Piše: mag. Milan Štruc v novih Misterijih www.misteriji.si

Teorija o priselitvi Slovencev izza Karpatov je veliko zgodovinsko ponarejanje
Dvestoletnica najdbe negovske čelade je priložnost, da ponovno preverimo svojo dejansko zgodovino. Napis na negovski čeladi, ki ga lahko razumemo v slovenskem jeziku, predstavlja pri tem enega od pomembnih dokazov, ki zavračajo naselitveno teorijo in potrjujejo kontinuiteto slovenske naselitve na današnjem prostoru.

Teorija o priselitvi Slovencev na današnje ozemlje v šestem stoletju našega štetja izza karpatskih močvirij je eno od velikih ponarejanj v svetovni zgodovini. Medtem ko za takšno teorijo ni prepričljivih dokazov, se pojavljajo nova in nova odkritja, ki dokazujejo, da takšne priselitve v navedenem obdobju nikoli ni bilo. Primerjave med današnjim poimenovanjem krajevnih in drugih zemljepisnih imen s poimenovanji v času rimske prisotnosti na naših tleh, novejše genetske raziskave ter razlage venetskih napisov v slovenskem jeziku potrjujejo kontinuiteto slovenske naselitve na teh prostorih.

Med dokaze, ki zavračajo mit o slovenski priselitvi iz karpatskih močvirij v šestem stoletju, spada tudi predloženo tolmačenje napisa na negovski čeladi.

NEGOVA B
Negovske čelade so izjemno pomembna arheološka najdba ne le v tem delu Evrope, temveč tudi širše. Gre za šestindvajset čelad, ki so bile zložene druga v drugo in predstavljajo tako po obsegu kot tudi po drugih značilnostih edinstven primer v svetu. Ker so bile najdene na posestvu, ki je pripadalo negovski graščini, se od negovske najdbe dalje vse podobne čelade uvrščajo v skupino čelad negovskega tipa.

Med njimi je posebno pomembna čelada, ki ima po sprejetem oštevilčenju najdbe številko 22 in je bila zanjo sprejeta oznaka Negova B. Napis na njej naj bi bil po mnenju večine raziskovalcev najstarejši germanski napis v zgodovini. Čeprav naj bi bila vsebina napisa že davno pojasnjena, pa se vedno znova pojavljajo dileme, kdo naj bi bil pisec napisa, kdaj naj bi napis nastal, kakšen je bil njegov namen, pa tudi, ali je prečrkovanje znakov v današnjo obliko pisave sploh pravilno.

Zgodba o negovski najdbi se je pričela pred dvesto leti, ko je novembra leta 1811 Jurij Slaček v Ženjaku v Slovenskih goricah pri izkopavanju drevesnih štorov za zimsko kurjavo naletel na šestindvajset bronastih čelad, zloženih druga v drugo. Ker je menil, da je odkril zlat zaklad, je eno čelado razbil. Ko je ugotovil, da ne gre za zlato, je čelade za bagatelno ceno »prodal« orožarju oziroma kotlarju Denzlu iz Maribora. Za pomembno zgodovinsko najdbo se je hitro razvedelo in začela se je zgodba o negovskih čeladah.

ŠTEVILNE RAZPRAVE
Pomen negovske najdbe za znanost dokazuje tudi izjemno število razprav na to temo. Nizozemec F. de Tollenaere je samo o tej najdbi objavil knjigo na več kot sto dvajsetih straneh, pri čemer samo bibliografija obsega prek sto bibliografskih naslovov.
Leta 1925 je norveški znanstvenik Carl Marstrander napis »Harigasti« na čeladi označil kot prvi germanski napis v zgodovini. Pri takšnem tolmačenju še danes skoraj brez izjeme vztrajajo vsi tuji raziskovalci, kljub dejstvu, da še nikomur ni uspelo dokazati, da naj bi beseda Harigasti sploh pomenila kakršno koli ime.

Zaradi »germanskega« tolmačenja napisa je nemška oblast med drugo svetovno vojno kraj Ženjak preimenovala v Harigast – po imenu domnevnega germanskega vojskovodje. Imenovali so mednarodno skupino »neodvisnih« strokovnjakov, ki je potrdila, da gre v obravnavanem primeru za prvi germanski napis v zgodovini, in to prepričanje še vedno velja. Danes je kraj najdbe v gozdu označen samo z majhnim kamnom.

Medtem ko je Aldo Luigi Prosdocimi menil, da naj bi šlo za ime velikega germanskega vojskovodje, je Tom Markey leta 2001 napis prebral kot »Harigasti teiwaz«, pri čemer naj bi »teiwaz« pomenilo duhovnika. Tudi Markey ni nikjer pojasnil, v katerem jeziku naj bi »teiwaz« pomenilo duhovnika, niti tega, zakaj je pri svojem tolmačenju izpustil kar nekaj znakov iz napisa.

