Kapitalizem je objektivno nepravièen sistem, pa èe ga ljudje še tako obožujejo, hvalijo, zagovarjajo in malikujejo. Njihovo oboževanje ne zmanjša njegove nepraviènosti, tako kot ples dežja niti malo ne vpliva na fizikalne zakone, ki uravnavajo vremenske pojave oziroma podnebje.

Obstaja zanimiva dvojnost kapitalistiènega sistema, ki jo verjetno poznajo številni ljudje, a se zanjo v glavnem ne zmenijo.

Sistem namreè deluje tako, da maksimalno nadzira male ljudi, jim neprestano gleda pod prste, da ne bi sluèajno zavili na kriva pota sive ekonomije, natanèno jim izraèunava davke, ki jih morajo plaèati do roka in do zadnjega centa, nadvse skrbno preraèunava, koliko lahko zaslužijo, koliko bonusov smejo imeti in katere pravice so še sprejemljive. Na delovnih mestih jim šteje ure in minute, kajti èas je denar, zato jim plaèa samo tisti èas, ko dejansko delajo za kapitaliste.

Na drugi strani pripadniki elit delajo, kar hoèejo. Nihèe jih v resnici ne nadzoruje. Tudi èe bi jih hotel nadzorovati, jih ne bi mogel, ker so preprosto premoèni, imajo preveè denarja in preveè vpliva. Še veè. Celotni sistem deluje tako, da sproža tudi veèje in manjše vojne, ki lahko trajajo nekaj dni ali pa se vleèejo desetletja, za seboj pa vselej pustijo opustošenje.

Vselej so potekale vojne, toda v kapitalizmu imajo še posebno funkcijo, ki je za sistem celo preživetvenega znaèaja.

Prva svetovna vojna tako ni nastala po nakljuèju. Ko se otroci v osnovni šoli uèijo o njej, bi jim morali uèitelji povedati, da je bila to vojna za trge, za prevlado na svetovnih trgih, da je šlo za posledice spopadov imperialistiènih sil, ki hoèejo vladati temu planetu. Govorjenje o demokraciji, to bi morali dodati, je v tej perspektivi zgolj okrasek, enako pa velja tudi za besede, kot so praviènost, solidarnost, prijaznost, etika in podobno.

Pa tudi to še zdaleè ni vse. Prvi svetovni moriji kmalu sledi druga, v kateri umre najmanj 51 milijonov ljudi. Zakaj se zgodi še ena svetovna vojna? Ker ljudje sluèajno nimajo nobenega drugega dela? Ne, zgodi se, ker se merjenje sil še ni pomirilo, ker še ni dalo konènega rezultata.

Konèni rezultat ponudi oziroma omogoèi druga svetovna vojna. ZDA navsezadnje vendarle postanejo globalni mišiènjak, kapitalizem se radosti vzpona profitabilnosti, saj je velikanski del premoženja in kapitala preprosto unièen, in vse se lahko zaène znova, od zaèetka. Potem seveda vse raste.

Toda tudi druga svetovna vojna še ni zadnja. Daleè od tega, kajti kapitalizem nujno potrebuje vojne.

Vietnamska vojna neposredno stane približno bilijon dolarjev (tisoè milijard dolarjev torej), po vojni pa porabi vlada ZDA še približno petkrat veè denarja za veterane. V vojni umre približno sto tisoè vietnamskih otrok.

V iraški vojni, ki jo zaènejo Amerièani leta 2003, doslej evidentirajo vsaj sto tisoè civilnih žrtev, verjetno pa jih ne bistveno veè. Izraèunajo, da je do današnjega dne vojna stala veè kot dva bilijona dolarjev.

Triletno klanje v Siriji je po ocenah vzelo 140 000 življenj, nekaj milijonov državljanov Sirije pa je pobegnilo iz države.

