Piše: Vlasta Nussdorfer,varuhinja človekovih pravic v Vivi www.viva.si

Po slovenski zakonodaji se prične kazenska odgovornost mladih s 14. letom njihove starosti, ko postanejo mlajši mladoletniki in za svoja dejanja že odgovarjajo. Mlajši mladoletniki so do 16. leta in nato med 16. in 18. letom starejši mladoletniki. Do 14. leta so tako zanje v celoti odgovorni starši. Njihova odgovornost, zlasti v smislu odškodnine, se seveda nadaljuje, če so jim otroci zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo.

Zgodi se lahko, da zaradi kaznivih dejanj, ki jih storijo njihovi otroci, celo kazensko odgovarjajo, a to le, če jim je moč pri tem očitati, da so hudo zanemarili starševske dolžnosti in je prav zaradi tega prišlo do kaznivega dejanja njihovih otrok.

S 14. letom starosti tako otrok vstopa v svet odraslosti in po sumu storitve kaznivega dejanja, lahko pride do določenih aktivnosti organov odkrivanja, pregona in sojenja. Seveda vsi ti organi upoštevajo, da je še vedno otrok v smislu Konvencije o otrokovih pravicah in mu zato priznavajo poseben položaj v vseh postopkih.

Vsa kazniva dejanja se po raziskavi suma obravnavajo na tožilstvu oziroma sodišču, ki je krajevno pristojno glede na njihov kraj bivanja in ne po kraju storitve dejanja kot to velja za polnoletne. Prednost je seveda v tem, da so v postopke pritegnjeni njihovi starši ali skrbniki, pa tudi pristojni center za socialno delo.

Vsi, ki mladoletnika obravnavajo, upoštevajo, da je prvenstveni namen poleg raziskave dejanja, za katerega veljajo enaka dokazna pravila kot za odrasle, predvsem skrb za njegov nadaljnji razvoj in tako torej delujejo v smislu iskanja pomoči zanj. Zato so v prednosti vzgojni ukrepi in ne kaznovanje. Možen je sicer tudi najmilejši ukrep, ki je ukor, a se ta v praksi skoraj ne izreka več, saj preveč spominja na šolo. Izreka ga sodišče.

Možni so alternativni ukrepi, ki jih predlaga državni tožilec in pomenijo zaključek postopka pred predajo zadeve sodišču. Tu gre predvsem za resno opravičilo mladoletnika za kaznivo dejanje oškodovancu, poravnavo povzročene škode ali opravo humanitarnega dela.

Če se tožilec odloči ,da je treba kaznivo dejanje raziskati, je nujen pripravljalni postopek, ki pomeni preiskavo kaznivega dejanja na sodišču, pred sodnikom za mladoletnike, ki obvezno razišče tudi mladoletnikovo osebnost in družinsko življenje. Po izpeljavi pripravljalnega postopka in predaji zadeve v sojenje, pa je seveda možnih veliko raznovrstnih navodil, ki pomenijo predvsem željo po odpravi škode, opravičilu, zahtevi po rednem obiskovanju šole, zaposlitvi, delu v korist skupnosti, znanem kot družbeno koristnem delu, obisku različnih posvetovalnic, treningu socialnih veščin; vsa ta navodila so možna tudi ob nadzorstvu centrov za socialno delo. Šele, če gre za potrebo po resnejši institucionalni vzgoji , pride v poštev oddaja v vzgojni zavod ali celo prevzgojni dom in le za najhujša kazniva dejanja, mladoletniški zapor.

Tako se poskuša mladoletniku najprej pomagati in ga šele nato kaznovati. Izjemnega pomena je pri tem sodelovanje z družino, ki dobi tu resen preizkus, po katerem vstane ali pade in s tem na žalost tudi otrok, ki mora dobiti pomoč le zunaj doma; v institucijah. Zato je družina tu tako zelo pomembna. Mnogi mladi, ki so stopili na kriva pota kot otroci ali mladoletniki in so prejeli ustrezno in hitro pomoč, kaznivih dejanj nikoli več niso ponovili, nekatere pa je žal prav zaradi neustreznega odziva družin, pot vodila kot polnoletne v pripor, ki je za mladoletnika zelo redka izjema in nato proti Dobu.

Zato se je potrebno o tem v družinah in šoli veliko pogovarjati, da vzgajamo otroke v odgovorne državljane, ki se zavedajo kaj je prava pot in kaj smisel življenja.

Omenila bi le še misel, da nikoli, zlasti za mladega človeka, ki se še uči, ni sramotno pasti, znati pa se mora pobrati in to je ena najpomembnejših nalog njegovih staršev ali skrbnikov. Zato moramo tudi kot družba nameniti veliko skrb mladim, ki v nas vidijo take ali drugačne zglede in sporočila. Sramota ni niti poiskati pomoč, še zlasti, če je kaznivo dejanje posledica katerekoli zasvojenosti, ki je lahko za razvoj mladega bitja celo usodna.

Dejstva

1. Kazenska odgovornost mladih se prične s 14. letom njihove starosti.
2. S 14. letom lahko pride po sumu kaznivega dejanja do določenih aktivnosti organov odkrivanja, pregona in sojenja.
3. Po Konvenciji o otrokovih pravicah mladoletniku med 14. in 18. letom starosti priznavajo poseben položaj v vseh postopkih.
4. V postopkih mladoletnika so prisotni tudi njegovi starši ali skrbniki, pa tudi pristojni center za socialno delo.
5. V obravnavah mladoletnika se upošteva predvsem skrb za njegov nadaljnji razvoj, zato so v prednosti vzgojni ukrepi in ne kaznovanje.
6. V določenih primerih, ko se tako odloči tožilec, poteka pripravljalni postopek pred sodnikom za mladoletnike. Tak postopek predstavlja preiskavo kaznivega dejanja in osebnosti mladoletnika ter njegovega družinskega okolja.

Dobro je vedeti

1. Pomembno se je veliko pogovarjati o problematiki krivih poti mladih, tako v družini, kot tudi v šoli, da vzgajamo otroke v odgovorne državljane, ki se zavedajo kaj je smisel življenja.
2. Mladi se še učijo. Ni sramotno pasti, starši pa jih moramo naučiti znati se pobrati.
3. Povejmo svojemu otroku, mladostniku, da ni sramota poiskati pomoč, še zlasti, če je kaznivo dejanje posledica katerekoli zasvojenosti, ki je lahko za razvoj mladega bitja celo usodna.
4. V primeru kazenskega postopka našega mladostnika mu kot družina ponudimo pomoč in oporo, da najde pravo pot.