NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 18-nov
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Japonska

  • torek 19-nov
  • Knjiga spregovori: Potopljeni svet

  • sreda 20-nov
  • Okusi Radol'ce

  • četrtek 21-nov
  • Okusi Radol'ce

  • petek 22-nov
  • Živa glasba in ples v restavraciji Via Bona

  • sobota 23-nov
  • Z avtobusom v Zagreb na rojtni dan našega Braca

  • nedelja 24-nov
  • Seminar Silva metode, tehnike kontrole in razvoja uma

  • ponedeljek 25-nov
  • Ddr. Igor Grdina: Od presenečenj ob koncu tedna

  • torek 26-nov
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • sreda 27-nov
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • četrtek 28-nov
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • petek 29-nov
  • Živa glasba in ples v restavraciji Via Bona

  • sobota 30-nov
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto

  • nedelja 01-dec
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • ponedeljek 02-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • torek 03-dec
  • Ta veseli dan kulture
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • sreda 04-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 05-dec
  • Antično gledališče: teater v Tespijah

  • petek 06-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 07-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • nedelja 08-dec
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 09-dec
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Gringo trip

  • torek 10-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sreda 11-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 12-dec
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 13-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • sobota 14-dec
  • Vitez, zmaj in praznični direndaj

  • nedelja 15-dec
  • Otvoritev božičnih jaslic v Štanjelu

  • ponedeljek 16-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Še eno pismo mlademu uporniku   
    sreda, 25. junij 2014 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Kapitalizem je objektivno nepravičen sistem, pa če ga ljudje še tako obožujejo, hvalijo, zagovarjajo in malikujejo. Njihovo oboževanje ne zmanjša njegove nepravičnosti, tako kot ples dežja niti malo ne vpliva na fizikalne zakone, ki uravnavajo vremenske pojave oziroma podnebje.

    Obstaja zanimiva dvojnost kapitalističnega sistema, ki jo verjetno poznajo številni ljudje, a se zanjo v glavnem ne zmenijo.

    Sistem namreč deluje tako, da maksimalno nadzira male ljudi, jim neprestano gleda pod prste, da ne bi slučajno zavili na kriva pota sive ekonomije, natančno jim izračunava davke, ki jih morajo plačati do roka in do zadnjega centa, nadvse skrbno preračunava, koliko lahko zaslužijo, koliko bonusov smejo imeti in katere pravice so še sprejemljive. Na delovnih mestih jim šteje ure in minute, kajti čas je denar, zato jim plača samo tisti čas, ko dejansko delajo za kapitaliste.

    Na drugi strani pripadniki elit delajo, kar hočejo. Nihče jih v resnici ne nadzoruje. Tudi če bi jih hotel nadzorovati, jih ne bi mogel, ker so preprosto premočni, imajo preveč denarja in preveč vpliva. Še več. Celotni sistem deluje tako, da sproža tudi večje in manjše vojne, ki lahko trajajo nekaj dni ali pa se vlečejo desetletja, za seboj pa vselej pustijo opustošenje.

    Vselej so potekale vojne, toda v kapitalizmu imajo še posebno funkcijo, ki je za sistem celo preživetvenega značaja.

    Prva svetovna vojna tako ni nastala po naključju. Ko se otroci v osnovni šoli učijo o njej, bi jim morali učitelji povedati, da je bila to vojna za trge, za prevlado na svetovnih trgih, da je šlo za posledice spopadov imperialističnih sil, ki hočejo vladati temu planetu. Govorjenje o demokraciji, to bi morali dodati, je v tej perspektivi zgolj okrasek, enako pa velja tudi za besede, kot so pravičnost, solidarnost, prijaznost, etika in podobno.

    Pa tudi to še zdaleč ni vse. Prvi svetovni moriji kmalu sledi druga, v kateri umre najmanj 51 milijonov ljudi. Zakaj se zgodi še ena svetovna vojna? Ker ljudje slučajno nimajo nobenega drugega dela? Ne, zgodi se, ker se merjenje sil še ni pomirilo, ker še ni dalo končnega rezultata.

    Končni rezultat ponudi oziroma omogoči druga svetovna vojna. ZDA navsezadnje vendarle postanejo globalni mišičnjak, kapitalizem se radosti vzpona profitabilnosti, saj je velikanski del premoženja in kapitala preprosto uničen, in vse se lahko začne znova, od začetka. Potem seveda vse raste.

    Toda tudi druga svetovna vojna še ni zadnja. Daleč od tega, kajti kapitalizem nujno potrebuje vojne.

    Vietnamska vojna neposredno stane približno bilijon dolarjev (tisoč milijard dolarjev torej), po vojni pa porabi vlada ZDA še približno petkrat več denarja za veterane. V vojni umre približno sto tisoč vietnamskih otrok.

