Knjige dr. Janeza Drnovška
Janez Drnovšek je v zadnjih letih eden najbolje prodajanih avtorjev pri nas. Njegove knjige so doživele številne ponatise in prevode v tuje jezike, z 8805 izposojami je zasedel 22. mesto na lestvici najbolj iskanih avtorjev v slovenskih knjižnicah v letu 2007.

Ob tej statistiki večina verjetno upravičeno pomisli predvsem na sklop duhovne literature, ki je izhajala od leta 2006 naprej, čeprav seveda to še zdaleč ni vse, kar je napisal. Tako kot Drnovškovo življenjsko pot je mogoče tudi njegove knjige vsebinsko in tematsko razdeliti na tri sklope.

Prva je knjižna izdaja doktorske disertacije z naslovom Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija (1986). Kot pove že naslov, se knjiga ukvarja s strokovnimi vprašanji in hkrati označuje Drnovškovo tiho, bolj ali manj anonimno življenje v Zasavju, kjer se je posvečal predvsem stroki.

Druga knjiga z naslovom Moja resnica: Jugoslavija 1989 - Slovenija 1991 (1996) se začenja z nenavadnim obratom, ki ga je doživel v prvih štirih mesecih leta 1989, ko ga je življenje - "kot bi me izstrelili na Mars" - iz mirnega, anonimnega vsakdana prestavilo v vlogo prvega moža Jugoslavije.

Knjiga je v prvi vrsti izjemno pomembno pričevanje človeka, ki je sodeloval pri vseh ključnih dogodkih razpada Jugoslavije in nastanka Slovenije, in to iz beograjske perspektive, kjer se je odločalo o usodah milijonov in kjer so generali jugoslovanske vojske v navezi s srbsko politično elito že intenzivno pripravljali scenografijo za pekel, ki je sledil v devetdesetih letih.

Hkrati pa je knjiga tudi političen in psihološki portret Janeza Drnovška. Skozi odločitve ob temeljnih vprašanjih in dilemah (tajne službe, neuvrščeni, proslava ob 500-letnici kosovske bitke, prvi nastop v Svetu Evrope…) se izrisuje Drnovškov način razmišljanja in delovanja kot politika in kot človeka: samosvojost in individualizem, previdnost, spretnost, potrpežljivost, vztrajanje pri dialoškosti tudi v situaciji, ko se zdi, da so prekinjene vse vezi.

Gre za asketsko izpisane spomine človeka, ki ga je splet naključij postavil na čelo razpadajoče Jugoslavije. Zadnji sklop njegovih knjig se ukvarja z duhovnimi vprašanji (Misli o življenju in zavedanju, Zlate misli o življenju in zavedanju in Bistvo sveta, vse z letnico 2006, ter Pogovori iz leta 2007), ki so ga najbolj zaposlovala zadnja leta njegovega življenja.

Na tiskovni konferenci ob izidu prve iz sklopa teh knjig je Drnovšek med drugim povedal: "Marsikaj, kar je v tej knjigi, boste lahko našli že v knjigah starih mislecev, zahodnih ali vzhodnih, ali v izvornih učenjih kakšnih religij." Izjava je po eni strani priznanje, da v teh knjigah ne gre le za njegovo lastno modrost, ampak za dialog s številnimi nauki, modreci in religijami, ki so skozi zgodovino razmišljali o temeljnih vprašanjih človeštva, po drugi pa potrjuje Drnovškovo temeljno karakterno značilnost, ki je zaznamovala vse njegovo mišljenje in delovanje: samosvojost, individualizem.

Tudi v iskanju odgovorov na temeljna duhovna vprašanja ni sprejel pravil in odgovorov ene same religije, enega nauka ali ene knjige, ampak si je tako kot na vseh drugih področjih v življenju iskal lastne odgovore. Za konec se na kratko vrnimo h knjigi Moja resnica: Jugoslavija 1989 - Slovenija 1991, ki je moj favorit. Pa ne le zaradi njene velike pričevanjske vrednosti, ampak tudi zato, ker se na trenutke v knjigo dobesedno pretihotapi literatura.

Da ne bo pomote: Janez Drnovšek ni pisal literature, niti ni imel takšne ambicije. Janez Drnovšek je literaturo na trenutke kratko malo živel. Že sam začetek knjige, ko je bil kot anonimnež izstreljen iz popolne anonimnosti na mesto prvega moža razpadajoče države, hkrati pa je postal še vrhovni poveljnik ene najbolj razdraženih vojsk v Evropi (kar je bil Drnovškov prvi stik z oboroženimi silami, saj je bil služenja vojaškega roka oproščen), deluje kot nenavaden romaneskni nastavek.

In trenutkov, ko začne življenje v balkanskem kotlu dobivati okus po fikciji, po nekakšni balkanski izvedbi magičnega realizma, je v knjigi še kar nekaj. Recimo, pet mesecev po tistem, ko je v svoji pisarni prijel v roke listek, s katerim ga prosijo za potrditev kandidature, se je v vlogi predsednika Jugoslavije soočil s prvim uradnim obiskom v svoji karieri.

Sprejel je gvinejskega predsednika Lasana Konteja: "Spomnim se, da sem se počutil nenavadno, ko sem se v velikem 'Titovem' podaljšanem mercedesu skupaj z gostom peljal od letališča na Surčinu proti Dedinju, v spremstvu motociklov, ob zaprtem prometu, tu in tam so ob cestah mahali ljudje. Imel sem prav nerealen občutek, da se to ne dogaja zares. Kot otrok sem gledal, kako se je tako prevažal Tito."

Vir: dnevnik.si