namišljene intelektualne premoči.
Pustimo Nietzscheja, nenazadnje je bil predvsem filozof – in filozofi si lahko, tako kot pesniki in pesnice, lahko privoščijo tudi nekaj alegorične razpuščenosti. Ko razglabljamo o ženskah, bi bilo bolj verodostojno in korektno, če razlago poiščemo pri priznanem strokovnjaku s področja psihologije, ki je o (dobrih in slabih) ženskah zapisal sledeče:
»Če je (ženska) skrajno dobra, je vzorna mati v najčistejšem pomenu besede, bodisi telesno duhovna ali pa samo duhovna, v obeh primerih pa je tista, ki mladino dviga z močjo lastne osebnosti.
Če pa je ženska slaba, je slaba do konca, je vlačuga v vsem svojem mišljenju, čutenju in ravnanju. Morda se zdi komu ostra delitev ženskega sveta v matere in vlačuge pretirana, krivična in samovoljna. In vendar, kdor zasleduje psihologijo žene v praktičnem življenju in prebira njeno ravnanje in mišljenje do zadnjih vlaken, bo priznal, da ta delitev, ki jo srečujemo ne le pri Weiningerju, ampak tudi pri drugih tovrstnih piscih, nikakor ni neutemeljena.«
Eva, kje ležiš? Potrebuješ družbo?
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 3. julij 2008 @ 02:03 CEST
Lepo si osvetlil kolega filozofa.
Skrit v sebi se privleče na plan z hujskaštvom do žensk na smešen način, da se lahko folk še smeji zraven in bere pozive, da je ženska manj vredna od moškega.
Tud Dolfa je imel svoj katalog človeka. Na dnu, pred židom, je kotirala in ležala lepa frau.
Dobra druščina se je naslajala nad takimi
V maševanju in v ljubezni je ženska bolj barbarska kakor moški.
Ženske same imajo v ozadju vse osebne nečimrnosti zmeraj še neosebno zaničevanje – ženske
Sovražniki žensk – Ženska je naš sovražnik - kdor kot moški tako govori moškim, iz tega se oglaša neukročeni nagon, ki sovraži ne le sebe, temveč tudi svoja sredstva.
Če ima ženska moške vrline, moraš pobegniti od nje; in če jih nima, sama pobegne.
Nevarnost v lepoti. – Ta gospa je lepa in pametna; ah, koliko pametnejša bi šele postala, če ne bi bila lepa!
Isti afekti so pri moškem in ženski v tempu vendarle različni: zato se moški in ženska kar naprej ne razumeta.
Zaradi spodnjega dela telesa se človek nima tako lahko za boga.
Moška bolezen. Najzanesljivejša pomoč zoper moško bolezen samozaničevanja je ljubezen pametne ženske.«
Najmanj, kar lahko o teh citatih rečemo (priznam, da sem nekaj bolj »grdih« namenoma izpustil ;) ), da so sicer res zapisani izrazito iz moške perspektive, a so vsaj duhoviti, nekateri premorejo tudi nekaj samoironije in prepričan sem, da bo vsaka ženska, ki pozna (svojo) žensko dušo, pritrdila, da je v marsikaterem od Nietzschejevih izrekov tudi zrno resnice
Bližnjega zapeljati k dobremu mnenju in potem zvesto verjeti v to mnenje bližnjega: kdo bi se mogel v tej umetnosti meriti z ženskami?
(Ta je kot nalašč za cenjeno pesnico)
Evo, kak zapeljive so tvoje nalepljenke.
Res dobro čtivo prebiraš za lahko noč.
Kar kavica se mi je zaluštala.
Bi poklical frau, pa je ni doma, dela v obljudeni evropi, tak, pa si moram zdaj sam naret kapučino vanilo.
+ čik.
Ovi bi kar naredil žensko za sužnja moškemu in še smejat se mora zraven.
Barbarska?
Mogoče je filozof vido, kak stari vlači mater za lase.
Barbarska ženska ma tak lepi oprijem za lase.
Sam je zaničeval ženske in še to pripisal na ženske kot osebnost.
Brezveze je vse ostalo kakor prejšnje kar je filozofko napisal.
Brezveze, če je vse brezveze, ni nič dobro.
Napisal je Bog je mrtev
Lahko napišem tud, da na truplu še rastejo dlake, ko je človek mrtev.
Takemu filozofu enostavno ni za verjet, ker je brezvezni.
Čao
Citati krščanskih mislecev, učiteljev, papežev in svetnikov o vseh Evah tega sveta ...
Prispeval/a: MC dne četrtek, 3. julij 2008 @ 06:53 CEST
"Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem." (Cerkveni oče Avguštin, 354-430 - Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev)
"Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in v njeni gospodinjski koristi." (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj 1225-1275)
Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga." (Ambrozij, cerkveni učitelj, 339-397)
"Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov." (Tomaž Akvinski, cerk. učitelj in patron katoliških visokih šol)
"Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!" (Papež Pij II., 1405-1464)
"Ženske je narava določila za skupni užitek." (Kapokrates, zgodnji kristjan in ustanovitelj samostanov)
"Ženska je napaka narave … s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno … manjvredna … neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški." (Tomaž Akvinski, sv. cerkveni učitelj 1225-1274)
"V nobeni religiji ali svetovnem nazoru ženska ni tako cenjena in spoštovana kot v krščanstvu!" (katoliški teolog Berhard Haring v 20. stoletju)
"Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel." (Jezuit Wild v 20. stol.)
"Ženski pristaja samo žalna obleka. Kakor hitro je prerastla otroštvo, si mora 'zakriti svoje nevarno obličje' zaradi nevarnosti izgube večne blaženosti." (cerkveni oče Tertullian)
"Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske." (Sinoda v Coyaci, 1050)
"Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopiti." (Sinoda v Parizu, 846)
"Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo." (2. sinoda iz Toleda, 589)
"Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram." (Klemen Aleksandrijski, pred 215)
"Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!" (Sinoda iz Elvira, 4. stol.)
"Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok." (Johannes Chrysostomos, sv., 349-407, grški cerkveni učitelj)
"Ženske v cerkvi ne smejo peti." (Sv. Bonifacij, benediktinski misijonar in apostol Nemcev, 675-754)
"Če noče ženska, naj pride služkinja!" (Martih Luther)
"Največja čast, ki jo ima ženska, je zlasti ta, da se po njej rodijo moški." (Martin Luther)
p.s.:
Sedaj, Fredi, lahko v miru pokadiš še eno škatlico in razmisliš o tem, kako dobro je to, da tvoje "frau" ni doma...
Kaj pa čik........
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 3. julij 2008 @ 12:12 CEST
in onasneževanje okolja.
Čudno, da si v takih primerih tiho in tudi takrat ko MC tebi napiše argumente proti.
Daj se postavi že enkrat na svoje noge.
Tvoji biblijski izreki so bolj in bolj nični.
Poskušaj najti, kakšen drugačen forum za tako prepisovanje biblije.
LP
Zakaj je Eva iz rebra?
Prispeval/a: Violeta dne četrtek, 3. julij 2008 @ 12:46 CEST
Mater Božja, kakšne citate "osamljenih menihov" v naslov žensk. Sicer Z. Freud mislim, da je jasno razložil od kod se pojavi "takšna jeza in sovražstvo"...
Če že bom ženska, bom do konca ;)
...Zakaj je Bog izbral edino Adamovo kost v kateri ni mozga? Pa ja zato, da po nekajdnevnem komuniciranju z Adamom Bog je videl, da more nujno ustvariti popolnoma Nove možgane...
(staro ni želel niti popravljati ;)))
Sicer čemu je tekmovanje med moškim in žensko? Ni smisla. Eni brez drugih - dolgčas in ni preveč naravno... Naj moški bo moški in ženska - ženska. Kakšni pa bi mogli biti eni in drugi ter kakšen odnos bi mogel biti med nasprotnima spoloma to je že druga tema... predvsem pa spoštljiv.
Želim vsem lep dan ;)
Ideja o večvrednosti arijskega človeka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. julij 2008 @ 12:46 CEST
Tudi ni bil namen mojega prispevka, da bi razpravljala o filozofskih delih Nietzscheja, ker bi kompleksno obravnavanje njegovih filozofskih del terjalo drugačno razpravo, kot je bila ponujena bralcem. Kot je meni znano večina bralcev na Pozitivkah ni poklicnih akademskih filozofov in tudi vsebinska zasnova Pozitivk ni naravnana v smeri, da bi predstavljala nek
strokovno zasnovan filozofski forum, ki naj bi zahteval tako vehementno razpravo o stvareh, o katerih se sploh ni na Pozitivkah pisalo.
Bralci na Pozitvkah nismo nobeno filozofsko društvo, da bi se na vrhunski ravni spuščali v obravnave o filozofskih sistemih, ki so itak intolerantni in se med seboj pobijajo. O Nietzscheju je veliko zapisanega. Med drugim tudi to, da so na Zahodu podobo človeka razgrnili izjemno le tisti misleci, ki so bili tako ali drugače pod vplivom vzhodne miselnosti. Nietzsche gotovo spada, poleg Schopenhauerja, Freuda in eksistencialistov mednje. Skrivanje za splošnost ničesar ne pove. Če že govorimo o Nietzscheju vem, da je opozoril na to, da ima človek nekak naraven strah in sramežljivost, ko naj bi se srečal s svojo podobo in jo prepoznal. Človek biti, pomeni človek postati. Eksistencialna filozofija bi se takoj izgubila, če bi menila, da ve, kaj je človek. Apolonov tempelj v Delfih sem že omenila v pesmi o Evropi. Tam piše Gnoti savton, spoznaj sam sebe!
To velja tudi za vas spoštovani vsevedi in vse izničujoči znanstvenik Marko Črnigoj, ki vam je očitno v posebno veselje gola besedna igra, ki vam dviguje pomen, da ste na Pozitivkah in v vsej vesoljni Sloveniji najbolj učena oseba. Vendar ne pozabite, da se včasih človek kaže tudi kot roparska zver, ki v svoji težnji po racionaliziranju sebe in vseh bitnih redov hoče obenem svet oblikovati, ga preoblikovati, izkoriščati in z njim manipulirati, duhovno, tehnično, politično ali kakor koli že kdo hoče. Vsakokratna kultura je odvisna od vsakokratne podobe človeka, ki je usmerjen v svojem razmerju do sveta. Celo tako, da ustvarja po svoji podobi celo Boga. Ne pozabimo, da je prvi motor primus immobilis vedno beseda in da beseda o (arijskem) nadčloveku ni prinesla človeštvu ničesar dobrega.
Bistvo prispevka je ponazoriti kam pripeljajo človeštvo ideje in kako so nevarne. Isto se je zgodilo z idejo o komunizmu.
Ideje imajo različno interpretacijo v času in prostoru. Interpretacija Nietzschejevih idej o nadčloveku v času nacizma je pripepeljala človeštvo do davka na ideje - 60 milijonov mrtvih. Ideja o večvrednosti arijskega človeka vemo kam je pripeljala človeštvo in tudi vemo kaj je od nje ostalo (paraguajska vasica z nekaj sto prebivalci, ki vse prej kot živijo, normalno civilizirano življenje, životarijo v umazaniji in propadanju). To je bilo sporočilo mojega prispevka.
Tudi Ćosičeve beseda, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi, je pripeljala Miloševiča do absurda, ki je pahnil južne brate v bratomorno vojno.
Govori se o enih stvareh in vi interpretirate druge, spoštovani govorec Marko. Osebno vas vidim tu na Pozitivkah, tudi v dialogih, ki jih vodite s Fredijem, da živite čas v askezi "junaškega duha", ki premaguje vse duhove na zemlji in materijo in da s svojim prezirom do vseh skrivate za pajčolanom oziroma gloriolo svoje vsvednosti in načina prehranjevanja. Mislim, da takšna drža zahtevo neizmerno veliko naporov, poguma in sebičnega mučiteljstva, ko hoče vsem dopovedati in vsiliti svojo oblikovalnost misli, svoje smisle in nesmisle, svoje tedendenciozne signaličnosti, da edini lahko zadnji pomahate na Pozitivkah s svojo učeno besedo. Jaz sem vam že povedala, da za tako učeno osebo kot ste vi, si na Pozitivkah ne drznem pisati prispevkov in ne svoje poezije. Kaj hočete tu na Pozitivkah je plejada povprečnežev, ki vam s svojim znanjem ne sežemo niti do vaših akademskih gležnjev, sposobnih dokazovanja tega dejstva s teptanjem drugih in s copy paste prispevkov tretjih. O vem tem učenjaštvu pa ni nikjer zaslediti nobene avtorske knjige. Upam, da bom na knjižnih policah zagledala kaj kmalu kakšno vašo knjigo o filozofiji, o kateri bodo na filozofiji rekli kakšno učeno besedo.
Nietzsche bi tudi rekel popolno razvrednotenje ali prevrednotenje vseh stvari je končni izdelek tega kvantitavno usmerjenega mišljenja. Beseda je zagotovo posredovalka vrednot, je posoda, v kateri si podajamo vrednote in je merilo, s katerim jih merimo. Neprijazna in izničujoča beseda je vedno moralni nihelizem, ki od človeka neodvisne norme ne prizna. Iz vsega skrivnostnega dela nečisto in se soprevrže v svoje skrajno nasprotje, da nečistemu je vse nečisto. Neprijazna in obtoževalna beseda se vedno hrani s cinizmom in neihelizmom, vseeno odkod ga jemlje. Lahko ima pred seboj goro knjig, vselej lahko človek niha nad ali pod svojo človeško višino.
Preveč ste v preteklosti že govorili in pisali o meni in vas lepo prosim, da moje prispevke obidete, ker jih ne pišem za vas. Ali ni škoda vašega časa, da se ustavljate ob povprečnostih. Na vašo kaskado dolgega odgovora ne bom odgovorila, še manj pa ga prebrala, preprosto zato, ker ne premorete nisi osnovne omike, da ne bi človeka, ki ga obgovorite, žalili in mu zniževali dostojanstvo. Celo največji slovenski mož dr. Anton Trstenjak je bil deležen vaših pritlehnih kritik, ki znižujejo pomen njegovih del.
Toliko o tem, bralcem se pa opravičujem, saj ni bil moj namen, da bi s kom javno obračunavala. Zgornji komentar MC-ja je bil zame samo demagogija, ki se zaganja.
LP Tatjana Malec
Nietzschejev odnost do žensk in njegovo utopično mesto v Paraguaju
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. julij 2008 @ 16:39 CEST
Če govorimo o Nietzscheju kot osebi vemo, da je opravljal svoj poklic kot jezikslovec (filofolog) le deset let, saj je diplomiral, ko je bil tar 24 let, upokojil pa se je zaradi duševne bolezni in drugih zdravstvenih težav že pri 35 letih. Zato je bolj znan po njegovih filozofskih razpravah. Odraščal je s svojo mamo, babico, dvema tetama in sestro , kar je imelo gotovo vpliv na izoblikovanje njegovega neprijaznega odnosa do žensk, ki se jasno kaže v njegovih delih in poznanih izrekih. Imel je veliko psihičnih zdravstvenih težav, tudi z migrenami in vidom. V svoji bolezni je hrepenel po nadčloveku in učil ljudi kako morajo živeti polno, kar je nacistični režim zlorabil. Iz njegovega preseženega človeka je ustvaril nadčloveka čiste arijske rase. Teorija o evoluciji je imela na Nietzscheja močan vpliv. Nietzsche je govoril, da so tradicionalne vrednote izgubile svoj vpliv. Nove vrednote naj bi nadomestile tradicionalne, predstavil je nadčloveka, človeka utelešene moči, ki onstran dobrega in zlega ustvarja svet. Kakšen kaos je nacizem izpeljal iz njegovih idej, je jasno.
Volja po moči in prevladovanju nad drugim je krilatica njegove filozofije, ki naj bi odpravila kaos, v resnici pa ga je ustvarila. Odvisno kako se razumejo sporočila in kako jih v praksi izrabljamo in potvarjamo. Njegov nadčlovek ob mrtvem Bogu pa je kaj klavrna kreatura. Model nadčloveka, ki si ga je izmislil, ne obstaja. Morda bo kdaj nastajal, vendar do tega je še dolga pot. Nietzsche je osamljen revolucionar, njegove ideje so provokativne in kontraverzne. Ali bo človeštvo hodilo naprej z Bogom ali brez Boga, bo pokazal čas. Ta bo pokazal tudi kam pelje tako tlakovana pot, da človek ne potrebuje drugega, razen svoje samozadostnosti. Sam Nietzsche je parafraziral, da je"človek še neugotovljena žival". Da je Nietzsche poleg Camusa, Stirneja, Sartra in nešteto drugih nihelist, je odveč poudarjati. Kaj pomaga vse osmišljevanje človeka, če je na povšini kvantitete, vsa gmota človeškega bistva otrpla in nema, brez življenja.
LP Tatjana
Pod lupo pravice
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 3. julij 2008 @ 17:32 CEST
Kar se je dalo razbrat o tem filozofu, se je po filozofsko sam izpisal do črkice natančno.
Mogoče se je rad družil z kolegi, s katerimi se je izvrstno razumel.
Mogoče je rad izstopal med kolegi.
Mogoče je ugotovil, da ma kolege zelo rad in bi se jim rad oddolžil na kolegovski način.
Mogoče so njegovi kolegi zrcalna slika njega, kakršni so njegovi kolegi takšen je on, in je začel lepo dalje filozofirat.
Mogoče je ugotovil, da se s kolegi najbolj pošali, če se ponorčuje iz kolegic.
Človeku je lapanje ratalo, moški so slavili njegov lapež, ker je hvalil moške, ženska je tak morala bit tiho.
Me zanima, pod narekovaji seveda, al je tud moški um žalil?
Če ni, se lepo vidi kaki strahopetec je bil.
Spravljal se je na šibkejšega človeka.
Ugotovil je, da je človek višji kot žival.
Torej glavni je človek. Pa dalje?
Človeka se lahko razdeli?
Kdo lahko človeka razdeli al podredi?
Človek človeka.
Človek si lahko izmisli kar hoče, človek si je izmislil, da je žena manj vredna.
Manj je vredna ženska, več je vreden moški.
Iz tega se da črpat tud nadaljevanje glede otrok kje kotirajo?
Brezvezna študija, filozofska namreč, če si je moral izmišljat, da je prepričal naivni folk.
Ljubezen do sočloveka ni filozofija ampak življenje v harmoniji kjer ma ljubezen glavno besedo.
Lep pozdrav
Vest
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 3. julij 2008 @ 20:45 CEST
Čiki še niso taki seratori okolja kot nafta in proizvodi iz nafte.
Sem v srcu odločen za čisto okolje zato se mi tud zdi primerno, da na pozitivkah, kot član greenpeaca v srcu, izpišem navdih za tako ljubo odločitev direkcion iz biblije.
Tako govori Bog, GOSPOD, ki je ustvaril nebo in ga razpel, ki je razprostrl zemljo in njeno rast, dal dih ljudem na njej in duha hodečim po njej.
Tako govori GOSPOD, ki te je odkupil in te oblikoval od materinega telesa: Jaz sem, GOSPOD, ki sem vse naredil, ki sem sam razpel nebo, razprostrl zemljo – kdo je bil z menoj?
Jaz sem naredil zemljo in ustvaril človeka na njej, jaz sem s svojimi rokami razprostrl nebo in poveljujem vsej njegovi vojski.
Kajti tako govori GOSPOD, ki je ustvaril nebo. On je Bog, ki je upodobil zemljo in jo naredil, on jo je utrdil.
Ni je ustvaril kot zmešnjavo, za bivanje jo je oblikoval.
Jaz sem GOSPOD in drugega ni.
Moja roka je utemeljila zemljo in moja desna je razpela nebo, jaz ju kličem, da stojita skupaj.
Povzdignite svoje oči proti nebu, ozrite se navzdol na zemljo, kajti nebo bo izginilo kakor dim, zemlja bo razpadla kakor obleka in njeni prebivalci bodo preminili kakor mušice.
Moje odrešenje pa ostaja na veke, moja pravičnost ne bo prenehala.
Lep pozdrav
Nietzschejev odnost do žensk in njegovo utopično mesto v Paraguaju
Prispeval/a: Minna dne četrtek, 3. julij 2008 @ 21:20 CEST
P.S. Odkod vam vsa ta zaloga podatkov?
Psiho vest
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 3. julij 2008 @ 21:32 CEST
Praviš, da je največji slovenski mož vsak, ki je sposoben z mizerno plačo preživeti družino, vsak, ki si vzame čas za svojo družino, ki ljubi in spoštuje svojo ženo.
Se strinjam, če je ljubezen vzajemna.
Tud ženska preživlja moža in otroke.
Prav si zapisal, da je utopistični filozof tema, ki si jo vsak razlaga po svoje.
Nagibaš sem razlagi, ki je podobna tvoji, zato je zate prava.
Vsak po svoje se vidimo.
Mogoče slabo vidim ampak vidim tud dobro.
Lep pozdrav
Moški in ženska - od Nietzscheja, preko Weiningerja do Trstenjaka in Ruglja
Prispeval/a: MC dne četrtek, 3. julij 2008 @ 23:14 CEST
se opravičujem - ker nisem pohitel z odgovorom, ki si ga sicer niste želeli. Lahko se zagovorim s tem, da sem počakal na to, da sta s Fredijem popila kavo.
Razumeti morate, da so moji odgovori oziroma pojasnila (tudi ko se nanašajo neposredno na vaše pisanje) še najmanj namenjeni vam, marveč bralcem Pozitivk - nenazadnje je forumska razprava (ki je tudi neke vrste predstava) namenjena vedno predvsem njim. Želim, da se tudi moj tokratni odgovor razume na tak način; vi osebno me namreč ne zanimate (tako kot upam, da tudi jaz vas ne).
Še toliko bolj, ker ste v vašem odgovoru na moje pisanje pokazali, da vas v resnici sploh ne zanimajo navedbe, s katerimi sem poizkušal argumentirano ovreči vaše trditve, ne zanimajo vas viri, dokazi, argumenti, slepi ste za vsak razumski diskurz, ki bi temeljil na proučevanju in odkrivanju dejstev - celo tako zelo ste vzvišeni, da ste moj odgovor apriori označili kot demagogijo, čeprav ste še malo pred tem podcenjujoče priznali, da ga niste in ga ne boste niti prebrali. Kako lahko sodite o stvareh, ki jih niste niti prebrali in jih niti ne želite prebrati? Jaz vaše prispevke, preden jih komentiram, dokaj natančno preberem, tako kot sem tudi tega o Nietzscheju. Reagiral sem in napisal, kar sem napisal, predvsem zato, ker je v vašem prispevku mrgolelo napak, potvarjanj ter popolnoma napačnih interpretacij in stereotipizacij, za katera menim, da si jih filozof, kakršen je Nietzsche, preprosto ne zasluži. Predvsem se nisem mogel znebiti vtisa, da Nietzscheja, ne samo zelo napačno razumete, marveč, da ga tudi sploh ne berete. Še tistih nekaj citatov niste znali ali se vam jih ni ljubilo pravilno prepisati. (Veliko o vašem razumevanju tvarine kaže dejstvo, da ne znate niti pravilno črkovati besede »nihilizem«, ki se v vaših prispevkih konstanto pojavlja kot »nihelizem«.)
Pravite, da ste želeli pokazati na nevarnost neke ideje. Strinjam se z vami, da so ideje lahko zelo nevarne. Govorite o ideji o arijskem nadčloveku. Na žalost ste začeli šele v 19. stoletju. Za predstavitev ideje o arijskem nadčloveku, ki je samo ena izmed rasističnih izpeljav ideje o izvoljenem (od Boga izbranem) ljudstvu, bi morali seči najmanj nekaj tisoč let nazaj v človeško zgodovino. Predvsem pa, tudi če bi hoteli začeti z Nietzschejem, ne vidim nobene potrebe po tem, da si pri dokazovanju pomagate z lažmi in potvarjanji osnovnih in preverljivih podatkov.
Ko govorimo o problemu ideje, o nevarnosti ideje, ne moremo mimo tega, da je tudi Bog samo ena izmed idej. Tudi Bog je samo ideja - ideja, ki je lahko zelo, zelo nevarna. Bog je v resnici ena najstarejših človeških idej in kot taka zagotovo nosi največjo odgovornost in breme za večino zgodovinskih grozodejstev in zločinov. Seveda se popolnoma zavedam, da je ideja lahko tudi misel, da boga ni, in da je tudi taka "ideja" v določenih okoliščinah nevarna.
Kot pri vašem razumevanju Nietzscheja, sem dobil podoben občutek tudi v zvezi z doktorjem Trstenjakom, za katerega sicer trdite, da se vaše knjižne police šibijo pod težo njegovih knjig. Tudi zanj dvomim, da ste ga kdaj resno prebirali.
