Vsaka med verami, tudi vera v znanost, določa vernikom različen odnos do obdajajočega sveta in do 'sebe'. In jim določa tudi odnos moškega (principa Jang) do ženske (principa Jin). In obratno.

V glavah ljudi planeta (razen v »!primitivnih!« poljedelskih kulturah 'nerazvitega' sveta, predvsem latinske Amerike, Afrike in Avstronezije) trenutno povečini dominira in triumfira le Oče (bog-moški), in zato po svetu prevladuje povečini brezčutni razumarski patriarhat. Posledično v medsebojnih odnosih vlada hierarhija, avtoriteta in agresivna 'moška logika ubijanja in izkoriščanja' (imperjalizem in kapitalizem), medtem ko je ženski princip, Jin, vse žensko, v moški zavesti doživljano kot 'prekletstvo'.

Povsod, kjer dominirajo židje, kristjani in muslimani, sta kača, ki naj bi zapeljala žensko, in Eva, ker naj bi zapeljala v greh Adama, prekleti. Ženska je postala (v glavi moškega) grešnica, 'dežurni krivec' za vse moške tegobe. Povsod, kjer dominirajo lovci in živinorejci, si moški vse žensko podreja in ropa naravo, posiljuje okolje. Koncentracija zato prevladuje nad pozornostjo in zatira pozornost. Moč in razum zatirata in ubijata srce.

'Boginja' se verniku mačizma kaže kot Satan oziroma skušnjavec. Pozornost, obzirnost, ženska, zemlja, solza - naravnost naj bi 'poštenega' vernika, moškega seveda, speljevalo od iskanja 'Boga z brado' (ki naj bi, po logiki nekaterih, ne bil povsod vseprisoten, temveč le v templju, cerkvi ali mošeji in, seveda, v nebesih!?!).

Posledično se mačistične religije borijo med seboj za prevlado nad dušami planeta, namesto da bi 'duhovni' širili ljubezen. In namesto da bi 'vladalo' sočutno vzdušje svobode in modrosti, mačisti in feministke danes vladajo 'pedrom', nadzorujejo 'reve' in dirigirajo predatorski 'matriks' - darvinistično (olimpijsko) obnašanje ljudi. In vse, 'vernike' in 'nevernike', vodijo ali ženejo v katastrofo.

Jang si je bil podredil Jin; Jang danes kraljuje Jinu. Mačo, domišljajoč da je bog, pleni in uničuje Zemljo ter strelja na humanizem...

A ni bilo vedno tako...

Jin in Jang sta bila nekoč v ravnovesju in narava in družba je cvetela. A tudi ženske, 'Amazonke', so si v obdobjih zgodovine podredile moškega.

----------------------------

Ako pogledamo nazaj...

...na začetku razvoja civilizacij so poljedelska plemena vodile svečenice – ženske in Mati narava je bila učiteljica 'zakonov' in 'logike'. Ženski kulti, časteč rodovitnost in pozorno prisotnost, razumnost in ustvarjalnost, so pozorno opazovali naravo in sprejemali so omne narave in se zahvaljevali 'mamapači' za njene darove. 'Simptom' družbe je bila pozornost. Prizemljenost. Sprotna učljivost. Ustvarjalnost. In simbol vseh teh pozornih, naravo opazujočih poledelskih kultov, je bila kača.



Zakaj je kača prekleta od moških religij in čaščena od vseh ženskih kultov? Zakaj jo je preklel moški? In zakaj je, kontradiktorno, postala simbol 'boga' Asklepija in zdravilstva?

--------------------------------

Kača je simbol pozornosti. Vsevidnosti.
A vsem nepozornim je postala 'simbol smrti'.

Kadar hodim po poti počasi in pozorno sproti gledam kam stopam, mi kača ni nevarna, saj jo opazim in se z njo lahko celo spoprijateljim. In lahko mi celo lovi miške in je 'domu' koristna.

