Na obalah Kanade zopet poteka pokol tjulnjev. Okoli 300.000 živih bitij, v glavnem živalskih otrok, bo v tej moriji izgubilo življenje. S pobijanjem nič krivih živali nekateri dosegajo peklenski dobiček, dobiček, ki temelji na krvi. Na obalah Kanade, in mogoče še kje drugje, tečejo potoki krvi nedolžnih živalskih otrok. Kot da bi bila apokalipsa.

Lov na tjulnje je okruten. Začne se v času, ko se skotijo mladiči. Namesto da bi živalski otroci dočakali svoje matere, dočakajo kruto smrt. Ljudje, ki jih očitno vodi morilska strast, z udarcem na zatilje s topo stranjo neke vrste sekire ubijejo mlade tjulnje.

Lobanjska kost naj bi pri tem udarcu počila takoj, vendar morajo pogosto udariti večkrat, da nedolžna žival umre. Rez skozi krvne žile prednjih okončin mora skrbeti za to, da žival izkrvavi in se dejansko ne zaveda več. Pogosto pa to opustijo, da ne bi zamazali kožuha.

Mnogokrat se dogaja se, da žival ni mrtva, ko jo oderejo. Ustreliti tjulnje pa tudi ni manj okrutno. Strelci pogosto potrebujejo več nabojev, da ubijejo žival. Obstreljeni tjulnji lahko pobegnejo. Potopijo se in mnogi bedno utonejo. Morija nedolžnih živih bitij se opravičuje tudi s tem, da naj bi bilo preveč tjulnjev oz. da je prevelika populacija tjulnjev kriva za zmanjšanje števila nekaterih vrst rib v morju.

Seveda je to samo izgovor, kajti za zmanjšanje populacije rib je lahko odgovoren samo človek, ki ropa svetovna morja. Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, pravi zlato pravilo. Kdo si želi biti na mestu tjulnjevega mladiča, ki ga udarijo po glavi in mu oderejo kožo, ko še živi. Ali pa, da ga obstrelijo in potem v velikem trpljenju umre pod ledom.

Ali bi bil to kdo iz kanadske vlade oz. pristojnega ministrstva, ki vsako leto dovoljuje strašen pomor nedolžnih živih bitij. Znanstveniki sedaj tudi za živali ugotavljajo, da imajo svojo osebnost, da občutijo veselje in žalost, trpijo, se veselijo živeti, vse tako kot človek. Seveda to velja tudi za tjulnje.

Nobenega razumnega razloga ni, da bi moralo eno samo bitje doživljati tako neizrekljivo trpljenje kot ga doživljajo sto tisoči tjulnjev. Enega samega sprejemljivega argumenta ni, ki bi lahko opravičeval barbarsko obnašanje človeka do teh bitij. Dobro bi se bilo zavedati, da ne živimo več v srednjem veku, temveč v 21. stoletju, v času, ki naj bi ga krasila etika spoštovanja vseh živih bitij, torej tudi živali. Očitno pa je, da so mnogi deli sveta daleč od te etike.

Znano je, da je vse povezano med seboj. Zato je tudi položaj ljudi odvisen od položaja živali. Bolje, ko bo šlo živalim, bolje lahko gre tudi človeku. Samo spomnimo se, da je živinoreja največja grožnja okolju in eden največjih uničevalcev klime (poročilo FAO). Zaradi zastrupljenega okolja je zastrupljen tudi človek, zaradi klimatskih sprememb je ogrožen obstoj mnogih področij zemlje in nenazadnje tudi človeka – pri obeh pojavih pa ima živinoreja bistveno vlogo.

Če bi bili vsi ljudje vegetarijanci, bi lahko nadzorovali klimatske spremembe, je zapisal angleški fizik Alan Calverd. Zato tudi pokol tjulnjev ne bo ostal brez posledic za ljudi. Kar seješ, to žanješ. Znano je, da se živalska vrsta pred iztrebljenjem, ki ji preti zaradi lova, brani tudi s povečanim številom rojstev mladičev.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice:
Stanko Valpatič, predsednik
Vlado Began, varuh pravic živali pri društvu