Kar zadeva moje pisanje o gospodu Trstenjaka, pa menim, da ga sploh nisem toliko kritiziral, kot sem ga kvečjemu citiral. V resnici sem samo razgalil, kakšno je bilo njegovo mnenje o homoseksualcih, ki jih je povsem jasno označil kot seksualne psihopate. V kategorijo seksualnih psihopatov je uvrščal tudi vse tiste, ki se samozadovoljujejo, oziroma se samozadovoljujemo. Onaniste in homoseksualce doktor Trstenjak obravnava v posebnih kategorijah, ki jih niso deležni niti mazohisti in sadisti. Na željo bralcev ali pa iz čistega samozadovoljstva lahko ob kaki priložnosti predočim tudi to, kaj gospod Trstenjak meni o samozadovoljevanju, ki se mu »učeno« reče onanija, masturbacija, ipsacija – Trstenjak uporablja celo pojem samoskrunstvo.
In če slučajno niste opazili, v mojem odgovoru, čisto na koncu, ko govorim o ženskah, ponovno citiram prav doktorja Trstenjaka, tako da si lahko bralci ustvarijo sliko tudi o tem, kakšno je bilo njegovo mnenje o »dobrih« in o »slabih« ženskah.
V knjigi Pastoralna psihologija doktor Trstenjak obravnava psihologijo moškega in ženske v poglavju z naslovom "Duhovnikovi diferencialno psihološki odnosi do sveta", kjer že takoj na začetku kot referenco navaja Otta Weiningerja, na katerega se potem po pomoč (pri razlagi ženske psihe) obrača še večkrat. Predlagam vam, da si v knjižnici poiščete Weiningerjevo delo »Spol in značaj«, v katerem Weininger govori predvsem o ženskah. Nekateri delo mladega genija, ki je pri 23-ih letih naredil samomor (ne sliši se prav nič genialno), razumejo kot obupam krik antifeminizma, nekateri ga razumejo tudi malo drugače – dejstvo pa je, da je delo mladega avstrijskega filozofa, v katerem je precej "barbarsko" obračunal z ženskim značajem, močno vplivalo tudi na doktorja Trstenjaka.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Otto_Weininger
http://en.wikipedia.org/wiki/Otto_Weininger
(Mimogrede – tudi Weiningerjevo filozofijo so zelo radi napačno razlagali, nacisti pa so njene izolirane dele izkoriščali za svojo propagando, čeprav je Weininger sam povsem jasno nasprotoval rasizmu!)
Dr. Trstenjak sicer jasno pove, da Weininger ženo (ne žensko) krivično ocenjuje, povsem pa pritrjuje Weiningerju, ko ta poudarja, da je vsa splošna psihologija pravzaprav moška psihologija in da takrat, ko govorimo o diferencialni psihologiji, mislimo predvsem na posebnosti ženske narave.
Moška in ženska narava, moška jasno (v povprečju) dominira v moških in ženska v ženskah, sta nekakšen leitmotiv vseh Trstenjakovih diskurzov o moških in ženskah. Vsaj po Trstenjakovem trdnem prepričanju (in tudi po mnenju večine modernih psihologov in psihoanalitikov na čelu s Freudom) obstajajo bistvene razlike v moški in ženski psihi, v moški in ženski naravi, empirične raziskave tudi povsem jasno kažejo, da ženski možgani delujejo drugače od moških. To seveda nima nikakršne zveze z diskriminacijo in enakopravnostjo, gre preprosto zato, da se moški in ženske razlikuje ne samo biološko (po primarnih in sekundarnih) spolnih znakih, marveč tudi v »možganih«, torej tudi psihološko in v inteligenci. V tem kontekstu se bodo tudi Nietzschejevi citati morali zdeti bolj razumljivi, saj se v resnici nikoli ne oddaljijo od razumevanja, da vendarle obstaja bistvena razlika med moško in žensko psiho.
Gospa Malec, vaša osrednja trditev o moških in ženskah pa pravi takole - citiram:
»Moški in ženska sta biološko dva osebka iste vrste, ki se ločita le po zgradbi spolnih žlez oziroma spolnih organih za oploditev. (…) Pri človeški vrsti imamo srečo, da se ločimo moški in ženske po spolnih žlezah za oploditev in da nismo hemafroditi oziroma nižje razvita bitja. To je tudi vsa razlika med moškim in žensko.«
Takšna trditev nas prav mora pripeljati na misel, da v resnici nikoli niste prebrali ničesar, kar je napisal doktor Trstenjak, ali pa ga niti najmanj ne razumete. Prej bi sklepal, da tako razmišlja nekdo, ki sodi v krog najbolj vulgarnih feministk, ki se ne morejo sprijazniti, da so Ženske in popolnoma zanikajo svojo žensko animo.
Moj citat Trstenjakovega razmišljanja o ženskah, ki da so bodisi vlačuge, bodisi dobre in čiste matere, seveda predstavlja neko drugo – tudi skrajno pozicijo, ki je seveda izraz teološkega uma, obremenjenega s katoliškimi celibatističnimi dogmami, temelječimi na Pavlovih besedah, ki pravijo, da je »mož glava ženi« in »da naj bodo žene svojim možem podložne«.
Tako se pripeljemo do naravnost paradoksalne situacije, ko se ženska, ki nastopa s pozicije najbolj surovega feminizma, sklicuje na moškega teologa, ki zagovarja diametralno nasprotna stališča in takega človeka celo povzdiguje kot največjega Slovenca. (Hm, morda obstaja tudi kaj takega, kot največja Slovenka) To nas bi hitro utegnilo napeljati na misel, da si takšen naziv zasluži vsaj še psiholog doktor Rugelj, ki žensko obravnava na podoben način, kot jo obravnava psiholog doktor Trstenjak – seveda z eno veliko razliko – Rugelj je žensko v resnici izkusil »do zadnjih vlaken«, celibatist Trstenjak pa verjetno ne ali vsaj ne v tolikšnem obsegu in pri tolikšnem številu »pacientk«.
Torej, za konec – še en citat doktorja Trstenjaka:
»V tej celosti in nerazklanosti ženskega bitja je iskati tudi razlog za čudoviti harmonijo, ki preveva vsako dobro žensko, ki je v svojem jedru mati. V očetu je dano človeštvu nemirno srce iskanja in hrepenenja v daljave, v tujino. Mož je nemirni iskalec resnice, lepote in ljubezni; vedno naprej ga žene sla po življenju, po novih odkritjih, po napredku. Saj ta nemir nič drugega ni, kakor izraz v začetku omenjene moške dejavnosti in stvariteljske sile. V materi pa nam je podarjena harmonija, čudovita in blagodejna, ob kateri najde mir in uteho tudi nemirno moško srce, bodisi da se vrača in sklanja k njej kot otrok in kot mož. Zato pa moški najde svojo srečo v ženi-materi, žena-mati pa v otrocih.«
Lepe misli, do neke mere (ampak samo do neke mere) tudi resnične.
Lahko pa, če zavzamemo nekoliko bolj feministično pozicijo, zadevo razumemo tudi drugače in jo, ne brez ščepca ironije, prevedemo tudi takole: Moški je stvaritelj, nemirni iskalec resnice, lepote in ljubezni, ki išče napredek in odkriva svoje stvariteljske moči, žena-mati pa doma lika, pere, čisti, kuha, skrbi za otroke in vsake toliko časa še malo potolaži nemirno moško srce, potem ko se utrujen in naveličan moški vrne s šihta ali iz gostilne.
Tako enostavno je to. Ali pa tudi ne.
Kakorkoli že, resnici na ljubo in Trstenjaku v zagovor, je treba priznati, da v Trstenjakovih mislih vendarle prevladuje ideja o moški in ženski naravi, ne toliko ideja o moškem in ženski v kakem strogem seksualnem (strogo fiziološkem) smislu. V vseh nas je, ne glede na spol, nekaj moške in nekaj ženske narave. V psihološkem smislu smo vsi neke vrste hermafroditi.
Lep (demagoški) pozdrav
Marko
Database
Prispeval/a: MC dne četrtek, 3. julij 2008 @ 23:19 CEST
Domača knjižnica, Knjižnica Ivana Cankarja, Google & Sveto pismo ;)
p.s.:
Tu pa tam si kaj izmislim tudi sam ;)
Jara kača
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. julij 2008 @ 02:11 CEST
Tatjana
Citati krščanskih mislecev, učiteljev, papežev in svetnikov o vseh Evah tega sveta ...
Prispeval/a: hierhod dne petek, 4. julij 2008 @ 02:34 CEST
Bilo bi lepo, če bi omenil še tiste ta "grde" Nietzschejeve izreke o ženskah.
Morda lahko še v Bibliji kaj najdeš.
Iz tvojih komentarjev lahko sklepam, da mačizem in pederastija ne izbirata sredstev. Lahko se poslužujeta filozofov, svetnikov, krščanstva, ateizma......
Lahko je pa zaničevanje ženske ena od oblik, kako bi moški lahko kontroliral svojo pohotnost, da bi bil bolj popoln ali pa bolj božji. Seveda to ne more biti ok!
Zgodovina je učiteljica življenja. Toda z njo raje debatiramo in se kregamo, kot pa da bi se česa naučili in kaj izboljšali ali popravili.
Lep pozdrav!
hierhod
Nietzschejev odnost do žensk in njegovo utopično mesto v Paraguaju
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. julij 2008 @ 08:24 CEST
Dne 10.9.2004 je TVS 2 ob 20.00 uri predvajala oddajo angleškega dokumentarca
ČLOVEŠKO, VSE PREVEČ ČLOVEŠKO - FRIEDRICH NIETZSCHE Dokumentarne oddaje so pripravljene strokovno, posebno če gre za intelektualno zahtevno angleško publiko.
Režiral jo je : Simon Chu.
Angleška dokumentarna serija nam predstavi tri mislece, ki so nam pomagali preživeti 20. stoletje. To so : Friedrich Nietzsche, Martin Heidegger in Jean-Paul Sartre.
Po poglejmo si kaj je bilo predvajano na TVS 2:
Na začetku 20. stoletja bi le malokdo izzival idejo, da bo svet postal boljši. Znanstveni napredek in bolj prosvetljena politika sta omogočila materialne dobrine, o katerih so prejšnje generacije le sanjale. Če bi bila cena za nastanek novega, pravičnega sveta temeljit korak vstran od starega načina razmišljanja - religiozno verovanje je bilo glavna nezgoda – potem se je mnogim zdelo vse to vredno plačila. Čeravno je novi, gmotni napredek prinesel nove neodvisnosti, pa je to imelo tudi temnejšo, duhovnosti oropano stran, kar je človeštvo osiromašilo za spopad z drugim fenomenom 20. stoletja: prelivanje krvi in genocid na tak način, kot ga še ni bilo. Serija pripoveduje zgodbo treh filozofov, ki so razumeli, da je bilo učenje s tem strašnim paradoksom ključ preživetja v sodobnosti.
ČLOVEŠKO, VSE PREVEČ ČLOVEŠKO je naslov Niezschejeve knjige, ki gledalce pelje na nevarno pot 20. stoletja k svobodi. Serija uporablja odlomke iz knjig filozofov, nekatere so celo dramatizirali, slikovno arhivsko gradivo in komentarje vodilnih ekspertov in sodobnikov, ter dramatične nove posnetke. Vsaka oddaja trilogije ponuja bogato orisan portret enega izmed treh mislecev, ki so preživeli svoja življenja v iskanju filozofije, ki bi imela smisel v tem osupljivem novem svetu.
FRIEDRICH NIETZSCHE, 1. del angleške trilogije
V Weimarju, 1844. leta rojeni nemški filozof FRIEDRICH NIETZSCHE je bil tisti, ki je razglasil : »Bog je mrtev«. V knjigi »Onstran dobrega in zlega«, ki jo vsi razumejo kot očitni nihilizem, je Nietzsche izrazil svojo vznemirjenost nad prepadom neverovanja, ki se je odprl pred njim. Zdaj, na prehodu v tretje tisočletje se zdijo njegova predvidevanja silovitejša kot kdajkoli prej. Ob Marxu in Freudu je danes tretji izmed velikih vplivov na sodobno evropsko kulturo.
Film se začenja v rojstnem Weimarju in sledi intelektualnemu in fizičnemu potovanju iz Nemčije, v Francijo, Švico in Italijo in se konča 44 let pozneje v Torinu, ko je zblaznel in vegetiral deset let ob skrbni negi sestre Elisabeth. Gre za bleščečo pripoved o telesnem in duhovnem popotniku, ki pa je bil globoko v sebi osamljen samec, ki ni nikoli dlje ostal na istem kraju. Vse življenje se je bojeval z bolezensko oslabelim telesom in depresijami. Toda s fizično slabotnostjo in emocionalno bolečino je preoblikoval svoje življenje s plodovito filozofijo o individuaalni moči in žilavosti vizije sveta, v katerem je Bog mrtev in smo si prisiljeni pomagati sami. Skozi aforistično prozo je izrazil svojo filozofijo in se izkazal kot vrhunski stilist ter preroški mislec. Odlomki iz del so delno dramatizirani, uporabljeno pa je tudi novo odkrito rokopisno gradivo, ki dokazuje, kako mu je zapiske po smrti popravljala njegova sestra. Nietzsche je odklanjal nemški antisemitizem in nemški nacionalizem,
1) -------------------------------------------------------------------------
toda njegova sestra Elisabeth Forster Nietzsche je bila nacionalsocialistka. Iz bratovih del je napravila nacionalistično propagando. Koncepta »volja do moči« in »nadčlovek« sta postala temelj trejega rajha.
--------------------------------------------------------------------------
Številni akademiki in spoštljivi izvedenci za delo Nietzscheja, arhivar dr. Anrea Bollinger, prevajalec Reg Hollingdale, biografa Ronald Haymon in Leslie Chamberlain, pisatelj in novinar Will Self ter filozof in profesor Keith Ansell Person so prispevali anekdote, zgodovino in interpretacije. Z novimi arhivskimi posnetki najpomembnejših lokacij njegovega nemirnega življenja film izpoveduje filozofovo tragično zgodbo. Rodil se je v pobožni protestanstki družini in se začel usposabljati za duhovnika, toda očetova in bratova smrt sta ga vodila v krizoverovanja. Praznino je izpolnil s proučevanjem ateističnega filozofa Schopenhauerja, ki je postavil resignacijo kot nezmožnost sreče, Nietzsche pa je našel veselje v umetnosti, tedaj zlasti v glasbi. Ko je srečal skladatelja Richarda Wagnerja, še enega učenca Schopenhauerja, v njem ni našel le nadomestnega očeta, ampak tudi intelektualnega in umetniškega mentorja. Sedem let se ni ločil od Wagnerja. Ob odprtju Wagnerjeve razkošne operne hiše v Bayreuthu pa so se v njunem odnosu začele kazati razpoke. Svoj odhod s premiere »Prstana Niebelungov« je pozneje razlagal ne kot pojav migrene, ampak nezadovoljstvo nad Wagnerjevo megalomanijo. Za tem se prijateljstvo ni več obnovilo, postala sta nasprotnika. Nietzsche je zavrnil tudi Schopenhauerjevo resignacijo. Razglasil se je za preveč bolnega, da bi lahko bil tako pesimističen in začel iskati filozofijo, s katero bi premagal bolezen s silo volje. 1878. leta je izdal knjigo »Človeško, vse preveč človeško«, s katero je osupnil in prestrašil akademike, saj je bila prezgodnja za tisti čas. Prestavljala je psihološki pogled v človekovo notranjost in dala slutiti Freuda, petdeset let prej. Nietzsche je zagovarjal ne le vpliv podzavestnega na človekovo aktivnost, ampak tudi hotenje, da uresniči lastne instinkte, in nenazadnje tudi nevarnost želje po moči. Šlo naj bi za spodbudo k dejanju, ne k umiku : filozofija dvoma v vse moralne dogovore in v slavo osebne svobode, kar vse je izraženo tudi v podnapisu : » Knjiga za svobodne duhove«.
Kmalu po izdaji knjige je našel dva enako misleča učenca. To sta bila psiholog Paul Ree in lepa, mlada študentka Lou Salome. Skupaj so sramotili spodobnost družbe in oblikovali življenje v troje. Načrtovali so beg iz Nemčije in življenje skupaj- platonsko.
2) -----------------------------------------------------------------------
Toda Nietzsche se je zaljubil v Lou. A Lou in Ree sta ga odbila, zato se je užaljeno umaknil v samoto švicarskih Alp.
Rezultat travme je njegovo najznamenitejše delo »Tako je govoril Zaratustra«. Prispodoba puščavnika, ki se spusti s hribov, da bi razglasil smrt Boga in pridigal o načinu življenja, v katerem mora vsak najti svojo pot v svetu, oropanem resnice in vrednot je skrajno osamljena vizija človekovega položaja, posnetega po lastni izkušnji. Rešitev lahko prinese le nadčlovek, kot preroška, mistična figura, ki je služila za model mogoče prihodnosti človeštva : človek neobremenjen z moralo in z izpolnjeno pravico biti svoboden, a vseeno sam. Ironija usode za filozofa, ki se je vse življenje boril obvladovati lastne misli in telo, je ta, da ga je obsežnost projekta vodila v mentalni zlom
------------------------------------------------------------------------
Označeno pod 1) in 2) podkrepi moje navedbe v prispevku.
Tatjana
Kako bi ti Fredi imenoval "nič"?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. julij 2008 @ 10:25 CEST
ti ki se razumeš na Biblijo in zapise starejšega datuma, kaj praviš na to? Ko sem obiskovala v Rimu svojega očeta, sem bila »s Ciceronom na kosilu« (se šalim) in poslušala njegove zarotniške govore in odtlej se mi ne zapiše več beseda nihilizem (kot je izpeljanka iz latinščine po slovenskem pravopisu za "nič", prsti so se ji uprli), odtlej se mi samodejno zapisuje »nihelizem«, enostano prsti me ne nočejo ubogati, ker beseda "nihilizem predstavlja ovrženje Boga, ovrženje moralnosti, ovrženje zakona, ovrženje pravice in reda. Človek ne verjame več v nek višji smisel, v višji namen. Beseda izvira iz latinske »nihil«, ki pomeni »nič«. Ali ne bi to besedo "nihil" lahko nadomestila kakšna pojmu »niča« ustreznejša slovenska beseda? N. pr. »ničeizem«. Kako bi ti poimenoval ta pojem nekaj kar je goli "nič"? Nisem navdušena nad tujkami v slovenskem pravopisu pa če zgleda to še tako znanstveno.
Ciceronov govor: Quo usque tandem abutére, Catilina, patientiā nostrā? Quam diu etiam furor iste tuus nos eludet? Quem ad finem sese effrenata iactabit audacia? Nihilne te nocturnum praesidium Palati, nihil urbis vigiliae, nihil timor populi, nihil concursus bonorum omnium, nihil hic munitissimus habendi senatus locus, nihil horum ora voltusque moverunt? Patere tua consilia non sentis, constrictam iam horum omnium scientiā teneri coniurationem tuam non vides? Quid proxima, quid superiore nocte egeris, ubi fueris, quos convocaveris, quid consili ceperis, quem nostrum ignorare arbitraris?
O tempora, o mores! Senatus haec intellegit, consul videt; hic tamen vivit. Vivit? Immo vero etiam in senatum venit, fit publici consili particeps, notat et designat oculis ad caedem unumquemque nostrum. Nos autem, fortes viri, satis facere rei publicae videmur, si istius furorem ac tela vitemus. Ad mortem te, Catilina, duci iussu consulis iam pridem oportebat, in te conferri pestem, quam tu in nos omnes iam diu machinaris.
Lep pozdrav in hvala za prijazno pismo, sem vesela, da mi verjameš
Tatjana
Viola man, gol, bič ni zaželjen
Prispeval/a: Lario dne petek, 4. julij 2008 @ 12:13 CEST
Viole
Prispeval/a: Lario dne petek, 4. julij 2008 @ 12:14 CEST
Viola man, gol, bič ni zaželjen
Prispeval/a: Lario dne petek, 4. julij 2008 @ 12:21 CEST
Viola man, gol, bič ni zaželjen
Prispeval/a: Lario dne petek, 4. julij 2008 @ 12:24 CEST
Viole prijatelji od Green Dragoncev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. julij 2008 @ 12:36 CEST
Viole prijatelji od Green Dragoncev
Prispeval/a: Lario dne petek, 4. julij 2008 @ 12:49 CEST
Viola man, gol, bič ni zaželjen
Prispeval/a: Lario dne petek, 4. julij 2008 @ 12:57 CEST
Viola man, gol, bič ni zaželjen
Prispeval/a: Violeta dne petek, 4. julij 2008 @ 13:45 CEST
tam Lario, Tatiana, Fredy, Dysan in dr.
v prijateljskem krogu in
toplem vzdušju, pirčke, kar naprej vase zvrnejo pa
potem kakšno "lepo" eden drugemo povedo.
Od Nietzscheja do "viol", kmalu bomo se spomnili Katanca,
Šmarne gore, tukaj zraven pa že kmetija in okolju prijazno kmetovanje ;)
Živeli čebelice, brez medu ni redu ;)
P.S. kaj, če bi ste se srečali na kakšni družabni nogometni tekmi? Zdravju koristno in okolju prijazno.
Želim vsem lep dan ;)
Viola man, gol, bič ni zaželjen
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. julij 2008 @ 14:39 CEST
Lep dan Violeta, ti želi
Tatajana
Viola man, gol, bič ni zaželjen
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. julij 2008 @ 14:40 CEST
Lep dan Violeta, ti želi
Tatajana
Viola + violica=viole pipl/mb
Prispeval/a: Fredi dne petek, 4. julij 2008 @ 14:50 CEST
Fuzbalerji so igralci in vsak igralec je vesel igranja.
Navijači so pa veseli igre, da lahko za tako veselo ekipo navijajo.
Viole v ljubezni do fuzbala niso izjeme.
Mogoče so le malce bolj srčni kadar dribla in podaja na gol igralec v violi dresu.
Viole se prilagodijo publiki, domači al v gosteh.
Mogoče jim tu pa tam prileti kaki kamenček al flaša v glavo glih med navijanjem svojih favoritof.
Viole še nikdar ni zmedel taki ljubeznivi izraz navijamo proti vam.
Ni problema, je violica zraven, ki je kulturna in pobere kamenček al flašo, lastnino preda violi.
Viola *mariborska šola*, z hvaležnim srcem sprejme lastnino ampak se zaveda poštenosti, kar ni njegovega bo vrnil.
Viole baje tud kušujejo kamen sploh, če jim steno približa kaki uniformiran do zob.
Takrat še pes zraven laja al tuli.
Pije kdor pije, najraje pijem coca coco, po kavi seveda.
Lep pozdrav
Viola + violica=viole pipl/mb
Prispeval/a: Lario dne petek, 4. julij 2008 @ 15:10 CEST
Tota baraba
Prispeval/a: Fredi dne petek, 4. julij 2008 @ 15:50 CEST
Toti barabi, da kdo verjame? Nikoli pa nikdar, razumeš, prepovedano!
Nimam pojma
Nimam pojma
Te pa zapojma kako
Kako
Nimam pojma
Nimam pojma
R.I.P.
Viole
Prispeval/a: Minna dne petek, 4. julij 2008 @ 22:35 CEST
Vi, o le naprej
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 5. julij 2008 @ 00:17 CEST
Lep nasmeh razvedri srce.
Lep pozdrav
Paragvaj za telebane
Prispeval/a: simon2712 dne sobota, 5. julij 2008 @ 23:40 CEST
Paragvaj za telebane
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 03:11 CEST
Tatjana
Nietzschejevi citati
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 13:03 CEST
• Za resnico ni drugega merila kot naraščanje občutka moči.
(Volja do moči, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Arhitektura je izraz moči s pomočjo oblik.
(Somrak idolov, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Aristokratska duša samo sebe spoštuje.
(Vesela znanost, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Človek je nekaj kar je treba preseči. Kaj ste storili, da bi ga presegli?
(Govoril je Zaratustra, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Človek ima potrebo po tistem, kar je v njem najhujše, če želi doseči tisto, kar je v njem najboljše.
(Govoril je Zaratustra, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Veličina človeka je v tem, da je most in ne konec: kar pri človeku lahko ljubimo je, da je prehod in propad.
(Govoril je Zaratustra, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Najprej je treba ustvariti nove vrednote; ta naloga nam ni prihranjena! Za nas mora biti zakonodajalec filozof.
(Volja moči, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Učim vas o nadljudeh. Človek je nekaj, kar je treba premagati. Kaj ste storili, da bi ga premagali?
(Govoril je Zaratustra, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Ljubim tistega, ki ljubi svojo čednost; kajti čednost je volja za propad in strelica hrepenenja.
(Govoril je Zaratustra, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900
• Ljudstvo je ovinek, ki ga napravi narava, da pride do šest ali sedem velikih mož - in da se jim nazadnje izogne.
(Vesela znanost, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Človek išče načelo, v imenu katerega bi lahko človeka zaničeval.
(Volja moči, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Le tisti naj bi posedoval, ki ima duha; drugače je bogastvo javna nesreča.
(Potnik in njegova senca, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Človek je vrv napeta med živaljo in nadčlovekom - vrv nad breznom.
(Govoril je Zaratustra, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Preveč sem ponosen, da bi verjel, da me človek ljubi. To bi pomenilo, da bi vedel kdo sem. Tudi malo verjamem, da bi jaz koga ljubil. To bi pomenilo, da si najdem človeka v mojem stanju.