Ko pa lovec hiti za plenom, oči 'prekriža' na plenu, da mu ne izgine iz 'vizirja', a zato izgubi 'periferni vid', izgubi pozorno opažanje celotnega okolja, mar ne? Ne gleda kam stopi noga. In kača mu, osredototočenemu v 'plen', ker je ne opazi, postane 'smrtno nevarna'?

In ko pastir neprestano šteje ovce in teka za njimi, da jih spravi v 'red', mu, osredotočenemu na 'red' in 'število', pade pozornost. Ne vidi več pod noge. In kača ga lahko piči. Ali piči ovco ter mu povzroči 'škodo'...

In kadar hodiš zamišljen po cesti, se zaletiš v kandelaber, stopiš na drek, spregledaš prijatelja, mar ne? Kadar v svoji glavi preračunavaš življenje, je tvoja pozornost uprta v spomin, ne v realni obdajajoči svet; in si slep za okolje?

Torej
- Osredotočen človek vidi le plen, a (pre)ostalo mu je 'megla'. Neraspoznavno. Ne vidi cvetlic, ki jih tepta, sledeč plenu...
- Pazljiv človek vidi le tisto, kar pričakuje, na kar je bil opozorjen; a osredotočen le na 'hudega psa', ne vidi opeke, ki mu leti na glavo...
- Pozorno bitje vidi vse – psa, opeko, cvetlico in tudi vreme


'Vsevidna pozornost' je torej edina varnost človeka na poti skozi življenje. Vendar, paradoksalno, otrok ne učimo pozornosti. Učimo jih osredotočenja in pazljivosti. A pozoren, radoveden otrok, je motnja v čredi?


--------------------------------

Vsi osredotočeni, tako lovci kot živinorejci, ki fokusirajo cilj ali gospodarijo z ovcami in iščejo dobiček, so bili izgubili pozornost – 'periferni vid'. In s tem sposobnost prisluhnenja in slišanja okolja, s tem pa občutljivost, sočutje, nežnost. Srce. In s srcem obraz.

In za izgubo srca niso moški obsodili sebe in svojo predatorsko-živinorejsko okrutnost. Okrivili in prekleli so za svojo izgubo pozornosti žensko, kačo, naravo, planet Zemljo. Prekleli življenje na njem. Sanjajo od Mojzesa naprej le še 'nebesa' in 'lovijo' nebesa. Jutri ali po smrti.

In danes?

Današnji predatorski svet darvinistične ideologije vse bolj križa pogled v plen, časti le osredotočenje in uspeh. Moč. Zmago in brezčutnost. Junaškost. 'Moškost'. Jang.

Moška zavest, vzgojena v lovstvo , še vedno osredotočeno sledi le načrtom svojega omejenega razuma in sanja 'jutrišnjo srečo'. A brez 'perifernega vida', obstoječega ne občuti. In ženske 'ne razume'. Se je vse bolj boji. In jo celo sovraži.

Razumar, osredotočen v iskanje boga in bogastva v 'še neobstoječi prihodnosti', je bil postal nepozoren do trenutnega okolja. In ta brezobziren, brutalen, v izplen osredotočen predator in v ovce izkoriščajoč pastir, v ovčjerejsko in lovsko logiko vzgajata tudi svoje otroke. »Moški ne sme biti občutljiv, temveč odločen in brezčuten junak. Moški ne joka. Jokajo le reve. Gayi,« poslušajo fantki v mačo-družbi že tisočletja.

In dandanes ne smejo jokati več niti punčke...
...sprejeti in 'požreti' morajo bolečino posilstva, sprejeti da je teliček pač le ' šnicel' in sprejeti predatorsko mačistično-feministično družbo za 'edinomožno'.

Kajti moški še vedno slepo veruje v 'svojo' moč, znanje, zvitosi in v 'cilj'.... In si domišlja da s svojo močjo mravljinca, vedno omejenim znanjem in z zvitostjo tatu in krutostjo roparja lahko premaga naravo? In v bojevnike proti 'ženski', v ropanje in posiljevanje 'šibkejših', vzgaja celo svoje otroke?



