Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Lepo oblikovane kamnite smrdeče krogle so nastale pred desetinami milijonov let
Naša bralka in tudi sodelavka Marija Plazar nam je v uredništvo prinesla nenavadne kamnite, izvotljene krogle, iz katerih je, če so bile razpolovljene, zasmrdelo po žveplu. »Hudičevi balinčki«, kot smo jih za šalo poimenovali v uredništvu, so se lani prikotalili na svetlo z dolenjskega hriba, ko so po njem odrivali zemljo za novo pot.

Za razlago o kamnih, kakršnih nismo videli še nikoli, smo zaprosili uglednega slovenskega geologa dr. Dragotina Ocepka, univ. dipl. inž. geologije iz firme Geoeng&Co. Kako je odkrival poreklo nenavadnih misterijskih okroglih votlih kamnov, je pripovedoval Andreji Paljevec. Mi pa smo jih na ogled postavili v nekatere slovenske knjigarne.

Kako ste za te nenavadne in misteriozne kamne sploh slišali?
Spoštovani prijatelj gospod Peter Amalietti me je obvestil, da so se nekje na Dolenjskem, kjer so delali novo gozdno cesto, izpod brežine zvalili nekakšni zelo nenavadni kamni, in me je zaprosil za moje strokovno mnenje. Najprej sva skupaj obiskala uredništvo revije Misteriji, kjer nama je gospod urednik Jože Vetrovec pokazal celo kopico takšnih kamnov različnih velikosti, okrogle oblike in premera od najmanj pet pa vse do trideset, nekateri celo morda tudi do štirideset centimetrov. Takoj ko sem jih zagledal, sem se najprej vprašal, od kod bi se lahko kar tako zvalili z brežine? Rekel sem, da si moram najprej ogledati lokacijo, na kateri so se ti kamni pojavili.

Pogled na tako pravilno oblikovane kamne me je najprej spomnil na mladost, ko sem pred dvaintridesetimi leti v Makedoniji sodeloval na absolventski ekskurziji geologov montanistike takratne Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Tam so nam na neki lokaciji pokazali kamnite krogle, imenovane vulkanske bombe, ki so bile vulkanskega izvora. Po izbruhu ognjenika se drobci lave ob rotaciji med vračanjem skozi zrak nazaj ter na koncu tudi pri kotaljenju po pobočju navzdol in dokončnem strjevanju oblikujejo v kamnite bolj ali manj pravilne sferične oblike.

Naslednja možnost, ki se mi je utrnila ob pogledu na res skoraj povsem pravilne kamnite krogle, je bilo vprašanje, kaj pa, če so to izdelki človeških rok? Zazdelo se mi je tudi, da sem takšne kamne nekje že videl, a le kje je to bilo? Prav gotovo so jih uporabljali ljudje pred davnimi stoletji. V trdnjavi Les Beaux so namreč takšni kamni zelo podobne velikosti in barve razstavljeni ob velikem katapultu, ki so ga uporabljali za razbijanje trdnjavskih zidov. Tudi pri nas na Slovenskem je bilo veliko gradov. Morda pa so te kamne prinesli Turki. Tudi to bi bilo mogoče, saj so Turki prečkali tudi Makedonijo in druge dežele, kjer so bili vsaj nekoč ognjeniki in bi lahko takšne kamne zlahka našli.

Ko smo si jih na mizi v uredništvu ogledali, sem se zaradi pravilnosti njihove oblike, še toliko bolj pa zaradi pravilnih koncentričnih krogov, ki so se izrisali na nekaterih kamnih, nagibal k temu, da jih razglasim za delo človeških rok. Pri podrobnejšem opazovanju pa sem videl, da je struktura sestavljena iz nekakšnih kristalov. Morda je to kremen? Sveti se prav tako, kot da bi resnično bil, čeprav ga včasih brez povečave in drugih preiskav lahko zamenjamo tudi z drugimi podobnimi kristali.