(Izbrana pisma, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Ženske sicer lahko sklepajo prijateljstvo z moškim; vendar ga ohranijo le če nekoliko pomaga antipatija.
(Človeški, preveč človeški, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Država, najbolj mrzla od vseh mrzlih pošasti (...)
(Govoril je Zaratustra, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Kaj ti pravi vest? - "Postati moraš tisto, kar si."
(Vesela znanost, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Človek je vrv napeta med živaljo in nadčlovekom - vrv nad breznom.
(Govoril je Zaratustra, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Prepričanja so sovražniki resnice, nevarnejša kot laži.
(Človeški, preveč človeški, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
• Vsaka skupnost - napravi človeka nekega dne, nekje tako ali drugače surovega.
(Vesela znanost, Nietzsche, Friedrich, 1844-1900)
Citati resnice
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 19:21 CEST
Nietzsche se je zaljubil v Lou. A Lou in Ree sta ga odbila, zato se je užaljeno umaknil v samoto švicarskih Alp.
Rezultat travme je njegovo najznamenitejše delo »Tako je govoril Zaratustra«. Prispodoba puščavnika, ki se spusti s hribov, da bi razglasil smrt Boga in pridigal o načinu življenja, v katerem mora vsak najti svojo pot v svetu, oropanem resnice in vrednot je skrajno osamljena vizija človekovega položaja, posnetega po lastni izkušnji. Nadčlovek je le mistična figura. Ironija usode filozofa ni naredila srečnega, Lou ga je odbila in znano je, da ni bil naklonjen ženskam. To povedo študi številni njegovi izreki, ki jih ne bi ponavljala. Boril se je z obvladovanjem lastnih misli in telesa, a usoda ga je vodila v mentalni zlom. O filozofu obstajajo različne študije in mnenja, ki so si med seboj tudi kontraverzne, vendar to bi presegalo namen mojega prispevka.
Vsak si filozofa lahko razlaga na svoj način in eden izmed načinov je tudi tvoja izkušnja in znanje, da si razložiš stvari na svoj specifični način.
LP Tatjana
(Nevarna) ideja o bogu
Prispeval/a: MC dne nedelja, 6. julij 2008 @ 22:24 CEST
vaša interpretacija Nietzscheja ni samo slabo domišljena, marveč je tudi vsaj malo zlonamerna. Izpeljava, po kateri ste Nietzscheja povezali s holokavstom, lahko prepriča samo bralce, ki ne vedo ničesar o Nietzscheju in še manj o človeški zgodovini. Tretji rajh seveda ne temelji na konceptu »volje do moči«, tudi ne na »nadčloveku«. Še najmanj na nadčloveku kot posamezniku, o kakršnem je pisal Nietzsche. Nietzschejeva filozofija je v resnici čisto nasprotje ideje o arijskem ljudstvu.
Tretji rajh temelji kvečjemu na rasizmu in na kultu voditelja - fuhrerja, ki se kot nekakšen od boga poslan prerok postavlja na čelo izvoljenega ljudstva. Nietzschejev "nadčlovek" pa ostaja sam zase, pregnan in ločen od množice, od vske resnice, je aristokrat, ki ne potrebuje množice za preseganje samega sebe in za samouresničitev.
Pač pa je ideja izbranega ljudstva, ki ima v zgodovini človeštva posebno vlogo in je na nekakšni misiji, nedvomno najbolj svetopisemska ideja. Takšno - posebno vlogo - pa lahko nekemu ljudstvu - podeljuje samo nek višji razsodnik, ki je lahko samo bog. Zato se tudi Hitler v svojih govorih tolikokrat poslužuje boga, večkrat pa se zateka tudi v okultizem ali misticizem – to pomeni – onstran razuma.
Hitler se niti v »Mein Kampf«, niti v svojih govorih ni nikoli skliceval na Nietzscheja, na boga pa velikokrat:
http://atheism.about.com/od/adolfhitlernazigermany/tp/AdolfHitlerFaithGod.htm
http://www.stephenjaygould.org/ctrl/quotes_hitler.html
Že skoraj na začetku "Mein Kampf" Hitler izrazi prepričanje, da je vse, kar počne, skladno z voljo Boga (Vsemogočnega stvarnika). Bog, oziroma ideja o Bogu, je torej tista, s katero Hitler opraviči oziroma podeli legitimnost vsemu - tudi najbolj zločinskemu dejanju in najbolj norim idejam.
Ideja izbranega ljudstva seveda ni možna brez nekoga, ki ljudstvu podeljuje status izbranosti. In tako naletimo na drugo idejo – to je ideja samega boga. To je ideja boga zakonodajalca in končnega razsodnika, ki tu pa tam aktivno poseže v človeško zgodovino in pomaga svojim izbrancem. Takšen bog z monoteizmom postane povsem brez konkurence in je zato še toliko bolj nevaren. Zato - če že govorimo o »nevarnosti idej« - ne moremo mimo ideje o bogu. Še celo Kajn ne bi ubil Abla, ko ne bi bilo (ljubosumnega) boga, ki je s svojo nerazumljivo muhavostjo naščuval brata proti bratu. Da, tudi alegorija svetopisemske pravljice razkriva, da prvi umor v zgodovini človeštva ni zakrivil človek, marveč bog oziroma ideja o bogu. Ko se otrok rodi, je ateist. Ne verjame v nič. Boga mu kasneje vsadijo v glavo – kot idejo. Podobno kot mu vsadijo v glavo idejo o grešnosti. Vsadijo mu tudi idejo pripadnosti neki skupnosti, neki veri. Do neke mere je to logično, saj skupnost sicer ne bi mogla preživeti v borbi za omejenimi viri. Tako najprej starši nato pa skupnost preko svojih »učiteljev« otrokom v glavo vsadi idejo ločenosti – najprej od boga samega (od narave) - posredno, da loči boga od narave (zelo nevarna ideja!), potem pa mu vsadi še idejo ločenosti od drugih bitij, plemen, ras, skupnosti, religij. (Kar groza me prešine, ko pomislim, kako se nekateri v naši domovini pod pretvezo nekakšne pravice staršev zavzemajo za uvajanje katoliških vrtcev, katoliških osnovnih šol, potem ko že obstajajo takšne »elitne« gimnazije). Iz ideje (o bogu) se potem rojeva kolektivni narcizem in kolektivni kompleksi večvrednosti (kot posledica množice individualnih kompleksov manjvrednosti). Nietzsche ni imel nikoli tega v mislih. Prav nasprotno. Nietzschejev nadčlovek je človek, ki ga še najmanj zanima kaka pripadnost neki skupnosti, narodu, množici – svojo samozavest gradi iz sebe, iz svoje volje do moči, ki ni nikoli kolektivna.
Problem torej ni ateizem (ki je v bistvo naše naravno stanje, ko se rodimo), marveč teizem, še posebej teizem v najbolj surovi obliki, takšni, pri kateri pripadniki neke vere svojega boga in svoje svete spise razglašajo za edine prave in resnične in svojo vero za edino, ki prinaša zveličanje. Sama ideja o bogu verjetno ne bi bila nikoli tako nevarna, če je ne bi spremljala še ideja o hudiču, ki v svet idej prinaša novo dialektiko spopada, kar še poglablja ločenost med našimi in njihovimi, pri čemer so njihovi seveda zmeraj na strani hudiča.
Dejstvo je, da je versko sovraštvo danes najbolj pogosta oblika sovraštva na svetu. Vera ni nujno vzrok za izbruh nasilja, za vojne, za genocide in poboje – je pa skoraj vedno netivo, ki izgoreva na ognju sovraštva. Je etiketa, ki loči ljudi na nekem področju, da se potem v konfliktu opredelijo za eno ali za drugo stran. Nobelovec Salman Rushdie je ob nedavnem izbruhu verskega sovraštva v Indiji napisal članek z naslovom »Tako kot vedno je vera tista, ki zastruplja indijsko kri.« Zaključil ga je z besedami:
»Kaj neki naj spoštujemo pri tem in pri vseh drugih zločinih, do katerih širom sveta tako rekoč vsak dan prihaja v strah zbujajočem imenu religije? Kako uspešno in s kako pogubnimi posledicami vera postavlja svoje toteme in kako zlahka smo pripravljeni ubijati v njihovem imenu! In ko zagrešimo dovolj umorov, to otopi naša čustva, da še lažje ubijamo dalje.
Tako se izkaže, da je problem Indije problem vsega sveta. Kar se je zgodilo v Indiji, se je zgodilo v božjem imenu.
Ime problema je Bog.«
In kaj pravi Bog?
IDEJA LOČEVANJA (Ezk 9,6)
»GOSPOD mu je rekel: Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zaznamuj črko tav na čelo možem, ki vzdihujejo in žalujejo zavoljo vseh gnusob, ki se dogajajo v njegovi sredi. Drugim pa je rekel, tako da sem slišal: Pojdite za njim skozi mesto in pobijajte! Vaše oko naj se ne usmili, ne prizanašajte! Starce, mladeniče in mladenke, otroke in žene pobijte in pokončajte! Ne dotikajte pa se nikogar, ki ima na sebi tav!«
IN ŠE ENA »EKUMENSKA« (2 Mz 34)
»Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime ›Ljubosumni‹, ljubosumen Bog je.«
KAKO POBIJEŠ 42.000 LJUDI ZARADI »GOVORNE NAPAKE« (Sod 12)
Šel sem nad Amónove sinove in GOSPOD mi jih je dal v roke. Zakaj torej prihajate ta dan nadme, da bi se bojevali z menoj?« 4 Potem je Jefte zbral vse gileádske može, da bi se bojeval z Efrájimci. In gileádski možje so potolkli Efrájimce, ker so rekli: »Efrájimovi ubežniki ste; Gileád pa je sredi med Efrájimom in med Manásejem.« 5 Nato so Gileádci zasedli Efrájimcem jordanske prehode. Kadar koli je kateri od Efrájimovih ubežnikov rekel: »Rad bi šel čez,« so mu gileádski možje rekli: »Ali si Efrájimec?« in je rekel: »Nisem,« 6 so mu rekli: »Reci torej Šibólet!« Če je izgovoril »Sibólet«, saj besede ni mogel pravilno izgovoriti, so ga zgrabili in umorili pri jordanskih prehodih. Tako je v tistem času padlo dvainštirideset tisoč Efrájimcev.
Vir: Neizčrpna zakladnica modrih misli, duhovna popotnica zahodne krščanske civilizaciji, ki je postala navdih za velike ljudi 20. stoletja.
(Nevarna) ideja o bogu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 12:00 CEST
T.
SAPIENTI SAT
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 12:43 CEST
Iz: Plautus. Označuje, da je nekaj moč razumeti brez potrebe po pojasnjevanju, če le ima poslušalec dovolj modrosti ali zdrave pameti. Pogosto razširjeno na dictum sapienti sat est ("dovolj je bilo povedano za modre").
(Nevarna) ideja o bogu
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 12:45 CEST
LP
(Nevarna) ideja o bogu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 13:45 CEST
Govoriti o ljubezni in dobroti ni nikoli preveč. Sicer pa zgleda, da je Fredi na dopustu. Se boš malo oddahnil, no in potem veselo naprej s pastoralno prakso z vsemi vami, ki ste vključeni v vehementno debato. Upam, da bo imel Fredi na Pozitivkah s svojimi predavnji o ljubezni vsaj takšen odmev, kot ga je imel Primorž Trubar s svojim katekizmom in da se bo iz te ljubezni rodilo veliko lepih rdečeličnih zdravih otrok.
Tako bomo hodili naprej, obloženi z mnogovrstnimi bolečinami in napori pa tudi z mnogimi radostmi, ki jih prinašal Fredijeva ljubezen Adamovim otokom.
Fredi kot laik je najverjetneje neposredno poslan od Jezusa Kristusa, da na tej, s krivicami zaznamovani zemlji pospešuje in širi ljubezen. Meni deluje simpatično, problem imajo le tisti z njim, ki se spuščajo v dolge debate in se s tem preveč utrudijo. Vendar roko na srce, tudi Fredi ne hodi spočit v službo, saj ga vedno zelo namatrate. Vse je odvisno od vsebinske zasnove Pozitivk. Če se je časopis odločil, da bodo predstavljajale verske teme na Pozitivkah pomembno mesto in da bodo preraščale v verski verbalizem, potem zagotovo to imajo. Jaz samo spremljam kako bodo prestale strani preizkušnjo moči. Kaj vse bomo še doživeli, razlago nove zaveze, nove dobe, novega človeka, izpolnitev obljub, svobodo božjih otrok in esahatološki dar, ki je podeljen s Svetim duhom, z vstajenjem in kraljestvom gospodovim. Vse te teme bo pazljivo urejal Fredi in MC bo moral popuščati, kaj pa drugega, saj mu tudi drugega ne bo preostalo. Fredi je zagotovo sedaj v globokem premišljevanju in ko se bo vrnil, bo imel izdelane teološke sinteze kako bo z apostolskimim nasledstvom in mučenci na Pozitivkah. Veličastno bo zaklical "Bog je oživel!" S poganizacijo bo zagotovo naredil konec in vse bo sledlo svoji notranji logiki, logiki srca in ljubezni, ki jo Fredi širi in razvija. Živela ljubezen!
LP Tatjana
(Nevarna) ideja o bogu
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 14:30 CEST
Saj nisem negativno nastrojen proti Frediju: Negiram samo njegova razglabljanja o pozitivnosti biblije, ker je zame v njej več nasilja in zavajanja, kot dejanske ljubezni. Verjetno je treba prej prebrati nešteto knjig o osebnh vrednotah in potem iti v cerkev po odobritev, da lahko širiš evangelij in biblijo. Mogoče sem se pa zmotil, AMPAK; vsi zapisi v telih sestavkih tukaj kažejo na to.
PS. Nimam akademskega naslova (beri titl), pa tudi, če bi ga imel se ne bi hvalil z njim, KAJTI; kot sem že nekajkrat omeni tukaj v raznih prispevkih: I Z O B R A Z B A še ni I N T E L I G E N C A.
Ljubiti s srcem ni prepisovanje, mogoče pa je za nekatere!!!!!!!
LP
Ljubi Bog je ljubezen
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 15:02 CEST
SAPIENTI SAT - dovolj za modre
Razumljivo modrim - moder ljubi.
Biblijo berejo ljudje z različnimi tezami v srcu.
Kdor išče sovraštvo ga bo takoj najdel, dejansko mu sploh ni potrebno odpret biblije, le v svoje srce pogleda in se razume.
Mrzo ljubec pač mrzi vse kar predstavlja krščansko iz enostavniga razloga.
Jezus Kristus je začetnik krščanske vere.
To je boj med zlim in dobrim.
Ljubezen zmeraj zmaga.
Mogoče kdaj zgleda, da je kakšen boj izgubljen a verjemte, da je ljubezen zmeraj korak pred sovraštvom.
Ljubezen je modra zato je tud potrpežljiva.
Mam obveznosti in vsak trenutek res nisem na pozitivkah, rad pa pišem in odgovarjam na teme, ki zadevajo krščansko vero.
Temelj krščanske vere je Jezus Kristus, ljubezen do bljižnjega.
Vsak kristjan, ki dojame ljubezen v srcu, se zaveda kdo je ljubi Bog.
Brezveze mi je na dolgo razgljabljat o pomenu posameznih dejanj iz biblije zato bom kar na kratko povedal sledeče:
Ezk 9,6 se bere od 8 poglavja do 11, govori pa o tem, da je prerok Ezekiel prejel videnje v katerem vidi hudobijo Jeruzalema in kazen za malikovalce v Jeruzalemu.
Izvršitelji kazni, 6 jih je, mož med njimi je opasan z pisarniško opravo ob ledjih, izvršijo kazen nad malikovalci v Jeruzalemu, le Ezekiel je še živ vsi ostali pa pokončani.
Videnje ni realnost, ki se vidi z prostim očesom ampak z srcem.
2 Mz 34 govori o tem, da je ljubi Bog rekel Mojzesu, da si naj izseka novi kamniti plošči na kateri bo napisal 10 zapovedi.
Ljubi Bog ljubi in je ljubosumen v svoji ljubezni, ker ljubi.
Izraelski narod je prejel plošči zaveze, ki bi si ju moral vtisnit v srce saj jih je ljubi Bog na takšen način ljubil, da jim je povedal kar je za njih dobro.
Ljubezen je dobra, ker le ljubezen te pripelje v ljubezen.
Sovraštvo te zapelje od ljubezeni, zato, kdor ljubi je tud ljubosumen na vse kar ljubezen lahko odpelje iz ljubezni.
Sod 12 govori o bojevniku Jefteju, ki je ostal brez hčere.
Vojno napoved so mu napovedali Efraimci in Efraimci so bili potolčeni od Gileadcev, ki jih je vodil Jefte.
Efraimci so se razbežali po deželi in bojevniki so se skrivaj tihotapili iz obroča v katerem so bili zajeti.
Vojna logika, bolje je živet brez sovražnika, ker tud iz peščice sovražnikov lahko spet grata vojska močnih sovražnikov, zato je bila zaseda Jordanskih prehodov kjer so ujeli in zatolkli preostale bojevnike sovražnosti.
Lepa zmaga ljudstva, ki ljubijo kar je sveto, ljubi Bog je Svet.
Živela ljubezen na veke in veke.
Lep srčen pozdrav
Ljubi Bog je moder
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 16:28 CEST
Pedofilstvo je problem sveta še iz starih časov, le s to razliko, da v rimskih časih pedofilstvo ni bilo problem.
Pedofil je v svoji nasladi zmračen um z mračnim srcem.
Pedofili so vsepovsod po svetu, odmevni so primeri kjer je pedofil iz vrst duhovnikov.
Ljudje pozabljajo, da taki duhovniki sploh niso duhovniki ampak le zagriženi pedofili.
V katoliško cerkev, v red duhovnikov, se lahko vključi vsak moški, ki priznava cerkveno vero.
Na žalost vsi duhovniki niso v srcu verni ampak so le besedno leporečni.
Vsako dejanje zločina je treba dat na videlo ljudem, da se zločin kaznuje.
Ljubi Bog ve vse.
Tud za zločin, ki je skrit javnosti za debelimi zidovi verkve.
V zgodovini se je katoliška cerkev proslavila z raznimi zločini inkvizicije, sedaj tud pedofilija ven vdarja, pa še mogoče kakšna čednost.
Dejansko so katoliško cerkev proslavili ljudje, ki so pod krinko duhovnika storili zločin proti človeku.
Na žalost je svoje duhovnike papež branil.
Čemu?
Jasno je papežem, da ugled cerkve maličijo duhovniki, ki storijo zločin, zato poskušajo tak zločin pomesti pod prag, ker se bojijo javnosti, da jim bo pred javnostjo padel ugled.
Zmota človeka!
Koga se je treba bat in pred kom je človeka res lahko sram?
Ljubi Bog ljubi.
Saj zato pa tud so zločini razkrinkani in so javnosti predočeni tud zločini iz preteklosti.
Čemu?
Da se človek zave nizkotnosti početja svojega srca, ki venomer misli le hudobno.
Ni mi vseeno karkoli se dogaja po svetu ampak mi je vseeno za duhovnike, če je tud papežu vseeno za svoje duhovnike.
V kali je treba zločin zatreti in ga obelodanit ter kaznovat.
Za katoliško cerkev bi bilo verjetno bolje, da bi odpravila celibat, da bi duhovniki res lahko pridigali o ljubezni, ko bi jo spoznali v pravem pomenu.
Biblija nima nič z zločinci. Biblija je čista v svojem sržu ljubezni, ker ljubezen le ljubi ljubezen.
Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri.
Pazíte, bratje, da v katerem med vami ne bo hudobnega in nevernega srca in bi odstopil od živega Boga.
Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti, da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali.
Ker torej to vnaprej poznate, ljubi, se varujte, da vas blodnja pokvarjenih ne bo potegnila za sabo in da ne odpadete od svoje utrjenosti.
In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da mi poslej nobeden izmed vas ne bo več gledal v obraz. Zato vam današnji dan slovesno povem: čist sem od krvi vseh. Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil. Pazíte nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da bi pasli Božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo.
Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi.
Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo.
Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas!
Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi. Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke. Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci. Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel:
Večja sreča je dajati kakor prejemati.
Vsekakor pa starešine prosim jaz, ki sem sostarešina in priča trpljenja Kristusa, in bom tudi sam deležen slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki vam je zaupana, pazite nanjo, pa ne na silo, ampak prostovoljno, v skladu z Božjo voljo. Ne zaradi grdega pohlepa po dobičku, ampak z voljnim srcem. Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano, ampak bodite čredi v zgled. In ko se bo razodel véliki pastir, boste dobili nevenljivi venec slave.
Prav tako mlajši, podredite se starejšim. V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker
Bog se prevzetnim upira,
ponižnim pa daje milost.
Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas.
Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj.
Njemu oblast na veke. Amen.
Lep pozdrav
Hozana
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 18:41 CEST
Le ena biblija je Sveto pismo.
En ljubi Bog, ena vera, eno življenje.
Ljubezen!
Ljubezen si ljudje razlagajo po svoje, če verjamejo sebi al ljudem, ki isto mislijo kot oni.
Verjetno verjameš sebi in ljudem, ki isto mislijo kot ti.
V zmoti ste ljudje, če verjamete sebi, da ste ljubeznivi, ker tak ljubeznivo mislite.
Mislite, da ljubite, če svojim otrokom govorite, da je ljubi Bog cerkvena kreatura?
Niste verni zato ste antiverni, antikrščanski.
Mislite, da človek protestant šimfa človeka katolika?
Protestant je verni človek kakor je katolik verni človek.
Razlika je v dojemanju biblije.
Ljubi Bog ljubi.
Verjamem ljubi Bog le Vam.
Lep pozdrav
Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni!
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 19:39 CEST
Slabi scenaristični pisatelj si, si pa naduta v svoji domišljiji.
Za domišljijo se pa tak ve, da je izmišljena.
Zelo pomenski stavek
Ljubi Bog se usmili kogar se usmili.
Nad tem stavkom se lahko zamisliš tud tak, da to velja za vse, ki so preponosni, da bi se ponižali v srcu, da bi priznali, da so le umrljiv kupček mesa.
Očitno si zelo ponosna nase.
Vprašaj se čemu si tak napuhano ponosna?
Saj pa se boš ti tud zvalila v pesek pozabe kjer trohni lepota telesa.
Preživi pa ljubezen, ker ljubi Bog je ljubezen.
Doklej boste, prostaki, ljubili prostaštvo? Posmehljivci ljubijo posmeh, norci sovražijo spoznanje!
Posmehljivci razburjajo mesto, modri pa pomirjajo jezo.
Kajti nasilnikov ne bo več, posmehljivci bodo izginili, iztrebljeni bodo vsi, ki snujejo hudobijo, ...
Čao
Če te tvoja pamet pohujšuje...
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 23:37 CEST
Fredi, meni se zdi, da si res na dobri poti v nebesa. Metafizična amputacija zgornjega nadzornega središča živčnega sistema je skoraj končana. Samo še nekaj koščkov mozgovine je ostalo, ki zagotavljajo zelo počasno branje Biblije.
Abraham, Izak in Elija te čakajo za partijo eshatološkega taroka. Nujno potrebujejo še enega igralca. Ne skrbi, ko boš enkrat zgoraj, ti bo ljubi Bog ljubi priskrbel novo kopijo možganov (samo eno rebro moraš ohraniti celo), da boš lahko ločil igralne karte in štel točke.
Saj bi dodal še "Sapient sat", a kolikor mi je znano, se "sapienti" nanaša na bitja z možgani ;)
Sovražili so me brez vzroka
Prispeval/a: Fredi dne torek, 8. julij 2008 @ 01:27 CEST
Po veroizpovedi nisem rimokatolik in spoznam laž od resnice.
Zaradi tega, ker sem spoznal pravo resnično resnico nisem ponosen nase.
Makaki.
Hvaležen sem Vam ljubi Bog, da ste mi odprli oči, da iz srca vidim ljubezen.
Samozavesten sem zdaj, ko se zavedam realnosti življenja.
Obstaja tud zlo. Izogibam se zla kolikor se lahko, v dejanjih in besedah.
In današnjemu človeku res ni potrebno klečeplaziti zaradi greha katerega suženj je.
Pišeš
Današnji človek ne potrebuje prav nobene religije več, ker so vse religije laž. Današnji človek potrebuje moralnega Boga, ki se živi v sebi. Ne potrebuje zahrbtnega Boga, ki povišuje majhne in zatira človeka, ki razmišlja s svojo glavo, ki zna povedati pravo resnico in ne pristane na to, da bo biblijski suženj.
Pa se ti maš za Velikega človeka? Le kdo misliš, da si?
Antikrščanska oziroma antikrist.
Duhovni napredek je sneti biblijsko masko!
Še nekrat!
Da! Zelo sem ponosna, ker nisem biblijski suženj, za kar sem se morala zelo boriti....
Premagalo te je zlo, res si lahko ponosna nase v svoji nadutosti.
