Kmalu bo največji krščanski praznik, kot ga imenujejo, dan, ko je Jezus na hrbtu oslice prikorakal v Jeruzalem in tam naredil štalo, potem pa so ga križali. Ob prazniku bodo dostojanstveniki in drugi govorili o enakopravnosti ljudi, o odrešitvi, ljubezni in solidarnosti, obenem pa bo vsakomur povsem jasno, da je to le sajenje spomladanskih rožic, zaradi katerih v družbi ne bo nič manj nepravičnosti in izkoriščanja ljudi, bogati bodo še bogatejši, revni revnejši, sklicevanje na moralne in druge zakone pa bo le dim v vetru.
Problem nasprotnikov družinskega zakonika je tudi ta, da ne razumejo delovanja zakona. Sokrat je bil eden prvih filozofov, ki je dokazal, da zakon nikoli ni ontološki in da tudi ne more biti oziroma postati, medtem ko nasprotniki mislijo, da tak zakon obstaja in da prav oni vedo, kateri je.
V vsakdanjem življenju se zato dogaja naturaliziranje zakona. Sem sodijo poskusi, da bi ljudem nekako dokazali, da je (ta ali oni) zakon prvi, naravni, da ga je treba brezpogojno ubogati, ravno zaradi tega, da je večen in univerzalen. Pa vendar se povsem motijo.
Noben zakon ne more biti ontološki, ampak vselej pride pozneje in je drugoten. Človeštvo ne more napisati zakona, ki bi bil nespremenljiv in večen, saj to kratko malo ni mogoče. Kar je prvo, je nekaj čisto drugega.
Še več. Zakon, ki ga skušajo ljudje spremeniti v ontološkega, kar pomeni, da ga spreminjajo v nekaj naravnega, nujno deluje kot ideološki, kot je pokazal Marx. Kaj to pomeni?
To pomeni, da maskira dvoje. Najprej maskira dejstvo, da v vsakem občestvu obstajajo nepravičnosti, potem pa še dejstvo, da obstajajo neenakosti. Natanko tu se ločujejo poti, ki jih zastopajo ideologi, in poti, po katerih stopata na primer Jezus in Sokrat. Slednji s svojim večnim spraševanjem ljudi vedno znova dokaže, da s svojimi mnenji zgolj zakrivajo resnico, maskirajo nepravičnosti in neenakosti v občestvu. Sokrat je zato nujno nevaren za vse, ki ubirajo prvo pot.
Povsem jasno mu je, da je človekovo razmišljanje vselej že ujeto v dialektiko resnice. Kdor se je drži, kdor ji je zvest, sledi resnici. In kdor sledi resnici, ki je vselej najprej konkretna resnica tega, kar imajo ljudje med seboj, NUJNO preči vse možne ovire, pred katerimi se znajde na poti, zato je nevaren.
Spraševanje o tem, kar imajo ljudje med seboj, se zato nikoli ne more skleniti, nikoli ne moremo postaviti zadnjega vprašanja in nikoli ne moremo dobiti zadnjega odgovora. Torej nam ostaja razmišljanje, zavezano neskončnosti, ki je nujno nevarno.
Zadeva o družinskem zakoniku je zato bizarna in postavljena na glavo. Namesto da bi se zakon tresel pred resnim spraševanjem, kot ga je predlagal Sokrat, se trese pred neresnim ideološkim širjenjem zablod, ki naj ohranjajo status quo. V takem občestvu na žalost živimo: peščica ljudi lahko postavi pod vprašaj dober zakon, medtem ko se velikanska večina praska po r*** in ji je očitno vseeno.
Paradoks je očiten: noben zakon ne more biti dokončen in nevprašljiv. Vsak zakon je mogoče spremeniti, toda družinski zakonik ni padel zaradi tega, temveč je padel zaradi strahu, ki so ga uspešno razširili njegovi nasprotniki. Namesto da bi bilo strah zastopnike zakona, je strah njegove nasprotnike.
In česa jih je v resnici strah? Strah jih je spoznanja, da ne obstaja en sam svet, da je Naravni svet zato zgolj ena izmed neskončnih možnih oblik sveta, strah jih je spoznanja, da so Naravni zakoni kontingentni, ne pa večni in dani od Boga.