Kako ste nadaljevali svojo raziskavo?
Spoštovanega urednika sem zaprosil, naj mi čim prej sporoči natančno lokacijo najdbe, da si jo bom ogledal najprej na atlasu Google Zemlja, nato pa še na licu mesta. Še prej pa sem sklenil obiskati svojega očeta, upokojenega univerzitetnega profesorja rudarstva, in ga povprašati, če kaj ve o kakšnih rudiščih in podobnih pojavih v tistem območju. Prav o tem je namreč pisal za Enciklopedijo Slovenije.

Spoštovani urednik mi je sporočil lokacijo: hrib Laze pri Boštanju v predelu Kremenice. Zanimiva lokacija, ki sem si jo takoj ogledal na Google Zemlji in videl, da je to pravzaprav na desnem bregu Save, hrib se dviguje nekaj deset do sto metrov nad Savo (nadmorske višine okrog 520 metrov) in tam je bolj opuščeno, tako da je v bližini le nekaj manjših zaselkov.

Takoj sem videl, da je blizu kraj Krmelj – nasproti, kjer je dolina reke Mirne – za katerega dobro vem, da je bil nekoč premogovnik. Nemudoma sem se oglasil pri očetu. Takoj je vzel v roke nekaj knjig in sva si jih ogledala. Stari zapiski izpred druge svetovne vojne razkrivajo, da je v okolici ne le premogovnik Krmelj, temveč tudi nekaj manjših rudnikov bakra in cinka. Baker se pojavlja skupaj s piritom, železovim kršcem, ki ga vsi poznamo tudi iz pregovora »Ni vse zlato, kar se sveti!«.

Kaj pa so vam povedali drugi viri?
Če prebrskamo vso razpoložljivo literaturo in pa tudi spletno enciklopedijo Wikipedija ter še nekaj nemških enciklopedij, za to območje izvemo, da so že v 13. stoletju v Sloveniji, a tudi na širšem območju Evrope, znani kamnarji. To so bili poklicni kamnoseki, ki so med drugim izdelovali tudi mlinske kamne, ali pa kamnite krogle za potrebe mletja rude. Vendar se tako trde kamne s kremenovimi kristali težko obdeluje. Na Geološkem zavodu Slovenije so se rezanja kamnov z diamantno žago takoj prestrašili, saj bi se drago rezilo verjetno uničilo.

Če upoštevamo poseljenost Slovencev tudi v drugih deželah, kot se dandanašnji nahajamo, smo vselej sloveli po izdelavi kvalitetnega železa in seveda orožij, tudi jeklenih mečev, za takšne izdelke pa smo imeli zelo primerno rudo, na primer opuščene Savske jame na Gorenjskem. Tudi na predelu okrog znanega premogovnika Krmelj so po geoloških podatkih (Osnovna geološka karta lista Novo Mesto s tolmačem), ki sem jih pregledal, nahajališča mangana. Če je ta primešan železu, so že v starih časih morda izdelovali močnejše legure od navadnega železa.

In zakaj so prvi najditelji teh okroglih kamnov poročali, da iz razpolovljenih ali razpadlih kamnov smrdi po žveplu?
Na uredništvu so mi pokazali nekaj že razpolovljenih kamnov in v njihovi sredini sem videl nekaj, kar je spominjalo na klasične kristalne konkrecije, in ko sem približal svoj nos, je res zadišalo po žveplu.

Od kod ta vonj?
Vonj po žveplu bi lahko nedvomno opredelili kot razpadli produkt železovega kršca v sredini teh kamnov, ki pri preperevanju razpada, pri kasnejši oksidaciji se lahko tvori žveplov dioksid. Pirit ali slovensko železov kršec se navadno pojavlja v bližini bakra ali skupaj z njim. Bakrova ruda ni nikoli čista, temveč jo sestavlja več primesi, glavna pa je prav zagotovo železov sulfid.

