Piše: Bern Jurečič

Prepričanje, da je astrologija vsaj nekaj neumnega, če že ne škodljiva, ni nič novega. Zato niti ne čudi izpad, kakršnega je koncem decembra na vodilni britanski televiziji BBC One imel znanstvenik, Dr. Brian Cox, ki jo je brez kakega znanega povoda napadel z vsemi topovi in kar nekaj nizkimi udarci, kakršni bi morali biti za znanstvenika nedostojni.

Skoraj istočasno se je na drugi strani Atlantika v neki drugi televizijski oddaji proti astrologiji postavil še en ugledni mož, dr. Neil deGrasse Tyson, raziskovalni znanstvenik astrofizik na univerzi Princeton in istočasno kurator astronomije v Hayden Planetarium Ameriškega muzeja narodne zgodovine.

Med drugim je v zelo gledanem talk šovu "odkril", da v zodiakalnem pasu ni dvanajst, ampak trinajst znamenj, kar jasno kaže, kako močno ja astrologija v zmoti. Posledica je bila predvidljiva – z vseh koncev in krajev so prišli osupli in tudi obupani klici, češ kaj pa zdaj, ali nisem več Strelec?!

To seveda ni prva taka kampanja, saj se podobna odkritja ponavljajo na vsakih nekaj let in smo bili čisto podobnemu scenariju priča leta 2003, ko je podobno veliko prahu dvignilo "odkritje" angleške znanstvenice Jacqueline Mitton, članice britanskega Kraljevskega astronomskega društva, češ da na nebu ni samo dvanajst, ampak trinajst znamenj! "Novica" se je razširila kot blisk. "Butasti astrologi, ki nimate pojma o nebesnih dejstvih, ali boste zdaj končno priznali, da blefirate?" tako nekako se je glasilo sporočilo.

Alarm bi bil odveč, če bi gospa vedela (ali hotela vedeti), da krog nebesnih znamenj ni sestavljen iz ozvezdij (kamor spada tudi njen "trinajsti" Kačenosec), ampak iz zodiakalnih znamenj, ki niso nič drugega kot časovno-prostorska razdelitev ekliptike (navidezna pot Sonca okrog Zemlje, ki jo Sonce opravi v letu dni) na dvanajst enakih delov. Tu torej ni pomembno samo, da jih je dvanajst, ampak tudi to, da so med seboj enako velika.

Astronomsko oziroma tropsko leto in z njim krog zodiakalnih znamenj se prične 20. ali 21. marca vsako leto, ko Sonce prekriža nebesni ekvator z juga proti severu. Tega dne sta dan in noč na vsej Zemlji enako dolga. Prične se znamenje Ovna in z njim pomlad. Ko Sonce približno 21. junija doseže maksimalno deklinacijo 23,5° severno od ekvatorja (tej točki pravimo poletni solsticij), je na severni polobli dan najdaljši, noč najkrajša; prične se znamenje Raka in z njim poletje. Ob jesenskem enakonočju (v zodiaku točka točno nasproti 0° Ovna; Sonce na ta dan spet prekriža nebesni ekvator, tokrat s severa proti jugu) se prične znamenje Tehtnice (jesen), ob zimskem solsticiju, ko je noč najdaljša, dan najkrajši, pa znamenje Kozoroga (zima). Meje vmesnih znamenj so določene z razdelitvijo vsake četrtine na tri enake dele.

Za razliko od znamenj so ozvezdja skupine zvezd različnih velikosti in oblik. Vse zvezde na nebu astronomi danes uvrščajo v 88 ozvezdij. V ozadju ekliptike, ki določa dvanajst horoskopskih znamenj, je (izmed skupaj 88) dvanajst ozvezdij, ki jim pravimo tudi "zodiakalna" ozvezdja: to so ozvezdje Ovna, ozvezdje Bika, ozvezdje Dvojčkov, ozvezdje Raka ... Znamenja, kot jih poznamo, so resda dobila ime po dvanajstih poglavitnih ozvezdjih, ki se nahajajo za ekliptiko, toda naš, astrološki zodiak, določa ekliptika, ne pa ozvezdja. Ozvezdja se z znamenji prekrivajo samo zelo približno. V prvih pomladnih dnevih je v ozadju Sonca tako na primer ozvezdje Rib, čeprav "štejemo" v tem času znamenje Ovna! Poleg tega se položaj ozvezdij v odnosu do znamenj spreminja, saj ekvinokcijska točka zaradi nekakšnega "tresenja" Zemlje drsi počasi nazaj po nebesnem svodu (tako imenovana "precesija ekvinokcijev"). Ekvinokcij se vsako leto zamakne za 50 sekund nebesne dolžine, kar v 72 letih znese 1°. Znamenja so se približno pokrivala z ozvezdji kakih 300 let pr.n.š. (torej v času, ko je Hiparh odkril precesijo (dandanes je že znano, da je bila znana tudi že prej …)), vendar zaradi precejšnjih razlik v pojmovanju, kje se konča eno ozvezdje in kje prične drugo, ter zaradi različnih velikosti posameznih ozvezdij, res samo približno. Ekvinokcijska točka je bila nekako zadnjih 2000 let v ozvezdju Rib - odtod mistična Doba Rib, ki ji zdaj sledi Doba Vodnarja.

Astrologi seveda vemo, da med zodiakalna ozvezdja (torej ozvezdja, skozi katera potuje Sonce ter tudi drugi planeti razen Plutona) spada tudi Kačenosec (Sonce ga prehaja decembra). Pa ne samo to: poleg njega obstaja tudi zodiakalno ozvezdje Kit, ki delno sovpada z znamenjem Bika. Obe ozvezdji je v svojih spisih omenjal že slavni astronom/astrolog Ptolemej v 2. stoletju, vendar mu še na misel ni prišlo, da bi ju uvrstil med zodiakalna znamenja.

