Rokopis za “Schamanismus Connection”
Dr.phil. Sylvia Wohlfarter
Namesto sena bodo kmetje pospravljali sneg.(*1)
Misli o politični plati šamanizma - med ekologijo in ekonomijo.

Raziskovalka klimatskih sprememb Helga Kromp.Kolb, avstrijska znanstvenica leta 2005, je v Grazu, leta 1996, v enem od svojih prispevkov objavila, da moramo najkasneje do leta 2010 naš planet Zemljo ponovno ozeleniti, saj bo v nasprotnem primeru prepozno. Koliko časa nam je še ostalo do časa ko bo ‘prepozno’? Kako bo izgledalo okolje v katerem bodo čez 20 let živeli naši otroci, ki so sedaj stari 5 let?

Človek industrijske družbe uničuje naravo in s tem tudi vsa živa bitja, ki na teh področjih živijo, pa naj le ta od te industije profitirajo ali pa ne. Očitno je, da ne glede na to, da so ekološka gibanja po svetu že desetletja aktivna, da poskušamo na nek način živeti vedno bolj duhovno življenje, tega še vedno nismo dojeli/spoznali. Na zahodu kot tudi v hitro rastočih gospodarskih velesilah vzhoda Kitajske in Indije ni mogoče najti prav veliko ljudi, ki si prizadevajo za zdrav razvoj našega skupnega sveta. Tudi z milenijskimi cilji UN nismo dosegli željenega uspeha. Nativne kulture so gospodarskim velesilam nemočno izpostavljene. Opozorilne klice šamanov in šamank sicer slišimo, vendar pa o skupnem delovanju v dobrobit našega ekosistema, v katerem tudi sami živimo, ni ne duha ne sluha. Gospodarstvo in ekonomija pogojujeta ekologijo, ta, ki je zgoraj gnete tistega, ki je spodaj.

Kanje ne prihajajo tako pogosto k meni. No, k meni tako in tako ne prihajajo, krožijo in iščejo miške in male živali, predvsem takrat ko kje čas žetve. Ko na nebu s široko  razširjenimi krili lebdijo, ja lebdijo, jih včasih zamenjam s sokoli. Samo eno osebo poznam katere žival moči je kanja. Kanja je znanec, grabežjivec, je ptica katere plemenitost ne dojamemo takoj. Vse preveč je zgodb in mitov o sokolih, Horusovi živali in o orlih -  plemenitih. Kanja ostaja v ozadju, riše svoje kroge na nebu in njen žvižg slišimo šele tedaj  ko ni več izhoda.

Resničnost: Je bila najprej miš in nato mišji red?(*2)

Ne, iz vsakdanje realnosti ni moč uiti. Kakor ne more uiti miš, ki jo kanja lovi, tako ne moremo uiti niti ljudje. Lovijo/preganjajo nas spremembe, ki se dogajajo v našem okolju, spremembe katere v veliki meri povzročamo sami - ključna beseda: klimatske spremembe. Spremembe se dogajajo s strahovito hitrostjo in prilagajanje na te spremembe je težko izpeljati v našem biološko pogojenem okvirju. Politika na to reagira s ‘Strateškimi papirji’.(*3) Gospodarstvo določa kaj se v našem okolju, v našem skupnem ekosistemu Zemlji dogaja, vendar pa ne upošteva in spremlja kako na to reagira narava. Vse skupaj so to računi brez krčmarja.

Seveda lahko vsak posameznik s svojimi deli pripomore k očuvanju in zdravljenju ekosistema, tako da hrani ptice na področjih kjer je veliko mačk, kjer je veliko prometa, da nosi obleko iz ekobombaža, da se oskrbuje z izdelki pridelanimi na ekokmetijah iz svoje okolice in pa da zavedno in pazljivo postopa z vsemi stvarmi, ki puščajo sledi v ekosistemu. Vendar, če smo iskreni, vemo, da to ni dovolj. Vsi mi na zahodu živimo na ‘vekili nogi’, tudi rastoča gospodarstva Azije in njeni prebivalci v tem pogledu ne želijo zaostajati za nami. Vsi mi, ki živimo v industrijskih deželah, moramo spremeniti način razmišljanja o lastnem konzumerizmu kot tudi način razmišljanja o solidarnosti s soljudmi in z naravo dežel v razvoju.