Če ta prepereva, kot so tudi ti kamni ponekod močno prepereli, razpada in morda ob stiku s kislo deževnico prihaja do reakcije in to takšne, da bi se lahko generiral vonj po žveplu. V sredini konkrecije lahko opazimo droben rumenkast prah, ki bi lahko bil zelo močno preperel in razpadel pirit, kar bi pojasnilo izvor vonja po žveplu. Okrog njega se je očitno med nastankom teh kamnov koncentrično kristalil kremen ter druge primesi.

Torej ste že pri teh uvodnih preiskavah ugotovili, da so misteriozne kamnite krogle naravnega izvora?
Ja, res je. Vendar pa je zanimivo, če si natančno pogledamo tudi druge podatke o rudiščih in predelavi rude v zlitine ter druge izdelke, da najdemo tudi podatke o kamnarjih, ki so bili znani že v 13. stoletju. Okrogle kamne so uporabljali v mlinih bodisi za izdelovanje in drobljenje rud, bodisi za orožje, municijo za katapulte.

S pomočjo mletja rude v finejše delce, ki so jih potem laže topili v železo oziroma jeklo, in če je bilo to obogateno še z manganom, je bilo nedvomno trše kot navadno železo. Prav primerno za izdelovanje mečev. Takšne in podobne kamne so izkopali tudi arheologi. V neolitiku so bili ljudem vir nepogrešljivega orodja in orožja.
Po neki starodavni legendi so sloviti meč kralja Arturja izdelali prav pri nas …

Če pogledamo kamne, ki so bili najdeni že razpolovljeni nekako po inherentnih razpokah, opazimo, kot da bi v sredini bila kvadratna ali pravokotna luknja, kar pomeni, da bi lahko takšne kamne nataknili na dolge lesene drogove, prav takšne so nekoč uporabljali v mlinih. Na konce lesenih palic ali tramov so pričvrstili večje kamne, poganjalo pa jih je vreteno, njega pa voda. In takšni trdi kamni, ojačani s kremenom, so bili prav primerni za mletje rude. Morda pa smo Slovenci za mletje rude uporabljali prav ta postopek. Potem je moja preiskava prišla v tisto fazo, ko je postal nujen ogled na terenu.

Kako so lahko ti kamni kar padli pri izdelavi gozdne ceste?
Prva možnost, na katero sem tedaj pomislil, je, da so to odvrgli ljudje skupaj s kakšno jalovino, kot se to žal na veliko dogaja v Sloveniji, da ljudje tako radi kar vsevprek odmetavajo, česar ne potrebujejo. Morda pa je tam kakšno drugo nahajališče, ali pa je res tam v bližini kakšen rudnik ali stare drobilnice rude in podobno. Zimski čas ni najbolj primeren za obisk takšnih krajev in še kazalo je, da bo snežilo, zato sem nemudoma poklical prijazno gospo, ki je te kamne našla, ter se dogovoril za ogled.

Kaj vse ste odkrili pri tem ogledu?
Ko smo se pripeljali na hrib Laze v predelu Kremenice, smo videli, da je najdišče tik pod vrhom pobočja. To je z ene strani lahko dostopno po asfaltni cesti, ob kateri smo pustili avto. Prečkali smo nizko sedlo in odšli na drugo stran pobočja, kjer je nova gozdna cesta, malo naprej od nekega ranča za ponije. Ko smo prišli s prijazno gospo Metko do nove gozdne ceste, sem takoj ugotovil in potrdil po predhodnem pregledu osnovne geološke karte, list Novo mesto, da tukaj leži apnenec. Ta apnenec naj bi bil zgornjekrednega izvora, torej nastal pred približno 75 do 95 milijonov leti.

Sprehod po že narejeni gozdni cesti je takoj pokazal, da nekaj okroglih kamnov še vedno leži ob vznožju izkopa za cesto. Na vkopni strani ceste pa je videti apnence, ki vpadajo okrog dvajset do petindvajset stopinj niz pobočje. Ta apnenec je svetlo siv, zakrasel, poln nateznih razpok, kar pomaga k temu, da se plasti, ko jih odkoplješ in odrineš (rovokopač), po razpokah najprej odlomijo, nato pa zlahka zapeljejo po pobočju navzdol.

