V zadnjih tednih Slovenijo pretresa nova afera v katoliški cerkvi in sicer finančna polomija v mariborski nadškofiji. Ob vsaki aferi lahko beremo v medijih, da je s tem cerkev izgubila veliko moralnega ugleda. Toda, vprašajmo se ali je katoliška cerkev v vsej svoji zgodovini sploh kdaj imela moralni ugled?

Na to vprašanje nam lahko ponudi zelo objektiven odgovor svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner, ki je zelo podrobno preučil katoliško cerkev in je v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stört den öffentlichen Frieden?« (op. prev. Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) zapisal:

»Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev.

Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.«

Velik madež te verske skupnosti je osvajanje Latinske Amerike. Grozote, ki so jih tam nad domačini počeli katoličani, so zelo podrobno opisane v knjigi Uničevanje indijancev in evangelizacija. Avtor zapisov je bivši kolon in veleposestnik, dominikanec in škof Bartolome de Las Casas, ki je na lastne oči opazoval genocid nad Indijanci. V nadaljevanju sledi nekaj odlomkov iz knjige.

»Prihod belcev je bil zanje okupacija, zaradi katere je v prvih petdesetih letih pomrlo okrog 75 milijonov Indijancev; veliko zaradi nasilja osvajalcev, še več pa zaradi suženjstva in bolezni, ki so jih prinesli belci. Kako velika je številka 75 milijonov, pove dejstvo, da sta toliko šteli v tistem času (okrog 1550) tako Evropa kot tudi Kitajska.

Z njimi ravnali slabše kot z gnojem na cesti

Razlogi, zaradi katerih so kristjani ubili in pogubili tako veliko število duš, so bili naslednji: zlato in bogastvo, ki so si ga hoteli nagrabiti v čim krajšem času in s tem izboljšati svoj položaj v družbi, nenasitna lakomnost in častihlepnost, večja kot je na svetu sploh mogoča, rodovitna in bogata ozemlja, kjer so naleteli na izredno ponižne in potrpežljive ljudi, ki si jih ni bilo težko podrediti.

Vendar jim Španci niso namenili nobene pozornosti in obzirnosti (govorim po pravici o tem, kar vem in kar sem ves ta čas imel priliko videti). Z njimi so ravnali tako ali še slabše kot z gnojem na cesti.

Tekmovali kdo bo z enim zamahom presekal Indijanca

Kristjani so na konjih in z meči in sulicami začeli z okrutnostmi in poboji, ki jih Indijanci niso poznali. Prihajali so v vasi in sekali otroke in starce in noseče žene na koščke in jim parali trebuhe kot jagnjetom, ki so se zatekla v stajo. Stavili so, kdo z enim samim zamahom preseka človeka na pol ali mu loči glavo od trupa ali z enim sunkom z nožem odpre drobovje.

Otroke so trgali z materinih prsi, jih prijemali za noge in z glavo udarjali ob skale. Drugi so jih preko ramena metali v reko in se krohotali in šalili rekoč: »Utopi se, lopov!« Naredili so tako dolga vešala, da so se stopala obešenca skoraj dotikala tal. Indijancem v skupinah so na čast in spoštovanje našega Odrešenika in dvanajstih apostolov pod nogami zanetili ogenj in jih žive sežgali.

Drugim so vzdolž telesa privezali suho slamo in jih tudi zažgali. Nekaterim, še posebno pa tistim, ki so se hoteli osvoboditi, so odrezali obe roki in jim jih obesili okoli vratu, rekoč: »Ponesite pisma!«, kar pomeni: ponesite novice tistim, ki so se poskrili v hribih. Nekoč sem videl, da so štiri ali pet posestnikov in veljakov privezali na kole in jih počasi sežigali.

Ker je bilo njihovo kričanje neznosno in so se umirajoči zasmilili poveljniku (ali pa zaradi hrupa ni mogel spati), jih je ukazal zadaviti. Sodnik pa je bil hujši kot rabelj in tega ni hotel storiti. Z lastnimi rokami jim je vtaknil palice v usta, da ne bi mogli kričati. Nato je netil ogenj, dokler se niso živi scvrli. Vse zgoraj omenjeno sem videl in še neskončno drugih stvari.

Zdresirani psi so raztrgali in pojedli mnogo Indijancev

Če so le mogli, so vsi Indijanci zbežali v gore in okoliško hribovje pred tako nečloveškimi in neusmiljenimi ljudmi. Zato so kristjani naučili in zdresirali hrte, zelo hude pse, ki so takoj, ko so videli kakšnega Indijanca, planili nanj, ga v hipu raztrgali in ga požrli kot kakšnega prašiča. Indijanec ni želel v nebesa, da ne bi tam srečal tako krutih ljudi kot so kristjani

Ko je privezan na kol čakal na smrt, mu je neki sveti mož, frančiškanski redovnik, ki je bil prisoten, povedal nekatere stvari o našem krščanskem Bogu in veri, za katere še svoj živi dan ni slišal. V kratkem času, ki so mu ga odmerili rablji, ga je vprašal, če sprejme našo vero, ker po potlej po smrti šel v nebesa, kjer ga čaka večna slava in počitek, če pa je ne sprejme, da pojde v pekel, kjer bo trpel strašne muke na vekomaj.