In ravno bog je na primer pred dvema tisočletjema vdrl v navidez statični in nespremenljivi tradicionalni svet. Vdrl je prek Jezusa Kristusa, kot Jezus Kristus, in ga vrgel iz tira. Jezus je zato vedno znova dokazoval učencem in drugim ljudem, da je svet vselej več kot to, kar vidimo, več kot pojav. Kaj je torej več?
Več ni pojav, kar je očitno, in je natanko intervencija, poseg boga v svet, ki ne more biti iz reda pojavov. Boga ne moremo skrčiti na svet ali pojav in natanko zato niti sveta ne moremo skrčiti na svet. Ko bog poseže v svet, za to pričuje JK, ta preprosto ne more biti več to, kar je domnevno bil pred njegovim posegom – svet se radikalno spremeni.
Jezus je nosilec take radikalne spremembe, ki se lahko zgodi kadarkoli in se vselej tudi bo. Vsako sklicevanje na tradicijo je zato sumljivo že na začetku, saj nobena ni večna, ampak je vsaka začasna, partikularna.
Svet torej ni en sam, ampak jih je neskončno veliko. Nobeden ni bolj pravi, saj so vsi pravi. Kar je najbolj pravo, je univerzalno, to pa ni nič drugega kot možnost, da se svet spremeni. Človekov najbolj avtentični odnos do sveta zato ni oklepanje tistega, ki je domnevno pravi, ampak je gesta, s katero zavrne vsak svet in vztraja pri resnici slehernega sveta, kar pomeni, da ima raje resnico kakor svet, v imenu katere lahko ustvarja nove svetove. A ne ustvarja jih zato, da bi se jih oklepal, temveč zato, ker jih lahko. Drugo ime za tako zmožnost je ljubezen.
Ali nasprotniki družinskega zakonika prinašajo kaj novega? Seveda ne, saj se sklicujejo na tradicijo in na to, kar je staro; seveda ne, saj se oklepajo svojega pojavnega sveta, namesto da bi spoznali njegovo resnico, ki je več kot pojavi.
Paradoks pa je, da se obenem sklicujejo tudi na Boga, ki vnaša v svet radikalne novosti in s tem odpira možnosti za nastajanje novih svetov; taka je narava univerzalnosti, da ne bo kdo mislil, da obstajajo samo partikularnosti in da ima vsakdo lahko svoje mnenje. Nasprotniki zakonika v resnici najprej in bistveno nasprotujejo sebi, zato so neprepričljivi. Taki pa so tudi zato, ker ne razumejo razmerja med zakonom in ljubeznijo.
Ljubezen namreč ne zagotavlja nobene varnosti, saj terja tveganje. Ko vdre bog v svet, vdre ljubezen, zato JK zase upravičeno reče, da je Ljubezen. Ljubezen je neskončna, je neskončno v končnem svetu, je torej nekaj, kar iz njega radikalno štrli, je nekaj, zaradi česar svet ne more biti sklenjen in identičen s seboj, kar seveda pomeni, da ne more biti večen in nespremenljiv.
Ključna je zato ljubezen, ne sovraštvo, zavist ali oklepanje tradicionalnega ali domnevno danega in naravnega. Ko se je pojavil Jezus Kristus, je bil za takratne ljudi nekaj absolutno novega in povsem nerazumljivega; ni bil naraven, ni bil transcendenten, nihče ni mogel reči, kaj sploh je. A nevaren je bil zgolj za imaginarije, zastopnike zakona in oblasti, predstavnike empiričnega sveta, ki so hoteli ohraniti svet pojavov pred vsako spremembo.
V Sloveniji se dogaja nasprotno: nasprotniki družinskega zakonika so zastopniki pojavov, iluzij, starega, tradicije, imaginarijev in mitov o srečni družini, ki se trenutno še uspešno branijo pred novim in nerazumljivim, že naslednji teden pa se bodo dobrikali cerkvenim dostojanstvenikom, slavili prihod Jezusa Kristusa, barvali jajca, jedli šunko in s polnimi usti govorili, da ga ljubijo, ker jih je odrešil.