Pri nadaljevanju sprehoda po novi gozdni cesti sem opazil tudi, da debelina preperinskega pokrova nikjer ne presega enega metra, v povprečju pa je debela okrog pol metra, le nekaj centimetrov humusa in nekaj rjave glinaste preperine z malo drobci apnenčastega grušča, takoj pod njim pa so že razgaljene plasti svetlo sivega zakraselega apnenca.

Kako vemo, da je apnenec zakrasel?
To nam povedo značilni kraški pojavi: žlebiči in kaverne ter lepo zglajene in zaobljene razpoke, po katerih se vidi, da je voda zlahka pronicala skozenj. Nato pa sem pri večji skali ves presenečen zagledal krogle, vraščene v samo skalo! Tedaj sem se spomnil na geološko karto lista Novo mesto, kjer je točno opredeljeno, da zgornjo kredo sestavljajo ploščati, lapornati apnenci s polami roženca. Prav to serijo klastitov smo pri inženirsko geoloških preiskavah v letih 1985 in 1986, ki sem jih vodil (takratni Geološki zavod Ljubljana, danes GeoZS) za potrebe hidroelektrarne Blanca, tudi prevrtali in to v več desetmetrskih globinah.

Na pole rožencev med klastiti sem naletel tudi v globokih vrtinah za HE Doblar in nazadnje pri izvedbi sanacije plazu Smoleva v občini Železniki, kjer sem kot odgovorni vodja projekta izvedbe sanacije z dvema pilotnima stenama in globokim drenažnim vodnjakom pri pregledu izvrtanin (tehnologija z uporabo neskončne spirale) vpetja pilotov in tudi geotehničnih sider sproti ugotavljal tudi prisotnost trdih rožencev v obliki majhnih gomoljev. Spremembe trdote pri vrtanju navadno vrtalcem povzročajo hude težave in lahko tudi uničenje vrtalnih kron.

Na tej lokaciji pa se roženci pojavljajo v svetlo sivem, zakraselem apnencu. Tega prej še nisem videl. Vselej sem jih videl kot tenke pole ali pa kot gomolje rožencev, to pa so roženci bolj kroglaste kot gomoljaste oblike, v sredini okroglih lukenj, prav pripravnih v zakraselem apnencu, kot bi se tam naselili.

Kako pa roženci nastanejo?
Roženci se izločajo iz kremenice. Lahko bi bil celo kalcedon. Vse to bo treba še podrobneje dodatno preiskati. Največje presenečenje pa je bilo moje spoznanje, da so krogle roženca pravzaprav avtohtone, nastale v zakraselem apnencu, kar prav zagotovo pomeni, da je najprej nastal apnenec, ki ga je kasneje tektonika dovolj zdelala (nazadnje v pleistocenu), potem je moral zakraseti in ko se je kremenica, voda bogata z raztopino kremena, pretakala po žlebičih in skozi razpoke, se je v okroglih prostorih izločala kot okrogle roženčeve krogle.

Pa vendar imajo nekatere od teh krogel še votlo sredino kot konkrecije. Zagotovo so se v tem primeru krogle izločale ne samo kot gomolji, temveč velike krogle roženca koncentrično okrog kristalov pirita, da njihove sredice zaudarjajo po žveplu. Te kamnite krogle so torej zelo trdi kamni (roženec), nekatere so zrasle okrog kristalov pirita, kot tudi drugih primesi kot konkrecije, te pa zrastejo v zakraselem apnencu.

Pri tej razlagi je zanimivo tudi samo ime predela hriba Laze – Kremenice, ki kaže, da so domačini od nekdaj vedeli za ta nahajališča?
Hrib Laze se sicer nahaja v občini Sevnica na nadmorski višini 519 metrov. Po definiciji so tod najdeni roženci sestavljeni iz kremenice in predstavljajo drobnozrnati amorfni različek kremena. V rožencih je kremenica biogenega izvora. Izvira pravzaprav iz nakopičenja skeletov mreževcev – radiolarnih diatomej.