Poglavar je malo pomislil in vprašal vernika, če tudi kristjani pojdejo v nebesa. Vernik mu je povedal, da gredo v nebesa vsi tisti, ki so dobri. Poglavar mu je nato odgovoril, da noče v nebesa, ampak pojde raje v pekel, da ne bo skupaj s kristjani in da ne bo nikoli več videl tako krutih ljudi.

Pobili so tudi gostoljubne Indijance

Nekoč so nas Indijanci s hrano in darili pričakali deset španskih milj daleč od vasi in nam dali jesti ribe, kruh in hrano z vsemi dobrotami, ki so jih premogli. Nenadoma je hudič obšel kristjane in v moji prisotnosti so zabodli (brez vsakršnega motiva in razloga) več kot tri tisoč ljudi, moških, žensk in otrok, ki so sedeli pred nami.

Tam sem videl takšne krutosti, ki jih še nihče ni videl in ne slišal zanje.
Sprejeli so jih, kot bi bili njihovi ljubljeni sinovi. Vsak dan so jim prinesli toliko hrane, da bi z njo lahko nahranili veliko večje število Špancev. Takšna je splošna narava in velikodušnost Indijancev Novega sveta: Špancem dajejo v izobilju vse, kar premorejo in kar ti potrebujejo, in še več.

Zgradili so jim veliko hišo iz lesa. Španci so zaradi tega, kar so nameravali storiti in tudi so storili, hoteli, da je hiša ena sama. Zvabili so veliko število Indijancev v njeno notranjost. Španci so branili vhodna vrata in udarili po njih z ognjem in jih žive zažgali.

Zaradi lakote je pojedla lastnega sina

Za kristjane je zmanjkalo hrane, zato so vzeli Indijancem vso koruzo, ki so jo ti hranili, da bi preživeli sebe in svoje sinove. Zaradi tega je od lakote umrlo več kot dvajset ali trideset tisoč duš. Zgodilo se je tudi, da je zaradi lakote mati ubila in pojedla svojega sina.

Neki Španec je hodil s svojimi psi na lov na jelene ali zajce. Nekega dne ni ujel ničesar in zazdelo se mu je, da so psi lačni. Odtrgal je zelo majhnega dečka od njegove matere, mu z nožem razkosal noge in roke in dal vsakemu psu svoj delež. Ko so psi pojedli odrezane kose, jim je na tla vrgel še majhno telesce.

Indijance so prisilili, da so se cel dan v morju iskali bisere

Indijance vržejo v morje tri in štiri in pet sežnjev globoko, kjer ostanejo vse od ranega jutra do sončnega zahoda. Vendar plavajo v vodi, ne da bi zajeli zrak, in nabirajo ostrige, kjer rastejo biseri. Z majhnimi mrežami, polnimi ostrig, pridejo na površje po zrak. V kanuju ali čolnu sedi kakšen španski rabelj, ki jih pretepa, če se takoj spet ne potopijo.

Utrujenim sužnjem so sekali glave

Indijance so izkoriščali kot tovorno živino. Na ramenih in hrbtih so se jim zaradi tovora naredile rane in so bili zaradi tega podobni hudo ranjenim živalim.

Ko se je kateri izmed njih utrudil in onesvestil, so mu pri tilniku odsekali glavo, da ne bi bilo treba razkleniti drugih, ki so bili vklenjeni pred njim. Glava Indijanca je padla na eno, telo pa na drugo stran.
Kako naj Indijanci verjamejo v katoliškega »pravičnega« Boga?

Sami presodite, kaj čutijo ti ljudje, kakšno ljubezen goje do kristjanov in kako naj verjamejo v njihovega dobrega in pravičnega Boga, v neomadeževane zakone in vero, ki jo izpovedujejo in s katero se postavljajo.

Tisti, ki bodo brali moje poročilo, naj za božjo voljo presodijo, kakšna so ta dejanja, in če s svojo okrutnostjo in krivičnostjo ne presegajo vsega, kar bi si človek lahko izmislil, in če se takšnim kristjanom ne bi bolj prileglo ime hudiči.

Tako dolgo so klali Indijance, da so morali vmes počivati

Indijance so pozvali k miru in jim zagotovili, da jim ne bodo storili nič hudega in da naj se nikar ne boje. Ko so Indijanci z obrambo prenehali, je kruti mož ukazal Špancem, naj zavzamejo vse utrjene točke na gori in napadejo Indijance. Tigri in levi so planili po krotkih ovcah in jih klali in poklali toliko, da so morali vmes še počivati. Po počitku je poveljnik ukazal, naj pobijejo in pomečejo z zelo visoke pečine vse ljudi, ki so še ostali živi.

Javna mesnica z indijanskim človeškim mesom

Španci imajo v Indijah naučene in izšolane zelo hude in divje pse, ki služijo za pobijanje in razkosanje Indijancev. Za vzdrževanje omenjenih psov pripeljejo vklenjene Indijance, kot da bi bila čreda prašičev, in jih pobijejo. To je prava javna mesnica človeškega mesa. Španci drug drugemu pravijo: »Posodi mi četrtino enega izmed lopovov, da nahranim pse. Vrnem ti ga, ko še sam ubijem kakšnega.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi