Razvoj SKP
Začetek SKP sega v 50. leta 20. stoletja, ko je bilo evropsko kmetijstvo po 2. svetovni vojni opustošeno in ni moglo proizvajati dovolj hrane za vse Evropejce. Zato so bili v tem obdobju glavni cilji kmetijske politike večja produktivnost in zagotavljanje stalne preskrbe hrane po dostopnih cenah ter doseganje višje donosnosti kmetijskega sektorja EU s pomočjo subvencij in s sistemom zajamčenih cen.

Ukrepi SKP so se izkazali za učinkovite, saj so Uniji od 80-ih let 20. stoletja zagotovili samooskrbo. SKP je zadnjih 30 let doživljala številne reforme in tako sledila potrebam potrošnikov in izzivom spreminjajočega se sveta. Obdobje v 90-ih sta zaznamovali usmerjenost kmetijske politike v skrb za okolje in trajnostni razvoj ter prek politik razvoja podeželja prestruktiranje kmetij s širitvijo njihovih dejavnosti in izboljšavo trženja kmetijskih proizvodov.

Kmetijska reforma v letu 2003 je prekinila povezavo med subvencijami in proizvodnjo ter kmetom omogočila samostojno izbiro pridelave najdonosnejših kultur brez skrbi, da bi ostali brez stabilnosti dohodkov. Standardi varstva okolja, varne hrane, zdravja rastlin in dobrega počutja živali so postali temelji sodobne evropske kmetijske politike.

Prihodnost skupne kmetijske politike
Evropska unija z vrsto ukrepov in programov (nekaj jih predstavljamo v nadaljevanju) že zdaj odgovarja na sodobne izzive, ko gre za varnost hrane, skrb za ohranjanje podeželja in zmanjševanje vpliva na okolje. Kmetijski sektor je s pomočjo SKP postal pomemben in donosen del gospodarstva EU. Da pa se bo tudi v prihodnosti lahko učinkovito sproprijemal s spremembami, ki jih narekuje globalno dogajanje, je pred vrati že nova reforma SKP.

Najpomembnejše iztočnice pri oblikovanju SKP v prihodnje so:

• zagotavljanje pridelave varne in kakovostne hrane,
• ustvarjanje novih delovnih mest na podeželju,
• zmožnost kmetijstva, da se odzove na povpraševanje na trgu,
• poštena nadomestila za kmete, še posebej majhne in tiste iz manj razvitih regij,
• zmanjšanje vpliva na globalno segrevanje.

Če se države članice strinjajo glede vsebinskega dela reforme, pa bo drugače pri vprašanju, koliko sredstev bo v naslednjem proračunskem obdobju dodeljenih kmetijski politiki. Najstarejša skupna politika Evropske unije je namreč razumljivo tudi največja porabnica denarja, saj EU v evropskem proračunu za kmetijstvo namenja okoli 34,9 odstotka celotnega proračuna, za razvoj podeželja pa še nadaljnjih 11 odstotkov.

Evropska komisija pred začetkom pogajanj o prihodnji večletni finančni perspektivi ugotavlja, da je SKP kljub stalnemu in precejšnjemu zmanjševanju deleža v evropskem proračunu (v 70-ih je ta znašal kar 70 odstotkov) dosegla svoje cilje. Zato predlaga, da se reforme nadaljujejo in da se z določeno racionalizacijo ta sredstva obdržijo na sedanji ravni.

Tudi evropsko javno mnenje je, sodeč po raziskavi Eurobarometer, najbolj naklonjeno ohranitvi trenutnega stanja, saj večina Evropejcev ocenjuje, da je proračun za kmetijstvo ustrezen, 88 odstotkov pa jih podpira tudi subvencije kmetom. Skoraj polovica Slovencev misli, da bi jih veljalo v prihodnosti še povečati.