Po navadi so roženci v apnenih in rudnih žilah ledvičaste, gomoljaste ali plastnate oblike. Kamenino roženec večinoma sestavljajo minerali opal, kalcedon in drobnozrnat kremen. Lahko so zeleni, rjavi ali črni. V davnini so roženec uporabljali za izdelovanje orodij in orožij, saj je to ena najtrših snovi sploh. Če pa v njem prevladuje kalcedon, je mogoče, da se izloča v grozdnatih, kroglastih, ledvičastih in podobnih oblikah. Po navadi je modre ali sive barve. Geneza roženca pa je predvsem dotok sveže, nečiste kremenice v globokem morju.

Torej lahko sklepamo, da je bilo tam nekoč zelo globoko morje?
Ja, mineralna sestava roženca je kripto- do mikrokristalni kremen in kalcedon, v manjši meri kalcit, dolomit, limonit, albit in sljuda.

Kaj se je vse dogajalo na tem območju v geološki zgodovini?
Zgodnje kredne plasti naj bi nastale 75 do 95 milijonov let nazaj, marsikaj pa se je tukaj dogajalo tudi v različnih tektonskih fazah. Za bogato tektoniko je tu verjetno najbližji in najpomembnejši t. i. škocjanski prelom, ki loči nagubano mokronoško območje od grude Krškega hribovja, na severu pa se stika z litijsko antiklinalo, ponekod še prekrito s šentjanškim narivom, ki pa je bil večinoma erodiran.

V porečju reke Mirne pa je značilna krmeljska kadunja. In na tektoniko ter bližino prelomov bi lahko sklepali iz široke razpoklinske cone v pregledanih apnenih plasteh, morda pa tudi po genezi roženca; če bi bil pretežno sestavljen iz kalcedona, bi se moral kristaliti iz hidrotermalne raztopine, bogate s kremenico. Hidrotermalne raztopine pa se lahko pojavljajo tudi v bližini aktivnih prelomov.
Na tem območju se je v davni geološki zgodovini dogajalo marsikaj.

Prelomi, ki potekajo iz severozahoda proti jugovzhodu, so nakazovali dvigovanje grud v mlajšem pliocenu, delno tudi v pleistocenu. Sam apnenec, v katerem se je kristalil bodisi kalcedon bodisi čisti kremen, je pa značilen v obdobju, ko so se pojavili novi tipi žuželk in je prišlo do razcveta kritosemenk. Pojavili so se tudi številčnejši tipi sodobnih rib kostnic, kot pomembni fosili pa so bili tedaj razširjeni amoniti, velemiti in rudisti. Zelo značilen je bil tudi pojav novih terizinozavrov. Profesor Mario Pleničar, ki me je leta 1977 učil splošno geologijo, je v reviji Geologija objavil zanimiv članek, v katerem je opozoril na nekatere nepojasnjene probleme zgornje krede in njene neraziskanosti v Sloveniji.

Torej so te kamnite krogle nastale po naravni poti, a so zaradi svoje pravilne oblikovanosti ter vraščenosti v apnenec velika mineralna redkost, kakršne pri nas doslej še nismo zasledili?
Tako je, to so čisto naravne roženčeve krogle, zrasle v zakraselem zgornjekrednem apnencu. Preiskati bo še treba podrobno mineralno sestavo in spremljajoče fosile v apnencu, saj se že s prostim očesom lepo vidijo vraščene lupinice školjk.

Čisto osamljen pojav pa takšne krogle v Sloveniji niso, saj sem od svojega spoštovanega kolega dr. Bogdana Jurkovška (avtor geološke karte severnega dela Tržaško-Komenske planote s tolmačem, GeoZS, 2010) izvedel, da so kmetje tudi pri oranju njiv na Krasu ponekod našli nenavadno velike kamne, vsaj večje gomolje rožencev. Prav gotovo pa so pri teh iz pobočja Kremenice posebnost vraščene konkrecije. To odkritje me je zelo razveselilo, zagotovo bo v prihodnosti kraj še predmet podrobnejših geoloških raziskav.