Žensko so častili ( in jo častijo ) vsi poljedelski kulti sveta

Zadnji 'zemeljski' - ženski kult v Evropi, Elevzine, in elevzinski misterij, so bili zatrli 'Tezejevi' Dorci, ki so s konjem in železno tehnologijo pokorili in/ali uničili 'mitološko' bronasto-dobno, 'cehovske' bogove častečo Grčijo. Tezejev 'sveti konj' (krščanski sveti Jurij) je bil pohodil 'sveto kačo'- poljedelske Elevzine, 'svetega bika' – živinorejske Minojce in 'svetega leva'- tiranske lovce Mikence. Pričelo se je, s Tezejem, obdobje 'junaštva' in borbe za 'svobodo duše in telesa'. Bronaste dobe in naravnih kultov je bilo konec.

Logika, ideja in domišljija je v Homerjevem času dobila krila; in 'krilati konj' Pegaz je na krilih domišljije in logike skozi Delfski orakel popeljal Grka Solonove in Sokratove dobe iz obdobja strahu v svobodno neprestrašeno samozavest, v 'opazovanje samega sebe', in ga poslal na pot učlovečenja in demokracije, proti soupoštevanju in sožitju svobodnih ljudi z naravo...

...a pozabili so bili Grki na Apolonovo 'darilo svobode', na skromnost in naravnost. Časteč Zevsa, boga zmage in prevare, so z obsodbo Sokrata obsodili na smrt skromnost, ter časteč svojo veličino šli v samopoveličevanje, v zavojevanje, v napad in... kako poučno... v propad...

...kot gre predatorski svet, časteč le zmago in izplen, tudi danes?



Kača je simbol zdravilcev

Asklepius je bil, po grški mitologiji, sin Apolona, grškega boga modrosti, umetnosti in zdravilstva, in zemljanke, tesalske deklice Koronis. Bil je torej 'pol bog pol človek' oziroma človek z božanskimi darovi. Njegova pozornost je 'videla' v preteklost, trenutnost in prihodnost, zato je lahko tudi 'obujal mrtve' in zdravil zablode človeka - 'bolezni'.

V njegovem zdravilišču so, med drugim, zdravili bolane tudi s 'kačjo terapijo'. Uspavanega človeka so spustili v votlino polno kač brez strupnikov. In prebujenju v 'dejanski svet' je povzročalo 'smrtni šok'.

Zakaj je ta šok-terapija zdravila?

------------------------

Biti pozoren pomeni biti prisoten v obdajajočem okolju, pozoren na okoljnje dogajanje, biti občutljiv na 'zunanji svet', ki nas trenutno (vedno) obdaja. Pomeni biti v stanju prisluhnenja okolju. Pomeni 'zadržati dih' in usmeriti vso pozornost navzven.... kot 'strah', ki prisluškuje, kje je 'zmaj' ali kot 'lakota', ki prisluškuje, kje se 'premika hrana'. Pozornost, kot radoveden otrok, vidi vse in sliši vse in občuti vse.

Biti osredotočen pa pomeni opaziti le 'izbran' iz celote izločen delček celote. Pomeni videti, kam stopaš. A ne videti, da se bliža neurje.

A biti osredotočen v še neobstoječe, v željo, ki se bo izpolnila jutri?
Pomeni imeti pozornost izdvojeno iz sedanjega časa in posledično , neprisotnost v okolju. Pomeni biti brezčuten, ločen od trenutne bolečine in tudi od lepote okolja.

----------------------------

Opazujoč zgodovino, lahko opazimo, kako je človek do nekega trenutka bil le bitko za preživetje. Bolečina lakote ga je gnala v preskrbo s hrano in 'strahovi' in 'zaščitniki', 'slabi' in 'dobri' bogovi, so mu dirigirali življenje.

A v stari Grčiji se je zgodil 'duhovni preskok'.