Bljak!
Čao
Resnično, resnično, povem vam
Prispeval/a: Fredi dne torek, 8. julij 2008 @ 01:47 CEST
Dejansko je res kar se piše o katoliški cerkvi glede inkvizicije, umorov po naročilu papežev, pedofilija v vrstah duhovnikov, kraja premoženja ljudem itd.
To ve vsak vernik in ateist.
Ampak kdo sestavlja katoliško cerkev?
Ljudje.
Ljudje sestavljajo tud ostala verstva po svetu in tud ateisti so ljudje.
Ljudje ubijajo ljudi, posiljujejo otroke in kradejo premoženje ljudem ljudje.
Včasih, po vrlem dečku Konstantinu iz Niša, je bila vsa evropa katoliško naravnana.
Verni ljudje so molili in prosili za usmiljenje in ljubi Bog se jih je usmilil.
Gratal je protestantizem.
In bojevali so se protestanti in katoliki med seboj.
Bojevali so se tud protestanti med seboj kakor tud katoliki med seboj.
Res hecno.
Verni ljudje ampak resnično ljudje, ki zares ljubijo bližnjega kakor samega sebe, so dojeli že zdavnaj, da zlo v srcih ljudi dela zlo dejanja med ljudmi.
Takšni kristjani se niso na veliki zvon dajali, vzgajali so le svoje otroke v pravi veri z ljubeznijo v srcih.
Pravi kristjan se druži z vsemi ljudmi brez kakršnih koli razlik.
Cerkve imajo svoja pravila, verska pravila in dogme se pravi temelj na kateri stoji njihova cerkvica, čeprav bodo rekli, da je Jezus temelj njihove vere.
Brezveze se prepirat. Naj verjamejo kar verjamejo.
Vse krščanske cerkve pravijo, da Sveti duh je eden in, da ni razdeljen.
Razumljivo ampak to pravi vsaka cerkev zase, da le njih Sveti duh vodi.
Tud bojevali so se za svoj prav.
Ljubi Bog se usmili kogar se usmili.
Sveti duh pojasnjuje v srcu ljudem, da je ljubi Bog ljubezen.
Sveti duh oznanja v srcu resnico, da je res Jezus Kristus umrl na križu za grehe vsega človeštva in bil tretji dan obujen od mrtvih.
Ljubi Bog ljubi.
Osebni nimam nič proti katolikom kakor tud nimam nič proti protestantom.
Družim se z vsemi svobodomiselnimi ljudmi.
Svobodomiselni človek nima verske barikade pred očmi, svoboden je v srcu zato tud razume in dojema svobodo v bibliji.
Biblija je knjiga, ki združuje krščanske skupnosti po svetu.
Biblija je tud knjiga, ki razdružuje krščanske skupnosti po svetu, dejansko razumevanje biblije ampak al je res potrebno razumet vero?
Ve se, da obstaja ljubi Bog in Jezus Kristus in Sveti duh in Angeli, ki jih vodi ljubezen.
Torej napisano razumem kot vero, verjamem, da je tak.
Normalno so še tud nianse v veri.
Vse ve ljubi Bog.
Ljubi Bog je ljubezen zato ljubi človek ljubi ljubega človeka.
Brezveze se napihuješ v pameti in se visoko nosiš.
Verjemi, da boš prizemljen slej ko prej.
Ljudje, varujte se zla.
Lep pozdrav
Sovražili so me brez vzroka
Prispeval/a: Lario dne torek, 8. julij 2008 @ 08:34 CEST
začel si kazati znake nervoze.
Nihče več ne verjame v tvojo resnično ljubezen. Ti samo pišeš o njej.
Kdor ljubi s srcem se ne bo spustil na tak nivo, kot si se v zadnjih člankih.
LP
za deset stopnic nazaj
Prispeval/a: Fredi dne torek, 8. julij 2008 @ 12:39 CEST
Spet kaka finta, ha?
Nimam ljubezni, le srce je nafilano z krvjo, ki jo živi ljubezen.
Iz srca, kakor je napisano, se tud kapira v srcu.
Povej kje te je čustveno prizadelo, ajde, se vnaprej oproščam kakor za nazaj, če nisem razumljiv.
Lep pozdrav
za deset stopnic nazaj
Prispeval/a: Lario dne torek, 8. julij 2008 @ 13:59 CEST
ti me ne moreš prizadeti.
Pokazal sem samo na tvojo dvoličnost.
LP
Iz 38,7 - 9
Prispeval/a: Fredi dne torek, 8. julij 2008 @ 14:47 CEST
Ni nobenga namena, verjemi, da le ljubezen je življenski pomen namenjen ljudem.
Servus
Iz ust prihajata blagoslov in kletev
Prispeval/a: Fredi dne torek, 8. julij 2008 @ 17:47 CEST
Podelila si blazno verovanje pamet z mano, šimfink vam.
Biblija je vredu knjiga.
In, če se pa tebi zdi anti, se tud ve razlog & razlaga za anti.
Lep pozdrav
Biblični kviz
Prispeval/a: MC dne torek, 8. julij 2008 @ 23:51 CEST
1. Koliko časa je trajal vesoljni potop?
2. S kakšnim orožjem je David ubil Filistejca Goljata?
3. Kdo sploh je ubil Goljata?
4. Kateri Davidovi sinovi so se rodili v Jeruzalemu?
5. Jezus, sin Marije in Jožefa, se priznava za potomca oziroma naslednika kralja Davida. Po katerem od Davidovih sinov je izhajala Jožefova rodbina?
6. Katerega leta se je rodil Jezus?
7. Kam je odšel Jezus takoj po tem, ko je bil krščen v reki Jordan?
8. Ob kateri uri so križali Jezusa?
9. Sta Kristusa na križu sramotila oba razbojnika ali samo eden?
10. Poišči biblijski dokaz, da je zemlja ploščata
p.s.:
Fredi, seveda upam, da mi ne zameriš, in da si ohranil vsaj malo smisla za "štose" :-) To seveda ne pomeni, da moja vprašanja niso zelo resna :-|
Vsi ostali pa - varujte se zla in pomanjkanja smisla za humor ;-)
Biblijski odgovori
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 9. julij 2008 @ 03:02 CEST
Verjamem, da si bistri sinko bistrih staršev, bistrega rodu, da se je korenina ohranila do zdaj.
Potem tud razumeš, da prosim, da kar sam obrazložiš odgovore na ostalih 8 al 9 vprašanj.
Verjameš celo, da sva v pameti odtujena.
Dobro, misli kakor misliš, mislim, da misliš, da dobro mislim o tebi, he, he.
Ja, dobro mislim tud nate, prosim, da še ti name in slika bo popolna.
Ljubi Bog je popoln v ljubezni, ker je ljubezen.
Beseda popoln kot Top beseda kar lahko pove o bistvu življenja z besedo lepo.
Lepa beseda, je možno izpeljevat besedni ritem v ljubezen lepa.
Lepo.
Osvetli me, please…
Bilà je tretja ura, ko so ga križali.
Zjutraj je sedaj, spletna aerobika uma dopoldan.
Glede zemlje je pa tak.
Včasih so ljudje mislili, da je zemlja ravna.
Dobro.
So šli daleč stran in ugotovili, da so šli ravno.
Dobro, so šli tud po bregecu tu pa tam ampak vedno ravno.
Lahko so tud levo in desno pluli ampak je bila plovba ravna tak kot zemlja, ki se vidi ravno.
Ni jih glih mantralo al je zemlja ravna al okrogla, raje so bli sami malce okrogli tu pa tam.
Nanje je postavil zemeljski krog in so veselo hodli okrog okrogli, voda žestoko obdelana da vodko.
Molitev je bla in je zmeraj iz srca direkt, direktno ravna, ravno ob pravem trenutke za pravi moment, da se nas ljubi Bog usmili.
Lep pozdrav
Vi ste priče teh reči
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 9. julij 2008 @ 08:32 CEST
Čudno, da se ta Markov evangelij ni znašel v bibliji.
Verjetno je ponaredek od kakega bluzatorja.
Že takrat so bli mojstri pravi.
Je pa zanimivo čtivo za ob kapičino.
Lep pozdrav
Najnovejše
Prispeval/a: Lario dne sreda, 9. julij 2008 @ 15:21 CEST
skoraj si me že prepričal, da si novi mesija oziroma Maitreja.
Vidim, da ti ni uspelo pretentat Pozitivkarje.
Zgleda, da nas Bog preizkuša s Frediji.
Verjetno imaš še kaj neskovanega železa v ognju.
Mogoče bi v nadaljevanju skoval kakšne srednjeveške stege za mučenje.
Mogoče bi izklesal granitne kocke za viole ali pa toljage in udri po nasprotniku.
Tvoje širjenje ljubezni je hvale vredno.
Širjenje ljubezni na TVOJ NAČIN JE NIČNO.
Če imaš možnost širiti ljubezen brez biblije, bi ti še kdo verjel.
Ljubezen začutiti, jo širiti v okolje, ne pomeni prepisovati iz biblije, ampak imeti v sebi moč za nesebična dejanja. Ti pa tega tukaj nisi dokazal s pomočjo biblije ampak s pomočjo egocentrizma in enoumja. TVOJA (ampak samo tvoja razlaga) biblija je res hvale vredna?????
LP
Legija
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 9. julij 2008 @ 20:00 CEST
Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan.
Prepričal se boš, da je še upanje, vkopal se boš in varno spal.
Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto.
Ali ste že dolgo prepričani, da se pred vami zagovarjamo? Ne, pred Bogom v Kristusu govorimo in vse, ljubi, zato, da bi vas izgradili.
Molite za nas. Prepričani smo namreč, da imamo čisto vest, saj se hočemo v vsem lepo vesti.
Ko so bili prepričani, da so s svojimi skritimi grehi ostali neopazni za nevidnim zagrinjalom pozabe, so bili v strašni grozi razkropljeni in so jih vznemirjale prikazni.
Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem veroval, in prepričan sem, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne.
Lep pozdrav
Latinski pregovor o dobrem počutju
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. julij 2008 @ 21:31 CEST
Me veseli, da se imate lepo.
Prijazen pozdrav vsem
Tatjana
Biblijski odgovori 8,10 (Jezus in Zlobko na Mont Everestu)
Prispeval/a: MC dne četrtek, 10. julij 2008 @ 00:24 CEST
Odgovor, ki si mi ga dal na vprašanje številka osem pa je NAPAČEN. V Svetem pismu jasno piše (Jn 19, 14-18):
»Bil pa je dan pripravljanja na pasho, okrog šeste ure. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« 15 Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« 16 Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa. 17 Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. 18 Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa.«
Če verjamemo evangelistu Janezu, in verjeti mu seveda moramo - že zato, ker je vse, kar piše v Bibliji res - se je križanje izvršilo šele enkrat po šesti uri.
Odgovor na vprašanje številka 10 se skriva v Evangeliju po Mateju (Mt 4,8-9):
"8 Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo 9 ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.«"
Če bi bila zemlja okrogla, potem tudi z najvišje gore ne bi bilo mogoče videti vseh kraljestev sveta. To je mogoče samo v primeru, če je zemlja ploščata.
(In tudi če ne bi bila, bi pač rekel "boli me patak" in potem bi ti bi bilo itak "vse ravno".)
Tudi odgovori na vsa ostala vprašanja se skrivajo v Bibliji…
p.s.:
Fredi, a ti je pesnica že prevedla tisti latinski Cicerov govor proti Katalini, tako kot si jo prosil? Recimo kar v mariborščino.
Nietzsche, nadčlovek in Kristusova notranja religija
Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 10. julij 2008 @ 12:27 CEST
Nietzscheja sem nazadnje bral pred dolgimi leti, ko sem bil na začetku svojega duhovnega iskanja. V bistvu sem v celoti prebral samo njegovo glavno delo: »Tako je govoril Zarathustra« - ostalo sem »prelistal« in prebiral odlomke, tako da nisem ravno »strokovnjak« za njegovo misel. Vseeno lahko zapišem, da mi je že takrat v mladosti Nietzsche veliko »dal«, marsikaj pa sem razumel šele kasneje.
Vsekakor je Nietzsche zame velik pozitivec.
Kljub svojemu kategoričnemu zanikovanju obstoja Boga (če se zadeve pravilno spominjam, če se ne, me prosim popravite) Nietzscheja danes razumem kot enega redkih evropskih filozofov, ki je na svojstven način poskušal rehabilitirati originalni Jezusov nauk – ne da bi sam vedel, da počne ravno to. Njegovo govorjenje o nadčloveku ni v bistvu nič drugega kot govorjenje o posamičniku, ki se je rešil svojih napak in slabosti (= grehov), torej se je dvignil nad svojo pritlehno človeškost (nekaj biti, nekaj imeti). Podobno, še bolj radikalno, a z drugimi besedami je učil tudi največji učitelj človeštva Jezus Kristus in vsi razsvetljeni možje in žene pred in po Jezusu – tudi originalni, zgodovinski Zarathustra/Zoroaster iz Perzije/Irana.
Da so Nietzschejevo filozofijo lahko tako zelo različno razumeli in zlorabljali, je po mojem prepričanju v veliki meri kriv avtor sam, ker ni bolj nedvoumno pokazal pot ven iz človeških pomanjkljivosti in slabosti. Njegova tragika ni po mojem prepričanju toliko v njegovi bolehnosti, kot v občutku osamljenosti v svetu brez osebnega Boga, kar izhaja iz tega, da je enačil katolicizem/luteranstvo z resničnim krščanstvom, notranjo religijo. Zato je razumljivo zavračal Jezusov nauk, saj vsak kolikor toliko etično-moralno zdravo čuteč človek vsaj sluti, če že ne jasno ve, da cerkveni nauk že dolga stoletja nima nič več skupnega z resnico, poštenostjo, miroljubnostjo, nesebično ljubeznijo - torej z resničnim naukom Jezusa iz Nazareta. Posledično je Nietzsche iskal svojo pot, da bi ljudem pomagal ven iz duhovne gnojnice. Tu se mu je po moje zalomilo in to ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi. V teoriji: preveč nejasna opredelitev načina reševanja človeških slabosti. Je pa podal briljantno in utemeljeno kritiko uradnih cerkva (katoliške, luteranske, ……), za katere je žal mislil, da so krščanske. V praksi: dolgoletna bolehnost (ki je po moje tudi odraz njegovega nerazrešenega konflikta med apoliničnim (intelekt) in dionizičnim (življenjska radost) principom) se konča s psihično boleznijo.
Iz izkušenj vem, da se brez opore Božje, Kristusove energije v naši notranjosti – do katere pridemo z nesebičnim življenjem in ne zgolj s prebiranjem katerekoli duhovne literature, vsekakor pa za to ne rabimo kleriško-gurujskih »posrednikov« - ne moremo lotiti svojih napak, še manj jih lahko dokončno odpravimo. Seveda zgolj verovanje v nekakšno pasivno odrešitev s pomočjo »božjega« hokuspokusa ni dovolj, sami moramo s svojo svobodno voljo hoteti se spremeniti, to hotenje udejaniti – in se pri tem opreti na Njegovo energijo, izvirajočo v naši notranjosti. Saj nihče v celotnem stvarstvu nima resnično svoje energije, s katero bi lahko ustvaril nekaj resnično novega – razen seveda Boga, Velike Enosti, Vseduha. Brez energije pa seveda ne moreš dolgoročno nič, kaj šele, da bi spremenil samega sebe.
Podobno se je po mojem prepričanju zalomilo tudi S. Freudu. Njegovo odkritje podzavesti in potrebnosti spoznavanja samega sebe (psiho-analiza) – to je seveda zelo v redu, čeprav v bistvu nič novega, podobno so trdili in počeli recimo antični gnostiki. Tudi na starogrškem preročišču v Delfih je pisalo: »Spoznaj samega sebe!« Toda zakaj je po mojem prepričanju Freudova psihoanaliza danes če že ne praktično mrtva znanost, pa vsaj v slepi ulici brez izhoda? Samo z intelektom ne moreš priti do resničnih spoznanj, intelekt je sposoben intuitivna spoznanja zgolj predalčkati (kar je potrebno, saj je intuicija sama po sebi kaotična), za kaj drugega nima dometa. To trdim na podlagi lastnih izkušenj in z opazovanjem početja drugih. Freudova psihoanaliza pa za spoznavanje samega sebe oz. za analizatorjevo spoznavanje psihe analiziranega na kavču uporablja bolj ali manj ravno intelekt. Še najmanj lahko nekdo drugi, čeprav šolan, na osnovi nekaj aksiomatičnih izhodišč (Oidipov kompleks, sublimacija, …..) odkrije mojo pot ven iz psihičnih težav – po Nietzschejevo: kako postati nadčlovek. Tu si lahko pomagamo samo sami s poznavanjem Božjih zakonov (skrčeno bistvo le-teh je zame vsebovano v 10 zapovedih – seveda tu ne mislim na izkrivljeno, manipulativno inačico katoliške in njej podobnih cerkva) in z uporabo teh zakonov v vsakdanjem življenju. Le tako se nam v praksi obnovi naša notranja vez z glasom vesti, preko katere nas postopoma, v skladu z našo svobodno voljo šola Kristus, ki je od Jezusa naprej naša edina rešilna bilka iz močvirja samoustvarjenih težav in problemov. Le tako lahko ne samo po mojem prepričanju postanemo resnični »nadčlovek«.
To je samo hitra skica mojih spoznanj ob mladostnem prebiranju Nietzscheja, pa tudi Freuda, za kar sem jima še danes hvaležen.
MC, z večino tvojih trditev o Nietzscheju se strinjam, tu sem poskušal samo dodati nekaj svojih drobcev. Ker je polemika o raznoraznih verskih vprašanjih na Pozitivkah kar »živahna«, bi bilo mogoče za bralce zanimivo, če bi ti, MC kot izgleda dober poznavalec Nietzschejeve filozofije podal izvleček iz njegove argumentirano uničujoče kritike krščanstva (beri: katolicizma) – in mogoče navedel, kje si lahko zainteresirani bralci preberejo še več. Če se ti seveda ljubi to narediti oz. če se ti zdi vredno časa, ki ga boš porabil za to.
Za konec: iskanje vzporednic med Nietzschejevim razmišljanjem o nadčloveku in Hitlerjevo, nacionalsocialistično zlorabo le-tega je po mojem prepričanju enako nesmiselno in z resnico neujemajoče kot enačenje ljudomrznosti bibličnih cerkva na čelu s katoliško z originalnim pacifističnim naukom Jezusa Kristusa.
Hodi za menoj!
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 10. julij 2008 @ 12:31 CEST
Lepo, da se oglasiš tu pa tam.
Malce manj rasputinski si zadnje čase, si že prišel z mont everesta?
Mantra te stavek
Bil pa je dan pripravljanja na pasho, okrog šeste ure.
Židje so uporabljali sončno uro v svojem judovskem koledarju in časov.
Kakor se je senca premikala, tako so cirka vedli kdaj se dogaja glih ta pogled.
Urico so meli razdeljeno na kvartale.
Marko pravi
Bila je tretja ura, ko so ga križali.
Torej je bila ura okrog tretje stopinje sence.
Cirka okrog šeste stopinje sence je tema zagrnila uro.
Bla je pomračitev do devete ure.
Mogoče še manjka do 12 stopinje sence?
V Jn 19, 14 sicer pravi okrog šeste.
Mogoče je mislil, da se dan pripravljanja na pasho štarta ob 6 stopinji sence na uri, he, he.
Mogoče je mislil, da je okrog šeste stopinje, ker je bil dan lep in svetel, he, he.
Mogoče je pa ta evangelij bil napisan na otoku Patmos, grki so se ravnali po rimskem koledarju in svojem rimskem času, povedal je grkom, da so razumeli po svoje uro dogajanja.
Šesta rimska ura al stopinja je mogoče 3 judovska stopinja al ura.
Stopinja je bila drugače kvartalsko pojmovana v rimskem in judovskem časovniku.
Čeprav je zemlja okrogla, se da naravnost videt vse.
V srcu je extra pogled.
Govoriš o duhovni primerjavi.
Hudič ga je vzel s seboj na zelo visoko goro, da mu je pokazal vsa kraljestva sveta in njihovo slavo.
Odvedel ga je gor piše Luka.
Očitno je bilo bogastvo in slava tak prikazano kot je videnje, vidi se z srcem vse.
Poberi se, satan, kajti pisano je:
Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!
Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.
Čakam na novo salvo, verjamem, da bo iz topa, ki obravnava skladja biblije.
Biblija na tehtnici?
Ajde, da vidim kako razumeš pisanje človeka.
Lep pozdrav
Uganka
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 10. julij 2008 @ 16:00 CEST
Tomaž Domicelj je po mnogih letih spesnil novo verzijo "Bil je tako prikupno zmeden". Le enemu od komentatorjev se ta pesem gnusi????
LP
Sprdni se in povem ti po kom smrdi
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 10. julij 2008 @ 16:48 CEST
Tako prikupno misliš spet o kaki fintiki, seveda tak lepo toplo obdelana mogoče po toplih vodeh se spletala po spletu dovde.
Čao
Nietzschejev odnos do žensk in njegovo utopično mesto v Paraguaju
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. julij 2008 @ 18:16 CEST
Vladimir Gajšek: Vera, prepričanje, skupnost
Vera, verjetje, vernost… Pravzaprav bi se prevod Vattimove knjižice moral glasiti: Verjamem, da verujem (Credo di credere), s čimer je opredeljena dozdevnost verskega občutja po sebi. In če verjame, da res veruje, tedaj je avtor zavzet za tisto krščanstvo, ki se v postmodernih družbah globalno razkriva kot neka doživljajska in predstavna nuja v sobivanju različnih družb: toda le v smislu Zahoda, določneje: v pomenu Evrope.
Ljubezenski ekskurz v vernost kaže, da se je Vattimu splačala šibkost, ali kot pravi B. Klun v spremnobesedni Apologiji šibkega krščanstva: "Sam stavek izraža ´šibko´ misel, ki je postala zaščitni znak sodobne filozofske smeri v Italiji, katere poglavitni predstavnik je prav Vattimo (pensiero debole /prim. Jan Bednarik, Smisel šibkosti, Oris filozofske misli Giannija Vattima, NoR, Ljubljana, 2003/). Vendar šibkosti takšne propozicije ne gre razumeti v slabšalnem smislu, ki bi predpostavljal samoumevno vrednoto moči." (7.str.). V Smislu šibkosti, Oris filozofske misli Giannija Vattima opredeljuje Jan Bednarik, ki je med drugim magistriral s temo Temeljni koncepti filozofije Giannija Vattima, smisel šibkosti kot postmoderno pripoved, narekujočo razlog in utemeljitev, dialektiko in prebolevanje, obraze razlike in spomin na razliko, prigode razlike ter brezdanjost, vse pa na mejah nihilizma, sekularizacije ali krize humanizma oziroma v lomu besede ter v resnici hermenevtike onkraj interpretacije; tako avtor med drugim že uvodoma izreče: "Gianni Vattimo bržkone sodi med filozofe, ki so širši publiki skorajda bolj znani zaradi javnih posegov, političnega angažmaja in vsestranske kulturne dejavnosti kot po svoji akademski produkciji. Nesporno je, da so nekatere njegove izjave večkrat podžigale žolčne polemike in izzvale ostre odgovore. Temu je botrovala tudi samosvoja ´optimistična´ interpretacija smisla nihilizma, ki je izpostavljena nazorskim opredelitvam in ovenam." (Jan Bednarik, Smisel šibkosti, ibid. 9.str.). Kar sledi, je tista "ošibitev", ki je nadvse podobna miselnosti sodobne, ne le politizirane feminizacije oziroma udejanjanju karierno šibkega spola v globalni zapolnitvi politike, kulture, sodstva, bančništva, zdravstva, dacarstva, domala vse vzgoje in izobraževanja, akademske produktivnost itd.
Akademizem ali politizirani angažma? Dozdevek kot posplošena miselnost se kaže v filozofiranjmnu večkrat tako, da se ne predstavlja kot dozdevek, marveč kot domiselnost izmisleka, ki pa se okliče za misel. Torinski filozof Gianni Vattimo nekako mislim, da veruje, čeprav tudi veruje, da hkrati že kaj misli: onkraj nasilja metafizike, kakor jo pojmuje avtor, se dogaja raztelešenje, ki se instalira v svet postmoderne verne globalizacije kot sekularizacije. Tukaj vpelje Gianni Vattimo demitizacijo proti paradoksu kot smisel Božjega učlovečenja, umesenja ali kenoze, da bi se znašel v utelešenju in sredi same novoveške, stehnizirane, tudi nevarne, čeprav šibko pogojene sekularizacije – vrača se na prag cerkve, ne pa tudi v spovednico, h krstilniku ali oltarju. Sekularizacijo prav zato šteje Gianni Vattimo kvečjemu za komaj kaj več kot prečiščeno vero, po kateri se samosvoje nadaljuje razodetje. V pomenu postmoderne dobe najdeva avtor mejo sekularizacije v ljubezni, ki je čez vse, zato je ta zajeta obenem v vsebino vere kot verstva: je v samem sistemu verovanja kot takega. In tako Gianni Vattimo misli, da veruje skozi sámo kakor nietzschejansko vračanje, ne pa tudi skozi hegeljansko samovračanje absolutnega duha, da bi naposled opredelil pojem evropsko zasnovane krščanske dediščine in nihilizma.