Njihov problem je namreč tale: Ali sploh vedo, kaj pomeni, da jih je JK odrešil? Jim je jasno, kaj pomeni biti odrešen? Ali vedo, kako dragoceno darilo jim je JK potisnil v roke? In čisto na koncu: Ali sploh vedo, kaj morajo narediti, ko trdijo, da je Jezus njihov vzornik?
Dušan Rutar
Vir:
http://za-misli.si |
Jezus Kristus kot komunist
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 3. april 2012 @ 19:56 CEST
ČRNA KNJIGA KOMUNIZMA (Pariz 1997)**
Svetovni komunizem je kriv za smrt 85 do 100 milijonov ljudi! Ali si sploh moremo predstavljati te neznanske številke?
Avtorji priznavajo, da bo potrebno še veliko dela, da bodo te številke še bolj točne. Če jih razdelimo po posameznih državah, je stanje takšno:
- Sovjetska zveza, 20 milijonov mrtvih,
- Kitajska, 65 milijonov mrtvih,
- Vietnam, 1 milijon mrtvih,
- Severna Koreja, 2 milijona mrtvih,
- Kambodža, 2 milijona mrtvih ,
- Vzhodna Evropa, 1 milijon mrtvih,
- Latinska Amerika, 150.000 mrtvih,
- Afrika, 1,7 milijona mrtvih,
- Afganistan, 1,5 milijona mrtvih,
- mednarodno komunistično gibanje in partije, ki niso bile na oblasti, nekaj tisoč mrtvih!
---------------------
* Maximilien Robespierre, poprej odvetnik, oče terorja med veliko francosko revolucijo s častnim priimkom: nepodkupljiv, prijatelj človeštva. Po zmagi nad Dantonom, ki ga je poslal na morišče, je postal diktator. Svojim krvavo sentimentalnim nazorom na Ljubo je zahteval na tisoče novih žrtev, da bi osrečil človeštvo. Naposled se je večina pariškega konventa terorju uprla. Dne 10. termidora (28. julija 1794) je bil od vseh osovraženi Robespierre napol mrtev (množica ga je pretepla in strel iz pištole mu je zdrobil čeljust) obglavljen z 21 pristaši vred. Termidor je končal teror in prinesel oblast direktorija. Dotedanji »režim krvi« se je umaknil »režimu umazanosti«, ki je pripravil Napoleonov
prevrat.
Ta lestvica odkriva velike razlike v posameznih deželah. V relativnih vrednostih nedvomno nosi zastavo Kambodža, kjer je Pol Pot na najbolj grozovit način v treh letih in pol pobil približno četrtino celotnega prebivalstva države. Izkušnja maoizma na Kitajskem presune tudi s številom pobitih. Kar zadeva Leninovo in Stalinovo Rusijo, nam prav tako tamkajšnji eksperiment odseva kri, vendar prelito popolnoma premišljeno in načrtovano za dosego političnih ciljev. Za ilustracijo se zgolj bežno ozrimo v Rusijo oziroma na ozemlja nekdanjo Sovjetske
zveze:
- že v letih 1918-1922 je bilo brez sodbe ustreljenih na tisoče zaprtih oseb ali talcev, tudi stotine tisočev upornih delavcev (!) in kmetov so pokončali v tistem času;
- donski kozaki so bili deportirani že leta 1920;
- na deset tisoče ljudi je bilo postreljenih v koncentracijskih taboriščih med 1918 in 1930;
- likvidacije 690.000 oseb med velikimi čistkami 1937-1938;
- deportacije dveh milijonov kulakov (velikih kmetov) - tudi tistih, ki sploh niso bili - 1930-1932;
- smrt šestih milijonov Ukrajincev z umetno povzročeno lakoto 1933;
- nasilna preselitev stotine tisočev Poljakov, Ukrajincev, prebivalcev baltiških okupiranih držav, Moldavcev in Besarabcev, 1939-1941 in še pozneje 1944-1945; nasilna preselitev povolških Nemcev 1941, krimskih Tatarov; Čečenov in Ingušev 1944.
Res je, da delu lahko očitamo kako pomanjkljivost, na primer že omenjeno nepoznavanje ali omalovaževanje dogodkov na naših tleh. Res je tudi, da po izidu Solženicinovega Gulaga in še nekaterih pričevanj kaj bistveno novega o komunizmu ne bomo izvedeli. A pomen tega
skupinskega dela zgodovinarjev je drugje; gre za prvo znanstveno zgodovinsko obarvano obdobje, ki nam je vsem še zelo blizu in ki bo zaposlovalo zgodovinarje še daleč v 21. stoletju.
