Mojster odrske preobrazbe. Prejemnik številnih priznanj, med drugim Prešernove nagrade in Borštnikovega prstana. Človek, ob katerem rastejo nova imena  slovenskega gledališča. Velik del javnosti ga pozna iz osemdesetih, ko je v televizijskem etru podpiral slovenske športnike in s svojimi domislicami podarjal dobro voljo. V teh dneh nas je nagovoril v vlogi ambasadorja projekta Očistimo Slovenijo 2012.

Kako spremljate dvig okoljske zavesti v Sloveniji?

Mislim, da so se v zadnjem času zgodile mnoge spremembe. So tudi vedno bolj opazne. Glede nekaterih zadev, tudi predlaganih zakonov, pa se mi zdi, da še vedno živimo v kameni dobi.  Odkar so v bližini mojega doma ukinili kosovni odvoz, ljudje v gozd odvažajo vseh vrst odpadke, od opek do starih štedilnikov, in tam torej nastajajo nova divja odlagališča.

Resničnih ali pa dokončnih sprememb v glavah ljudi torej še ni in želim si, da bi se zares zgodile.  Sem pa po drugi strani navdušen nad tem, kako zelo so o okolju prijaznem odnosu poučeni najmlajši. Mislim, da je to tisto bistveno. Da rastejo vzporedno z dvigom te zavesti in da bodo njeni suvereni soustvarjalci. 

»Zeleno, ki te ljubim zeleno«, če si ob tej priložnosti sposodim verz iz pesmi F.G. Lorce. Kot ambasador igre Ne smetim – dobim najbrž dobro skrbite za okolje?

Ja, obenem pa zadovoljno opažam, da je zadeva prišla že tako daleč, da imam kar malo slabo vest, če kos papirja pomotoma vržem v napačen koš. To je dobro, hočem reči, se pozna, da sem zelene zapovedi že precej ponotranjil. 

Kako čistilne akcije, kakršna je Očistimo Slovenijo,  doživlja vaša generacija?

Vsi se zavedamo, da je to dober rešilni poseg. Zdi pa se mi, da na tihem vemo, da bo do naslednjega leta okolje najbrž ponovno onesnaženo. Seveda si vsi želimo, da bi bila škoda iz leta v leto vedno manjša. Tudi sam upam, da bo vsako leto bolje. Upoštevajoč zgodovino pa vendarle vemo, da se človek nehote ponavlja. Ampak vse se začne z majhnimi koraki. Letošnje čiščenje bo gotovo doživelo še večji odziv kot prejšnje, narejenega bo še več kot pred dvema letoma. Ta optimizem je razlog za to, da sem se odzval povabilu. Zdi se mi, da akcija potrebuje tudi prepoznavne obraze.  Počasi se razmere izboljšujejo, pa čeprav je to na nek način Sizifovo delo in bodo rezultati mogoče vidni šele čez pet generacij. No, če se ne bomo do takrat že zadušili med vsemi temi smetmi in se v iskanju zelenih oaz preselili na primer na Luno.

Kako pa se na vlogo ekološkega ambasadorja odzivajo vaši prijatelji?

 Sicer v življenju nimam nobenih političnih ali častnih funkcij, na svojo vlogo ambasadorja pri tem projektu pa sem zelo ponosen in se pred prijatelji z njo kar rad pohvalim. No, že nad prejšnjo akcijo, sploh pa nad udeležbo, sem bil res navdušen. Stanujem na Gorenjskem in tisti dan, ko je Slovenija prvič čistila, sem med sprehajanjem svojega psa kar obstal, ko sem sredi bližnjega potoka zagledal toliko ljudi, vključno z množico otrok, v gumijastih škornjih in s polnimi rokami vreč z odpadki. Lahko bi se reklo, da se je na deželi tisti dan zelo veliko dogajalo! Pa še lepo vreme je bilo. Upam, da bo tudi letos.

Sodoben način življenja je okrnil posameznikov pristen stik z naravo. Iz podobnih razlogov ste se najbrž tudi vi iz mesta odselili na podeželje.

Tako je. Stalno prebivališče imam tam že deset let, prej pa sem hodil gor večinoma za vikend. Če želiš biti v dobri formi in ohraniti stik z naravo, je eden od načinov redna športna aktivnost. Sam tako že od mladih nog skušam obdržati stik z naravo in se dosti gibljem na prostem. Pravzaprav bi lahko rekel, da spadam med tiste ljudi, ki so kar malce nori na naravo. Čeprav večkrat dnevno prevozim pot, dolgo nekaj deset kilometrov, se zvečer rad vračam, da se lahko zjutraj zbudim izven mesta. Tega mlajše generacije mogoče ne razumejo najbolje. Se pa ob današnjem načinu in ritmu življenja najbrž marsikdo vpraša in tudi jaz sem se: mi je res prijetno ves čas v tem smogu, smradu in gneči? Da ne bo pomote, nisem kak samotar, sem človek, ki rad preživlja čas s prijatelji, že igralski poklic nasploh je zelo družaben. Ampak ... Ko se mi zahoče zabave, se preprosto pripeljem v Ljubljano. Vsakič, ko se odpeljem nazaj, pa cenim in imam rad tisti podeželski mir.

Se vam s potovanj, z gostovanj v tujini utrne kak zapomnljiv primer ekološke prakse, v dobrem ali slabem smislu; zgodba, ki bi jo delili z bralci?

Poleti se veliko vozim z motorjem, tudi po Hrvaški, Srbiji in Bosni in na tistih koncih sem bil dostikrat razočaran. Čeprav imajo dobro urejene ceste, je to, kar se okolja tiče, marsikje še vedno pregovorno umazani Balkan. No, dober primer je brez dvoma Nova Zelandija, čeprav je zelo redko poseljena, tako da je tudi zaradi tega njeno naravno okolje nekoliko manj obremenjeno. Države, ki jih poznamo zaradi izrazito restriktivne politike, ki jih dela kar malo sterilne, na primer Singapur, pa mi niso blizu. Delujejo na silo in se mi v tem oziru ne zdijo ravno človeške.

Kaja Kokot Žanič
Foto: Maruša Bertoncelj
Vir: www.ocistimo.si