Med pomembnimi raziskovalci pri nas moramo omeniti Mateja Bora, ki je napis prebral kot HARI GASTI TE I VAI. Beseda HARI naj bi pomenila hariti oziroma pleniti, GASTI gostovati, VAI pa vojevanje, torej: Pleni, gosti se ter i vojuj. Matej Bor je pri svojem tolmačenju prevzel splošno uporabljeno Prosdocimijevo prečrkovanje znakov, skupaj z vsemi nedoslednostmi. Tudi ni upošteval, da bi lahko besedo HARI pri nas povezali šele z bistveno kasnejšimi turškimi vpadi.

Prav tako je svojevoljno izpustil dve črki s konca zapisa.
Seveda obstajajo tudi pri nas številni poizkusi tolmačenja negovskega napisa. Z namenom, da bi dobili ustrezno besedilo, so avtorji brez vsake logične utemeljitve v takšni meri spreminjali, odvzemali in dodajali posamezne znake ter spreminjali njihovo prečrkovanje, da so izgubili vso verodostojnost. Zato tako prirejenih tolmačenj ne kaže posebej obravnavati.

NOVO TOLMAČENJE
Med najbolj popolni in verodostojni tolmačenji napisa spadata še danes tolmačenji Prosdocimija in R. Eggerja. V nadaljevanju bomo zato prikazali navedeni tolmačenji, upoštevali bomo splošno uveljavljeno prečrkovanje znakov in utemeljili odstopanje od tega pravila.
Na sliki je prikazan posnetek napisa na čeladi Negova B s shematskim prikazom znakov. Nato so v prvi vrstici znaki iz napisa oštevilčeni z desne v levo (kot je potekala venetska pisava).

V drugi vrstici je tolmačenje napisa po Prosdocimiju in v tretji vrstici po R. Eggerju. V četrti vrstici je prikazano novo tolmačenje napisa. Sporno prečrkovani znaki so prikazani v rdeči barvi, popravki R. Eggerja ter predlogi za spremembo prečrkovanja pa v modri barvi. Za lažje razumevanje je v nadaljevanju napis prikazan v današnjem načinu pisanja, to je z leve v desno.

Prosdocimi je po umestitvi presledkov napis prebral kot HARIGASTI TEIVA HIL(M). HARIGASTI naj bi bilo ime germanskega vojskovodje, TEIVA naj bi v nekem neznanem jeziku pomenilo bog oziroma darovati, beseda HIL(M) pa naj bi pomenila čelado. Črke M na koncu zapisa ni. Prosdocimi jo je dodal, da bi dobil približno besedo helm, ki v nemščini pomeni čelado. Napis naj bi pomenil, da germanski vojskovodja po imenu Harigasti žrtvuje bogu čelade.

V tretji vrstici je prikazano tolmačenje R. Eggerja, ki je napis prebral kot HARIGASTI TEI V A III IL. Tudi Egger je menil, da naj bi bilo v napisu najprej germansko ime Harigasti, sledilo bi ime TEI, kar naj bi bilo (spet izmišljeno) ime Harigastijevega očeta. Sledita črki V in A, ki naj bi bili latinski okrajšavi V za vexillatio (oddelek) in A za alarum (krilo). Petnajsti znak je razumel kot rimsko število III, s čimer se je izognil nesprejemljivi napaki Prosdocimija, ki je popolnoma različna znaka prečrkoval v isto črko.

Napis je tolmačil kot: »Harigasti, sin Tea, ki je služil v III. krilu ilirskega oddelka«. Ker naj bi bilo HARIGASTI »germansko« ime sina, TEI pa »rimsko« ime očeta, bi v napisu imeli sina Germana in očeta Rimljana. S tem je ubil dve muhi na en mah: v napis je vključil tako Germane kot Rimljane in s tem pridobil somišljenike za svoje tolmačenje tako med nemškimi kot tudi italijanskimi zgodovinarji. Vendar je jasno, da s takšno akrobacijo napis še zdaleč ni bil pojasnjen.

V četrti vrstici je prikazano novo tolmačenje napisa, pri katerem smo dosledno upoštevali naslednja izhodišča:

1. Napisu ne smemo dodajati ali odvzemati znakov. Neverodostojna so vsa tolmačenja, pri katerih niso dosledno upoštevani vsi znaki ali pa so napisu dodani neobstoječi znaki.