Upajmo torej, da bo takih zgodovinskih obravnav - pričevanj o nekem temnem obdobju – izšlo še več, v spomin in opomin prihodnjim rodovom.
Knjiga je takoj ob izidu dobila naziv kontroverznosti.
Naslov prispevka in slika so za kristjane žaljivi!
Velika noč ima drug vsebinski in verski pomen. Vpletanje politike v ta verski praznik je tako, kot če bi k človekovim pravicam prilepili katinski diptih.
Jezus Kristus bi komuniste imenoval gadja zalega
Prispeval/a: stojči dne torek, 3. april 2012 @ 22:17 CEST
sam nimam nič proti istospolno usmerjenim,
ampak po pisanju zgornjega članka avtor ni prebral niti SP, niti družinskega zakonika zato članka ne bom niti komentiral.
V skandinavskih državah kjer so že sprejeli tak zakonik je že prišlo od CSD do nekaj odmevnih afer neupravičeno odvzetih otrok s sumom prodaje le teh naprej.
Veseli me, da sem sodeloval v kampaniji proti temu zakoniku in ob ponovnem odmrzovanju, če ne bo prišlo do sprememb le tega, se bom še bolj angažiral v kampaniji proti sprejemu takega zakonika.
lp
---
stoychi
Kristus, Marx, Freud in ostale semitske pošasti
Prispeval/a: MC dne torek, 3. april 2012 @ 22:28 CEST
Spoštovana gospa, ki bentite čez komunizem in se postavljate
v vlogo advokata edinega in pravega Jezusa!
Če bi prebrala vsaj eno izmed mnogih knjig dr. Rutarja,
recimo »Globalni fašizem«, »Etika Noama Chomskega in duh
renesanse« ali »Matrica forever« (še posebej slednjo), bi se
vam mogoče vsaj približno sanjalo, o čem piše gospod Rutar
in bi mogoče, spet samo mogoče, razumela Rutarjevo
uporabo simbolne govorice skozi prizmo, jaz ji bom rekel kar
krščanske mitologije, oziroma uporabo osrednje krščanske
figure Jezusa Kristusa kot Novega človeka, ki je zaradi svoje
drugačnosti, nekonvencionalnosti in radikalne drže
predstavljal nesprejemljivo motnjo v nekem korporativnem,
nadzorovanem sistemu. Resnici na ljubo, sem prepričan, vsaj
glede na vaše postavljanje z znanjem, ki ste ga menda
nabirala ob prebiranju Heideggerja in Adorna, da bi dr.
Rutarja mogla razumeti, tudi če ne bi prebrala nobene
njegove knjige. A kaj ko branje knjig še ne pomeni njihovo
razumevanje.
Če prepoznamo osrednjo humanistično sporočilo komunizma
in vanj ne zremo izključno skozi prizmo totalitarnih režimov,
ki so (tudi) v imenu komunistične ideologije izvajali
grozodejstva in zločine v 20. stoletju, potem je razumevanje
Kristusa kot nekakšnega komunista lahko tudi povsem
upravičeno. Zanimivo je, da je Nietzsche Kristusa razglasil za
zadnjega kristjana. Zadnji kristjan je umrl na križu. Mogoče
bi Rutar k temu pripomnil, da je na križu s Kristusom umrl,
ne samo zadnji kristjan, ampak tudi zadnji komunist. Vse, kar
je prišlo po Kristusu, je bilo zgolj izničenje vsega tistega, kar
je Kristus simboliziral, oziroma metamorfoza tega v njegovo
nasprotje. Sistem je Kristusa akomodiral, počasi in
zanesljivo, začenši s Pavlom – do Konstantina, ko je prišlo do
dokončne vgradnje Kristusa v sistem oblasti in nadzora.
