ITALIJANSKA KEMIJSKA OROŽJA V ZAPUŠČENIH VOJAŠKIH SKLADIŠČIH, POD MORJEM IN POD ZEMLJO  TRŽAŠKE POKRAJINE?

Podružnica AAG v Italiji nam je sporočila, da obstajajo zapuščena vojaška skladišča iz časa druge svetovne vojne na griču  Dolga Krona (Montedoro) pri Žavljah, med  Dolinsko in Miljsko občino. Opisali so  podzemno trdnajvo z vsaj 14. zakopanimi skladišči.

V Alpe Adria Green smo se odločili, da stvar razišče naša eko-patrulja. Eko-patrulja AAG je to območje obiskala v petek, 20.07.2012 in ugotovila da, se med gosto vegetacijo  iz zemljišča pojavljajo mnoge izpušne cevi cistern, ki so zakopane v različnih globinah. Močne vonjave po ogljikovodikih in ostanki petroleja ob vhodu in na dnu nekaterih cistern,  kažejo, da je bila  ta struktura v času druge svetovne vojne namenjena  ogromnemu vojaškemu skladišču goriv.

Celotno območje je v povojih desetletjih ostalo vojaška cona, kjer je bilo vsako civilno nadzorovanje nemogoče. Še danes ni jasno ali je zagrajena cona prešla civilni upravi ali je  še vedno del vojaškega premoženja. Ostaja le dejstvo, da nihče ni pomislil o bonifikaciji cone ali za tesnjenje omenjenih cistern, čigar vsebina počasi pronica v  bljižna zemljišča in onesnažuje okolje. Zadeva je zaskrbljujoča, saj se v neposredni bližini  nahaja podzemeljski občinski vodovod. Je sploh mogoče, da  se nihče ne zaveda tveganja za javno zdravstvo na obmejnih območjih, kjer živi slovenjska manšina v Italiji?

Verjetno  je “skrivnostni” griček  hranil, ali še vsebuje nekaj nevarnejšega. Nekateri ostanki  kemijskih snovi se lahko še vedno nahajajo  v globinah Dolge Krone. Obdobje izgradnje in lokacija podzemeljske trdnave z vsemi njenimi bunkerji in izvedbami, odpira kar nekaj vprašanj. Je mogoče  to eno italijanskih super skrivnostnih skladišč  za kemijsko orožje?

Pred in med 2’svetovno vojno je Italija zasegla znatno število kemičnih in bakterijskih orožij (med okupacijo Etiopije so jih celo preizkuševali nad nedolžnim prebivalstvom). Najbolj uporabljene kemične snovi so bile: plin gorčica (mustard gas-ipirit), fosgen, antraks in arzenik. S temi kemikalijami so nadevali topniške krogle armade in vojaške mornarice ter  bombe vojaške aeronavtike. Vsaj 1000 ton sodov ipirita. V dveh skladiščih v Piemontiu so zasledili 110.000 topniških nabojev raznih mer z plinsko bojno glavo fosgena od kalibra 75 mm do težkih 305mm (en naboj za tisoč življenj).

Z odprtjo vzhodne fronte je bilo nujno dobiti mesto za skaldiščenje kemičnega orožja glede na mogočo uporabo le tega med vojno. Trst, ravno ob meji, z velikim pristaniščem, petrolkemijskimi obrati in obsežnimi skaldišči (v katere se bi z lahkoto polnilo pripravljene kemične sestavine), je bil strateškega pomena. Vendar bi morala biti ta skladišča zaradi nevarnosti letalskega bombandiranja pod zemljo. V Trstu je tak obrat že obstajal. Rafinerijo Aquila so zgradili leta1937 ob vhodu industrijskega pristanišča na miljski obali, ravno pod Dolgo Krono.  Gradnja podzemeljske trdnajve na vrhu griča in povezava z rafinerijo pa se je pričela1941 leta.

Zavezniške sile so rafinerijo večkrat bombardirale. In čeprav je najhujši napad 10.6.1944  zaustavil njeno delovanje do konca vojne, so bunkerji na bljižnem griču ostali nedotaknjeni.  Tako obsežno strukturo in njeno vsebino so namreč zaveške sile zelo verjetno poznale in se ji namenoma izognile.

Pomembno je tudi, da se preišče kam je to orožje izginilo. Nacistična Nemčija si je  Trst priključila 8. 9.1943 in, da ne bi orožje prešlo  Jugoslovanskim partizanom, ga je  proti koncu vojne skrila ter odvrgla v morje in kraške jame. Iste združene sile, ki so ob koncu druge svetovne vojne upravljale medtem nastalo cono A Svobodnega tržaškega ozemlja, bi verjetno imele interes uničiti neudobni arzenal in preprečiti možnost, da se ta vrne  pod italijansko kontrolo. Takrat so orožje enostavno zasuvali pod zemljo in nekatera javna dela zavezniških sil so bila npr. razširitev obal z nasuvanjem materiala. Največja plaža  Trsta je od takrat zasuta Barkovljanska obala.

Problem pa se vendar tiče le Dolge Krone. 1954 leta, ko se je Italija “vrnila “ na to ozemlje, je pričela veliko čistilno akcijo v provinci. Odlagališča so nastala povsod. Opravili so nova zakopavanja, razširili obstoječa odlagališča in brezkrbno prikrivali doline in jame. Največji odlagališči sta na območju izlivov rek Glinščice in Ospa, katere loči omenjen grič Dolga Krona. Ne manjka niti podmorskih odlagališč, katerih je v tržaškem zalivu na pretek.  Ozemlje, ki je po določbah Mirovne pogode razoroženo in neutralno ozemlje, je tako postalo italijansko državno odlagališče odpadkov.

Globoko onesnažene cone s prisotnostjo orožja, so danes dolina pri Orleku-Valle di Noghere (kjer so že dobili vojaške naprave), ozemlje ex odlagališča pri Trebčah na tržaškem krasu, več kraških jam (v nekaterih slučajih so vhod prikrili z eksplozijo), nekatera obalna odlagališča (Barkovljanski nasip-plovni kanal v Žavljah-livarna v Škednju) in  vsa podmorska odlagališča.

V Alpe Adria Green se bomo prizadevali, da se ta območja sanirajo, obvestili pa bomo tudi širšo javnost in EU institucije o nerešeni sanaciji tega obmejnega območja z Slovenijo. 

Predsednik Alpe Adria Green:                                                    
Vojko Bernard