Andreja Paljevec

SKRIVNOST STANJA NEVIDNE VSEBINE KROGELNE GMOTE, PODOBNE KAMNU
Za mnenje o poreklu nenavadne krogle smo zaprosili tudi Lada Mihaela Florjančiča, ki se ukvarja z duhovnim svetom in svetom prasnovi. Je strojni inženir, ki zdravi ljudi v Sv. Antonu pri Kopru in zase pravi, da ni zdravilec, marveč duhovni priprošnjik. Že od malega, pravi, komunicira z vesoljem, angeli in bogom. Svoj pogled na svet je zapisal v knjigi Duhovni svet in peta dimenzija. O krogli, ki smo mu jo pokazali, pa je zapisal:

Okrogla gmota ni sestavni del Zemlje! Prišla naj bi iz Vesoljskega sistema, oddaljenega od Zemlje 900.000 svetlobnih let. Krogla je stara 900 milijard let in je na Zemljo prišla pred enim milijonom let.

Vidna gostota krogelne gmote znaša: VG = 9 × 10900 (človeško telo ima gostoto VG = 9 × 10100. Ko je prišla ta gmota v obliki krogle na Zemljo, je v premeru merila komaj dva milimetra. Od takrat je njen premer narastel za več kot stokrat. To si lahko predstavljamo z rastjo školjk morski datelj v obmorskem pasu skal, katerih življenjska doba traja 80 let.

LASTNOST GMOTE – KROGLE
Krogla ni prilagojena za bivanje na Zemlji, saj spada v področje vesoljskega sistema, ki ne sodi na Zemljo. Pripada sistemu Vesolja s kodo: VS = devetsto tisoč × devetsto milijonov × devetsto milijard; njeno stanje pripada stanju vesoljskih robotov. Z nevidnimi roboti sem se že v preteklosti mnogo ukvarjal, saj je bilo mnogo primerov, ko so bili ljudje zasedeni (pljuča, možgani, organi ali celo bitje v peti dimenziji) z »roboti«.

Ta majhna nevidna bitja z nevidno gostoto NG = 7 in velikostjo 0,2 milimetra so v človeku prevzela vodstvo nad umom. Osebe, ki so prišle po pomoč, so izjavile: »Imam občutek, da moje možgane vodi in z njimi upravlja nevidno bitje.« Ljudje enostavno niso bili več svobodni, njihove misli so bile misli teh »robotov«. Takšno vodeno »nevidno stanje« sem imenoval robotizirano stanje, povzročitelje takega stanja pa robote.

Vesoljski roboti, ki bivajo v tem vesoljskem sistemu z omenjeno kodo, so zaradi nevidne gostote sedem za fizične oči nevidni. Beležim primer, ko so nevidni roboti zasedli človekova pljuča, bilo jih je več kot milijarda na kubični decimeter pljuč. Rentgenska slika pljuč te osebe je pokazala katastrofalno stanje, ki ga je medicina označila kot »zadnji stadij raka na pljučih«. Na terapiji pri meni v Svetem Antonu so bili ti roboti odstranjeni iz pljuč in pljuča so bila zopet čista. Očitno je velika množica sicer nevidnih robotov na rentgenu postala vidna. Seveda je bila po ponovnem pregledu pljuč prvotna medicinska diagnoza te osebe ovržena!

SKRIVNOST KROGLE
Krogla še vedno izžareva nevidno stanje nevidne gostote nič celih in dvajset ničel in na koncu 1, ki deluje na okolico in ljudi z aktivno negativno škodljivo močjo, ki jo izrazim s P 0,20 = 1020 finosnovnih vatov. Ta krogla spada v področje vesoljskih robotov z znanimi značilnostmi, svoj čas pa tudi še danes pride kakšen človek, ki so ga zasedli roboti iz vesoljskega sistema z omenjeno kodo.
Če nekega stanja ne vidimo, pa četudi je mnogo, mnogokrat manjše od gostote vakuuma, še ne pomeni, da ga ni! Vsako stanje, tudi nevidno, nosi v sebi dogodek, ki nastane po določenem času dogajanja. Vsak dogodek pusti za seboj učinek, ki ga je možno izmeriti.