Heideggrovsko "zreducirana" vera mu pomeni ne le moralno vprašanje v oklepaju, ampak tudi naravnanost sekularizacije proti tragični misli, kolikor ta misel sploh še v postmoderni dobi obstaja.
Demitizacija morale in dogem je namreč pokazala na krščanstvo in modernost v (pol)preteklosti, ko se je po svetu in Evropi spet pojavljalo ponovno odkrito razsvetljenstvo skozi demitizacijo: vračanje in filozofija sta si lahko strukturno v obratnem sorazmerju, ko se postavi vprašanje, kam se je sploh še mogoče vrniti iz niča ali zavrženosti. Če je nihilizem pozitivna lastnost postmoderne filozofije, tedaj je razkritost resnice bivajočega priznana v svoji končni omejenosti, torej tudi v omejenih mislih kot postmodernih definicijah.Izza breztemeljnosti in dogodnosti se Vattimova reinterpretacija katolištva kot sekulariziranega krščanstva predstavlja v smislu tiste heremenvtične resnice, ki je šele postheideggrovska, tako rekoč "italijanizirana". B. Klun pravi: "Hermenevtična ´šibkost´ se povezuje s ponižnostjo (humilitas) in posredno z ljubeznijo (caritas)." (ibid.10.str.). Tako imenovana "šibka ontologija" je torej lahko dojeta v tistem "ženskem" in osebnem ali personalističnem razumetju, ki noče nekega kakor "nasilnega" božanstva nad sabo, ampak se izza naravne religije usmerja k tako imenovanemu zahodnemu zatonu metafizike.
Odnos ali zadržanje do katolištva pojmuje italijanski človek, vzgojen v katoliškem duhu običajno že zmala, povsem drugače kot Skandinavec, tudi če se že sklicujemo na enakovrednost religijskih odnosov v krščanstvu, primeroma v odnosu med katolištvom in protestantstvom. Etična razsrediščenost postmoderne filozofije se sicer nekako usklajuje s posvečanjem sublimnemu, kot pri Jacquesu Deleuzu, še dlje pa je zašajtral Louis Althusser, ki se mu ni zneslo, ko se je domislil, da bi najl marksizem-leninizem kakor dediščina katolicizma, vključno z Levinasovo drugostjo, Baudrillardovim razočaranjem nad sociologemi, z Michelom Foucaultom kot poznavalcem kaznovanja, z Lyotardovo postmoderno pogojenostjo itd. Ideje o postmodernem katolčicizmu se spreminjajo ne le v izginulosti vračanja, ampak tudi v besednih igrah, ne samo s preroškostjo, ampak tudi s kakor pričevanjem, ki je po svojem skritem bistvu šibko. Toda postmodernost ne more biti transcendenca, kakor je katolištvo: tukaj se vsakršno religiozno novoveško iskanje skrije v destruktivizme, čeprav z obljubljeno ljubeznijo kot sebilastno imanenco ali s sekularnim odkrivanjem druge resničnosti oziroma globljega vpogleda vase. Lastna – učlovečena – stopnja presežnosti se z Vattimom sklicuje sicer na kenozo, ki človeka vznemirja, toda kar se dogaja le znotraj človeške "šibkosti", je kvečjemu "ženski princip". "Mislim, da verujem" se zapiše Vattimu zato, da bi svoja filozofska prizadevanja daroval drugače, namreč v imenu svetne ljubezni. Ljubezen se razprši v postmodernizmih tako, da ostane le še fragmentarni odsev vere, ko je človek kakor razlaščen Boga oziroma se sam razsredišči v mrtvem Bogu.
*
Gotovo se srečujemo s šibkim odnosom razlike med "naravno religijo" in postmoderno filozofijo, ki se sooči s teologijo in verstvom, ali kot izreče B. Klun: "Vattimo sekularizirano krščanstvo razglasi za pristno in avtentično ter ne dovoli nikakršnega kompromisa z ostanki /naravne/ religije, kamor po njegovem spada tudi celotna dimenzija svetega. Toda ali ne gre z sličnost interpretacije, če je dimenzija svetega, transcendence, skrivnosti, zakramenta, Boga kot povsem Drugega, mistike, poenačena z momentom nasilja in se ji odreka domovinska pravica v krščanstvu?" (ibid. 14.str.) – ob tem pa vidimo tudi slovenski napis:"Vsaka peta ženska je tepena." Kot vse kaže, "šibka filozofija" ali feminizem v resnici ni tako v svoji šibkosti ali ošibelosti presežna, da bi mogla postvariti empirijo sočloveškega sobitja in konkretno zgodovino odnosov prav med šibkim in močnim spolom; šele kar je razlika po spolu, je namreč lahko presežno v razumetju same razlike, ko je sočlovek le še nekakšen "rezultat" dojemanja, ne pa doživljajskega odnosa. Zato B. Klun nadaljuje:"Ali ni morda pledoaje za nereligiozno krščanstvo nasilje nad krščanstvom, pri čemer se prav tako lahko sklicujemo na zgodovino, ki ostaja edini možni interpretativni horizont v hermenevtiki?"(ibid. 14.str.). Šibko filozofiranje ni več le govorica, ampak je antiavtoritativni diskurz, ko spregovori, rečeno v jungovskem smislu, Vattimova Anima.
Antagonizem odnosov med "šibko" in "močno" miselnostjo v filozofiranju se izraža celostno interpretativno in je naposled intimno jasen, ali kot pravi uvodoma B. Klun: "Tudi njegov intimni ekskurs se dobro vključuje v argumentacijo in ji s tem podeli večjo težo. Šibkost kot rdeča nit njegovega pisanja ostaja tako nenehen poziv k prepoznavanju in preseganju nasilja. Temu pa mora krščanstvo dobro prisluhniti." (ibid. 17.str.). Mislim, da verujem pomeni, da je mogoče biti kristjan kljub Cerkvi, torej le zasebni kristjan kot javna oseba. Ko bi bilo res, da se krščanstvo sploh ne dogaja v Cerkvi, ampak v človekovi samostojnosti – da ne rečem: v njegovi samovolji -, bi se metafizični temelji z verskim občutjem vred sesuli v nenehno produkcijo nadomestkov za etiko in moralo, kolikor bi bila etika in morala v postmoderni dobi še sploh potrebna:"Dandanes je v zadržanju mnogih do Cerkve opaziti nenavadno nihanje med iskanjem in razočaranjem: znova najdejo (zanimanje za) krščanstvo in prisluhnejo poučevanju papeža in škofov; toda kaj kmalu se spet oddaljijo, ker nauki slednjih niso ´besede večnega življenja´, mislijo namreč, da s ponavljanjem okostenele, teoretično že nevzdržne vizije o naravi človeka, in morale, ki naj bi iz nje izhajala, izpolnjujejo svoje poslanstvo. Povedano z besedami, ki so bliže mojemu filozofskemu doživljanju: ponovno odkrivanje krščanstva je mogoče zaradi razkroja metafizike,to je zaradi konca objektivističnih in dogmatičnih filozofij in tudi pretenzij določene kulture, in sicer evropske, ki je mislila, da je odkrila in uresničila resnično ´naravo´ človeka; tistemu, ki ponovno odkriva krščanstvo izhajajoč iz teh izkušenj — ki, ponavljam, ne pripadajo samo filozofom, ampak vsakemu, ki živi v pluralistični stvarnosti poznoindustrijske družbe — ni mogoče predložiti z metafiziko zamavčene doktrine, ki je sposobna odgovoriti (toda s kolikšno škodo) samo reaktivnim, regresivnim impulzom,na katerih rastejo tolikeri fundamentalizmi, ki nas obkrožajo. //Krščanstvo, ki ga ponovno odkrijemo kot nauk o odrešenju, to je o kenozi in o sekularizaciji, torej ni dediščina doktrin, ki bi bile definirane enkrat za vselej in na katere bi se lahko obrnili, da bi končno našli trdno zemljo v morju negotovosti in v babilonu govoric postmeta fizičnega sveta; nudi pa razločevalni princip,dovolj jasen za orientiranje tako v razmerju do tega sveta kot tudi in zlasti v razmerju do Cerkve in končno tudi v razmerju do samega procesa sekularizacije. Razločevalni princip postane jasen, če skušamo odgovoriti na vprašanje po "meji" sekularizacije. Kenoze si namreč ne moremo zamišljati kot nedoločene negacije Boga niti ne more opravičiti kakršnekoli interpretacije Svetega pisma." (G. Vattimo, ibid., Meja sekularizacije: ljubezen, 69-70.str.). Znanstveni zgolj pojasnitvi v kakršnemkoli hermenevtičnem smislu se razstira Vattimovo osebno pojasnjevanje, ali je verni kristjan ali kdo drugi, ki se opredeljuje k sekularizirani religijski skupnosti oziroma v kulturno-antropološki univerzum ali global postmodernizma. Tukaj se avtor izogne tistim relativističnim perspektivam, ki so ga v lučaju vrgle v bitje, da se je znašel med dogodjem zgodovine v svoji lastni osebi in med odprtostjo temelja, iz katerega izhaja spet v reducirano krščanstvo: v šibkost svoje filozofije ali kot Anima.
Je mogoče biti kristjan prav v Cerkvi? Vattimovi premisleki so razdeljeni na kratka poglavja-eseje, ki poskusijo ovrednotiti pozitivne plati religijsko novega, postmodernega veka, toda ne več v obličju starega, tradicionalnega katolištva, kakor ga je doživljal kot otrok in mladec, vseprej le v pomenu postmoderne re/interpretacije po sebi. Profesor teoretske fizike Gianni Vattimo v Torinu je pišoč človek in objavlja članke doma in na tujem: La Stampa, Il Manifesto, L'Unità, L'Espresso (italijanski), El Pais (španski), Clarin (argentinski), zato se vrača v tisto javno filozofijo, ki že pripada po svoje globalizaciji. Vsaj tokratna Vattimova feminizirana oziroma šibka govorica filozofsko opredeljuje drugačen diskurz do Cerkve, kakor ga je opredelil npr. v članku Cerkev in gejevska dika – Je tudi krivda laikov (Chiesa e Gay Pride - E' anche colpa dei laici, La rivista del manifesto, 8/00 (2000) - 16-18.str.). Gianni Vattimo doživlja obnovo religioznosti v postmoderni dobi znotraj lastnega kulturnega okolja, ko pravi: "Gre torej za mešanico osebnih dejstev in dejstev, ki jih (osebno!) imam za kolektivna. Res je, da sem prispel do neke točke v življenju, na kateri se zdi naravno, predvidljivo, tudi nekoliko banalno, da si človek ponovno zastavi vprašanje vere." (ibid. 22.str.). Vračanje k veri je torej pojasnjeno v postmodernem pojmu "ponovitve": ni naključje, da se tako imenuje tudi proza Petra Handkeja… Toda v vattimskem negativnem smislu nahajamo ponovitev kot filozofsko samovračanje tudi v Odsotnem Bogu - Filozofija in izkustvo božjega Maria Ruggeninija, kjer v spremni besedi Jan Bednarik na koncu pravi, da se izza tako imenovanega kakor načelnega ateizma pojavljata v postmoderni dobi filozofija in teologija vsaka na svoji strani, ko "Diskusija je še živa in ne bo ostala brez odgovora." Kakor da gre za nekakšno – končno krščanstvo, ki ga zagovarjajo Giovanni Vattimo, Salvatore Natoli in Mario Ruggenini, - za potencialno krščanstvo, ki ga italijansko zagovarjajo Franco Rella, Roberto De Monticelli in Andrea Emo, - za nemogoče krščanstvo, ki mu pripadajo Emanuele Severino, Manilo Sgalambro in Umberto Gallimberti, - za gnostično krščanstvo, ki ga predstavljajo Marco Vannini in Massimo Cacciari, - za tragično krščanstvo, v katerem so Sergio Quinzio, Vincenco Vitilello, Sergio Givone idr. Tukaj je mogoče razumeti Giovannija Vattima, ki že v Vračanju pravi:"Dejstvo, da je vrnitev Boga v sodobno kulturo in miselnost povezana tudi s porazom razuma ob številnih problemih, ki so se intenzivirali v zadnjem času, pa še ne pomeni, da predstavo o božanski transcendenci kot grozeči, negativni sili morali imeti za neprekosljivo, češ da te poteze bolje zagotavljajo njeno dejansko drugost do zgolj ´človeškega´.
Ali se je filozof vrnil - v okolje tiste "religioznosti", katere življenjska oblika je zamrla v pozitivizmu in scientizmu, naposled pa v virtualni realnosti? Ob koncu modernizmov ali 20.stoletja se je začelo ponovno (samo)spraševanje o smislu biti, vendar ne več v dvojni obliki znanosti in vere, tehnologije in cerkve, laboratorija in oltarja, svobode ali zvestobe, zgodovine ali transcendence…, marveč v celostnem posplošenju vsega z vsem in vsakogar z vsakomer: stopnja resničnih oblik pre/bivanja se je sesula v prazni prostor kibernetične osamosvojitve in razčaranja, ki pa ni več le osebno ali zasebno razočaranje. Ta radikalna ideja razčaranja pomeni Vattimu obračun z vsemi "mitologijami" prej 20.stoletja, med katere šteje celo krščanstvo, ali določneje – sámo katolištvo, v katerem je bil kot Italijan vzgojen. Med histomatskimi poznejšimi modeli in lastno skušnjo "nove" vere materializma Vattimo ni postal ali ostal a/teist, marveč se je, kot vse kaže, obrnil v vero Friedricha Nietzscheja in Martina Heideggra kot v tisto voljo do volje same, ki izkazuje moč, čas in bit. To troje pa že upošteva izvorno celo Platonove ideje ali vrsto primerov, vzetih iz vsakdanjega izkustva, namesto po njem ali z njim: kantovska stvar po sebi se je najprej sprevrgla v stvar zase, do/končno pa v reč samo. Verifikacija sebstva v tej reči pa je le še produkt znanosti, ki človeka tudi obravnava samo še kot projekt ali raziskovalno nalogo, ki je postavljena sicer po volji do moči. K temu je dodan še Ernst Bloch z Duhom utopije (1918), ki je ustrezal, kot vse kaže, ekspresionistični "logiki" razumetja sebstva in še ni predvideval manipulacije po tehnologiji, marveč komaj kaj več kot po ekspresivnih konstruktih zamiselnosti. Konec metafizike, ki naj je heideggrovski, se je potlej spet, kot meni Vattimo, preusmeril po Adornu z njegovim svetom totalne organiziranosti – tukaj je potrebno v kontekstu teoretskih zasnutkov omeniti vsaj še Ericha Fromma, Maxa Horkheimerja ali Wilhelma Reicha idr., kar sem izpisal forumsko na spletnem forumu VAL kot odgovor (objavljeno: četrtek, 20. maja 2004, 12:08, Vladimir Gajšek - naslov sporočila ljubezen - koliko njenih izrazov) -:
"Ljuba Katka, morda iz Shakespearjeve Ukročene trmoglavke, pravzaprav - vsi navedki, ki sem jih citiral, niso moji, ampak so samo povzetki javnih seksoloških raziskav v Sloveniji, tudi kot izjave psihiatra dr. J. Ruglja, dr. Košička itd.
Splošno in objektivno dejstvo je, da:
- rodnost evropejstva, zlasti slovenstva upada zaradi ženskega karierizma ali nekakšnega afežejevstva,
- da se izgublja smisel ljubezenskega občutevanja in predanosti drug drugega v intimi, čemur botruje ne le shisterizirana frigidnost slovenskih deklet in žensk, marveč tudi moško - alkoholno, seksualno, družinsko, zunajšolsko... - nasilje,
- da prevladuje v slovenskih razmerah strahotna - ne le spolna ali erotična - samoodtujenost ter na drugi strani ošabnost žensk ali rigidno objektivirana nadutost moških,
- da je družbene vzroke za taka negativna stanja v so/do/življanju spolnosti opredelil že Erich Fromm, še bolj pa že Sigmund Freud s celovitostjo pshioanalize in posebej Wilhelm Reich z Analizo značaja, Funkcija orgazma, tudi z Masovno psihologijo fašizma; ko obravnavajo motivacijske kroge in čustvenost (torej emocije) že v I. letniku psihologije prof. dr. Janek Musek, doc. dr. Darja Kobal ali asist. dr. Andreja Avsec, ugotavljajo podobno problematiko spolnosti na Slovenskem, kakor sem opisal,
- prvi vir informacij o spolnosti je lahko domače "krščanski" ali ga niti sploh ni, tako da se pokažejo običajno najbolj "pereče težave" povsod tam, kjer prevladuje naveličanost v partnerstvu, zaigrani orgazem v zakonskem - posteljnem - življenju ali lacanovska - moška - fantazma, ko ni kakor niti ene same ideje za popestritev "spolnega življenja" oziroma životarjenja ter prevladuje "pokvarjeno nedolžni" svet spolnosti,
- da je spolna lakotnost pravzaprav že čustvena lakota po drugem.
Da pa bi candre nasvete delile, tako daleč še zaenkrat v Sloveniji nismo, najsi se tudi dogaja zlagana kakor morala ali shinavčenost, ki uživa sadistično šele ob uničevanju celo spolno ustaljenih navad. Val ljubezni bo preplavil Slovenijo šele, ko bo več erotične medčloveške in človeško kakovostne sproščenosti, s tem tudi manj samomorilnosti.
Ni prvič, da pripisujejo kritiku subjektivnost, ki pa je docela upravičena."
V takem kontekstu se kaže človeškost vattimsko kot del tehnike, ki obvladuje življenjsko sfero in šteje človeškost kvečjemu zgolj za uspešen material znotraj nihilizma in produkcije, znotraj pol/pornografizacije in porabništva… Celo več, tukaj se veže Gianni Vattimo celo na Lukácsov kritični marksovski pogled na avantgardo (delavskega razreda kot leninizma), na filozofsko frankfurtsko šolo, na različne tokove eksistencializma, kjer pa niti enkrat ne omeni npr. personalizma. "Heideggrova misel se mi kaže kot radikalna in dosledna glede na moje preteklo in sedanje doživljanje človeškega položaja v pozni moderni dobi, doživljanje, v katerem se mi zdijo jasno razvidne nihilistične poteze: znanost govori o predmetih, ki jih je mogoče vedno manj primerjati s predmeti vsakdanjega izkustva, zato pravzaprav ne vem več, čemu naj rečem ´stvarnost´- tistemu, kar vidim in slišim, ali tistemu, kar opisujejo knjige o fiziki in astrofiziki; tehnika in blagovna produkcija čedalje bolj oblikujeta moj svet kot umetni svet, v katerem se tudi ´naravne´, temeljne potrebe ne ločujejo več od tistih, ki jih vzbujajo in upravljajo reklame, zato tudi tu nimam več nobenega pravega merila za razlikovanje stvarnega od ´izmišljenega´; pa tudi zgodovina po koncu kolonializma in razkroju evrocentričnih predsodkov nima več enotnega smisla, razdrobila se je na množico zgodb, ki jih ni več mogoče povezati z enotno rdečo nitjo." (ibid. 33. str.) Od Heideggra do računalniške vizualizacije, internetnega globalnega konsenza s samim sabo in vse do "evrocentričnih predsodkov" - kakor da bi na Zahodu moglo izvorno veljati kaj drugega kot Evropa? – se Vattimu razvrščajo pomisleki, ki se ne vežejo na verjetje, verovanje ali vero, kvečjemu vse prej na socialni status sodobnega Evropejca v novem tisočletju. Kar je zašlo v biti, ni bil propad vrednot, ampak zgodovinski čas totalitarizmov, kjer je zapadlost zgodovinsko zahtevala svoje vrednostne, etične in socialne, torej tudi verske in institucijsko cerkvene obresti. Objektivistična miselnost, ki se je kot mentalitetni vzorec sploh razpasla tako, kakor da je potrebno Boga šele dokazovati eksperimentalno ali znanstveno-laboratorijsko oziroma scientistično in kot tehnološki produkt možganskih valovanj, je miselnost prizadevanj, ki težijo k svoji lastni izničitvi in k preseganju sebstva. Objektivnost se je lahko objektivirala, dokler je naletela na objektivne težave v samih političnih in socialnih sistemih, ki so jih države reševale najprej – tudi v 20.stoletju – z vojnami, sicer pa jih zastirajo v 21.stoletju terorizmi oziroma džihadski vzpon nasilja in fanatično islamističnega zla. Evropska verodostojnost v krščanski veri se ne more zlomiti ne na nihilizmu, anarhizmu ali islamizmu, tudi če si simpatizerji takih ali drugačnih političnih usmeritev umišljajo, da je mogoče krščansko dediščino spraviti pod pokrov parnega kotla evropskih narodov.
*
Ko govori Gianni Vattimo, da se je znašel sam s sekulariziranimi tvorci ničejanstva ali heideggrovstva Onkraj nasilja metafizike, se počuti animalično šibkega kot človeško bitje ali kot misleči organizem, ki mu je po Bogu vendarle dano verjeti: verjeti, ne pa tudi verovati. Vrednostne filozofske implikacije segajo zategadelj pri Vattimu do nemetafizičnih zasnutkov mišljenja, toda ne v znanost ali celo v sodobno fiziko, kjer bi našel prostore onkraj nasilja atomske fizike, jedrskih bomb in drugega orožja: znajde se v šibki ontologiji s svojo Animo, da bi zagovarjal postmoderno etiko "ne/na/silja"; izhaja pa iz krščanske dediščine zagovarjanja nenasilja… oziroma iz samega krščanskega kakor zavračanja nasilja. – Nihilistično obarvana zgodovinskost se Gianniju Vattimu kaže zategadelj v smislu propalosti modernega subjekta, ki ni sposoben več slediti krščanskemu iz/ročilu, zato da se vroči uročeno ničesu. Resničnost sama postane za človeški obstoj premalo. – Med modrostjo in naivnostjo, med odgovornostjo in nezrelostjo hoče Gianni Vattimo potegniti skupno vez, ki združuje nasprotja v pojem sicer močnih struktur v zgodovini, ki pa se zavzamejo osebno za etiko nenasilja.
Ko spregovori Gianni Vattimo, da bi si celo iztaknil oči, da bi spregledal, kar da je "resnično", se sam re/interepretira v nevtralni pogled subjekta, katerega možnost ni več besedni nesmisel, ampak vse prej ugotovitev, da je mogoče na stvari zreti objektivno le tako, da bi bili prepričljivi. V tem je krožno razmerje ali sam paradoks filozofije: objektivistični ostanki lastne miselnosti se zadrejo v pogled, katerega slepota pa je tukaj in zdaj. Zunaj objektivne filozofije zgodovine je samo potemtakem šele napaka metafizike, je dejstvo, da objektivnih struktur ni več mogoče zajeti v enem samem pogledu.
In ko ima Gianni Vattimo v mislih nekega Rortyja, se hoče sam ves predati zgodovini biti, medtem ko mu uhaja svet izmed prstov in se solidarnost uresničuje na neki povsem drugi ravni od ustaljeno državne ali uradne. Formulacija verskega apela je zategadelj mogoča le v drugačni interpretaciji…
*
Je mar vsebina – krščanske – vere vprašanje ali odgovor? Je krščansko razodetje končno ali začetno? So estetski razlogi za verovanje jasnejši od vrednot?
Vrsta teh in drugih vprašanj se poraja Gianniju Vattimu na način enciklik in filozofskih sprotnih del. Kar je avtentično religiozno, je že tudi hkrati cerkveno praznično. Je torej filozof le še polovični vernik?
Ker se Gianniju Vattimu dozdeva, da verjame, da veruje, se vprašuje tudi po smislu Boga po sebi: ta smisel pa ni več izraz morebitne aristotelsko tomistične filozofije ali teologije, ni več stvar razpisov filozofske katedre, ni le nekakšna naučena učenoat, ampak je slavljenje Boga s srcem. "Torej: krog, in relativna slučajnost vsega. In kaj potem? Komur se zdi vse to škandalozno, bi moral za to poskrbeti in vzeti nase breme nasprotnega dokazovanja, ki bi lahko bilo samo v obnovljenem metafizičnem stališču; kar pa se ne zdi več zelo verjetno." (79 str.). Verjetje vere je v verovanju, da je vera nujna, ne le3 mogoča – zato se avtor vrača h krščanstvu preko sekularizacije in le z vprašanji.
