V spletnem Delu sem prebrala kratko novičko, ki opozarja na lakoto v svetu. Mojo pozornost je pritegnila tale izjava kako sta Kitajska in Vietnam delno rešila problem lakote: "Delno uresničeni cilj sta dosegli s pomočjo izboljšanja infrastrukture in uporabe tehnologije, vključno s posevki gensko spremenjenih rastlin."

Izjava je podana brez kakršnekoli razlage kako natančno vplivajo tehnologija in gensko spremenjene rastline, kot da je samo po sebi umevno, da bo njihov vpliv pozitiven. In če pogledamo začetek članka, vidimo da gre za poročilo znanstvenikov z letnega srečanja Ameriškega združenja za razvoj znanosti (AAAS). Seveda bodo znanstveniki zagovarjali prednosti tehnologije in gensko manipuliranih organizmov.

Slika na drugi strani kovanca pa je takale (tole sem napisala tudi v komentarju na članek na strani spletnega Dela):

Govorimo o revnih državah. Tehnologija, ki jo uporabljajo, običajno prihaja iz razvitejših držav in je seveda dražja, kot si jo le-te dejansko zmorejo privoščiti. Zato se morajo zadolžiti (države ali posamezni kmetje), kar povzroči, da mora njihova proizvodnja postati zelo profitabilna, da bi lahko ustvarili preživetje zase ter poleg tega dovolj presežka za vračilo dolgov in plačilo obresti.

Z genetsko manipuliranimi rastlinami, ki bodo omogočile večjo proizvodnjo, to ne bi smel biti problem. Ampak genetsko spremenjena semena v resnici ne dajo toliko večjega pridelka, kot proizvajalci teh semen, ki so transnacionalne korporacije iz razvitih držav, obljubljajo. Taka semena so tudi nekajkrat dražja od tradicionalnih, poleg tega pa so rastline, ki zrastejo iz njih, pogosto sterilne, kar pomeni, da kmetje ne morejo pridelati lastnih semen ampak jih morajo kupiti vsako leto sproti (in tako spet zahodnim podjetjem omogočajo zaslužek).

Pridelek takih rastlin je mogoče malo večji kot tradicionalnih rastlin, pa še to ne vedno. Drugi problem s tehnologijo in genetsko spremenjenimi rastlinami pa je v tem, da zahtevajo monokulturno kmetijstvo. Po eni strani to pomeni, da izgine pridelava vseh ostalih pridelkov (recimo kmet pridela nekaj več riža kot ga je s tradicionalno sorto, ampak izgubi številne druge pridelke, ki v 'enačbi' niso bili upoštevani).

Še večji problem pa je v tem, da so monokulture dosti bolj občutljive in če rastline napade kakšna bolezen ali vreme tisto leto ni najbolj primerno, je uničen ali okrnjen celotni pridelek. V primeru pridelave več rastlin hkrati je ta rizik mnogo manjši. Vse skupaj pa vpliva tudi na rušenje ravnotežja v naravi.

Ta slika prihaja iz Indije, od ženske po imenu Vandana Shiva, ki se v Indiji bori za pravice ljudi, ki jih vedno bolj teptajo pravice korporacij in denarja. Indija predstavlja ogromen trg (1,2 milijardi prebivalcev) in zahodna podjetja tam vidijo dobro priložnost za zaslužek. Zato si prizadevajo na vsak način zagotoviti svoj tržni delež (mogoče ste slišali za ameriško podjetje, ki je patentiralo tradicionalno indijsko sorto riža ‘basmati’, več si lahko preberete na linku spodaj).

V Indiji številni kmetje, ki so se podali v industrijsko kmetijstvo v upanju na boljše življenje, ki pa se je izkazalo za začarani krog vedno večjega zadolževanja, v obupu delajo samomore - in to v državi, kjer je reinkarnacija tako rekoč dejstvo.

Članek: http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,396,119801

Povezave:
http://www.vshiva.net/
http://www.american.edu/TED/basmati.htm