Tokrat se bomo poglobili v to, kaj je čas in zakaj nas zasužnjuje. Kaj lahko naredimo, da ne bi bili vedno privezani za tega trdega in krutega gospodarja, ki se – podobno kot urni kazalci – pogosto kaže kot majhen in nedolžen?

Kadar govorimo o velikih koordinatah, ki usmerjata človeka ter ga umeščata v obstoj, govorimo o “času” in “prostoru”. V katerem prostoru se gibljemo? Kako dolgo lahko trajamo? Čeprav sta naš čas in prostor dve veliki koordinati, sta za nas postali majhni in smo pozabili, da se prav tako manifestirata, čeprav v nekoliko različnih oblikah, na drugih dimenzijah, na drugih ravneh, v drugih oblikah obstoja, katerih del je tudi človek.

Če je po besedah antičnih, srednjeveških pa tudi številnih sodobnih mislecev človek nekaj več od materije, če v človeku obstajajo tudi druge oblike izražanja, druge dimenzije, potem se čas in prostor seveda prilagodita tem drugim dimenzijam.

Ali je čas povsem enak za telo, za psiho, za razum, za dušo? Očitno ne. Ko koordinati prostora in časa preideta na drugo raven manifestacije, se spremenita. Postaneta prožnejši, čas se izraža drugače in ima drugačno trajanje.

Obstaja fizični čas, ki ga lahko merijo urni kazalci. Obstaja mentalni čas, ki nam omogoča, da se nekaj naučimo. Lahko je krajši ali daljši, odvisno od tega, kaj se učimo. Obstaja tudi duhovni čas, ki ga lahko povežemo z evolucijo in ki traja zelo dolgo. V tem primeru včasih hodimo kot najtežja želva ali pa se sploh ne premikamo.

Postavimo si nekaj velikih vprašanj, ki so zaposlovala tudi stare: ali čas kot tak obstaja? Ali je čas nekaj, kar teče? Ali pa smo mi tisti, ki tečemo in ki se gibljemo, čas pa je v resnici statičen in se mi gibljemo v njem z našimi telesi, z našim razumom ali v svoji duhovni razsežnosti?

Psihološki, mentalni in duhovni čas imajo prožnost, ki je fizični čas nima. Zato se nam lahko zdi fizični čas kot ječa, s trdimi in togimi rešetkami, za katerimi ostajamo zaprti, vse dokler ne začutimo, da smo povsem nemočni zašli v past.

Nevarnost neobvladovanja časa je ta, da nas lahko začne takrat, ko pripotujemo na konec življenja, pestiti tesnobno vprašanje: kaj sem naredil s svojim življenjem? Kam so odšla moja leta? Kakšen zaklad sem pridobil?

Ker samo tekamo naprej, ker samo poskušamo nekoliko razmakniti rešetke časa in ker si ne znamo, ne zmoremo predstavljati nečesa, kar presega materijo, ostajamo ujeti v ritem, ki nam ga narekuje majhna urica.

Zakaj človek pristane v ječi časa? Obstaja več razlogov. Eden med njimi je na primer, da si ne znamo predstavljati ničesar drugega. Kdo bi na primer lahko pomislil, da je mentalni čas drugačen?

Poleg tega obstaja težko premagljiva moč človeškega slepega sledenja. Kadar vsi počnejo nekaj, se zdi, da moramo to početi tudi mi. In če se vsi pustijo ujeti v ječo časa, se moramo vanjo seveda ujeti vsi in postati ujetniki časa.

Obstaja še en razlog. To je želja po udobju. Čas, merjenje, togost, ura s šestdesetimi minutami in dan s štiriindvajsetimi urami nam dajeta določeno gotovost, določen občutek obvladljivosti, kot da bi nas številke, omejitve in dokončne razsežnosti pomirjale. Če namreč preskočimo na drugo dimenzijo, ni več mer, zato se počutimo negotove in se takoj spet kot srečni ujetniki vrnemo v svojo ječo.

Da torej ne bi bili ujetniki časa, si moramo za začetek sploh želeti zapustiti to ječo. Ni slabšega ujetnika od tistega, ki se počuti dobro in udobno v svoji ječi.

To ni nič dobrega. V knjigah, ki so del zelo stare tradicije, je učenec opomnjen: “Če se tvoja duša smehlja, ko se koplje v soncu svojega življenja, če tvoja duša prepeva v svojem zapredku iz mesa in materije, če tvoja duša joče v svojem dvorcu iluzij, /…/ vedi, o učenec, da je tvoja duša zemeljska.” In tako v skladu s tem učenjem tudi mi pravimo: če se počutimo dobro za svojimi rešetkami časa, če smo srečni, ko merimo ure in minute, smo ujetniki prav zato, ker si to želimo. Ker smo si izbrali določen življenjski ritem, ciklus, ki nas obvezuje, da v določenem času izpolnimo vrsto zahtev.

