Nikoli časa ni bilo, niti ga nikoli ne bo, da na planetu Zemlja ne bi bilo kakega pravega guruja. Seveda je bilo veliko tudi lažnih, vendar o njih ni vredno izgubljati besed.
Koga in na kakšen način si vseobsegajoča božanska sila v nekem obdobju izbere za svojega predstavnika na obličju te Zemlje pa nam bo verjetno ostala uganka.

Po opisu iz Ramajane si je za časa kralja Janaka izbrala pohabljenega dečka Aštavakra, o čemer sem pisal že v prejšnjem prispevku in kar lahko preberete tudi sami v Ramajani.

Med milijoni pravih gurujev, ki so živeli na obličju te Zemlje so vsekakor bili najmočnejši tisti, za katerimi so ostale svetovne religije.
Največ znanih mojstrov prihaja iz Indije; Brama; Višnu, Šiva, Rama, Krišna, Buda, iz Perzije Zaratustra, iz Kitajske ustanovitelj taoizma Lao Cu, nam geografsko pa je še najbližji Jezus.

Seveda je za njim bilo še ogromno gurujev, eden od bolj znanih je guru Nanak osnovatelj sikhovske vere.

Vsi ti pravi guruji imenovani tudi mojstri modrosti so učili eno in isto stvar; imeli so način oziroma metodo poglabljanja vase, ki so jo prenašali na ljudi katerih duše so bile žejne notranjega miru.

Pravim gurujem so po božji milosti dane moči, ki presegajo znanost in človeško domišljijo.

Ni samo Jezus hodil po vodi, to so počeli pred njim mnogi indijski mojstri. Ni samo on pomnožil hlebce kruha in nekaj rib, ni se samo on dematerializiral in spet materializiral.

Milarepa se je celo multipliciral in se istočasno pojavljal na več mestih, kjer je učencem istočasno govoril različne stvari.

Ni samo Jezus oživljal mrtve, to vse so počeli pred in za njim mnogi pravi guruji mojstri modrosti.

Jezus se je za časa svojega življenja naučil vsa mogoča znanja obvladovanja telesa, tako kot nekateri indijski jogiji je znal izklopiti bolečino, znal je ustaviti dihanje in po želji zmanjšati utrip srca na nekaj udarcev na minuto.

Ob izkopavanjih v Izraelu so našli tudi okostja ljudi, ki so bili v času Jezusa tudi križani. Večini so žeblje nabijali kar skozi kosti, seveda pa se kaj takega ni zgodilo pri Jezusu.

Kdor mu je žeblje pribijal skozi roke in noge se je bodisi zelo dobro spoznal na anatomijo, ali pa je bil razumsko popolnoma pod Jezusovo kontrolo in ga je pribil tam, kjer ni bilo kosti in kjer je Jezus to hotel.

Jezus je namreč vedel, da bo svoje telo še potreboval in da njegova misija še ni končana.

Tisti, ki se spoznajo na mrtvake pravijo, da mrtvaki ne krvavijo, torej je res, da če je torinski prt avtentičen Jezus ni umrl na križu.

Tisti, ki so mazilili Jezusovo »truplo« z aloo in miro so tudi upali, da se bo Jezus »povrnil« v življenje, zakaj bi ga sicer mazali z aloo in miro, ki sta bili že takrat poznani kot antiseptika. Mrtvaki namreč ne rabijo razkužila, ne aloe, ne mire.

Bistvo krščanskega verovanja je verjetje v to, da je Jezus božji sin, da je bil rojen od device, da je umrl na križu in da je vstal od mrtvih.

Sicer je lepo, če v to verjameš, ampak tako to je, da zaradi tega še nihče ni, niti ne bo odšel v nebesa, ker to ni bilo, niti danes ni bistvo Jezusovega učenja.

Prvo razkritje, da je bil Jezus pravi guru je nakazano že v uvodu Janezovega evangelija v besedi v kateri je luč in katero ljudje niso hoteli sprejeti.

To besedo so poznali in jo še poznajo vsi pravi guruji mojstri modrosti, poznajo pa jo tudi učenci pravih gurujev, ki to besedo v kateri je luč tudi prakticirajo.

Drugo razkritje, da je bil Jezus pravi guru se nahaja v Jezusovem pogovoru s samarijanko, ko jo je prosil naj mu da piti iz vodnjaka.

(Pred tem ji je rekel naj pokliče moža, ona pa je rekla, da nima moža. Jezus ji je povedal, da je imela pet moških in nihče od njih ni bil njen mož. Ona mu je to potrdila. Vsak človek je pred pravim gurujem mojstrom modrosti kot odprta knjiga, ki pred njim ne more nič skriti.)

To drugo razkritje je v Jezusovih besedah, da če bi ji dal piti iz vodnjaka življenja ona nikoli več ne bi bila žejna.

Vsak pravi guru, mojster modrosti pozna ta vodnjak, vsak učenec pravega guruja pa se lahko nauči piti iz tega vodnjaka svojega lastnega srca. In ko se tega nauči, mu ni treba nikoli več biti žejen, kadarkoli hoče lahko pije iz vodnjaka svojega srca mir, ki ni od tega sveta.

Tretje razkritje, da je bil Jezus pravi guru je v njegovih besedah; »Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.”

Vsak pravi guru pokaže učencem način kako pravega duha častiti v resnici.

Brez vsakega dvoma je bila vsevišnja, vseobsegajoča univerzalna sila, katero je Jezus poimenoval Oče avtor, režiser in scenarist, glavni igralec svojega križanja pa je bil Jezus sam.

Kot vsak pravi guru je Jezus lahko videl v preteklost in lahko je videl v prihodnost, vedel je kaj razmišljajo njegovi učenci, če je želel je lahko celo vplival na njihove misli in dejanja.

Glede na dejstvo, da smo bili ljudje na zahodu duhovno na zelo nizkem nivoju zavesti (žal še vedno smo) je bil to po božjem planu edini način, da se v prihodnosti moralno etični principi družbe ne bi popolnoma spridili.

Jezus je v popolnosti odigral igro svojega Očeta, sicer pa je tako, da je tudi vsak od nas prišel na obličje te Zemlje samo zato, da odigra pravo igro svojega življenja in da izpolni svoje poslanstvo.

Zakaj se ljudje v materialnosti popolnoma izgubimo in popolnoma pozabimo zakaj smo tu, kaj je naš pravi namen in cilj, kakšno vlogo imamo in kaj je naše osnovno poslanstvo pa je že drugo vprašanje.

Vendar ne pozabi, da se odgovor na to vprašanje še vedno nahaja v tvojem srcu, kako daleč od svojega srca pa si, pa veš zase le ti.

Stoyan Svet