2. Odpraviti je potrebno napako Prosdocimija, ki popolnoma različna prvi in petnajsti znak prečrkuje v isto črko H.

3. V napisih na posodi iz Idrije pri Bači se sporni prvi znak pojavi kar šestkrat. Ker smo ugotovili, da lahko tudi napise iz Idrije pri Bači že samo s spremembo prečrkovanja spornega znaka iz H v M razumemo v slovenskem jeziku, bomo črko M za sporni znak uporabili tudi pri negovskem napisu. Tudi raziskovalca Mommsen in Cortsen, ki sta sicer obravnavala nekatere druge napise, sta sporni znak razumela kot M in ne kot H.

4. Nagib petnajstega znaka se bistveno razlikuje od nagiba ostalih znakov. Zato tega znaka ne razumemo kot črko, temveč kot rimsko število III. Enako je navedeni znak razumel tudi R. Egger.

5. Peti znak ustreza današnji črki Y. Navedeni znak raziskovalci prečrkujejo s črko G. Na podlagi grške pisave znak Y pred črkami a, o in u ustreza našemu znaku G, pred e in i pa znaku J. Navedeni znak Y bomo prečrkovali v J.

6. Povezani črki ST se v številnih besedah v teku časa pri izgovarjavi spreminjata v ŠT, ker je s tem omogočena lažja izgovarjava. To ugotavljamo tako v slovenskem kot tudi v nekaterih drugih jezikih. Zato bomo upoštevali takšno branje besedila.

7. Rimski številki III sledita črki IL. Egger je črki IL razumel kot okrajšavo za besedo »ilirski« in sicer kot oznako ilirske vojaške enote. Enako razumemo črki IL tudi pri predlaganem novem tolmačenju napisa.

Z upoštevanjem navedenih ugotovitev dobimo napis MARIJA ŠTITEIVA III IL.

Napis se v današnji slovenščini torej glasi: MARIJA, ŠČITIVA III. IL(irsko).

Napis ima logično vsebino, saj so priprošnje za zaščito pred nevarnostmi, kot tudi označevanje vojaške enote pogosta tema napisov na razni vojaški opremi.

Izjemna zanimivost napisa je, da je besedilo pisano v dvojini in torej ne gre le za pasivno prošnjo za zaščito »III. ilirske«. Pisec se namreč tudi sam postavlja v aktivno vlogo zaščitnika, saj z napisom poziva, naj bi »skupaj z Marijo ščitila III. ilirsko«. Napis s takšno vsebino lahko prej kot navadnemu vojščaku pripišemo vojskovodji, svečeniku ali duhovniku. S tem bi pritrdili večini svetovnih raziskovalcev, ki tak status piscu napisa tudi dejansko pripisujejo.

KDAJ JE NASTAL NEGOVSKI NAPIS
Napis nekateri raziskovalci umeščajo v čas od leta 450 do 350 pred našim štetjem, nemški arheolog Paul Reinecke v čas rimske okupacije Alp od leta 12 do 15 našega štetja, R. Egger pa v čas ilirsko-panonske vstaje med leti 6 do 9 našega štetja. Ocene se torej med seboj razlikujejo skoraj za pol tisočletja. Če bi šlo za rimsko vojaško enoto, bi napis umestili v čas vladanja rimskega cesarja Trajana Decija, ki je vladal od leta 249 do 251 in je veljal za zaščitnika ilirske vojske. Za našo zgodovino pa bi bilo še pomembneje, če sploh ne bi šlo za rimsko, temveč za kakšno drugo vojaško enoto.

Kot najpomembnejši ugovor je doslej veljalo, da naj bi se ime Marije kot zaščitnice v tistem času še ne moglo pojavljati. Toda že gnostični Berlinski kodeks iz časa najzgodnejšega krščanstva, ki naj bi nastal pred letom 160 našega štetja, vključuje tudi pomembni Evangelij po Mariji. Torej se je Marija v tistem času že lahko pojavljala kot priprošnjica.

Pri raziskovanju čelad iz starejših obdobij je še mnogo nejasnosti. Največ odprtih vprašanj navaja zgodovinar Janez Švajncer v svoji knjigi Čelade. Gre za vprašanje, zakaj kljub domnevno obilni nastanitvi rimske vojske na naših tleh med najdbami ni skoraj nobenih rimskih čelad. Razen na tako imenovanem Trajanovem stebru v Rimu tudi ni nobenega drugega »dokaza« o videzu rimskih vojščakov. Vprašanja časovne umestitve pa so podobno nerešena tudi pri številnih drugih najdbah, kot na primer pri kipcu bronastega bojevnika iz Idrije pri Bači ali čeladi iz Novega mesta.

mag. Milan Štruc