*
Vattimova verska drža izhaja iz intelektualnega nezaupanja do vsakršne kakor resnice, ki bi jo bilo šele potrebno tudi humano dokazati, jo v osebnem angažmaju potrditi ali jo eksistencialno – kierkegaardsko – utemeljiti kot resnico biti v religioznih razpravah. Šele v osebni konotaciji videva Gianni Vattimo tudi tragično krščanstvo in občuteva do takega krščanstva svoje zrele osebnostne simpatije. Ali je resnica tovrstne resničnosti obvladljiva ali le skustvena, ni vprašanje časa, postmodernega obdobja, ampak predvsem stvar stvarnosti same, ki jo na kraju trpljenja dotrpeva človek in kaže občutljivost za dobro in zlo: Božja milost je naklonjena vsem, le tisti, ki jo vnaprej objestno v napuhu zavržejo, se ne morejo prav utelesiti v tako imenovani kenozi, je prepričan Gianni Vattimo. Zato je Vattimov optimizem le šibak, je v osebni nemoči odnosa do tehnično pervertiranega in znanstveno zaobrnjenega "napredka", tudi ko se lahko sklicuje na sámo interpretacijo božanskega. Ali lahko šibki element podcenjuje svetno zlo, je res vprašljivo, kolikor ne podleže vraževerju in karierizmu, postmoderni že znoreli ambiciji in brezobzirnemu magičnemu naturalizmu. V odrešenju z radikalno pomenskim sobivanjem kenoze Gianni Vattimo ne najdeva od/rešitve, ki bi bila jazna in bi bila zunaj darovane – Božje – milosti, s pomislekom: "Toda milost je tudi harmonično gibanje, v katerem ni nasilja, napora, škrtanje zob psa, ki je bil dolgo časa priklenjen na verigo – če uporabim Nietzschejevo prispodobo. Da je jedro vse te razprave hermenevtika, filozofija interpretacije – na to kaže globoka zvestoba ideji milosti, razumljeni v dveh pomenih: kot dar, ki prihaja od drugega, in kot odgovor, ki v tem, ko sprejema dar, neločljivo izraža tudi najlastnejšo resnico prejemnika."(ibid. 109.str.). Gianni Vattimo se sklicuje na teorije interpretacije Luigija Pareysona.
Ali so cerkvene strukture tudi povsem ujete v zamreženost tehniško-znanstvenih spoznanj ter izkustev, da bi bile kakor vojaško disciplinirane, bi se veljalo vprašati v primeru šibkega, ženskega pomisleka, saj vojaštvo ne spada med ženske poklice, zato pa tudi da duhovništvo ni omogočeno šibkemu spolu. V resnici se razširja postmoderna anonimna moč, ki se steka v imenovanje ne le cerkvenih, ampak tudi državnih, zlasti vojaških vodij: dar biti je dopusten v okviru teh državnih in cerkvenih struktur le moči, kolikor je označen, zacifran, pa naj gre za župnijo ali občino. V župniji so sicer zapisani zgolj krščanski ljudje kot civilna družba krščeno organiziranih župljank in župljanov, združujočih se v posvečenih cerkvenih prostorih, a tudi v učilnicah, samostanih, delavnicah, na športnih igriščih itd. Ideja milosti je vpisana v župnijsko knjigo, kakor se že župnik zgolj in le ravna po dobljenih navodilih zvrha: praksa katolicizma je taka, da samo še formalnost velja, in ta formalnost je strogo in jasno določena, čeprav zanjo kot določilo po sebi ve samo še župnijski urad z župnikom.
Gianni Vattimo omenja nekakšno vzporedje med teologijo sekularizacije in ontologijo šibitve, torej med prostimi izrazi sodobnega kristjana o Bogu in božjem, obenem se sklicuje na osebno in zasebno plat svoje lastne eksistence, ki se deli na pričakovanje in upanje, na vernost in nastop krščanstva v evropski javnosti. Šibke ontostrukture šteje tukaj avtor kot nedoločen ali vsaj nedefiniran oziroma ne dovolj izražen proces izčrpanja in razkroja trdnih objektnih struktur, ki pa na koncu koncev ne privede do v polnosti uresničenega niča. Že zato se kažejo med trdimi strukturami in šibitvijo v eksistenci protislovja. Na koncu tako doseženega kakor ničesa se pokaže celo sam zaključek nihilizma kot možnost še vedno poljubno objektivne navzočnosti. Če kdo verjame, da veruje, ne more biti vnaprej nihilist, kvečjemu je – bodisi relativist ali prirejeni "agnostik". Zato se Gianniju Vattimu dozdeva, da je lahko nihilizem zgolj še preostanek časa časov in samo zgodovina, toda ne kot konec metafizike v ničejanskem pomenu, marveč vseprej kot priložnost za človekov novi eksistencialni položaj v razmerju do biti in sebstva. Nihilistično filozofsko reaktivno po/do/živetje pomeni, da metafizika ni več na koncu svojega zgodovinskega poteka in se ne more izteči v neki lastni nič ali ničes, temveč se manifestira pravzaprav nedokončni ali vsaj neomejeni zgodovini. Po logičnem premisleku torej velja celo krščanski nagib filozofsko in zgodovinsko hkrati, ko se spreobrne od vere v čustvo in misel. Na smisel tovrstnega preobrata Gianni Vattimo ne zna prav odgovoriti, saj ne najde pravega smisla sorodnosti med Bogom in ničem, med teologijo in filozofijo, med zgodovino in eksistenco – a tudi narobe, ne more postaviti niča proti Stvarniku, filozofije proti teologiji ali eksistenco proti zgodovini; celo več, v teh ambivalencah se opredeli za tako imenovano "šibko ontologijo" kot ženska, ki se brani in prodaja v embalaži filozofije svojo versko podobo. Teološki diskurz ne more zase zahtevati potemtakem nobenih filozofskih trditev ali dokazil. Zato naj je sekularizacija prepis svetopisemskega sporočila v praksi postmoderne ali predvidoma šele okvir za filozofijo v teologiji in narobe: tukaj ne gre za preobleko ženske šibkosti, da bi se izboljšala zunanja podoba filozofije ali iskanje krščanske teologije po izvorni resnici, "temveč za interpretacijo, ki ji daje legitimnost nauk o Božjem utelešenju…" Gianni Vattimo se zavzema tudi za krščansko teologijo le na filozofske načine, katerih skupni imenovalec je lahko sicer moderni nihilizem 20.stoletja, toda se vendarle ukvarja še zmerom s pojmi, vzetimi iz religioznega besedila ter uporablja besedišče kenoze; na tej točki srečevanj nahaja Gianni Vattimo tudi skupne točke med sekularizacijo in katoliškopstjo, med ozaveščeno karitativnostjo in drugimi krščanskimi krepostmi, med moralno dolžnostjo in navodili cerkvenosti. Demitizacija proti paradoksu se potemtakem res "uresničuje" kot smisel kenoze, toda ne le v demitizacijai morale ali dogem, niti samo na meji sekularizacije kakor v izrazih karitativne oziroma darovanjske ljubezni. Očitno se zavzema Gianni Vattimo za podobo interpretativnega krščanstva prej kot za samo vero, ko zahteva od sebe zavzetost za Boga skozi svojo lastno, čeprav "sekularizirano", pa vendar še zmerom izpovedno-filozofsko krščanstvo. V svoji šibkosti je duševno oseben, torej šibak, da bi eksistenco pripeljal do nenasilne in dobre komunikacije. Avguštinsko reklo "Ljubi, in delaj, kar hočeš" jew sicer lahko ugotovljivo tudi v sekularizaciji, a se navezuje nedvomno na sam smisel krščanske vere v praksi. Tudi je vrhovni kriterij Veselega oznanila najprej ljubezen do bližnjega.
Pregled vernosti je mogoč tudi po zlatem pravilu, ki je univerzalno… Gianni Vattimo v meji sekularizacije določi ljubezen do bližnjika ne le kot nauk cerkvenih struktur in vodenje samega cerkvenega vodstva, tudi noče ponavljati nekakšnih moralnih naukov o večnem življenju in grešni naravi človeka, o morali, ki naj bi bila cerkvena prednost. Ponovno odkrito krščanstvo si pojasnjuje marveč Gianni Vattimo ne le kot dediščino preteklih doktrin, temveč kot sam zgodovinski proces na meji med dogmatično filozofijo in metafiziko. Reinterpretacijo postmodernega krščanstva si avtor razloži takole:"Interpretacija prerokb Stare zaveze, ki jo Jezus Kristus daje,ali bolje,interpretacija,ki je on sam,razkrije njihov resnični smisel,ki je končno en sam: ljubezen Boga do svojih ustvarjenih bitij.To je "dokončni" ["ultimo"] smisel,toda prav zaradi dejstva,da gre za karitas, ni nikoli zares dokončen,nima peremptornosti meta fizičnega principa,ki ga ni mogoče prekoračiti in pred katerim preneha vsako vpraševanje. Nikoli zaključljiva neskončnost nihilističnega razvoja je morda motivirana edino z dejstvom,da ljubezen kot "dokončni "smisel razodetja nima nobene resnične dokončnosti; z druge strani pa je razlog,zaradi katerega filozofija na koncu metafizične dobe odkrije, da ne more več verjeti temelju, prvemu vzroku, objektivno danemu pred oči razuma, v tem, da se je zavedela (na kar jo je pripravila tudi ali prav krščanska tradicija)nasilja, ki je implicitno vsaki dokončnosti,vsakemu prvemu principu,ki bi prisilil k molku kakršnokoli nadaljnje vpraševanje." (ibid. 71-72.str.). V resnici je sámo samospraševanje filozofsko postavljeno v okvir ne le dokončnega smisla razodetja, ampak v skrivnost, ki se ne sklene morda samo v razumskih konstrukcijah ali le v moralki vsakodnevja. Postmoderna doba Evrope in sveta vključuje zategadelj v svojo zgodovino ne več "neskončnost nihilističnega razvoja", ampak vseprej krščansko moralnost in doživetje Boga – tudi zunaj cerkvenih struktur.
Kdor ve, da se je avtor ukvarjal sprva tudi z aristotelskimi strukturami mišljenja v konceptu moderne ali z bitjo v heideggrovski govorici, s hipotetičnimi premisami o ničejanstvu in Friedrichu Nietzscheju, z uvodom v Heideggra in uvodom v Nietzscheja, da dodobra pozna etiko interpretacije ter Schleiermacherja kot filozofa interpretiranja, ali da je ob koncu moderne ugotavljal družbene transparence ter filozofijo sedanjosti – tudi ve, da Giovanni Vattimo verjame, da veruje, ko je še kot deček veroval, ne pa samo verjel. Med vero in verjetje se postavlja meja, ki je šibkoosebna, zato zavzeta za prehod od postmodernosti v novo prilagoditev krščanstvu, in tukaj prav na meji med cerkvenim pragom in sekularizacijo. "Po Vattimu naj kristjan ne bi bil advokat svetosti in nedotaklčjivosti vrednot, temveč naj bi deloval kot ´kot nenasilni anarhist, kot ironični razgraditelj pretenzij zgopdovinskih ureditev´, pri čemer poklicanost k ´šibitvi´ sovpada tako s krščansko kot s ´hermenevtično´ filozofsko eksistenco." (ibid. 13.str.) je zapisal Branko Klun v Apologiji šibkega krščanstva. Dogodivščina diference, ki je za vero in um specifična, se razkrije v svoji formalni in neformalizirani podobi.
*
V poglavju Razum in skok Giovanni Vattimo pojasnjuje, kako je z grehom in alegorijo grešnosti: zgodovinski filozofski skok čez plot teologije pomeni, da so se tudi čudeži ob Vstajenju pokazali kot vprašljivi, saj ustrezajo prej cerkveni avtoriteti kot živi praksi verjetja in same krščanske vere ter umovanja. Sicer avtor pozna tezo, da šteje katoliška Cerkev za veljavna le dva vira razodetja: Sveto pismo in izročilo. Toda "sola Scriptura" naj bi se "zoperstavljala" nauku papežev v vsakem posamičnem obdobju, kolikor naj bi bila novozavezna Božja beseda menda s temi nauki papeško že istovetna: Giovanni Vattimo torej le pojasnjuje, da vsakokratna papeška razlaga Nove zaveze še ni Nova zaveza, marveč le njena re/interpretacija. Izročilo pa zahteva v krščanstvu, kot meni avtor, dobrohotno poslušanje krščanske tradicije po sebi, pri čemer ni niti natančneje določenih dogmatičnih načel ali vidikov širše dolžnosti kot z vernikovim poslanstvom.
Giovanni Vattimo ne verjame, da bi za poslušanje evangelijev bila potrebna iracionalno institucijska oziroma le cerkvena avtoriteta – tudi ne v primeru, ko gre za najbolj paradoksne svetopisemske besede. Sprejemanje avtoritete, ki je po svojem bistvu cerkvena, je bilo v zgodovini moderne duhovnosti nuja, toda le kot pascalska alternativa tomistični "preambula fidei"; pascalski skok v paradoks naj bi bila potemtakem po svojem bistvu že moderna ideja; vendar z zmagovitostjo umnosti: "Pascal je tudi matematik in teoretik duha geometrije, predvsem pa tudi Descartesov sodobnik." (ibid. 98.str.); tukaj vzpostavi Giovanni Vattimo še analogijo z modernimi filozofi: "In ni slučajno, da je o paradoksu kot značilnosti krščanske vere spet spregovoril Kierkegaard, ki je bil Heglov sodobnik, torej na nekem drugem – morda zadnjem – vrhuncu modernega filozofskega racionalizma." (ibid. 98.str.). Lahko bi rekli, da je bil Georg Wilhelm Friedrich Hegel tudi Kierkegaardov sodobnik, kakor je bil Rene Descartes sodobnik Blaisa Pascala: razlika je, kdo je postavljen v ospredje; v postmoderni veljata prav Kierkegaard in Pascal pred kartezijanskim dvomom in heglovskim absolutnim duhom, kar je zaznal tudi nadalje Giovanni Vattimo takole: "Toda danes, ko je kartezijski (kot tudi hegeljanski) razum dopolnil svoj tek, tako ostro zoperstavljanje vere in razuma ni več smiselno." (ibid. 98.str.); tukaj Giovanni Vattimo sicer ne omenja, da se je levo heglovstvo izteklo v marksizem, ki je dopolnil svoje sesutje prav v postmoderni dobi, kakor se je umaknil tudi Kartezij že Blaisu Pascalu in njegovim Mislim, ki jih navaja postmoderna doba.
Dejansko študij filozofije in teologije dokazujeta vsak po svoje, da ne gre več samo za potrditev "šibkih" ali "trdih" struktur miselnosti in diskurzivnosti, ko je znano, da filozofija v globalizaciji najdeva celo neevropske ali transatlantske zveze ter se katolištvo soočas protestantizmom, z anglikansko cerkveno skupnostjo, s pravoslavjem, z judaizmom, sicer pa tudi z islamizmom, budizmom itd. Sekularizacija, ki je sicer značilna za neo/protestantske verske skupnosti in krščanske ločine, je samo znak, da je bil izvor podan in zaobsežen najprej v katolištvu in katoliški kot krščanski Evropi, se pa vrača po drugi plati prav spet k temu svojemu izvoru globalno predrugačeno. Tudi podoba cerkvenih struktur se je spremenila, zlasti s papežem Janezom Pavlom II., zlasti tudi s papežem Benediktom XVI., ki nadaljuje po svoje delovanje predhodnika po Svetem Duhu in v novi cerkveni ter sinodalni praksi krščanskega sobitja in sožitja.
Kakšen grešnik, kakšna škoda, kakšen krščanski sekularizirani vernik!? Kar je bilo še v moderni dobi ostrega, se je izgubilo v novoveštvu postmoderne mimogrede: čas 21.stoletja se ne zgleduje več na moderno dobo, katere glavni pomen ni bil argument ali protiargument, ampak ideološka, politična, družbeno pogojena dogma. Zato je šibkost postala v samem krščanskem izročilu vendarle po svoje pčrevladujoča povsod, kjer so bili krščanski so/govorniki ostri in diskurzivno razumni ali so prej oznanjali apokaliptične napovedi kot sámo Vreselo oznanilo. Ko Jezus razkrije Gianniju Vattimu ničnost greha, ga že, kot svtor verjame, po svoje od/rešuje, toda le tako, da je greh pripisan odredbenim cerkvenim navodilom ali predpisom, ni pa nekaj naravnega. Tudi sama pripadnost Božjemu ljudstvu naj bi pomenila ob obrezi in praznovanju sobote (danes: nedelje) po Stari zavezi predpisni človekov zdrs v greh, ki je šele krščansko iz/brisan, odpuščen. Vendar se Giovanni Vattimo tukaj ne sklicuje na spovednico, na kanonizirano spovedno molčečnost ali na sam zakrament sprave, niti ne omenja pokore, kajti meni, da obstajajo grehi, ki jih je mogoče definirati po naravnih zakonih.
Giovanniju Vattimu se ni treba opravičevati s stališča postmoderne globalizacije slovesnko pošvedrani podobi kakor pobožnjaštva, da obdstaja poleg filozofskega dela tudi svetopisemsko razodetje. Vera in krščanstvo, krščanska vernost in morala, pridiga in nedeljska maša… so samo oblike, po katerih se razodeva moč cerkvenih struktur, meni Giovanni Vattimo. Sekularizacija trči ob vsebino vere, tako je tudi primeroma Franci Petrič uredniško uvodoma v katoliški tednik Družina zapisal kot komentarTemelj vere in istovetnosti (št. 44,letnik 54, Ljubljana, 30. 10. 2005) ter o svetništvu ali sekularizaciji takole:"Na to so opozorili sinodalni očetje ob sklepu sinode o evharistiji v Rimu v dokumentu, ki smo ga dobili te dni. ´Nismo umolknili pred posledicami sekularizacije, prisotne predvsem na Zahodu; sekularizacije, ki vodi v versko indiferentnost in različne izraze relativizma,´ je zapisano v dokumentu. Leto evharistije se je izteklo s sinodo. Opazovalci in nekateri udeleženci so že pred njenim začetkom opozarjali vse iskalce senzacionalnosti, da s sinodo ne bo prišlo do velikih preobratov v učenju in praksi Cerkve. O obojem je že pred njo spregovoril papež Janez Pavel II. v več dokumentih, npr. v apostolskem pismu Gospodov dan (leta 1998), v okrožnici Cerkev iz evharistije (2003) in pismu Ostani z nami Gospod (2004). // Mediji so poiskali pri sinodi predvsem senzacije. V poročanju so se razpisali o odpravi celibata, obhajilu na roko pa o mašnikih v kavbojkah. Nekoliko resnejše je bilo pisanje o obhajilu ločenih ter vnovič civilno poročenih, o obhajilu kristjanov protestantskih cerkvenih skupnosti … V tako pestrem zboru škofov in drugih predstavnikov iz vsega katoliškega sveta se lahko sliši marsikaj. Vsi, ki si želijo medijske pozornosti, to skušajo tudi izrabiti. A vse to so le obrobne stvari. Evharistija je neizmerno več." Estetski razlogi ob moralki, ki jih navaja urednik Družine Franci Petrič, veljajo zlasti takmašnim ali cerkvenozapovedanim praznikom. Vsebina vere, ki se izraža v svetoevharističnem darovanju, ne more biti po navodilih le formalizirana kot porazlikovano potrjevanje avtentičnih – nižjih – vrednot, niti ni apologija vseh tistih "polovičarjev", ki hodijo takmašno v cerkev le za večje praznike ali na pogrebe, kvečjemu tudi na cerkveno poroko in krst in k birmi… Kako naj gojim primeroma pristno občudovanje do Francija Petriča, ki se sklicuje na papeške enciklike, da bi "prepisal" vernost v prakso zunaj načela sekularizacije in sekulariziranosti? Kako se naj filozofski diskurz spoprime s komentarjem, ki sprejema le sebilastne odločitve, toda le v praksi sprejemanja svetih zakramentov? Ko je npr. poklical Giovanni Vattimo telefonsko, na žeton, prijatelja profesorja Gustava Bontadinija iz milanske aladoledarne na avtocestnem počivališču, ga je ta vprašal, ali še v bistvu veruje v Boga; Giovanni Vattimo je odgovorilmed potnimi gospemi ob mizicah, da verjame, da veruje ali da misli, da še verje… In: "Od tedaj se mi to zdi najboljša formulacija mojih odnosov religije – do krščanske, katoliške religije, v kateri sem bil vzgojen in ki je zame še vedno referenčni pojem, kadar razmišljam o religiji." (ibid. 78.str.). Od tod naprej je pot le še v predstavitev "šibke ontologije" - "H kateri sem verjetno prispel prav zato, ker izhajam iz krščanskih korenin." (ibid. 78.-79. str.).
*
Ko je človek sam, osamel, je tudi lahko osamitveno v družbi samošen – vse kakor že do blaznosti, je torej izoliran. Vraževerje in uradna cerkvenost pa se ne zbogata. V sami krščanski tradiciji je uradnost lahko lagodno uvrščena po napotilih, torej po suhi uradnosti in hierarhično od zgoraj navzdol, ko so navodila vse, posamičnik v stiski pa je manj kakor nič: je fatrško odvečen. Tudi Giovanni Vattimo se je čutil osamelega celo v svoji krščanski oziroma katoliški vzgoji. Za razliko od islamske sekularizacije, ki se kaže največ le v odklonih, je v katolištvu razviden relativizem celo "militantnih" katolikov, ki se ukvarjajo morda s političnimi kronikami v enaki meri kot z bogoslužnim obredjem in prisostvovanjem prav tam. Če se primeroma v Franciji morajo za osebno izkaznico fotografirati moški in ženske – muslimanstva – razoglavi, štejejo prav muslimani to za kršitev njihoviega verskega prepričanja ali verjetja, da so ženske nujno pokrite v javnosti povsod z ruto…
*
V ponovno odkritem razsvetljenstvu poskuša biti Giovanni Vattimo razumljiv in razumljen, ko poskuša in le poskuša umno "razložiti in razčleniti pomen, ki ga je zame imelo "odkritje " povezave med šibko ontologijo in idejo sekularizacije kot pozitivnega smisla krščanskega razodetja.To odkritje mi ne daje le skupnega gledišča za pogled na dobo,v kateri živim,na zgodovino modernosti in na smisel družbene racionalizacije,tehnologije itd.; ampak mi tudi ponovno odpira pot za dialog s krščanskim izročilom,ki mu nikoli nisem nehal pripadati (kar velja tudi za moderni svet,v katerem živim),a čigar smisla mi ni več uspelo razumeti,ker sem bil zapeljan (škandaliziran, dobesedno: oviran,spotikajoč se ob kamnih, op. prev.) od metafizične togosti, bodisi moderne filozofske misli bodisi dogmatično–disciplinarne drže Cerkve. Zlasti pa,ker tu nameravam govoriti o religiozni problematiki, mi ideja sekularizacije kot nedoločenega izhajanja, ki je omejeno zgolj s principom ljubezni, omogoča izhod iz slepe ulice,v kateri se je moderna zavest znašla vedno,kadar se je soočila s krščanskim razodetjem: nezmožnost,da bi sprejela nauk, ki se zdi v preveč ostrem kontrastu s "pridobitvami "razsvetljenega razuma in ki je preveč prežet z miti,nujno potrebnimi razkrinkanja samo na razumljiv in upam tudi prepričljiv." (ibid. 73.str.). Dogmatizem je tukaj "mišljen" v ideološkem pomenu, ne pa v smislu cerkvene ali moralnokrščanske dogmatike. Tako je filozofska kritičnost usmerjena primeroma v metafiziko skozi manj transcendenčne posege, zato pa se bolj sklicuje na prakse same skupne vernosti. Kolikor gre zgolj za omejitve kakršnihkoli razlag s filozofskimi ali teološkimi definicijami, se odpre vprašanje o načelu, ali je tudi sama misel sekularizacije še smiselno omejena le na vero ali prej na cerkveno delovanje med ljudmi 21.stoletja, torej tudi glede na Vattimova sporočila. Tukaj pripisuje Gianni Vattimo cerkvenosti pomen škandaloznega nasilja, ki se kaže prav v filozofski definiciji teoloških naukov ali cerkvenih razlag: to naj bi menda razkrinkal sam Kristus, češ, komur da govori Božja beseda, temu ni potrebno še povrhu mnogo vprašanj ali se s tem reši mnogih domnev.
Domiselnost Giannija Vattima se niza v naslovih kratko učinkovitih premislekov o filozofsko-eksistencialnem odnosu do – krščanske – vere, izražene v mnogoterih oblikah sodelovanja ne le v italijanski narodni in krščanski ali katoliški skupnosti. Kdor bi poskušal pisati o tradicionalni – religiozni – morali v smislu samouresničitve, bi moral zajeti svetovne vidike moralnosti v sebi kot etično držo, če naj bi bilo mogoče verjeti, da je šibitev reduktibilna, moč pa ireduktibilna. Med boštvom kot božanstvom panteističnega ali politeističnega tipa in krščanskim enoboštvom obstaja razlika, ki ni v Bogu vojskovodji ali v demiurgičnosti, marveč se izživlja na sebi tako, da zahteva organizirano civilizirano "religioznost" ali utečeno zgodovinsko medsebojno povezanost v verski skupnosti; po tem gledišču primeroma islam ne more biti "religija", ampak predstavlja le neko obliko prikrojenega monoteizma, katerega utelesitev je v preroštvu nekega ljudske vodje na način božanskosti. Tradicionalno učenje islama torej navezuje svojo udejanitev še vedno na nauke preroka v pisavi besedil, toda same razlage so mogoče samo in samo s krščanskim pomislekom, ali je potem islam sploh še "verstvo", ne pa samo nekakšen subjektivno odružbljeni navdih za razsvetljeno kritiko sur ter njihove ideologije. Demitizacija islama pomeni na tej stopnji le še racionalistično kritiko, ki se poskuša spopasti z muslimansko resnico in resničnostjo – toda ne zase, ampak v Evropi. Če meni Vattimo, da se je Cerkev primeroma motila, ko je v 17.stoletju obsodila nadutega Galileja, se tako zgodovinsko umeščeno stališče mnogo bolj nanaša na islamizem v 21.stoletju: tukaj ni več "znanosti", ampak gre za različna obdobja uveljavitve islamizma po različnih poteh, pa ne le na Bližnjem Vzhodu, temveč celo v Evropi, ko je naturalizem množic postal religija nasilja in svetostnega bojevanja posebej. S čimer bi se krščanstvo v Evropi kompromitiralo, se namreč islam celo še ponaša.