Začetna motnja v sistemu je postala nosilka sistema in
njegova paradna blagovna znamka. Radikalna drugačnost in
radikalna neodvisnost se je spremenila v radikalno
monolitnost in radikalno poslušnost (gospodarjem). Če
smemo dvomiti, da so Kristusa kdaj v resnici mrcvarili na
križu, pa lahko rečemo, da so zagotovo mrcvarili kot idejo,
običajno do neprepoznavnosti. Rutarjeva simbolna uporaba
Kristusa oziroma Križanega se mi v nekaterih primerih zdi
posrečena, a zahteva, tako kot velja tudi za ostale
interpretacije Kristusa, vključno z ortodoksnimi, selektivno
branje evangelijev.
Ne glede na vse, pa se mi zdi vaša trditev, da sta naslov
prispevka in priložena slika za kristjane žaljiva, blago rečeno
smešna. Pa ne zato, ker bi bila povsem neresnična. Kristjani,
ali vsaj mnogi med njimi, so namreč užaljeni že zaradi
mušjega prdca, če se jim zazdi, da je ta usmerjen proti
njihovi veri oziroma če ne diši tako, kot si oni predstavljajo,
da mora dišati, da ni v nasprotju z vsem tistim, kar sta
Cerkev ali Biblija razglasila za sveto in resnično. Takšna je
bolj ali manj vsaka reakcija verskih fanatikov na
nekonvencionalno uporabo njihovih verskih simbolov. Med
takimi fanatiki najbolj prednjačijo kristjani, muslimani in
hindujci. Mogoče ne bi bilo napak, če bi kristjani pomislili, da
je tudi njihovo javno velikonočno blebetanje o Jezusovem
vstajenju in vnebohodu žalitev za zdravo pamet, ki jo
moramo tisti, ki v takšne nesmisle ne verjame, dobrohotno
prenašati v tednih okoli Velike noči, nenazadnje (in prav je
tako) že zaradi Ustave same, ki določa svobodo veroizpovedi.
Tako kot določa tudi svobodo govora.
Več kot očitno je, gospa, ki bentite čez komunizem, da vas je
pri pisanju komentarja na Rutarjev prispevek vodila predvsem
ali izključno ideološka averzija do vsega »rdečega«; ne bi bil
presenečen, da vas je spodbujal tudi vaš gnus in odpor do
vsega in vsakogar, ki je podprl ali se je zavzel za družinski
zakonik, tako kot se je tudi gospod Rutar.
Vaša definicija komunizma in komunistov pa je tako
enodimenzionalna in pristranska, kot bi jo pisal človek, ki je
vse svoje življenje preživel zaprt v jezuitskem samostanu ali
v ZDA med samimi »born again« kristjani, kjer je edina
dovoljena literatura Sveto pismo Kralja Jakoba. Še posebej
primitivna in vulgarna je vaša definicija komunista kot
človeka. V svojem očitnem posploševanju greste celo tako
daleč, da komunista spremenite v absolutno zlo oziroma ga
radikalno razčlovečite. Po vaši definiciji je komunist človek,
ki je brezdelnež in zavistnež. Pobija intelektualce in
izobražence iz domovine. Prisvaja si tuje premoženje in
krade. Laže v obraz, medtem ko ti gleda v oči. Do drugače
mislečih je surov in nasilen. Ukvarja se z gospodarskim
kriminalom in korupcijo. In vse to samo zato, ker je
komunist. Ne mogoče zato, ker je slab človek, oziroma zato,
ker ima takšne ali drugačne osebnostne napake.
Nekaj takega lahko napiše samo človek, ki mu je ideološko
sovraštvo popolnoma zameglilo pogled. Razumel bi vas, če bi
se spravila na komunizem kot na ideologijo in poizkušala
dokazati, zakaj je ta ideologija napačna ali slaba, da lahko
dobre ljudi prepriča, da potem delajo slaba dejanja. A vi ste
se spravili kar na vse komuniste – kot na posameznike. In
potem si še upate govoriti o žaljenju kristjanov. Si
predstavljate, da bi kdo zapisal kaj takega: »Kristjani so
brezdelneži in zavistneži. Pobijajo intelektualce in izobražence
iz domovine. Kristjani se ukvarjajo z gospodarskim
kriminalom in korupcijo. Kristjani so do drugače mislečih
surovi in nasilni.« Uporabil sem samo vaše besede. Prepričan
sem, da bi pisca takih besed brez zadržkov obdolžila ali celo
prijavila zaradi sovražnega govora.