    V iraški vojni, ki jo začnejo Američani leta 2003, doslej evidentirajo vsaj sto tisoč civilnih žrtev, verjetno pa jih ne bistveno več. Izračunajo, da je do današnjega dne vojna stala več kot dva bilijona dolarjev.

    Triletno klanje v Siriji je po ocenah vzelo 140 000 življenj, nekaj milijonov državljanov Sirije pa je pobegnilo iz države.

    Kot rečeno. Vlade natančno gledajo, koliko dolarjev in evrov bodo dali navadni državljani za reševanje kapitalizma, kajti zategovanje pasu je, tako pravijo, nujno in neizogibon, obenem pa porabijo za uničevanje tako rekoč neskončne količine denarja.

    Torej: mala mal'ca je porabiti tisoč milijard za vojno, ki razen opustošenja in trpljenja ne prinese ničesar, velikanski problem pa je povišati plače delavcem ali pokojnine za nekaj evrov. Še večji problem je razmišljati o demokraciji na delovnih mestih, na katerih preživijo delavci večji del svojih življenj, čeprav je obenem vtis, kot da so vsi politiki in strokovnjaki za pravično življenje ljudi, za visoke moralne standarde, za etiko in vse drugo.

    Norčujejo se iz jugoslovanskega sistema samoupravljanja in delavskih svetov, čeprav bi moralo biti vsakemu človeku, ki ima vsaj za naprstnik možganov, takoj jasno, da Srebrenica nima nobene zveze s poskusi samoupravljanja, in da delavski sveti zagotovo niso prispevali k bombardiranju Beograda.

    Nobenega novega predloga nimajo, saj ga niti ne morejo imeti: delavci bodo še naprej sužnji ali pa bodo končno vzeli zadeve v svoje roke.

    Katera je torej največja težava teh, ki hočejo voditi državo v lepše čase? Njihova največja težava je, da niso dojeli, kaj pomeni refleksija in avtorefleksija, kar pomeni, da na primer ljudje, ki niso doživeli jugoslovanskega sistema, dobesedno ne morejo razumeti, kaj se je takrat zares dogajalo. Preprosto jim manjka osebna izkušnja.

    Osebne izkušnje ne pomenijo, da je človek nujno zaslepljen z njimi in da ne more objektivno analizirati realnosti; res je ravno nasprotno. Prav človekova zmožnost za refleksijo in avtorefleksijo omogoča objektivno razumevanje sveta in novo razmišljanje o njem.

    Brez refleksije in avtorefleksije sploh ne bi bilo nobenega razumevanja sveta. Najprej torej potrebujemo izkušnje, ki jih nato reflektiramo in šele tako pridemo do objektivnega vpogleda v svet. Brez izkušenj in razmišljanja o njih ni objektivnega sveta.

    To je obenem tudi velika lekcija psihoanalize ljudem, ki hočejo razumevati svet, v katerem živijo, in lastno eksistenco. Šele psihoanaliza je pokazala, da se ljudem zadeve, ki jih odrivajo od sebe, jih potlačujejo in se jih hočejo znebiti, ker so zanje neprijetne, vedno znova vrnejo. Nikakor torej ne drži, da je objektivni svet tam zunaj, ljudje pa ga bolj ali manj natančno spoznavajo. Daleč od tega. Objektivni svet je vselej šele učinek cele vrste simbolnih operacij, ki jim je podrejen vsak človek. Ali drugače rečeno: temeljni obrambni mehanizem pred samo objektivno realnostjo je natanko potlačitev.

    Daleč najtežja naloga, pred katero se lahko znajde človek, je pozabljanje. Kako nekaj neprijetnega pozabiti, kaj narediti, da se ne bo vedno znova vrnilo? Torej dobesedno ne gre za to, da hočemo vse videti in vse vedeti, da bi doumeli naravo objektivne realnosti. Nečesa vedno znova ne želimo vedeti, videti, o nečem se vedno znova prav ne želimo pogovarjati in se obnašamo, kot bi hoteli ohraniti ontološko necelost same objektivne realnosti.

    Tole pismo zato zaključujem z osnovnim, temeljnim začetnim vprašanjem, ki si ga je treba zastaviti vsakič, saj objektivno stoji na vsakem možnem začetku spoznavanja sveta.

    Kako se je človek, ki hoče spoznavati svet, sploh znašel na kraju, od koder ga je mogoče spoznavati?

    Dušan Rutar
    Vir: http://za-misli.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://za-misli.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Kapitalizem-Upornik-Mali-Clovek-Realnost

    No trackback comments for this entry.
    Še eno pismo mlademu uporniku | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,31 seconds