*
Utelešenje biti je v sekularizaciji vernosti razgradnja, ki zahteva božje priznanje zase, da se izjavi: kar je bilo še nasilnega kot "vera", je zdaj kakor verujoče "nenasilno" oziroma šibko. "Girard tu prevzema tudi dediščino velikega dela teologije 20.stoletja, ki je vztrajala pri radikalnem razlikovanju med krščansko vero in ´religijo´; slednjo je razumela kot človekovo naravno nagnjenje, da se postavlja v odvisnost od nekega višjega bitja – ki prav zato, ker ustreza temu nravnemu nagnjenju, končno ni nič drugega kot projekcija človeških želja in se tako izpostavlja kritiki, ki jo je silovito začel Feuerbach in nadaljeval Marx," (ibid.41.str.) spregovori Gianni Vattimo, ko pojasnjuje, da je utelešenje sekularizacije potemtakem feuerbachovsko-marksistično ali celo v kontekstu "mladoheglovsko" levičarsko. Smrt Boga, o kateri je govoril Nietzsche, se zdi v tem primeru le preambula k tisti veri, ki se je ukvarjala s krščanstvom komaj kaj več kot sekularizirano in je metafiziko odpravila z brco v prazni nič eksistence oziroma z brco v socialno preživetje po ludizmu. Objektivna bit se je skrila le še v preimenovanje, utelešenje se je torej predrugačilo kot sekularizirano,na način šibitve pa naj bi se kazal še vedno mrtvi Bog v krščanstvu kot ontološka postavka svojega lastnega bitja ali bivanja. Tukaj se spet predstavi grški pojem kenosis oziroma kenoze kot – Božja izpraznitev, izničenje ali ponižanje ob učlovečenju; prim.: Pismo Filipljanom: Uvod:
"ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek" (Flp 2,7).
Ko se je potemtakem Bog ponižal v človeka, se je moral nenasilno, a absolutno preobraziti tako, da sprejel tudi antropološko-božjo vlogo sebstva, če je razumeti Vattimovo re/interpretacijo kenosisa kot značilno lastnost omenjene šibitve. Celo več, Gianni Vattimo bi se vprašal, kako naj se vrne primeroma filozof M. Heidegger h katoliški Cerkvi, Richard Rotry pa k zgodovinski biti skozi postmodernizem. Kako naj je zahodno učenje v duhovnosti še vedno povezano s samim Jezusovim učenjem, se razprši v sicer fragmentarno razkosanost biti, toda le konceptualno, češ da Boga itak ne moremo niti poimenovati z nobenim ustreznim človeškim imenom.
Kako je utelešenje Božjega bistva mogoče, ko se je dogodil v 20.stoletju holokavst, se vprašuje izza Girarda in Quinzia tudi religiozno Gianni Vattimo, ko povezuje analize zgodovine z nekakšno negativno teologijo; modernost Zahoda da je prav tukaj zahtevala v odgovorih na splošne pojme ali objektivnost svojo sekularizacijo. Newdvomno ustreza to kakor samospraševanje sekularizacije in nove evangelizacije manj nekakšnim sakralnim začetkom samospraševanja o Bogu, tudi manj po bogoskrunskem Kristusovem nasprotniku, zato pa sega onkraj – cerkvenih – zidov v interpretacije ki se vprašujejo po avtoriteti in absolutnem, kot je primeroma zapisal Marjan Pogačnik v katoliškem slovenskem tedniku Družina:"Ali smo torej zares razumeli, da smisel obstoja Cerkve, župnij, skupnosti, gibanj, društev ni le, da gojijo svoje notranje življenje in skrbijo za svoje potrebe, marveč je prvenstvena skrb Cerkve danes ta, da se približa vsem tistim, ki niso ´v njenem naročju´? Zavest, da je "naloga evangelizirati zares milost in poklicanost, lastna Cerkvi, njena najgloblja identiteta", kot je dejal že papež Pavel VI., da je Cerkev torej tu zato, da oznanja evangelij vsem, je še potrebnejša danes, ko so se razmere popolnoma spremenile. Nekoč je bilo samoumevno, da so hodili v cerkev vsi, od liberalnega župana do zadnjega hlapca v župniji, danes pa biti kristjan in hoditi k maši čedalje bolj zahteva posebno odločitev in posebno milost, denimo to, da se rodimo v pristno verni družini.
Kdor te milosti ni bil deležen (in takšnih je tudi v Sloveniji čedalje več), mora, če želi vero odkriti, srečati nekoga, ki mu bo o njej spregovoril. Z drugimi besedami, nedvomno so ljudje, ki iščejo smisel, življenjsko moč, ljubljenost ... toda ali bodo srečali kristjane, ki jim bodo pokazali, da so vse to našli pri Bogu in v Cerkvi? Ali bodo v tistih redkih primerih, ko bodo prišli v cerkev, doživeli kaj, kar jih bo nagovorilo?
Nova evangelizacija (nova po gorečnosti, pristopu in izražanju), o kateri je toliko govoril Janez Pavel II. in ki je očitno tudi eden izmed prvenstvenih ciljev Benedikta XVI., bo uresničljiva le, če jo bomo duhovniki in verniki postopno sprejeli za svojo. Začeti je treba pri tem, da imamo pri svojem delovanju na različnih ravneh v mislih tudi oddaljene. Takšen primer so denimo župnijski misijoni. Namenjeni naj bi bili temu, da bi se s Kristusom srečali tudi tisti, ki ne prihajajo redno k maši, toda največkrat so zasnovani po več deset ali celo sto let starih vzorcih in največkrat zajamejo le redne vernike. Misijon tako postane nekakšna duhovna obnova za redne župljane, kar je lepo in prav, namen teh intenzivnih dni v župniji pa ni dosežen." (Onkraj zidov, Družina, št. 50, letnik 54, Ljubljana, 11. 12. 2005). Razlom ubesedenosti se, kot vidimo, sprevrže v šibkost, katere govorica se izraža – tudi z verskim – izkustvom, ne pa s samo govorico ali v hermenevtični interpretaciji zgodovine skozi teologijo ali v zgodovinskem horizontu kličočega cerkvenega zbiranja. Jezik vere se v tem primeru kaže kot konstitutivna tubit cerkvenosti, ko je življenje nerazdružljivo s smrtjo in narobe, da bi osredinjeni pomen Boga hvaležno ustrezal tudi milostnemu.
Ali natančneje rečeno z Giannijem Vattimom, je "krščanska dediščina in nihilizem" oziroma skupaj z njim vpeta v tiste filozofske tokove šele 20.stoletja, koder se izrazita sicer po Vattimu zlasti na šibke načine pogovorne misli s Sergiem Quinziem ali Renéjem Girardom ter v sourednikovanju s Pierom Aldom Rovatijem. Zgodovina sodobnega nihilizma, ki se začne tudi z Nietzschejevim stavkom, da je češ "Bog – mrtev", se objektivira ponavadi v meščanskinemetafizični srenji ali družbi, kjer pa se odtegovanje ne razširi v – miselno – nategovanje, marveč kvečjemu v šibitev. Tako se objektivira tista neodvisnost, ki zahteva voljo do moči, vendar tudi slednjo dojame zase kot – zgodovinsko – zmoto. Ko trči verni človek ob zid tega meščanstva, se zdi, da občuti šibitev trdih struktur in spet najdeva Božjo transcendenco, kakor je nanjo opozoril že Umberto Eco leta 1994 – celo v interpretaciji Heideggra. Tam zunaj naj bi bil nauk, naj bi bila tako rekoč transskripcija učenja o utelešenju Božjega sina, naj bi bila razodeta resničnost – saj prepis zase predstavlja tudi resnico izvirnega besedila, na katerega se sklicuje posebej vernost. Ali je filozofija zajeta pri tem v šibke misli, krščansko sporočilo pa v trdne strukture mišljenja – naj navsezadnje ostane odprto vprašanje kot vprašanje samega Božjega učlovečenja. Ali spet konkretneje katoliško tedensko in slovensko krščansko, kot je opisal dr. Rudi Konclija pravico do spoznanja Jezusove osebe: "On, ki ga ne poznate - "Med vami pa stoji On, ki ga ne poznate" (Jn 1,26)./ Kako oznaniti Gospodovo navzočnost in njegov evangelij obrobnim in oddaljenim? Navajam tri znamenja upanja. / Svetovno znani pisatelj Umberto Ecco in filozof Gianni Vattimo, oba vrhunska italijanska intelektualca, sta še z drugimi spodbudila podpisovanje zahteve, da šolsko ministrstvo dodeli močnejšo vlogo Svetemu pismu v šolskih učnih načrtih v vrsti šolskih predmetov. Nepoznanje Svetega pisma deluje ´negativno na razumevanje literature, likovne umetnosti, glasbe, politike, prava, gospodarstva´. Brez Svetega pisma ni mogoče razumeti zgodovine Zahoda in voditi dialoga med kulturami ter monoteističnimi religijami. Pomembno je temeljito poznanje Svetega pisma." Rudi Koncilija, (On, ki ga ne poznate, Družina, uvodnik, 12/11/2005). Ne gre več samo za kakšno kulturnoantropološko vprašanje, tudi ne več za vprašanje razmerja med svetim in nasiljem, marveč tudi za nagon posnemanja, ki se ohranja po Svetem pismu v smislu popolne žrtve po odrešenjski vlogi Križanega, da se človeško-božja jezusova oseba strne z vsem dobrim, pravičnim in milostnim v veri in žrtvovanju obenem. "Dejstvo, da krščanske cerkve še vedno govorijo o Jezusu kot daritveni žrtvi, dokazuje samo to, da so v samem jedru krščanstva preživeli močni ostanki naravne religije. Sicer pa je svetopisemsko razodetje Stare in Nove zaveze tudi dolg vzgojni proces Boga v razmerju do človeštva, ki prehaja k vedno jasnejšemu distanciranju od naravne religije, religije žrtvovanja. Preživetje žrtvenega izrazja v krščanski teologiji pomeni, da ta proces še ni dokončan. (Vattimo, ibid. 39. in 40.str.). Utelešenje Boga kot žrtev in nihilistična filozofija Evrope si nasprotujeta gotovo diametralno, a se srečata vsakokrat, ko trčita ob znamenja krščanske dediščine – v osebi, družini, vzgoji, v šolskem sistemu itd., naposled pa v cerkvenosti sami.
*
Opredelitev slovenske pretežne katoliške vernosti v 21.stoletju kaže na utelešenje teoloških diskurzov nasproti sekularizaciji, toda v samovračanju k bistvu krščanstva oziroma k vrednostnim sistemom ali h krščanski etiki in morali. Znotraj razpada, razčlovečenja, razvrednotenja vrednot se kaže tudi znova določna mentalitetna inercija, kjer je samoumevnost grožnja, da bi bile vrednote brez odgovornosti za sobivanje kar tako dane in kjer bi Cerkev kakor ostajala brez lastne avtentične "doktrine"; obramba verskih praks je tista, ki naposled kaže navezanost na slovensko kulturo in vernost, na evangelijski nauk in na hkratno (post)moderno demokracijo. Tukaj je cerkvena struktura tesno povezana tudi z narodno in nacionalno zgodovino Slovencev.
*
Ko so Lovro Šturm, Simona Drenik in Urška Prepeluh opredelili pravne vidike verske svobode v knjigi Sveto in svetno (Mohorjeva družba, Celje, 2004213 str. + kazalo), so razmišljali v letih slovenske državne samostojnosti o politični in pravni kulturi glede na odnose s Cerkvijo… Tokratni diskusijski prispevek pa kaže na odkrito spoznanje zgodovine in verskih skupnosti na Slovenskem in v Evropi… ko tudi filozof Gianni Vattimo misli, da veruje – in zato teče tudi beseda kakor o ženski filozofiji šibkosti Giannija Vattima - Gianni Vattimo, Mislim, da verujem: je mogoče biti kristjan kljub Cerkvi? (prevod: Tone Dolgan, spremna beseda: Branko Klun. KUD Logos, Knjižna zbirka KUD Logos - 11, 2004 , Ljubljana, - 109 str. ; 19 cm. - za izdajatelja Gorazd Kocijančič, - tisk Partner graf d.o.o., Grosuplje, knjiga je izšla s subvencijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana 2004); obenem je mogoče opozoriti na knjigo Antona Jamnika Liberalizem in vprašanje etike, posebej na poglavje Hagiografska pripoved s poudarkom na razsrediščeni in razlaščeni osebi, ki govori o postmodernističnem odnosu do svetosti in moralno-teoretskih sprotnih postavk ter o čereh subjektivizma in relativizma (Liberalizem in vprašanje etike, spremno besedo napisala Anton Stres in Janez Juhant, Nova revija, Libris – zbirka za človekove pravice, 1998,412 str.). Zlasti se je z vprašanjem cerkvenih struktur in cerkvenega nauka o družbi v temeljnih načelih, ob osebi in delu, delu in kapitalu ter z lastnino in njeno uporabo, tudi vprašanjih svobodne menjave, napredka in razvoja, zakona in družine, združenj, narodnosti in kulture v luči personalizma, povrhu še med državo in politično oblastjo… ukvarjal Anton Stres v pregledu katoliškega družbenega nauka Oseba in družba (Mohorjeva družba, Celje, Znanstvena knjižnica, Nova serija: 22, 365 str.). Sicer še Urad Vlade RS za verske skupnosti, z direktorjem dr. Dragom Čeparjem, sproti skrbi za enakopravni položaj vseh verskih skupnosti v Sloveniji, tukaj velja omeniti npr. prispevke, ki sproti spremljajo položaj verskih skupnosti, ko vodi evidenco o verskih skupnostih, ki delujejo v RS, in izdaja potrdila o prijavi ustanovitve in prenehanja njihovega delovanja, hkrati še ponuja verskim skupnostim strokovno pomoč tako, da jih obvešča o predpisih, o drugih aktih in o ukrepih, ki zadevajo njihovo delovanje, pripravlja pa tudi delovne sestanke in posvete ter sprejeme za njihove predstavnike; v področju dela Urad Vlade RS za verske skupnosti pripravlja gradiva in predloge sklepov za odločanje Vlade RS o zadevah s področja delovanja verskih skupnosti, pri reševanju odprtih vprašanj verskih skupnosti sodeluje z ministrstvi, z drugimi državnimi in lokalnimi organi in organizacijami; kot prednostno nalogo šteje Urad Vlade RS za verske skupnosti strokovno podporo delovnim telesom za reševanje vprašanj verskih skupnosti (npr. Urška Prepeluh, Lovro Šturm, Miha Movrin: Pregled in pravna analiza veljavne zakonodaje Republike Slovenije s področja pravne ureditve verskih skupnosti; Simona Drenik in Lovro Šturm: Primerjalno pravna analiza ustavnih določb in zakonodaje evropskih držav; Simona Drenik: Odnos med Cerkvijo in državo z vidika prava Evropske unije)… Lovro Šturm, Blaž Ivanc, Urška Prepeluh s svetovalnima sodelavcema Tonetom Jerovškom in Verico Trstenjak: Predlog zakona o verski svobodi in o verskih skupnostih z uvodom in obrazložitvijo)…
Vladimir Gajšek, slovenski književnik, Intel
Nietzschejev odnos do žensk in njegovo utopično mesto v Paraguaju
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. julij 2008 @ 18:48 CEST
Iz obsežnega opusa velikega nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja (1844-1900) je njegov temeljit poznavalec Matevž Kos, opirajoč se na prevode Tea Bizjaka, Tineta Hribarja, Janka Modra, Vida Snoja in Toma Virka, v Nietzschejevem berilu zbral najbolj značilne in pomembne odlomke, ki povzemajo njegovo filozofsko misel in pogled na svet. Kos jih je pregledno razvrstil v štirinajst tematskih sklopov, v zadnjem poglavju z naslovom Pesmi pa nam predstavi tudi manj znano Nietzschejevo pesniško ustvarjanje. V ospredju Kosovega izbora so aforizmi, ki so pri Nietzscheju celostne umetnine, saj odpirajo nove, zanimive vidike vsakdanje samoumevnosti - paradoks besedne zveze "blaženost nesreče spoznanja" se izraža tudi v aforizmu: "K človečnosti mojstra spada, da svoje učence posvari pred seboj." Čeprav nam knjiga daje vpogled v to, "kaj je Nietzsche rekel", ne more nadomestiti branja njegovega celotnega opusa, je le pokušnja, ki nas vpelje v njegov svet.
Še enkrat prosim, ne potvarjajte mojega prispevka! Nizetzscejevo idejo na nadčloveku je izrabil Hitler v prid svoji nacistični ideologiji. In ne samo to, izrabil je tudi sestro Friedricha Nietzscheja, kot je opisano v zgornjem prispevku, ki se ga jaz nisem izmislila, temveč obstaja o tem tudi knjiga, kot je v prispevku navedeno. Vulgarnega podtikanja in manipulacij na tem forumu noče in noče biti konec. Sedaj bi rabili pa še nekoga, ki bi iztrgane Nietzscejeve citate iz celotnega konteksta njegovega dela, podajal bralcem. Bralci si lahko Nietzsceja preberejo sami brez dajanja komu všečnih podtonov. Wizentalov center v Izraelu in na Dunaju bi bil na takne razlage in mnenja glede Nueve Germanie v Paraguaju v južni Ameriki na vas zelo jezen, saj prav tem času iščejo tam še enega zloglasnega nacističnega zdravnika, prav tam, kjer je ustanavljala novo nacistično Nemčijo Nietzscejeva sestra in kjer je živela tudi nacistična pošast Mengele.
Elisabeth Förster-Nietzsche Biography (1846 - 1935)
(born , July 10, 1846, Röcken, near Lützen, Prussia [Germany]—died Nov. 8, 1935, Weimar, Saxe-Weimar-Eisenach [Germany]) sister of the German philosopher Friedrich Nietzsche, who became his guardian and literary executor.
An early believer in the superiority of the Teutonic races, she married an anti-Semitic agitator, Bernhard Förster. In the 1880s they went to Paraguay and founded Nueva Germania, a supposedly pure Aryan colony, but the enterprise failed, and Förster committed suicide. Amid a major financial scandal, Elisabeth failed to make a national hero of her husband or to salvage the colony as an island of Teutonic Christianity. She next served as Nietzsche's guardian at Weimar after his mental breakdown in 1889. On his death (1900) she secured the rights to his manuscripts and renamed her family home the Nietzsche-Archiv. Refusing public access to her brother's works, she edited them without scruple or understanding.
While Elisabeth gained a wide audience for her misinterpretations, she withheld Nietzsche's self-interpretation, Ecce Homo, until 1908. Meanwhile, she collected some of his notes under the title Der Wille zur Macht (“The Will to Power”) and presented this work, first as part of her three-volume biography (1895–1904), then in a one-volume edition (1901), and finally in a completely remodeled two-volume edition (1906) that was widely considered Nietzsche's magnum opus. After her death scholars reedited his writings and found some of Elisabeth's versions distorted and spurious: she forged nearly 30 letters and often rewrote passages. The discovery of her forgeries and of the original texts had a profound influence on subsequent interpretations of Nietzsche's philosophy.
Copyright © 1994-2008 Encyclopædia Britannica, Inc.
La gazza laddra
Prispeval/a: MC dne četrtek, 10. julij 2008 @ 21:37 CEST
http://www.finance.si/36228/Od_Nietzscheja_do_Petra_Bo%BEi%E8a (Avtor: Adela Vuković !!!)
http://www.britannica.com/EBchecked/topic/214027/Elisabeth-Forster-Nietzsche
Gospa Malec, ste vi sploh še sposobni kaj napisati sami, ne da bi skopirali od kje drugje in potem prodajali kot svoje besedilo?
Komot bit je superca
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 10. julij 2008 @ 21:47 CEST
Le komu se da tolko brat?
Ampak, če je izpisano se kar prebere, tak mimogrede, hitreje kot, da bi šel na link in iskal zanimivost in bistvo branja.
Linki so lepi za gledat
(http://www.theync.com/media.php?name=2565-bullfighter-puts-an-entire-sword-into-a-bull)
Bikoborba brezvezna.
Lep pozdrav
Beati pauperes spiritu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. julij 2008 @ 23:50 CEST
Res je, drugega niste sposobni kot copy paste. Ali mislite, da imate samo vi monopol za uporabo internetih informacij? Vse kar objavljate je copy paste. Še enega vašega dela nisem prebrala. Redke objavljene članke ste priredili in so delo drugih avtorjev. Kaj pomeni prirediti članek od tujega avtorja? Pobrati njegovo znanje in se bahati pred drugimi s tujim perjem! Vsebine prispevkov niso vaše pa še svojo sliko si napopate zraven. Sebe poglejte v ogledalo kaj počnete in ni vam treba projecirati svojih napak na druge. Nobenega vašega samostojnega prispevka še nisem videla v nobenem resnem časopisu in nobene vaše knjige na nobeni knjižni polici, svojo knjigo sem vam pa podarila. Tisoč krat žal! Ali vi navedete dosledno vir prav pri vsaki tuji informacij? Očitno ne, saj mrgoli copy paste v vseh vaših tekstih. Jaz sem si knjigo, o kateri pišejo na Financah naročila in sem svetovala tudi bralcem Pozitivk, da si jo naročijo, če jih to zanima. Knjige pa ne morem drugače predstaviti, kot jo je predstavil avtor oziroma jo je predstavila založba. Kaj pa počnete vi? Paberkujete po tujih časopisih in prodajate to za svoje znanje. Le kje ste se vi izobrazili, da bi toliko vedeli o Aidsu, saj niste pomočnik profesorja dr. Ihana. Nehajte no, že blefirati po Pozitivkah z Aidsem in drugimi podobimi temami, ali vas res ni sram? Očitno je, da je zgornja akademska razprava za vas pretrd oreh. Vam primanjkuje časa za resni študij, ko pa morete do 10 ur na dan buljivi v ekran in risati tabele. Mene ne morete niti užaliti, ni razvrednotiti, vi lahko samo svetu dokazujete kako ste vse znanje tega sveta pogoltnili. Vaši komentarji so en sam blef in polni šokantnih izrazov, s katerim rabite prizadeti in žaliti sogovornika. Vendar od prežvekovanjega tega znanja očitno ne morete dati od sebe drugega kot suho slamo, rečeno najbolj milo. Vaša aroganca je pomilovanja vreden kompleks superiornosti. Jaz imam v življenju veliko še za postoriti in se nimam časa bojevati kot gladiator z vami v areni. Čas za gladiatorstvo je že zdavnaj minil. Sprijaznite se že enkrat s tem, da s takimi manirami ne morete dobiti drugega bumeranga nazaj kot ga dobivate. Vendar za odzivanje na vaše permanentne žalitve bi moral človek imeti interes. Jaz tega interesa nimam. Zame niste zanimivi. Jaz se uživam pogovarjati z duhovno bogatim sogovorcem. Dokazala sem vam le to, da nisem tako butasta, kot se me trudite na Pozitivkah prikazati. De mortuis nihil nisi bene! Točno tako!
Adio mali rilček (naziv ste si nadeli sami) in se vgnezdite v frizuro bavarske kelnarice Helge, ki vam bo zagotovo bolj teknila kot bi vam teknila jaz. Kelnarica sploh ne bo opazila koliko filozofa je v vas, ker jo filozofija ne zanima. Prav imate, pomemben je rilček!
Lahko noč!
T.
Re: Nietzsche, nadčlovek in Kristusova notranja religija
Prispeval/a: MC dne petek, 11. julij 2008 @ 00:34 CEST
Se opravičujem, jaz ne bom tako dolg kot gospa Malec, ki vas je že širokogrudno zasula z blagohotnimi sugestijami, kaj morate brati, da boste »pravilno« razumeli tisto, kar ona razume že od pamtiveka. Mogoče predvsem zato, da bi vsem pokazala, kako globoko je sama zasidrana v filozofski praksi in kako zelo tudi sama ceni ravno tistega filozofa, ki se ga je tako nespretno lotila v svojem izvornem prispevku, kjer nas podučuje, kako je Nietzsche smrtno sovražil ženske in diskriminiral ženske, kar je nič manj kot zločin proti človeštvu, kako je navdihnil Mein Kampf in posredno povzročil smrt več deset milijonov ljudi, in seveda – kar je najbolj pomembno, kako je na stara leta jedel svoje lastne iztrebke.