Zapisalo se vam je še, da je komunizem aziatska pošast. Kot
prvo - iz Azije prihaja marsikaj, med drugim tudi budizem, ki
velja za najbolj miroljubno religijo. Sicer pa je o aziatskih
hordah in o »aziatih« govoril že Adolf Hitler, ko je namigoval
na manjvrednost nekaterih ras, še posebej slovanskih. Resnici
na ljubo, komunizem ni aziatska, ampak židovska iznajdba,
vsaj njen teoretični del. Tako kot to velja tudi za krščanstvo.
In seveda za psihoanalizo. In za relativnostno teorijo. Kristus,
Marx, Freud, Einstein – le kaj bi svet brez krščanstva,
komunizma, psihoanalize in relativnostne teorije? Kaj pa
Buda, Lao Ze in Konfucij? No, to so pa že "aziatske horde"...
p.s.:
Podatki iz črne knjige komunizma so močno pretirani,
mimogrede – obstaja tudi črna knjiga kapitalizma, ki samo v
20-tem stoletju našteje več kot 100 milijonov žrtev.
http://en.wikipedia.org/wiki/Le_Livre_Noir_du_Capitalisme
Zlahka je mogoče preštevati tudi žrtve krščanskega nasilja, ki
je bilo, če upoštevamo število prebivalcev in tehnologijo
ubijanja, ki je bila na razpolago v času, ko se je takšno
nasilje odvijalo, še veliko grozovitejše od nasilja, ki ga
pripisujete komunizmu.
CSD-ji bi Mohamedu odvzeli Aišo
Prispeval/a: MC dne torek, 3. april 2012 @ 22:57 CEST
bi zaradi uporabe primerljivega zakonika prihajalo do
odmevnih afer, ne temelji na zbranih in preverjenih dokazih,
ampak na anekdotah. Kot drugo – tudi če bi prihajalo (in
verjetno tudi prihaja) do primerov neupravičeno odvzetih
otrok, to ne pomeni, da je zakonik, kakršnega uporabljajo v
skandinavskih državah, slab. Zakone izvajajo vedno ljudje in
ti so zmotljivi. In prav vsak, še tako domišljen zakon, je
mogoče zlorabljati. Za nameček je mogoče v marisčem
zlorabljati, na način kot so strašili nasprotniki zakona, že
obstoječi zakon. (Predvsem pa je obstoječi zakon mogoče
zlorabljati s strani staršev, ki zlorabljajo ali maltretirajo svoje
otroke.)
Če bi ukinili vse zakone, ki jih ni mogoče zlorabljati oziroma
so v kaki stvari pomanjkljivi, potem bi ostalo bore malo, če
sploh kaj. Najprej pa, dragi Stojči, bi ukinili zakone, ki se jih
zlorabljajo najbolj – recimo tiste, ki določajo nadomestilo za
brezposelnost in sploh vse socialne transferje, tako da si
ezoterični blebetači brez službe ne bi mogli več privoščiti
turističnih potovanj v eksotične dežele, kot se očitno dogaja v
naši deželici.
Skratka, če bi pristali na logiko, da bi morali biti vsi družinski
zakoniki absolutno takšni, da ne bi povzročali afer, potem je
najbolje, da sprejmemo kar šariatsko pravo. V Saudski Arabiji
nimajo afer, nimajo CSD-jev in nikomur ne pride na pamet,
da bi jemal družinam otroke, niti ženske, niti kamele. Za vse
se natančno ve, čigava lastnina so.
CSD-ji bi Mohamedu odvzeli Aišo
Prispeval/a: eckhart dne sreda, 4. april 2012 @ 01:02 CEST
Mogoče bo za širši krog zanimiva tale zadevica, doblena po
epošti:
SODOBNI MESIJA
Z vsem srcem se pridružujem zahtevi, da mora vsak otrok
živeti v urejeni družini. Podpiram gospoda Aleša Primca, ki se
je pojavil ob pravem času, kot vsi preroki in rešitelji. Žal mi
je, da ga ni bilo že v starih časih, ko sem bil otrok. Tedaj so
bile družine urejene, ločitev ni bilo in otrok je bilo toliko,
kolikor jih je Bog dal. Mene je motilo le, da je Bog dajal veliko
število otrok le revežem, bogati pa so imeli po tri, štiri. Živel
sem v družini, kjer se je rodilo deset otrok, zato vem kaj
pomeni družina. Bil sem dobre volje le takrat, ko so mojega
vrstnika, ki ni imel očeta, zmerjali s pankrtom.