Mislim, da je čas, da spregovorim o šamanizmu. Prosim vas, imejte še malo potrpljenja, pa četudi je časa vse manj. Hic Rhodos, hic salta, ura resnice, vsi ti izrazi so mi padali na pamet ko sem se ukvarjala s to temo, ali kot pravimo v Avstriji: Zabave je konec, začenja se resno delo.

Ostanimo v vsakdanji realnosti, v vidnem svetu, tostranstvu, pa čeprav se zavedamo, da predstavlja le en del resničnosti, morda manjši, ki pa je kljub temu pomemben. Kaj se dogaja v ekosistemu Zemlje, da vsi govorimo o ekologiji? In ali ima to kakšno vezo s šamanizmom?

Velik del prebivalcev Zemlje ne živi na ‘veliki nogi’ in velik del prebivalstva ne želi zmanjšati svoje telesne teže temveč enostavno želi jesti in piti, če je le mogoče vsak dan in večkrat na dan. Katalog ukrepov Združenih Narodov navaja točno določene cilje, ki so jih definirale in sprejele države sveta leta 2000 na srečanju UN in le te bi naj do leta 2015 tudi dosegli. Milenijsko poročilo UN iz leta 2010(*4) pa kaže kako daleč smo prišli pri uresničevanju teh ciljev. To so ekonomski in ekološki cilji. Realizacija teh ciljev je nerazdružjivo povezana s političnimi velesilami in njihovim vplivom, to je z Močjo. Cilji so:

1. Borba proti ekstremni revščini in lakoti: revščina je ženskega spola.
2. Osnovna izobrazba za vse, izobrazba kot pomemben ukrep proti revščini.
3. Enakopravnost žensk: revščina je največja ovira za izobraževanje, predvsem za deklice. Samo kvote in posebne določbe doprinašajo k počasni izbojšavi enakopravnosti med spoloma.
4. Zmanjšanje umrljivosti otrok.
5. Poboljšanje zdravja mater: zmanjšanje umrljivosti žena v nosečnosti in pri porodih.
6. Borba proti HIV/AIDS, malariji in drugim boleznim.
7. Zagotovitev naravnih resursov in ekološka samovzdržljivost/samozadostnost in samooskrba: Cilj, da bi do leta 2010 ohranili biorazličnost/različne vrste, ni bil uresničen. Pričakujeno lahko težke posledice. Predvsem izginjajo vrste v deželah v razvoju in to za vedno. Tudi obskrba s pitno vodo je predvsem na podeželju še vedno slaba. Vse to skupaj pa je povezano s širjenjem revščine. V deželah, kjer so nemiri in konflikti, se je vidno povečalo naraščanje tako imenovanih ‘slumov’.
8. Globalno partnerstvo za razvoj: pri tem gre za razvoj svobodne trgovine in sistemov financiranja, ki naj bi ljudem v deželah v razvoju omogočili dostop do razvitih dežel, kar pomeni, dostop do informacij in komunikacijskih tehnologij. Odpuščanje dolgov, ki je bilo obljubljeno deželam v razvoju, še zdaleč ni realizirano v dogovorjenem obsegu.  

Kdor ima potrpljenje in v miru prebere vse alineje, lahko iz celote razbere omreženost in povezanost gospodarstva, politike in ekologije. Vse te teme so za gospodarstvo velikega pomena, imajo politično težo in se odražajo na ekologiji. Za primer si oglejmo vodo. Veliki koncerni kažejo interese za kapitalizacijo vodnih resursov(*5), politično gledano prost dostop do pitne vode ni priznan kot človeška pravica in posledice kapitalizacije vode na razvoj revščine in okolja si v ekosocialnih razmerah ne moremo niti zamisliti. In kljub temu da smo daleč od predelov, ki jim grozi revščina, oddaljeni od diskriminacije žena in izobrazbe in tudi vode nam ne primanjkuje, pa v industrijskih državah še zdaleč nismo na varnem terenu. Primerjajte romska taborišča z rezervati v katerih živijo Indijanci ali Aboridžini.
In na ta način lahko analiziramo vsako posamično temo/alinejo Milenijskega poročila glede na omrežitev gospodarstva/ekonomije - politike - ekologije in na koncu pridemo do zaključka, da te tri panoge nerazdružljiva triada.

In nazadnje šamanizem, ali pač?