Prihodnost kmetijstva je tudi v kakovosti
Ena prednostnih nalog SKP v prihodnje bo tudi zmanjševanje negativnih vplivov kmetijstva na okolje. Ekološki pridelovalci so trenutno upravičeni do podpore v obliki neposrednih plačil in ukrepov cenovnih podpor, EU pa si bo prizadevala za povečanje preglednosti standardov za ekološko pridelavo in za večje zaupanje potrošnikov.

Da je podpora ekološkemu kmetovanju na evropski ravni še kako dobrodošla, pravi tudi predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije Boris Fras. »Ekološki kmet predstavlja izhod iz težav evropskega kmetijstva, ko gre za ohranjanje podeželja, zmanjševanje posledic podnebnih sprememb, spodbujanje turizma – vse to so zelo pomembni vidiki kmetijske politike EU,« pojasnjuje Fras.

Varna in zdrava hrana sta za potrošnike pomembni, vse bolj pa jih zanimajo tudi kakovostna živila iz posameznih regij. EU spodbuja raznolikost kmetijske proizvodnje in pridelovalcem omogoča, da zaščitijo geografsko označbo, označbo porekla ali tradicionalno posebnost svojih izdelkov, hkrati pa s pomočjo nadzora nad kakovostjo veča zaupanje kupcev.

Na seznamu geografsko zaščitenih označb je tako že več kot 950 izdelkov. Evropska komisija je oktobra nanj dodala prleško tünko, ki je tako postala peto geografsko zaščiteno živilo iz Slovenije poleg ekstra deviškega oljčnega olja Slovenske Istre, idrijskih žlikrofov, prekmurske gibanice in belokranjske pogače.

Razvoj podeželja – ulica rokodelcev
Pomemben vidik prihodnosti kmetijstva znotraj EU je tudi ohranjanje podeželja. SKP preko javno-zasebnih partnerstev lokalnim skupnostim pomaga pri razvoju novih delovnih mest in povečanju raznolikosti gospodarstva na podeželju.

Eden od evropskih programov na tem področju je tudi program Leader, v okviru katerega je Sloveniji do leta 2013 na voljo 33,7 milijona evrov. Do letos je denar dobilo 114 projektov, med njimi tudi projekt »Povezovanje in usposabljanje rokodelcev ter razvoj centrov rokodelcev«, s katerim želijo vzpostaviti okolje za ohranitev in razvoj domače obrti na Dolenjskem in v Beli krajini. Odziv med ljudmi je presenetil tudi izvajalce same.

Boris Grabrijan, direktor javnega zavoda Krajinski park Kolpa, ki ta projekt izvaja v Beli krajini, je pobudo EU ocenil kot zelo dobrodošlo. Rokodelske delavnice, ki so jih organizirali, so bile tako dobro obiskane, da so kljub vnaprej določenim sredstvom izvedli dodatna usposabjanja.

»Projekt je več kot uspešen, saj smo uspeli obuditi pozabljene obrti, kot sta ličkanje in pletarstvo ter izdelavo domačih mil in piščali. Našli smo redke ljudi, ki so to znali delati in so svoje znanje predali naprej. Podeljenih je bilo na primer kar 76 certifikatov obrtne zbornice,« pravi Grabrijan. Projekt je bil tako uspešen, da se nameravajo prijaviti za nova sredstva in ga nadgraditi, njegov cilj pa je vzpostavitev »ulic rokodelcev«, ki bi bile tudi turistično zanimive točke krajev na tem območju.

Povezovanje ekološkega kmetijstva, gostinstva in trgovine
Na inovativen način so se razvoja podeželja lotili v Centru za zdravje in razvoj v Prekmurju. Že pet let z različnimi, med seboj povezanimi projekti, ki jih financirajo tudi s pomočjo evropskih sredstev, izobražujejo, osveščajo in povezujejo kmete, šole, potrošnike, pripravljavce javnih naročil in gostince.