Rodi se otrok in to je čas, v katerem je treba pustiti, da se igra, saj je vendarle otrok. Nato pride čas, ko se mora naučiti brati in pisati, ker tako imenovani “čas” to odreja. Če zna otrok brati ali pisati pred “predpisanim” časom, vsi osupli objavljajo in prebirajo: “Pošast, ki govori pri osmih mesecih.”, “Pošast, ki piše pri dveh letih.” Ni še čas. Čas določa, da je treba za branje ali pisanje dopolniti določena leta.

Čas tudi določa, do kod naj seže naslednja rešetka. Kako bomo živeli naprej? Katerih iger se ne moremo več igrati? Katerih sanj ne smemo več imeti? Katerih sanj ne moremo imeti, ker nismo več otroci?

Ko mineva čas in imamo štirinajst, petnajst, sedemnajst let, ne moremo več biti nedolžni, saj smo vendarle “vstopili v življenje”. Ne smemo več sanjati, poezija se mora spremeniti, ne opazujemo več ptic, sonce in luna pa sta le okras na nebu.
Pozneje vemo, da se je treba pripraviti za kariero, to je bistveno. Da bi bili nekaj vredni, moramo imeti kariero. Če komu to ni všeč, ima pač smolo.

Rezultat: po treh dneh od končnega izpita in s svežo diplomo, pribito na našo steno, nam postavijo vprašanje in mi moramo odgovor poiskati v knjigi.

To se dogaja, ker se nečesa nismo zares naučili. To je posledica ene od številnih zahtev časa. Podobno kot pri drugih zahtevah, ki nalagajo, da se je treba poročiti. S poroko seveda ni nič narobe, če je ne narekuje čas in je naravna odločitev para, ki si tega želi in se ne poroči le zato, ker je napolnil “ustrezna” leta.

Najpogostejše greneče vprašanje, postavljeno ubogi gospodični, je: “Hči, že petindvajset si stara, kdaj pa se boš poročila? Čas je že, kaj misliš?” In jasno, revica čuti svojih petindvajset let, kot da bi nosila tono na glavi, in ker se še vedno ni poročila, bo za vekomaj ožigosana, saj ni vstopila v kolesje časa, ni stopila na začrtano pot.

In tudi če se par poroči, otrok pa se ne rodi v doglednem času, se pojavi novo vprašanje: “Otroka moja, že tri leta sta poročena, kje pa so otroci?” In ubogi par začuti nepremagljivo težo, ker včasih ne more odgovoriti, zakaj še nima otroka, ali pa si ne upa povedati, da ga ne more ali ne želi imeti. “Čas” narekuje, da obstaja določen ciklus in da se je nujno treba ravnati po tem ciklusu in poljubljati njegove rešetke eno za drugo, kakor so razporejene.

Čeprav se ne želimo ustaviti pri najbolj žalostnih rešetkah, tistih, ki pridejo pozneje, ko ostarimo. Beseda “star” pomeni, da ne moremo narediti ničesar. Star pomeni žalosten, zagrenjen, osamljen – treba je pač slediti toku časa. Ni se primerno smejati, ni se primerno oblačiti v barve, ni mogoče iskati ničesar novega. Zakaj? Ker čas narekuje, da smo stari.

In to je ciklus, ki posrka naše življenje. To je veliki ciklus, ki je seštevek majhnih vsakodnevnih ciklusov, ki nam posrkajo vse ure, saj je za te že vnaprej določeno, kako naj jih porabimo. Vnaprej so določene ure za vstajanje, za oblačenje, za umivanje, za študij, za delo, za kosilo, za nadaljevanje dela, za ponovno umivanje in za ponoven počitek …

Včasih najdemo kakšno luknjo za televizijo, za dnevni časopis ali revijo, ki jo na hitro prelistamo. In tako čakamo na ciklus, mali dnevni ciklus, ki postane del velikega ciklusa vseh naših dni.

S tem ne želimo reči, da se lahko izognemo nekaterim ritmom. Nekateri ritmi življenja so vsekakor potrebni. Ne moremo jim ubežati. Ne moremo se izogniti igranju, ko smo otroci, rasti, študiju, delu … To je povsem naravno.