Šamani so posredniki med realnostmi, faktorji komunikacije med svetovi, včasih tudi poslani tako kot Diviciacus, druid iz plemena Aeduer. Cesar ga v de bello gallico opisuje z občudovanjem. Diviciacus, druid in politik. Tesno povezan s svojim plemenom in odgovoren za napredek svojega plemena, s telesom in dušo del njega. Šamani in šamanke delajo za svojo skupnost in so za le to zadolženi, zadolženi so za povezave med svetovi, vidnim svetom vsakdanje realnosti in nevidnimi svetomi nevsakdanje realnosti. Zadolženi so, da življenje funkcionira in da vlada socialni red. In pri tem se gibajo znotraj okvirjev, ki so kulturno, religiozno in okoliško pogojeni. Njihove naloge so številne, glede na kulturne danosti in osebne sposobnosti in zajemajo vsa področja življenja. V centru njihovega delovanja pa je vedno misel na dobrobit njihove skupnosti. Njihove naloge daleč presegajo posameznikov duhovno zdravilni proces in zajemajo socialne, od socialnih neločljive gospodarske in od le teh neločljive politične vplive.

Šaman, šamanka je sam/a po sebi princip reda skupnosti.

V šamanizmu je zdravitelj sam dominanten protagonist, ki v regeneracijski drami zastopa in deluje v imenu prizadetega posameznika ali skupine in ima zanesljiv vpogled v prizadete kolektivne pomene in norme, ki jih ima skupnost, v katero bodo s pomočjo rituala  vrnjeni “prestopniki” (Lévi-Strauss 1969, 183 - 203).(*6)

Prispeli smo do točke ko zahodnemu človeku, ki prakticira šamanizem očitamo: Mi nismo šamani, mi smo plastični šamani, mi s šamanizmom služimo denar, v naši kulturi ne prevzemamo nikaršnih odgovornosti, mi smo meščani in tudi če živimo na podeželju, živimo mestno kulturo v industrijskih državah. Kot jo opisuje Felicitas Goodman: Meščan ni povezan z okoljem(*7). Na seminarju Šamanizem in duhovi narave na Schöckl / Štajerska / Graz maja 2010 so nas pohodniki opazovali in komentirali: “ To so ljudje, ki ne vejo kaj bi počeli s svojim življenjem.” Če bi bili v šamanski kulturi, bi jih povabili, da se nam pridružijo pri našem šamanskem delu, s katerim smo v nevsakdanji realnosti s pomočjo duhov in pomočnikov poskušali zapreti luknjo, skozi katero je uhajala nafta v Mehiškem zalivu.

Ti šaman, jaz pa?

Tema, ki jo obravnavamo je zemeljska in zahteva našo pozornost v vsakdanji realnosti. Torej je potreben izkorak iz seminarskih prostorov, iz prostorov za meditacijo. Potrebno je usmeriti naše misli v gosto naseljena mesta, v slume, v izropane in revne predele naše Zemlje - ti se nahajajo tudi v naši bližnji okolici. Morda pa je prav v očitkih, ki so uperjeni proti zahodnemu šamanizmu, zajeto to kar bi nas kot ljudi, ki prakticiramo šamanizem, lahko in moralo na temo ekologija in šamanizem zanimati?

- Šamanizem brez kulturnega in religioznega ozadja?

Verjetno je res, da se šamanizem lovskih in zbiralskih kultur pri nas v Evropi že dlje časa več ne prakticira. Najdbe iz različnih časovnih obdobij kamene dobe pa kažejo, da je obstajalo vedenje o povezavi med živaljo, človekom in naravo. Na področju Alp nas na to spomnejo zgodbe o Pehti.(*8) In kaj je z vsemi kamnitimi ženami, kamnitimi možmi, čarobnimi kamni? Hans Heiden citira pisanje papeža Gregorja Velikega iz ca. 590: Po dolgem razmisleku sem spoznal, da je bolje poganske običaje in bogove prilagoditi krščanski cerkvi kot pa te iste uničiti...(*9)Potrebno se je vprašati, ali nas ni ta prilagoditev naredila brezzobe? Nekako smo pustili, da voda pogasi našo strast do življenja. Nenazadnje so tudi ekonomski razlogi tisti, ki so ustvarjali sovražno občutje in odnos do telesa, predvsem sovražen odnos do ženskega telesa. To pa ni pomenilo prekinitev povezave s prabitnim izvorom moči samo za ženske, temveč tudi za moške. Pri delu postane šaman in šamanka sam/a ta moč. In ta moč je sama po sebi globoko erotična in nosi v sebi strast do življenja samega.