Da bi katera od tepenih mam pomislila na ločitev? Kje pa, kar
je Bog zvezal, lahko razveže le smrt. Pa tudi, če bi pomislila
na to, kako bi živela? Kar pa je še pomembneje, kršila bi
določila iz Stare zaveze.
V Stari zavezi je zapisano (po Katekizmu je Bog avtor
Svetega pisma): »Ženi pa je rekel: 'prav mnogo težav ti bom
dal pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke. Po
svojim možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.'«
Mož mora torej gospodovati nad ženo, zato ona ne sme niti
pomisliti, da bi se uprla. Žena ni enakovredna možu. Tudi o
tem govori Sveto pismo: »Gospod je govoril Mojzesu: 'Govori
Izraelovim sinovom in jim povej: Ako kdo zaobljubi Gospodu
osebe po cenilni vrednosti, naj se ceni moški od dvajsetega
leta do šestdesetega po petdeset srebrnih seklov po seklu v
svetišču! Če je pa ženska, naj se ceni na trideset seklov.'«
Če žena ne bi upoštevala božje besede, bi tvegala, da jo
osumijo čarovništva in takrat se grmade ne bi mogla izogniti.
Saj v Svetem pismu piše: »Čarovnic ne puščaj pri življenju.«
In kaj se dogaja danes? Ženska se kar na lepem osamosvoji,
gre v službo in se ne zmeni za božje besede. Domišlja si, da
je enakovredna moškemu in če ta z njo slabo ravna, kratko
malo vzame otroka in gre na svoje. Otrok je takrat res
prizadet. In spet se strinjam z gospodom Primcem, naj država
poskrbi, da bodo imeli vsi otroci ljubečo mamo in ljubečega
očeta. Ne vem pa, kako bo to dosegla pri nezakonskih otrocih
(nekdanjih pankrtih)- Kaj pa, če je oče po nesreči duhovnik?
Naj bo dovolj.
Ljudje bodo na referendumu glasovali proti uveljavitvi
družinskega zakonika in tako zagotovili srečo vsem otrokom.
Vendar, bil sem pred stojnico, kjer so podpisovali zahtevo.
Nihče od prisotnih ni vedel za kaj gre, vedeli so le to, da
morajo vsi otroci imeti ljubečo mamo in ljubečega očeta. Kdo
ne bi podpisal take zahteve?
In potem še istospolno usmerjeni. V Svetem pismu jasno piše,
naj bodo iztrebljeni iz sredine svojega ljudstva. In če tega
gospod Primc ne zahteva, ne spoštuje božje besede. Lepo bi
bilo, če bi sprožil še pobudo za obsodbo spolnega izkoriščanja
otrok. (V Veroni so na primer v zavodu za gluhoneme otroke
le te na veliko spolno zlorabljali.)
Ne glede na vse to, se bo gospod Primc zapisal v zgodovino
kot mesija za srečo vseh otrok.
Frane Tomšič,
Nova Gorica
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
MC, nehajte zajebavati celi svet!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 4. april 2012 @ 10:10 CEST
Ne joči MC ko boš v nebesih ti bo lepše ;)
Prispeval/a: stojči dne sreda, 4. april 2012 @ 10:29 CEST
do takrat pa se veseli življenja
kakor se ono veseli,
da je za kratek čas s teboj ;)
---
stoychi
Jezus Kristus kot komunist
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 4. april 2012 @ 14:58 CEST
Prerekanja kateri je boljši ali slabši ne prinašajo nobene nove kakovosti.
To je podobno kot prekladanje iz votlega v prazno.
Biti užaljen v kolikor kdo napade moj izem je sam znak omejenosti in vezanosti za majhen ego, ki je iz izmov tudi zgrajen.
Je JK bil ali ni bil, kaj je rekel in kaj ni rekel…bla, bla, bla…
Lahko v to slepo verjameš ali ne verjameš, glede same resnice je povsem zgrešeno eno in drugo.
Lahko si najboljši dvojnik JK in njegov agitator, a si prav zato le drugorazreden in neoriginalen.