Da ne bi postali ujetniki časa, ne smemo dopustiti, da nas ritem zasužnji, temveč moramo ta ritem dojemati in doživljati kot nekaj naravnega. Da bi lahko doživljali čas skupaj z vsemi njegovimi naravnimi procesi, bi morali razločevati med tako imenovanim “aktivnim” časom in “pasivnim” časom. Imenujmo “aktivni” čas tisti čas, v katerem potekata rast in razvoj. “Pasivni čas” pa je tisti, v katerem ni rasti in razvoja.

Aktivni čas ni tisti, ki se veliko giblje, temveč tisti, ki se lahko daleč premakne. Toda včasih se premikamo veliko, a zelo počasi. V zvezi s tem se spomnimo znamenitih anekdot o zajcih in želvah, v katerih običajno zmagajo počasne želve, ker imajo dragoceno vrlino kontinuitete, vztrajnosti in stanovitnosti.

Da bi torej zapustili to ječo časa, si moramo to zares želeti in doseči, da naš čas postane resnično aktiven.

O času lahko govorimo še z enega vidika – lahko ga namreč razumemo kot veliko količino energije. Kot ljudje imamo energijo in zmožnost, da jo usmerimo tja, kamor si želimo. Če to povežemo s časom, delujemo inteligentno, če energije ne usmerimo v to, kar navzven zahteva veliko časa, temveč v to, kar je resnično trajno – ali če uporabimo filozofski izraz, v to, kar ima vidik večnosti. Če energijo usmerimo v nekaj večnega in ne v minljivo, bomo resnično izkoristili svoj čas.

Če je čas energija, ga je torej treba inteligentno razporediti. Energija, pretočena v čas, nas približa večnosti, tistim globokim misterijem, v katerih se nič ne spreminja.

Poleg aktivnega časa kot evolucije in časa-energije kot večnosti omenimo še nekaj vidikov. Zelo pomemben vidik je mladost.

Kaj je mladost? Mladost je prav to, da zapustimo ječo časa. Mladost pomeni, da zavesti ne usmerimo v telo, ki se bo neizogibno obrabilo in ostarelo, temveč v večno, v tisto, kar vedno je, in kar nam omogoča, da se prepoznamo in rečemo: “Jaz sem.” Od našega otroštva, mladosti in zrelosti do starosti se namreč vije ena in ista nit kontinuitete.

Kaj je tisto, kar nam omogoča, da se prepoznamo? Kaj je ta nit, ki povezuje vse bisere na ogrlici ter ki izvira iz globine časa in sega vse do naše sedanjosti? Tu se rodi brezčasna mladost. Tu se razprejo rešetke ječe … 

S temi tremi vidiki lahko resnično zlomimo tisto, kar nas zadržuje v ječi časa. Temu, kar se nam lahko zdi skoraj nemogoče, so nekateri posvetili veliko pozornosti in temeljito preučevali v starih misterijskih šolah, saj so lahko na določen način obvladovali čas.

Kako? To sta jim omogočili kontinuirana zavest in kontinuirana pozornost brez nihanj. Zakaj se nam tako pogosto dozdeva, da se nam čas izmika in nas prehiteva? Ker živimo “skokovito”, ker se naša zavest na vsaki točki zadržuje le nekaj trenutkov, potem pa se že hitro preseli drugam. In naša pozornost obupuje, ker čas pritiska nanjo, saj ne doseže kontinuitete.

Morda sta bili ena od najtežje doumljivih skrivnosti pri teh velikih modrecih kontinuiteta in zavest, ki je bila tako fiksna, da se je čas umiril, stabiliziral ter postal aktiven, da bi lahko zavest zaobjela vse, kar je morala.

Ti modreci so znali pospešiti čas. Prihodnost so transformirali v sedanjost. Pospešili so svojo evolucijo, svojo sposobnost spoznavanja, razumevanja, in s to pospešitvijo časa so dosegli takšno občudovanja vredno veličino, da o njih govorimo kot o velikih ljudeh, velikih učiteljih, iniciranih.

Med starimi tradicijami, ki so še vedno ohranjene – čeprav okrnjene in včasih tudi nerazumljive – lahko najdemo omembe obredov, ki so jih izvajali v starem Egiptu, v templju v Abidosu, ki je imel obliko polža in je bil nekakšne vrste labirint. Vsi obredi, ki so se izvajali v tem templju, so bili povezani s časom.

Polž je bil simbol časa in človek, ki se je skušal prebiti skozi njegove zavite poti v notranjosti njegove hišice oziroma omenjenega labirinta, je moral prestati številne preizkušnje, povezane s časom. Ko je izstopil iz omenjenega templja, je moral preseči občutek časa.