Marsikaj se je skrilo/prikrilo v krščanskih obredih, ohranjeno z drugim imenom. In edini način, da šamanske kulture preživijo je, da se prilagajajo spremembam v okolju. Kaj to pomeni za našo temo? Govor in delovanje sta faktorja, ki omogočata človeku, da zgradi odnos s svetom.(*10) Veliko ljudi, ki prakticira šamanizem se ukvarja z lastnim kulturnim izročilom in ima ustvarjeno mnenje, ki ga kot politično bitje zastopa v svojem okolju. In kljub prizadevanjem za zmanjšanje grenke revščine in lakote, zveni banalno stavek: ...ne vedo kaj bi v življenju počeli...

Kulturno ozadje Evrope je zaznamovano z Razsvetljenstvom. Z nekaterimi znanstvenimi nesporazumi, ki so se pojavili vzporedno, pomeni Evropa zapuščanje samovolje posameznika in začetni korak v svobodo. Kot smo v času ekonomske krize doživeli in videli, so ekonomski interesi posameznikov preračunljiva in namerna samovolja, ki v veliki meri omejuje stopnjo svobode prizadetih. Ljudje, ki prakticirajo šamanizem v velikih, industrijskih mestih so posebno občutljivi na dogajanja v družbi, predvsem ko je govora o ekonomsko pogojenih političnih odločitvah, ki povzročajo omejevanje stopnje svobode, ne samo trenutno in za nas, temveč tudi za prihajajoče generacije.To pa pomeni, da je za človeka, ki prakticira šamanizem, napočil čas, da nastopi kot pozoren, kreativen političen človek.

Politično bitje nima v družbi nikakršne odgovornosti?

Svojo najbližjo okolico lahko reduciramo na imena, ki jih imamo shranjena v svojem mobilnem telefonu. Lahko pa z odgovorno zavestjo pristopamo k delu s klijenti, na bobnarskih večerih razpravljamo o ekoloških temah in če je le mogoče tudi v krogu družine, prijateljev in na delovnem mestu. Včasih se zgodi, da se iz pogovora razvije prava diskusija. Pojem družba pomeni šamansko aktivni osebi brezmejno omreženost/povezanost. In iz te omreženosti v skupni ekosistem, ki mu pravimo Zemlja, lahko razvijamo možnosti, ki so geografsko/lokalno omejene in na osnovi teh naj posameznik odgovorno in zavestno deluje in pomaga.(*11)

Šamanizem kot duhovna kraja?

To je stvar diskusije, ko prevzamemo religiozno dediščino nekega naroda brez njenih kulturno pogojenih korenin. Ena stvar je, naučiti se religioznih ritualov nekega naroda, ki so izpeljani v obliki šamanistične metodame, druga stvar pa je, to metodo v praksi uporabljati kot “šamanizem”. Ko se začnemo ukvarjati z lastno kulturo, lahko iz tega zraste spiritualna samozavest, spodbuda za izmenjavo znanja kot je predstavljena v Milenijskih ciljih UNa. S tem pa seveda ni mišljeno pošiljanje starih laptopov, samo da bi se jih rešili, v zemlje v razvoju.

S šamanizmom služiti denar:

Sprašujem vas: od česa živijo šamani in šamanke v šamanskih kulturah? Od luči? Ne. Za njih poskrbi družba za katero delajo. Ljudje, ki prakticirajo šamanizem jemljejo denar, vendar z mero in disciplino in vedno pazljivo do klijenta in okolja, da ne povzročamo odvisnosti. Denar sam zase ni nič slabega, vendar pa nezasitnost in pohlepen odnos do denarja ustvarjata vse ekološke probleme tega sveta. To, kar se dogaja s špekulacijami in povzroča grenko revščino, lakoto in brezposelnost, ni nikoli videlo pravega kovanca, to so le številke, ki se premikajo na monitorju. In od tega naj bo odvisno naše življenje?

“Spiritualna ekologija” je še ena ključna beseda, ki kaže na pomen šamanizma. V sedanjem svetovnem merilu nam šamanizem ponuja nekaj, kar v sebi ne zajema niti ena velika antropocentrična religija: Spoštovanje do duhovne komunikacije z vsemi bitji in z Zemljo samo.(*12)

Michael Harner nam kaže na bistvo stvari, to je spoštljiv odnos do narave. In prav ta odnos in držo, ki predstavlja povezavo med ekonomsko in ekološko stvarnostjo, bi moral človek, ki prakticira šamanizem kot zoon politicon vnesti v svojo skupnost in okolje.

Dr. phil. Sylvia Wohlfarter je član evropskega dela Foundation for Shamanic Studies (FSS).