Ima književnost smisel? Vsaka umetnost ima smisel. Bruhotvori 'umetnikov' nam res lahko skrajšajo življenje. A te je treba ločiti od umetniških del, tako kot je treba ločiti bajonete od kuhinjskih nožev. Kuhinjski noži posredno in na dolgi rok hranijo našo kri, bajoneti pa jo neposredno in na kratki rok puščajo …

In kakšen je smisel književnosti? Književnost je oče sočutja (mati je pač mati).
Sočutja se je treba učiti. To ni digitalni pojav, da bi bile nadarjenim v zibko dane povsem enake enke,hudobni del človeštva pa bi imel povsem enake ničle. Vrednosti so od –∞ do +∞, se spreminjajo kot vreme in nanje deluje prav toliko dejavnikov kot na vreme.

Sočutje ni, da si žalosten ko je nekdo drug žalosten, kot trdi SSKJ. Prav tako ni zgolj prepoznavanje čustev drugega (empatija) – v tem so psihopati odlični, a jih to ne dela niti malo sočutnih. Sočutje tudi ni sposobnost postaviti se v tujo kožo. Ugotavljanje, kako bi sami ravnali na mestu nekoga drugega, je miselna, ne čustvena vaja. Boljša je za vežbanje domišljije kot sočutja.

Sočutje je sposobnost zaznati, kaj nekdo drug doživlja v svoji koži. Je sposobnost razumeti, da to, kar občuti in napravi on, ni nujno to, kar bi v enakih okoliščinah občutil in napravil ti. Je sposobnost dojeti, da niso važne samo trenutne okoliščine, ampak tudi značaja, miselna tokova, dotedanje življenjske izkušnje ter družbeni odnosi, v katere sta vpeta on in ti. Je sposobnost sprejeti, da je nekdo drug drug in drugačen od tebe, da doživlja drugače, ravna drugače, ima prav in se moti na drugačne načine, je takšen bil in bo takšen še naprej.

Sočutje je sposobnost prerezati popkovino, ki nas veže s svetom, in ga videti z vsemi, ne le s svojimi očmi.

In kako nam pri tem pomaga književnost? Kot le malokaj drugega …

Književnost je kazanje sveta z drugimi očmi. Književnost se potopi v drobovje okoliščin, značajev, miselnih tokov, življenjskih izkušenj in družbenih odnosov svojih junakov. Vse to je drugačno kot v naših življenjih, pogosto drugačno, kot bi v naših življenjih sploh lahko bilo. Pisatelji, pesniki in dramatiki nam razgrnejo neizmerne širjave in globine vpogledov v ravnanje in nehanje svojih neskončno raznolikih junakov v vseh okoliščinah, v katerih se lahko znajde človek, žival ali domišljijsko bitje, pa tudi v takšnih, ki jih je možno doživeti le v sanjah.

Znanci, prijatelji in družinski člani nam v vsem življenju ne omogočijo toliko vpogleda vase kot junaki ducata odličnih knjig. Tudi če postanemo psihiatri ali kaj podobnega, bomo imeli opravka z manjšo raznolikostjo osebnosti in življenjskih okoliščin. Omejeni smo s časom in prostorom, v katerem živimo. Knjige pa prihajajo od vsepovsod in iz vseh časov, v katerih so se pisale.

Leposlovje ni edini učitelj sočutja, je pa dober učitelj. Ob krajevnem pomanjkanju sočutnih ljudi lahko postane eden glavnih …

Dobrota ≠ sočutje. Mnogi ljudje imajo neizmerno veliko srce. Dobrota šprica iz njih. Od razdajanja jih lahko pobere. A koliko je v njihovih dejanjih sočutja in koliko je dobronamernosti, ki – iskrena, naučena ali hlinjena – pustoši po čustvih vseh vpletenih? …

Darilo dobronamernega človeka brez sočutja je pogosto darilo, ki bi ga želel on sam, če bi bil v koži obdarjenca. Obdarjenec je upravičeno užaljen, a prisiljen hliniti neizmerno hvaležnost. Žalitev slabonamernega človeka brez sočutja bi v obrnjeni smeri prizadela njega samega. Užaljenca pusti ravnodušnega ali pa ga žalilčeva ipika celo zabava … Ljudje, ki z branjem vežbajo sočutje, bodo v obeh primerih bolj verjetno zadeli pravo …

Književnost je namreč tudi mati domišljije (oče je pripovedovanje zgodb). Domišljija je mati radovednosti (oče je igra). Radovednost je mati znanosti (oče je poskušanje). Znanost = razumevanje = predvidevanje = gotovost = mir …

Kdor bere dobro knjigo, praviloma nima potrebe, da bi uničil družbo, v kateri je ta knjiga nastala. Če jo kljub temu ima, bo počakal vsaj toliko, da prebere do konca. Mogoče ga bo vmes minilo ali pa mu bo prišla v roke nova dobra knjiga …

Kdor je prebral dosti dobrih knjig, nima potrebe, da bi uničil katerokoli družbo. Prav tam lahko nastane naslednja, ki je v primeru uničenja ne bi bilo in ne bi mogel uživati v njenem branju …

Gregor Hrovatin

Vir: za-misli.si