To je simbolizem, ki so ga pripisovali polžu s svojo spiralasto hišico, s svojim časom drobnih izkušenj na ramenih, hkrati pa s sposobnostjo, da dvigne oči in antene nad glavo, nad telo, nad težko in inertno materijo.

Že v starem Egiptu so se mladi učenci – mladi, ker so izstopili iz ječe časa – sestajali v templjih, da bi izvajali obrede, posvečene svojemu bogu časa, svoji sposobnosti, da presežejo to, kar jih je omejevalo.

Danes živimo v ječi časa. Kaj je z misterijskimi in iniciacijskimi šolami? Potonile so v pozabo. Kakšne so možnosti, da bi izvajali magične obrede? Zelo pičle ali pa jih sploh ni, saj to dandanes deluje “sektaško”.

Živimo v zgodovinskem obdobju, v katerem se čas giblje pospešeno. Vse okoli nas se giblje pospešeno. Kot so menili številni misleci in zgodovinarji, tok življenja ni ravna vzpenjajoča se premica nenehne evolucije, tako da bi bil današnji dan vedno boljši od včerajšnjega in jutrišnji od današnjega.

Vzpenjajoči se zgodovinski proces ni ravna premica, temveč zavita spirala – kot polžja hišica pri Egipčanih – ki se vzpenja počasi, zavoj za zavojem, korak za korakom.
Pri vsaki spirali bi lahko fizično preverili, da obstajajo točke “preobrata” – zlasti tam, kjer se spremeni smer – na katerih pride do majhnega pospeška. To je pospešek in impulz, ki ga potrebujemo, da bi naredili naslednji korak na točki zgodovinskega preobrata, na kateri se trenutno nahajamo.

Če analiziramo to, kar se dogaja na vseh ravneh, po celotnem planetu, lahko ugotovimo, da smo v enem od teh obdobij, ki se s “hladnega” in nekoliko fatalističnega vidika zdi grozno.

V tem obdobju, kjer vse poteka pospešeno, se ne moremo igrati pasivnega časa, ne moremo ostati znotraj svojih rešetk, saj nas bo v tem primeru Zgodovina pometla. Moramo si prizadevati hoditi v koraku z Zgodovino.

Kako lahko to naredimo? Vsakdo lahko to naredi, v svojem času in na vseh ravneh.

Vsakdo ima v svojem fizičnem času možnost, da bolje izkoristi svoje minute. Vsakdo ima v svojem psihološkem času možnost, da poišče boljše in čistejše trenutke. Vsakdo ima v svojem mentalnem času možnost, da izbere znanja ali da raziskuje zakone ali pojme, ki mu omogočajo, da razširi tesno ječo, v kateri se giblje. Vsakdo ima na duhovni ravni možnost, da se išče in da se najde, da izpolni tisto staro zahtevo, že od davnih časov vklesano v stare templje: “Spoznaj samega sebe!”

Vsi imamo možnost, da podaljšamo čas in življenje ter da pospešimo proces evolucije.

Vsi imamo možnost biti mladi. Dejansko smo mladi. Le točko zavesti je treba preseliti drugam. Mi smo tisti, ki usmerjamo čas, ni čas tisti, ki nas nosi. Storimo torej ta čudež in izstopimo iz materialnega časa, ne bodimo več ujetniki ur, ki nam narekujejo, kako “moramo” živeti. Storimo čudež in razprimo rešetke ter osvobodimo dušo, ki je večno mlada.

Razpreti rešetke ne pomeni, da prezremo urne kazalce ter zanemarimo vsakodnevno življenje in celotni življenjski proces. Razpreti rešetke pomeni živeti onkraj časa, ki ga narekujejo urni kazalci, živeti drugo življenje na drugih dimenzijah, v drugih časih. Naj naši dnevi ne štejejo le štiriindvajsetih, temveč neskončno ur.

V Novi Akropoli nismo nikoli obljubljali eksotičnih ali nadnaravnih čudežev, saj menimo, da ni čudežev, ki jih ne bi bilo mogoče pojasniti z naravnimi zakoni. Tako imenovani “čudeži” so delo narave.

Če bi lahko na tem mestu to naredila, bi vam podarila polne roke mladosti. Vendar ne fizične mladosti, ne mladosti telesa. Podarila bi vam tisto drugo mladost, ki pravi: “Prav malo mi je mar za čas, če sem, če obstajam! Prav malo mi je mar za čas, ki ga merijo ure, če obstajam ne glede na te ure in sem obstajal še pred njimi!”

Vsem vam želim, da bi bili vsi neskončno svobodni, neskončno mladi, neskončno človeški, neskončno vi sami.

Delia Steinberg Guzmán

Vir: akropola.org/