Najprej naj vas potolažim, zelo me precenjujete, moje poznavanje Nietzscheja verjetno ni veliko drugačno in kaj popolnejše od vašega. Nietzscheja sicer res veliko berem, manj pa razmišljam, kaj šele da bi se vedno poglabljal v vsako njegovo alegorijo, misel ali izpeljavo. Pasaže, ki jih ne razumem povsem (še posebej, če se nanašajo na ljudi ali dogodke, ki ji ne poznam, običajno kar malo ignoriram ali izpustim) Nietzsche me privlači in zapelje predvsem v filološkem smislu – kot popoln besedni umetnik, osebno ga ne jemljem toliko kot filozofa metafizike. V njegovih delih prepoznavam več psihološkega in psihoanalitičnega kot pa klasično filozofskega, kar je, vsaj meni, veliko bolj zanimivo in blizu. Kar zadeva vaša razmišljanja in tudi vaša razumevanja Nietzscheja, lahko rečem, da so mi osebno precej blizu (nekatere stvari pri njem tudi sam razumem na podoben način, kot vi, druge spet mogoče ne tako zelo). Ko gre za Nietzscheja, menim, da ga ni mogoče nikoli povsem »zapreti« in da je tudi prav, da še naprej ostane odprt za različne interpretacije, tudi takšne, ki dopuščajo zbliževanje ali celo enačenje idealnega Kristjana (Jezusa) z nadčlovekom, še posebej kot osebe, ki se ne podreja in vsaka na svoj način nasprotuje ali se izraža kot nasprotje institucionaliziranih oblik pastoralnega gospostva in strahovlade. Vaše pisanje in razmišljanje kaže na samoniklost razmišljanja in tudi na lastno prehojeno pot, ki se ni uklanjala prevladujoči miselnosti. To pa je praksa, ki jo na Pozitivkah zasledimo zelo poredko. Imate prav, Nietzsche je svojo Resnico gnal do konca in nazadnje je v njej tudi izgorel. Ob tem se mi postavlja vprašanje, koliko je iskanje Resnice sploh združljivo z iskanjem sreče. To pa je nekaj, na kar mora odgovoriti vsak posameznik sam.
Nietzschejev odnos do krščanstva in do Cerkve, ki v njegovih očeh predstavlja samo pobarbarjenje krščanstva, predvsem pa njegovo razumevanje (rekonstrukcijo in analizo) Jezusa kot psihološkega tipa, se najbolj slikovito razgrne v Anitikristu, ki je v prevodu Tineta Hribarja izšel pri Slovenski matici 1989 v isti knjigi skupaj z zadnjimi Nietzschejevimi deli (Somrak Malikov, Primer Wagner, Ecce Homo). V isti knjigi je na koncu še odličen komentar oziroma že kar esej Ivana Urbančiča z naslovom »Duh izgubljene resnice – evropska modernost« , ki je napisan na dovolj razumljiv način, tako da laže razumeš Nietzschejev napor (in nenazadnje tudi njegovo stisko) pri iskanju Resnice, do neke mere pa tudi okoliščine, ki so botrovale razvoju in kulminaciji Nietzschejeve filozofske misli. Še posebej se mi zdi zanimivo 6. poglavje, v katerem Urbančič analizira Nietzschejevo razumevanje Jezusa.
Seznam poglavij:
1. Vprašanje v zvezi z Nietzschejevimi deli in načrti zadnjega leta
2. Soočenje s problemi resnice
3. Nerešljivost problema resnice in njene posledice
4. Vprašanje o filozofiji volje do moči
5. Problem volje do moči
6. Nasprotje modernosti in krščanstva ali antikrist
Zelo dobra in zgoščena je tudi knjiga, ki jo sicer predlaga gospa Malec, Nietzschejevo berilo (Izšla pri založbi kondor), v katerem je odlomke iz Nietzschejevih del in nekatere fragmente iz zapuščine zbral Matevž Kos. Knjiga je na koncu pospremljena s Kosovim esejem z naslovom »Nietzschejeva beseda, beseda o Nietzscheju«, prav na koncu je tudi nekaj letnic in detajlov iz Nietzschejevega življenja. Če bi gospa pesnica prebrala vsaj kaj o tega, ne bi o Nietzscheju pisala takšnih stereotipnih feministično-marksističnih kozerij.
Eckhard, hvala vam za vaš prispevek, ki že zaradi samoniklosti in iskrenosti predstavlja pravo olajšanje po mukotrpni in utrujajoči plejadi »copy-paste« samopromocijskih rafalov.
Sprdni se in povem ti po kom smrdi
Prispeval/a: Lario dne petek, 11. julij 2008 @ 08:39 CEST
pa res samo prdiš.
Če človek kadi še bolj smrdi.
A ni to prima k se rima.
Mogoče se da na to temo kakšno pesmico napisat.
LP
Sprdni se in zadišalo bo po tebi
Prispeval/a: Fredi dne petek, 11. julij 2008 @ 09:11 CEST
Med župniki in nuno v napeti tišini
Lahko en vic povem
Ja
Sprdni se in zadišalo bo po tebi
Evo, sem se sprdno in zdaj smrdi po meni
Diši po tebi
Dobro, tudi diši ampak to ni nič takega
Ampak po tebi se tud vali dišeč vonj
Kak to misliš
Pa zamisli si, da bi prdno dim, dim se skadi iz tebe in se vali po tebi dim, zadiši po tebi
Lep pozdrav
Sprdni se in zadišalo bo po tebi
Prispeval/a: Lario dne petek, 11. julij 2008 @ 13:46 CEST
LP
Pa ris za Paris, odkljukano
Prispeval/a: Fredi dne petek, 11. julij 2008 @ 15:18 CEST
Upam, da bo naslednji verz izpolnil pričakovanje.
Opustošenju in pomanjkanju se boš smejal, krdel po deželi se ne boš bal.
He, he...
Lep pozdrav
Treponema pallidum
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 11. julij 2008 @ 22:07 CEST
ni se vem treba MC opravičevati gospodu Eckhardu za mojo širokogrudnost in blagohotnost z zasutjem s sugestijami. Res ni potrebno jemati mene za svoj ščit vaše vljudnosti, sicer bi lahko utegnila sklepati, da me potrebujete razložiti, da bi vi obstali čisti Nietzschejenec. Od »pamtiveka« pa je le lev kralj živali. Lahko pa se spoštovana gospoda, dobita tudi v Hotelu Lev in se pogovarjata o Nietzsceju in ne o meni, ker jaz na vaše razumevanje filozofije ne morem vplivati, ker sem zagledana v Heideggerja in številne druge filozofe, ki jih sicer bolj po kapljicah počasi uživam, čeprav se tudi Nietscheja ne odrekam, in se pri svojem svetovnonazorskem umevanju resničnosti nikakor ne morem odreči pojmu celote. Ne bi mogla razmišljati brez izoblikovanega pojma totalitete, ta pa je podlaga za razumevanje tako duha indentitete kot tudi aktualnega duha neidentitete, h kateremu se očitno nagibate. Dialektično mišljenje se ne bo moglo nikoli odreči celoti. Dialektiko določa sama narava bivajočega, zato nesporno velja kot moč mišljenja, kar utemeljujeta tudi Hegel kakor tudi Adorno. Odreči se pojmu celote, bi pomenilo konec mišljenja.
Le čemu bi za vaju bilo pomembno, da bi vam jaz kazala kako globoko sem zasidrana v filozofski praksi in govoriti o mojih spretnostih in nespretnostih pri preučevanju filozofa Nietzsceja. Govorite o njegovem odnosu do žensk kakor, da bi bil idealen puritanec. Je že res, da ste nič manj kot specialist, ki za Aids prekašate celo prof. imunologa dr. Ihana, vendar zagotovo ne morete vedeti, kako naj bi bila vplivala na Nietzscheja okužba z bakterijo Treponema pallidum.
Okužena ženska lahko okuži svojega otroka med nosečnostjo (prirojeni ali kongenitalni sifilis) ali med porodom (obrojstveni ali konatalni sifilis). Viri pravijo, da naj bi bili okuženi s francosko boleznijo Nietzsche, Ivan Grozni, Guy de Maupassant, in Paul Gauguin, itd. Nietzsche naj bi se že okužen, za tiste čase s to neozdravljivo boleznijo, zaljubil v Lou. Prijateljeval je s psihologom Paul Ree in lepo, mlado študentko Lou Salome.
Skupaj so sramotili spodobnost družbe in oblikovali življenje v troje. Načrtovali so beg iz Nemčije in skupno platonsko življenje v troje, ki pa predstavlja za spolno zrele partnerje dokaj čudno zvezo, še zlasti če zasmehuje spodobno družbo, ki take zveze obsoja, najverjetneje v promiskuiteti tudi s psihologom Poulom, sicer ne bi ta imel kaj pri Lou in Nietzscheju iskati.
Ko se je Nietzsche zaljubil v Lou in sta ga Lou in Ree odbila, se je užaljeno umaknil v samoto švicarskih Alp. Rezultat travme njegove bolezni in neizpolnjene ljubezni do ženske je njegovo najznamenitejše delo »Tako je govoril Zaratustra«. Prispodoba puščavnika, ki se spusti s hribov, da bi razglasil smrt Boga in pridigal o načinu življenja, v katerem mora vsak najti svojo pot v svetu, oropanem resnice in vrednot, je skrajno osamljena vizija človekovega položaja, posnetega po lastni izkušnji težke bolezni. Smrt krivičnega Boga, ki mu ni mogel pomagati v njegovi bolezni, je razglasil z mislijo, da je Bog umrl in da rešitev lahko prinese le Nadčlovek, kot preroška, mistična figura, ki je služila za model mogoče prihodnosti človeštva, človek neobremenjen z moralo in z izpolnjeno pravico biti svoboden, a vseeno sam. Nadčlovek naj bi bil človeku, ki boleha za neozdravljivo boleznijo, sposoben vrniti zdravje, čče mu tega Bog ne more. Ironija usode za filozofa, ki se je vse življenje boril z obvladovanjem lastne misli na bolno telo, je ta, da ga je obsežnost neuresničenega načrta z ljubljeno žensko in bolezen sama, ki naj bi dosegla tretji stadij, vodila v mentalni zlom. Mentalni zlom pa naj bi povzročil sifilis, ki prizadene vse organe in ves živčni sistem. Njegov odnos do žensk je bil nedvomno njihovo prekletstvo, saj so ga onesrečile. Lahko bi bila to mati (kongenitali sifilis) ali ženska, ki ga je spolno okužila. Bolna ženska, ki mu je zadovoljila spolno slo, ni mu pa povedala, da je kužna in ga iz nevestnosti obsodila na omračitev uma in prezgodnjo smrt. Kogar zanima, je zagotovo zanimivo prebrati Prim. Franc Štolfa: Sifilis v življenju znamenitih ljudi - Syphilis in the Life of Famous People.
Kaj se dogaja v psihi sifilitičnega človeka, ki se zaveda svoje osebne tragedije in v njegovem odnosu do dejstva, da je neozdravljivo bolan pa bi lahko zanesljivo vedel samo zdravnik, ki takšne obolele osebnosti zdravi z vso spremljajočo simptomatiko. Iz literature vem, da okužena oseba sovraži tistega, ki ga je okužil. Govoriti danes o boleznih in nenormalnih duševnih stanjih slavnih pa je tvegano početje, saj so to teme, o katerih ni želeno razpravljati. O mrtvih vse najboljše! Posebno če so slavni in narodov ponos.
Koncepta »volja do moči« in »Nadčlovek«, ki sta postala temelj trejega rajha nesporno imata temelj v izrabi Nietzschejeve filozofije, ki je interpretirana v žargonu pravšnjosti nacističnega režima. Navedba, da Hiter ni nikjer citiral Nietzsceja v svojem zloglasnem Main Kampfu ne pove ničesar, saj Hitler ni bil filozof in niti ne etična oseba, ki bi citirala vire za svoje delo. Hitler je bil trinog, ki je manipuliral in podpiral Nietzscejevo sestro Elizaberth, ki je stregla Hitlerju z Nietzscejevimi spisi in jih celo sama prirejala in prikrojevala v Hitlerju dopadljiva besedila.
To so dejstva, ki se jih nisem izmislila jaz, temveč obstajajo o tem viri.
O sami filozofiji in delih Nietzscheja pa nisem v tem svojem tako neupravično kritiziranem prispevku skoraj nič govorila, temveč sem govorila o idejah, ki so imele svojo genezo v zgodovinskih, družbenih, socialnih, psiholoških, patoloških in drugih dejavnikih, ki jih pa ni mogoče obravnavati s krajšim prispevkom, ki jih kot tak ni mogel obravnavati, saj ni bil niti to namen. Sam prispevek je bil deležen veliko subjektivnih podtikanj in očitkov, veliko in preveč.
Tatjana Malec
Meningioma
Prispeval/a: MC dne petek, 11. julij 2008 @ 23:48 CEST
Da se je Nietzsche okužil, zblaznel in umrl zaradi sifilisa je samo nikoli dokazana predpostavka, ki se je nazadnje sprevrgla v urbano legendo. Je propagandističen mit, ki so ga spočeli in nazadnje sprejeli zato, da bi očrnili filozofa, ki je tako sistematično napadal institucionalno religijo. Sifilisis je bil in očitno še zmerja je samo prikladna nalepka, ki jo lepijo na filozofa, zato da bi očrnili njegovo sposobnost presoje (norost) in moralno integriteto (okužba s prostitutko). Jaz bi temu rekel – linč čandale, zmagoslavje črednega instinkta, maščevanje farizejskih krščanskih pastoralcev, svečeniških parazitov, ki jih je Nietzsche tako genialno razkrinkal v svojih delih.
Dr. Leonard Sax, direktor »Montgomery Centre for Research in Child Development in Maryland« je opravil temeljiti raziskavo, pregledal in preveril medicinske zapise povezane z Nietzschejevim življenjem in boleznijo ter ugotovil, da Nietzsche (glede na simptome in naravo razvoja bolezni) skoraj gotovo ni umrl zaradi okužbe s sifilisom.
Urbana legenda o tem, da se je Nietzsche okužil s sifilisom od leipziške prostitutke, pa je nastala na osnovi enega samega navedka iz obskurne knjige, ki jo je napisal Nietzschejev kritik Lange-Eichbaum (v kateri je poizkušal Nietzscheja povezati z nacistično filozofijo). V navedku se Lange-Eichbaum sklicuje na nekega berlinskega nevrologa, ki naj mu bi enkrat povedal, da se je filozof okužil s sifilisom v hotelu v Leipzigu, v času ko je še bil študent, in da sta ga zdravila dva tamkajšnja zdravnika«. Iz tega nepreverjenega »čveka« je potem zrasel mit, ki so ga z veseljem pograbili predvsem tisti, ki so se »prepoznali« v Nietzschejevih lucidnih kritikah.
Dr. Sax ugotavlja, da je Nietzsche zelo verjetno umrl zaradi počasi rastočega možganskega tumorja (meningioma), kar pojasnjuje tudi njegove dolgoletne težave z močnimi glavoboli in bolečino v očeh. Vsi ostali simptomi (tudi dejstvo, da je od kolapsa do smrti živel še skoraj 11 let) kažejo na to, da je zelo malo verjetno ali skoraj nemogoče, da bi bolehal zaradi t.i. nevrosifilisa. V Nietzschejev času je bila sposobnost diagnosticiranja možganskih bolezni izredno slaba, nevrosifilis pa je bil samo nekakšen smetnjak, v katerega so doktorji svojega časa odlagali diagnoze za bolezni, ki jih niso znali pojasniti.
Viri:
http://www.theage.com.au/articles/2003/05/05/1051987652842.html
http://atheism.about.com/b/2006/08/25/nietzsches-madness-did-nietzsche-suffer-from-syphilis.htm
http://en.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Nietzsche
http://www.zundelsite.org/english/zgrams/zg2003/2003-May/000465.html
http://www.amazon.com/Legend-Nietzsches-Syphilis-Contributions-Medical/dp/0313319405
Biografija:
http://www.nietzschecircle.com/Nietzsche_bio_2.html
O bolezni:
http://en.wikipedia.org/wiki/Meningioma
p.s.:
Simptomi samega sifilisa so dobro znani in danes sifilis ne velja za tako »grozljivo« bolezen kot nekoč, umrljivost je praktično zanemarljiva. Grozljivost sifilisa je izhajala iz predpostavke, da obstaja dodatna faza razvoja bolezni, ki so jo poimenovali nevrosifilis. Bakterijo sifilisa so obdolžili, da napade centralni živčni sistem, vključno z možgani in se aktivira leta potem, ko je prišlo do okužbe. To naj bi povzročilo zmanjšanje umskih sposobnosti in privedlo do blaznosti. Primer nevrosifilisa je zanimiv prav zaradi dolge inkubacijske dobe, ki je postala stalnica pri razlagi nastanka bolezni v primerih, ko je znanstvenikom zmanjkalo dokaznega materiala in se njihove predpostavke nikakor niso skladale z osnovnimi Kochovimi postulati, torej prav s tisto teorijo, iz katere so generacije lovcev na mikrobe in viruse črpale svoj navdih. Nevrosifilis je NENADOMA IZGINIL v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so za zdravljenje bolezni začeli uporabljati penicilin. Dolgo časa so za zdravljenje sifilisa uporabljali živo srebro, težko kovino, za katero danes dobro vemo, da povzroča okvare živčevja in poškodbe možganov, še posebej na daljši rok. Po odkritju bakterije sifilisa, so kot »zdravilo« začeli uporabljati sestavine, ki so temeljile na arzeniku. Tudi za arzenik danes vemo, da je močan strup in ga uporabljamo za uničevanje škodljivcev.
Meningitis
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 12. julij 2008 @ 02:31 CEST
Kdor hodi k prostitutkam, tud podpira prostitucijo.
Odjemalec v prostituciji podpira zasužnjevanje ženske v moško slast, odjemalec naslade pa je suženj naslade.
Mogoče je bil tud privezan na kaki kol pri radodajki in sprebičan po goli ritki, ker ni bil dovolj priden.
Upam, da ni takih genov podedoval od kake tete.
Če kdo leži s svojo teto, je odgrnil nagoto svojega strica: nosila bosta svoj greh in umrla brez otrok.
Lep pozdrav
Pa ris za Paris, odkljukano
Prispeval/a: Lario dne sobota, 12. julij 2008 @ 07:35 CEST
Ali pa
Kaj paša kaj stojiš, kaj to vas napasti se bojiš.
LP
Janko in Metka tema
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 12. julij 2008 @ 08:45 CEST
Si sploh služil vojsko?
Tak zrelo deluješ, res pravi pacifist si.
Misliš, da le križarji hodijo po totem svetu in koljejo?
Čao
Jaz sem
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 12. julij 2008 @ 08:52 CEST
Moder ljubi
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 12. julij 2008 @ 09:04 CEST
Sin človekov, reci tirskemu knezu: Tako govori Gospod BOG:
Ker je tvoje srce ošabno
in praviš: Jaz sem bog,
na božjem prestolu sedim
v osrčju morij.
Vendar si le človek in ne bog,
čeprav enačiš svojo modrost
z modrostjo bogov.
Glej, modrejši si od Daniela!
Nobena skrivnost ti ni prikrita.
S svojo modrostjo in razsodnostjo
si si pridobil bogastvo
in spravil zlata in srebra
v svoje zakladnice.
Z veliko modrostjo pri svojem trgovanju
si si namnožil bogastvo.
Ošabno je postalo tvoje srce zaradi tvojega bogastva.
Zato tako govori Gospod BOG:
Ker si enačil svojo modrost
z modrostjo bogov,
zato, glej, bom pripeljal nadte tujce,
najhujše med narodi.
Izdrli bodo meče zoper lepoto tvoje modrosti
in oskrunili tvoj sijaj.
Pahnili te bodo v jamo:
doletela te bo smrt pobitih
v osrčju morij.
Boš še govoril: Jaz sem bog,
ko boš pred svojimi ubijalci?
Le človek si in ne bog,
v rokah svojih morilcev.
Smrt neobrezanih te doleti
od roke tujcev.
Zakaj jaz sem govoril, govori Gospod BOG.
Zgodila se mi je beseda GOSPODOVA, rekoč:
Sin človekov, zapoj žalostinko o tirskem kralju in mu reci:
Tako govori Gospod BOG:
Ti si bil pečat popolnosti,
poln modrosti
in dovršene lepote.
Bil si v Edenu, Božjem vrtu.
Sami žlahtni kamni so bili tvoja zaščita:
karneol, topaz in jaspis,
hrizolit, beril in oniks,
safir, rubin in smaragd;
tvoji bobni in vdolbine
so bili izdelani iz zlata,
na dan, ko si bil ustvarjen,
so bili pripravljeni.
Bil si maziljeni kerub, za varuha sem te postavil,
bil si na sveti Božji gori,
se sprehajal sredi ognjenih kamnov.
Popoln si bil v svojem ravnanju
od dneva, ko si bil ustvarjen,
dokler se ni našla na tebi krivica.
Zaradi svojega obilnega trgovanja
si postal poln nasilja in si grešil.
Oskrunjenega te pahnem z Božje gore
in kerub varuh te izžene
izmed ognjenih kamnov.
Tvoje srce se je prevzelo spričo tvoje lepote,
zaradi svojega sijaja si spridil svojo modrost.
Vrgel sem te na tla
in te postavil pred kralje,
da pasejo oči po tebi.
Z obilico svojih krivd,
s krivičnostjo pri svojem trgovanju
si oskrunil svoja svetišča.
Zato ukrešem ogenj iz tvoje srede,
da te požre.
Spremenim te v pepel na zemlji
vpričo vseh, ki te gledajo.
Vsi, ki so te poznali med narodi,
se zgrozijo nad teboj.
Grozota si postal
in izginil za vselej!
Jaz sem
Prispeval/a: Lario dne sobota, 12. julij 2008 @ 09:43 CEST
Vse vojske sveta so zlo.
Ker biblija ne govori samo o ljubezni, ampak v večini o pobijanju in maščevanju in ........... Zame je v njej veliko več negativnosti, kot dobrega. Tudi sama biblija se mi zdi nasilna. Tako je moje mnenje. Dobro je, da ni samo moje.
Če nekdo ljubi s srcem ni potrebno se biblije učiti na pamet.
Veliko argumentov za in proti bibliji smo tukaj prebrali.
Bolj se nagibam proti njej in marsikdo tudi.
Meni parole izpisane iz biblije nič ne pomenijo. Takih navodil je vse polno po drugih učbenikih in tudi tukaj na Pozitivkah.
LP
Filofozija ne prenese ideoloških razlag
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 12. julij 2008 @ 09:53 CEST
Iz Nietzschejevega dela Tako je govoril Zaratustra; "Oh,kako ne bi gorel za večnost in za poročni prstan-prstan večnega vračanja? Sicer še nisem našel ženske, s katro bi imel otroke, razen s to žensko, ki jo ljubim; saj te ljubim, o večnost!" Le-ta izhaja iz Nietzschejeve ideje o večnem vračanju vsega, tudi življenje z žensko, katero je ljubil" .
To je bila gospodična Lou von Salome, Rusinja, ki je v svoji pesmi Nietzscheju zapisala: »Če nimače sreče, da mi jo daš, glej, imaš še trpljenje. To trpljenje pa je tisti sveti grob, iz katerega se je rodila tragedija »Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Ta novi čas bo oplodil Nebo in Zemljo, da bo rodila svojo najlepšo hčer tragedijo. Trpljenje človeškega bitja je plemenito. Pri Nietscheju se je kopičil pritrjevalni patos par excellence, ki bil tragičen.
O Nietzscejevi bolezni bodo še psihologi in zdravniki povedali svojo zadnjo besedo kako je na Nietzscheja vplivala navedena bolezen. Zelo malo verjetno je, da bi pri 24 letih imel mladenič tumor, ki bi ga mučil deset in več let. Tumorji na možganih se običajno hitro razvijajo. Medtem ko je pri luesu terminalna faza od okužbe daljša, traja tudi desetletja do totalnega zloma. Diagnosticirati res ne morejo več pri njem nobene bolezni, lahko pa po simptomatiki dokaj natančno povedo zdravniki in psihologi za kaj je boloval.
Tako ni še nikoli nihč epesnil, nikoli čutil, nikoli trpel: Tako trpi bog, Dioniz (Ecce Homo). In prav to trpljenje, ki je vredno samega boga Dioniza, vodi Nietzscheja in Zaratustro stran od boga in bogov, žene ga volja do gorečega ustvarjanja (sublimacija izgubljene ljubezeni). Sedaj se človek kot Nadčlovek osvobaja bremena, ki so nosili pol ljudje, kralji in očetmorilci, sinovi, ki so bili materini možje (Gilgameš in Ojdip). Postal je sam svoj mit. Ko se kača zvije v krog in se ugrizne v lastni rep, iz rane priteče kri – seme novorojenega mita.
LP Tatjana