Kot reèeno. Vlade natanèno gledajo, koliko dolarjev in evrov bodo dali navadni državljani za reševanje kapitalizma, kajti zategovanje pasu je, tako pravijo, nujno in neizogibon, obenem pa porabijo za unièevanje tako rekoè neskonène kolièine denarja.

Torej: mala mal'ca je porabiti tisoè milijard za vojno, ki razen opustošenja in trpljenja ne prinese nièesar, velikanski problem pa je povišati plaèe delavcem ali pokojnine za nekaj evrov. Še veèji problem je razmišljati o demokraciji na delovnih mestih, na katerih preživijo delavci veèji del svojih življenj, èeprav je obenem vtis, kot da so vsi politiki in strokovnjaki za pravièno življenje ljudi, za visoke moralne standarde, za etiko in vse drugo.

Norèujejo se iz jugoslovanskega sistema samoupravljanja in delavskih svetov, èeprav bi moralo biti vsakemu èloveku, ki ima vsaj za naprstnik možganov, takoj jasno, da Srebrenica nima nobene zveze s poskusi samoupravljanja, in da delavski sveti zagotovo niso prispevali k bombardiranju Beograda.

Nobenega novega predloga nimajo, saj ga niti ne morejo imeti: delavci bodo še naprej sužnji ali pa bodo konèno vzeli zadeve v svoje roke.

Katera je torej najveèja težava teh, ki hoèejo voditi državo v lepše èase? Njihova najveèja težava je, da niso dojeli, kaj pomeni refleksija in avtorefleksija, kar pomeni, da na primer ljudje, ki niso doživeli jugoslovanskega sistema, dobesedno ne morejo razumeti, kaj se je takrat zares dogajalo. Preprosto jim manjka osebna izkušnja.

Osebne izkušnje ne pomenijo, da je èlovek nujno zaslepljen z njimi in da ne more objektivno analizirati realnosti; res je ravno nasprotno. Prav èlovekova zmožnost za refleksijo in avtorefleksijo omogoèa objektivno razumevanje sveta in novo razmišljanje o njem.

Brez refleksije in avtorefleksije sploh ne bi bilo nobenega razumevanja sveta. Najprej torej potrebujemo izkušnje, ki jih nato reflektiramo in šele tako pridemo do objektivnega vpogleda v svet. Brez izkušenj in razmišljanja o njih ni objektivnega sveta.

To je obenem tudi velika lekcija psihoanalize ljudem, ki hoèejo razumevati svet, v katerem živijo, in lastno eksistenco. Šele psihoanaliza je pokazala, da se ljudem zadeve, ki jih odrivajo od sebe, jih potlaèujejo in se jih hoèejo znebiti, ker so zanje neprijetne, vedno znova vrnejo. Nikakor torej ne drži, da je objektivni svet tam zunaj, ljudje pa ga bolj ali manj natanèno spoznavajo. Daleè od tega. Objektivni svet je vselej šele uèinek cele vrste simbolnih operacij, ki jim je podrejen vsak èlovek. Ali drugaèe reèeno: temeljni obrambni mehanizem pred samo objektivno realnostjo je natanko potlaèitev.

Daleè najtežja naloga, pred katero se lahko znajde èlovek, je pozabljanje. Kako nekaj neprijetnega pozabiti, kaj narediti, da se ne bo vedno znova vrnilo? Torej dobesedno ne gre za to, da hoèemo vse videti in vse vedeti, da bi doumeli naravo objektivne realnosti. Neèesa vedno znova ne želimo vedeti, videti, o neèem se vedno znova prav ne želimo pogovarjati in se obnašamo, kot bi hoteli ohraniti ontološko necelost same objektivne realnosti.

Tole pismo zato zakljuèujem z osnovnim, temeljnim zaèetnim vprašanjem, ki si ga je treba zastaviti vsakiè, saj objektivno stoji na vsakem možnem zaèetku spoznavanja sveta.

Kako se je èlovek, ki hoèe spoznavati svet, sploh znašel na kraju, od koder ga je mogoèe spoznavati?

Dušan Rutar
Vir: http://za-misli.si