Prav poveličevanje in kult osebnosti ali božanstva so normalnemu in zdravemu človeku povsem nepotrebni in celo škodljivi.
To je balast za čisto srce in dušo.
Resnica preprosto ubeži vsem špekulacijam, vsem izmom, vsem okvirjem, ni odvisna od verjeti ali ne verjeti…
Različne predstave o resnici se pretepajo okrog nečesa česar sploh nimajo.
Lahko bi bilo zelo humoristično v kolikor ne bi v vsem tem bilo seme konfliktov, vojn in morij v vsej zgodovini človeškega obstoja.
Je resnica vzrok vsemu temu ali je vzrok pomanjkanje resnice?
Tam kjer je resnica doma ni konfliktov in ni nesporazumov.
Čemu pa brez resnice služi vse drugo kar tako poveličujemo in čemu tako slepo sledimo?
Zakaj se ljudje tako krčevito oklepajo praznih in mrtvih reči, ki pohabljajo um, dušo in srce?
Ker so prestrašeni in vezani za to kar branijo.
Ker iz tega črpajo lažne občutke varnosti.
Ker jim nihče ni pokazal na nevarnosti vezanosti vseh vrst.
Ker v sistemu vzgoje in izobraževanja primanjkuje celostne vzgoje aplicirane na stvarno življenje s pomočjo katere bi se posameznik razvil tako, da bi znal misliti s svojo glavo in nepristransko…, ter zraven razuma imel razvito še srce in dušo.
Podobni smo pohabljencem, ki imajo ogromno glavo in majhno srce.
Srečno.
Mirko
Zajebavanje indoktriniranca
Prispeval/a: MC dne sreda, 4. april 2012 @ 20:55 CEST
popolnoma jasne – ne napiše se »idoktrinirani«, ampak
»indoktrinirani«.
Lep preostanek dneva vam želim.
Zajebavanje indoktriniranca
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 5. april 2012 @ 00:00 CEST
»Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase.«
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 5. april 2012 @ 10:39 CEST
Pozdravljen Marko
Baje te je na streznitev poslala trezna in razsodna ter nasploh v besedah korektna oseba do drugih oseb.
Sram te bodi.
http://www.youtube.com/watch?v=2jvekoAlssU&feature=related
In fajn bodi za evik.
»Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih.«
Jezus Kristus kot komunist
Prispeval/a: eckhart dne petek, 6. april 2012 @ 00:37 CEST
Mc, hvala ti za zgornja komentarja, da ob tej priliki ne
pozabim omeniti tvojih neverjetnih, zame dobesedno
epohalnih zagovorov vegetarijanstva/veganstva prav tu na
Pozitivkah.
Čeprav se s tvojim enačenjem kristjanstva (originalnega
nauka J. Kristusa) in
katolicizma/luteranstva/pravoslavja/severnoameriških TV
"born again" bibličnih krščanov/ ipd. ne strinjam - pa mogoče
še s čim - je tvoj odgovor na napad na zanimivo in dobro
razmišljanje g. Dušana Rutarja iz katoliškega podpodja zame
dokaz, da ni res, kar trdijo nekateri komentatorji na
Pozitivkah, da je MC nepoduhovljen ateist in brezbožnež.
Osebno sem prepričan, da če bi JK kot esenca univerzalne
ljubezni danes ponovno prišel razdirat zabetonirane, ohole in
ljudomrzne tradicije, da bi ga cerkve na čelu s katoliškim
ideološkim izvozom vatikanske države "Sveti sedež" pričakale
v duhu velikega inkvizitorja iz Bratov Karamazovih
Dostojevskega, češ, kaj je tebe, JK-ja, treba bilo, saj smo si
postlali BREZ TEBE v tvojem imenu zelo dobro - MC pa bi
Ljubezen v prvih vrstah vneto in lucidno branil, kjer bi le
lahko. Pa čeprav je, kot je sam zapisal, zanj srce samo mišica
v prsnem košu.
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
Jezus Kristus kot komunist
Prispeval/a: Violeta dne nedelja, 8. april 2012 @ 00:38 CEST
...morem prebrati nekaj dolgih komentarjev od ... da zaspim
nazaj.
Lahko noč in Dobro jutro :)