V stari pohomerski Grčiji, ko je bila skupinska 'karma', vodena od vračev – strahov –bogov, izgubila moč nad posameznikom, se je s pomoćjo Delfov in oraklja rodil individualec, 'mislec' z lastnim mišljenjem in lastno priložnostjo (prihodnostjo). In ko se je človek rešil temine strahu, je razumsko pogledal v 'svetlo prihodnost' in jo pričel 'zvito' načrtovati. Izbral si je cilj kot vodilo življenja, usmeril svojo pozornost v pot do cilja; in postal nepozoren na trenutno okoljnje. Živeč že v 'jutri' in žrtvujoč vsak trenutek 'sedanjega časa' za uresničitev cilja, je 'padel' ven iz trenutnosti – večnosti. Domišljija mu je pozornost vse bolj pošiljala v sanje. V 'možno resničnost'. In žrtvujoč lastno telo in vso pozornost 'domišljijskemu jutri', je zavest 'sanjačev' pričela živeti v drugem času kot telo. Človek je postal 'shizofrenik'. Živeč med 'bo' in 'je'. Med 'lepo sanjo' in 'grozljivo sedanjostjo', v kateri želja še ni materjalizirana.

Grški človek je torej iz 'časa bojazni' in starih strašljivih bogov, stopil najprej v brezčasje svobodnega, v stanje 'sokratnosti', kjer je 'stal' in od koder je opazoval svet okoli sebe Sokrat. Ni ga ni nosil ne strah in ni ga zapeljala niti želja niti prevzetnost. S pozicije nevednega se je spraševal o smislu življenja, umiranja in bivanja. In o pravilnosti nastrojenosti tedanje družbe, ki je pod vplivom Perikleja postajala samoljubna in pod vpivom Alkibidiasa, olimpijskega zmagovalca, pohlepna in agresivna. Zapadala v 'čas pričakovanja zmage'. Kajti želja po veličini je Sokratovim sodobnikom zameglila razum in postala vodilo bivanja. Cilj v 'tem življenju' jim je vzel vso pozornost. A pozabil je bil Grk, ukvarjajoč se le s svojim ciljem in povzpetjem, na smrt. In ko je dosegel prvi cilj, si je postavil novega. In pričel je hoditi od cilja do cilja. A izgubil 'večno sedanjost'. In z njo zdravje. Povezanost 'duše' in 'telesa'.

In Asklepij ga je, izgubljenega v 'prihodnosti', vzaknil med kače?

Prebujajoč se v 'bolečo sedanjost', v kateri smo telesno prisotni vsak trenutek našega življenja, iz katere ne moremo fizično pobegniti niti 'nazaj' niti se ji izogniti v 'jutri', so pacienti doživeli smrtni strah in se soočili s smrtjo. S samim sabo. S svojimi dejanji v življenju. S svojo 'pravičnostjo'.

Šok terapija je človeka, zagledanega v prihodnost in v svoj lasten svet sanj, 'potegnila' iz 'sanj' oziroma iz domišljije in domišljavosti ter ga prizemljila v 'trenutnost' – sedanjost - zavestnost smrti in 'večnosti'. V realnost. Kjer je domišljavost bolezen. Mačizem norost.

-------------------------

Nekoč je torej moški 'zabluzil' v osredotočeno iskanje sreče le zase; in preklel žensko ter si jo podredil v sužnjo. In zaničevalni odnos do vsega ženskega, sovražnost do 'narave', se je skozi družino na otroke prenašal do danes kot virus.

Toda ali ni bilo dovolj?

Ali nismo dovolj dolgo živeli v svetu, kjer Jang zatira Jin, kjer moški vidi žensko le kot posest ali plen?

-----------------------------

Živeti po lastnih spoznanjih ali po 'merilih' in 'vrednotah' in 'znanju' mačistične družbe?

Postati ropar ali človečno bitje? Egoist ali ekolog?

Ali ni to dilema vsakega otroka?

Miha Jensterle
www.ekorega.net