PRIMER DOGODEK – UČINEK
Moja žena Mojca je to gmoto v obliki krogle očitno predolgo in preveč poglobljeno radovedno opazovala. Posledica je bila, da jo je začela boleti glava, slabo ji je postalo in vrteti se ji je začelo. In sledilo je: »Lado, pomagaj!« Ko sem na klic na pomoč ženo Mojco pregledal in ji takoj pomagal, sem moral izprositi odstranitev ene milijarde nevidnih robotov na kubični centimeter celotnega bitja. Stanje tega učinka bi po mojem mnenju lahko zabeležil tudi rentgen, ali pa kak drug način merjenja učinka.

KROGLA JE ŠE AKTIVNA
Krogla lahko ostane aktivna še milijon let. Že prvi učinek na mojo ženo Mojco, ki je že vajena takih posegov v »spečega leva«, je pokazal, da stvari niso tako nedolžne, kot se zdi na prvi pogled! Ali se kroglo da ugasniti, da bi njeno nevidno stanje bilo enako vrednosti nič? Kako in kaj, bi kazalo razmisliti in sprejeti potrebno odločitev, če potreba to narekuje in upraviči.

Moramo se zavedati, da nas na Zemlji obkroža ogromno vrst nevidnega finosnovnega nasilja od različnih vrst visokointeligentnih povzročiteljev zla. Njihova inteligenca več kot za milijardokrat presega raven inteligence človeka na Zemlji! Teh stvari ne gre podcenjevati, saj gre vse to na račun našega zdravja in življenja, ki ga danes množično ogrožajo v človeka vstavljene kode samouničenja.

Te kode so nevidni zapis, ki ga visoke inteligence sil zla na primer vstavijo v finosnovno srce ali možgane. Ti nevidni zapisi kode samouničenja povzročijo, da po določenem času pride do odpovedi srca ali možganov, oziroma tistega dela ali organa, v katerega so vstavljene kode samouničenja. Samouničenje pomeni, da se organ ali del, v katerega je vstavljena koda samouničenja, sam samodejno uničuje do popolnega uničenja – odpovedi.

NAMEN PRIHODA VESOLJSKIH ROBOTOV NA ZEMLJI
Njihov namen ni točno in jasno opredeljen, je pa dejstvo, da njihovi vplivi in učinki škodijo človeku, njegovemu zdravju in dobremu počutju ter ovirajo normalno življenje človeka na Zemlji. Robotizirani človek ne dela in ne živi povsem s svojo glavo; človek je v nekem smislu bolj ali manj robotiziran, voden po stanju teh robotov, ki so ga zasedli. Njihov namen nakazuje zasedbo Zemlje in človeka, to pomeni zasesti človeka in ga robotizirati!

Robotiziran človek ne misli več s svojo glavo ter ne more živeti po zakonu izvirne resnice. Tak človek sledi stanju robotiziranega. Stanje robotov kot tudi mnogih drugih nevidnih stanj sil zla nadzoruje in ima pod stalno kontrolo najvišja inteligenca troedinosti. Človeštvo si je samo naprtilo mnogovrstno zlo in njihovo nasilje, ker je zlorabilo oba darova: dar svobodne odločitve in dar praljubezni. Ljudje na Zemlji se obnašamo kot nehvaležni gostje Zemlje. Neodgovorno ravnamo z Zemljo in življenjem na njej. Nismo v stanju priznati vrednot življenja bližnjega niti samega sebe.

Kjer ni praljubezni, ni življenja; kjer ni ljubezni, je strah; kjer je strah, je nasilje; kjer je nasilje, je bolezen in smrt, je tema, ker je luč življenja, luč praljubezni ugasnila.

Mihael Lado