Preko posebnega konzorcija in ekološkega centra Svit so lokalnim ekološkim in integriranim pridelovalcem omogočili skupni nastop na trgu, njihove proizvode pa potrošniki s pomočjo centra najdejo v trgovinah in na jedilnikih gostinskih lokalov. S tako imenovanimi kulinaričnimi paketi so povezali vse panoge – pridelavo hrane ter gostinsko in turistično ponudbo v Prekmurju.

Evropski program »Mleko za šole« in kampanja »Okusni prijatelji«
Evropska komisija podpira številne programe, ki pomagajo ustvarjati zdrave prehranjevalne navade, zlasti med mladimi. Eden takšnih je tudi program »Mleko za šole«. Evropska komisija želi s programom zagotoviti ustrezna nadomestila izobraževalnim inštitucijam, ki mlade z uživanjem mleka in mlečnih izdelkov pozivajo k uravnoteženi prehrani in zdravemu načinu življenja.

V okviru programa »Mleko za šole«, za izvajanje katerega je komisija v šolskem letu 2006/2007 zagotovila več kot 50 milijonov evrov, je bilo v šolah v 22 državah članicah razdeljenih 305 tisoč ton mleka.

Komisija je v minulem šolskem letu začela izvajati tudi program brezplačnega razdeljevanja sadja in zelenjave, ki ga je nadgradila z vseevropsko kampanjo za zdravo življenje »Okusni prijatelji«. Okusni prijatelji so lani na turneji v sedmih evropskih državah organizirali številne igre, ki so otroke na prijazen način spodbujale k izboljšanju prehranjevalnih navad.

Več informacij: http://ec.europa.eu/agriculture/tasty-bunch/index_sl.htm

Pridelava GSO je v rokah držav članic
Gensko spremenjeni organizmi (GSO) so tisti organizmi (rastline ali živali), katerih genska zasnova je bila umetno spremenjena s sodobnimi metodami genetskega inženiringa. Namen razvoja gensko spremenjenih živil je v prvi vrsti zagotoviti hrano rastočemu svetovnemu prebivalstvu, v zadnjem času pa so vse glasnejši kritiki, ki trdijo, da bo dolgoročen vpliv na okolje negativen.

Zakonodaja EU določa, da mora vsak gensko spremenjeni proizvod skozi strog postopek odobritve, v katerem se od primera do primera ocenjuje tveganje za zdravje ljudi in okolje. Evropska unija odločitve sprejema na podlagi izsledkov Evropske agencije za varnost hrane (EFSA), ki zagotavlja objektivne in neodvisne znanstvene nasvete oziroma mnenja o vseh zadevah, ki neposredno ali posredno vplivajo na varnost hrane in krme v EU (več informacij na spletni strani  http://www.efsa.europa.eu/).

Gojenje in uporaba GSO je trenutno vroča tema, ki deli države EU, zato je Evropska komisija julija letos predlagala, da bi članice same odločale o tem, ali bodo na svojem ozemlju dovolile gojenje gensko spremenjenih organizmov. GSO za kmetijsko pridelavo bodo še naprej potrebovali odobritev Evropske komisije, ki bo njihovo varnost presojala na podlagi raziskav EFSE, vendar pa se bodo posamezne države članice lahko same odločile o omejitvi ali prepovedi.

»Predlog Evropske komisije je kot zamisel dobrodošel, vendar bi v sedanji obliki potreboval določene popravke. Prva nujna izboljšava bi bila razširitev razlogov, druga pa navedba primerov za prepoved GSO.

Osebno mislim, da bi morala EU poslušati svoje državljane, ki so hkrati tudi potrošniki in ki so že večkrat zelo jasno povedali, da GSO v kmetijstvu in hrani nočejo«, pravi Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj. Kot je razvidno iz raziskave Eurobarometer (marec 2008, raziskavo najdete na spletni strani http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_295_en.pdf), je proti GSO 58 odstotkov Evropejcev, v Sloveniji pa jim nasprotuje kar 82 odstotkov vprašanih.