ZAKAJ RAVNO DVANAJST
(po viru Chevalier-Gheerbrant: "Slovar simbolov", MK Ljubljana, 1995, 127-128)

Dvanajst je število prostorsko-časovnih razdelitev. Je zmnožek štirih strani neba in treh ravni sveta. Nebo, ki je kupola (svod) deli na dvanajst odsekov, dvanajst znamenj živalskega kroga, omenjenih že v najstarejši antiki.

Dvanajst simbolizira tudi univerzum v njegovi notranji kompleksnosti. Dvanajstdelnost, ki označuje leto in zodiak, je tudi zmnožek štirih elementov (zemlja, zrak, voda, ogenj) s tremi alkimističnimi principi (žveplo, sol, živo srebro).

Število dvanajst je izredno bogato število tudi v krščanski simboliki - kombinacija številke 4 iz prostorskega sveta in številke 3 iz svetega časa, daje številko dvanajst, ki je številka dokončanega sveta: to je številka nebeškega Jeruzalema (12 vrat, 12 apostolov, 12 temeljev). V najbolj mističnem pomenu se 3 nanaša na Trojico, 4 na stvarjenje, vendar ostane simbolika števila dvanajst ista.

Za Dogone in Bambare iz Malija se nasprotna principa 4 in 3 (ženska in moški), ki sta na začetku vsega, lahko združita na dva načina, statičnega in dinamičnega, od katerega sta potem odvisni vrednosti števila 7 in 12. Če je 7 kot seštevek 4 in 3 princip moškega in univerzuma, je 12 kot njun zmnožek simbol človeške prihodnosti in večnega razvoja univerzuma. V knjigi Slovar simbolov je poleg tega naštetih še na desetine primerov uporabe, pomenov in razlag tega števila in njegovih izpeljank, kot so na primer 12.000, 144 in 144.000.

Kakorkoli že, dvanajst je vedno število dopolnitve, sklenjenega kroga, dokončanega ciklusa. Zatorej je jasno, da je v zodiakalnem krogu prostora za natančno dvanajst znamenj in ne za toliko, skozi kolikor njih potuje Sonce. Stare kulture so stvarstvo in urejenost univerzuma dojemala precej drugače kot moderni znanstveni svet.

KAČENOSEC

Kačenosec (latinsko Ophiuchus) je ozvezdje severne nebesne poloble in eno od 88 sodobnih ozvezdij, ki jih je priznala Mednarodna astronomska zveza. Bilo je tudi eno od Ptolomejevih 48 ozvezdij. Je tudi eno od ozvezdij živalskega kroga, vendar nima svojega astrološkega znamenja. Kačenosec je upodobljen kot moški, ki nosi ozvezdje Kače.

Najsvetlejši zvezdi v ozvezdju sta Ras Alhague (Rasalhague, na glavi; α Ophiuchi) in λ Ophiuchi, trojna zvezda, na komolcu. V Kačenoscu leži tudi Barnardova zvezda, ki je ena od nam najbližjih zvezd.

Mitološko predstavlja Asklepiosa, sina Apolona in njegove ljubice Koronide, izjemnega zdravilca, ki je zmogel oživiti mrtve, s tem pa zelo razjezil vrhovnega boga Zevsa, kajti posegel je v voljo bogov. Po smrti ga je Zevs postavil na nebo skupaj z dvema kačama, ki sta se v mitu ovijali okoli njegove palice.
Astrološki pomen Kačenosca je prav v velikem znanju, kot tudi v skrivnostih zdravljenja. V dobrem smislu to ozvezdje opisuje pomoč, ki smo je deležni v povsem izgubljenih položajih, v slabem pa možnost, da se s svojim početjem in vmešavanjem v višje sile lahko sami znajdemo v smrtni nevarnosti in nemilosti bogov.

VEČ POGLEDOV NA NEBO

Zelo podobno je tudi s Kitom, zelo obsežnim ozvezdjem, ki leži med mejama 18° Rib in 21° Bika. Del tega ozvezdja sega v področje ekliptike in je analogno trditvam o prisotnosti Kačenosca tudi za Kita mogoče trditi, da se ga Sonce dotika na svoji poti. Pred leti se je v medije tako najprej prebil Kačenosec in malo za tem še bolj "šokantno" veliki Kit. Ali se bo podoben scenarij zgodil tudi tokrat …

Dileme o tem, ali Sonce dejansko potuje tudi skozi znamenji Kačenosca ali Kita, torej sploh ni. Nedvomno potuje in je zato astronomski pogled na ta pojav čisto prav. A iz zgoraj povedanega je jasno tudi to, da astrologija upošteva drugačne razdelitve, pri katerih se vse dogaja znotraj simbolnih razporeditev števil dvanajst, sedem, štiri, tri, dve in ena. In pri tem astronomske ugotovitve astrologov sploh ne motijo. Lepo bi bilo, če bi bilo tudi obratno, vprašanje pa se seveda zastavlja, komu je v interesu, da ni tako. Tako ta "spor, ki to v resnici sploh ni", razvnema množico ljudi po svetu in v njihovo dojemanje stvarnosti, kjer so bile stvari v nekakšen red – odvisno od kulturnega, religioznega, družbenega in še katerega drugega okolja, v katerem ti judje živijo – postavljene že zdavnaj pred pojavom in uveljavitvijo kakršne koli oblike znanosti, vključno z astrologijo, ki je bila kot znanost priznana že pred tisočletji, česar na primer za psihologijo, meteorologijo ali statistiko, če naj jih omenimo samo nekaj, čisto naključno, seveda, ne moremo trditi.