»Če ima nekdo mesne jedi,
ki jih je Bog dal ljudem za uživanje,
za nečiste in …  se jim [mesnim jedem]
odpove … , je obsojen na anátemo.«

To anátemo je razglasil papež Janez III. leta 561 n.št. na sinodi v Bragi na Portugalskem. Posledica izobčenja je bila popolna brezpravnost: izobčenec je bil izključen iz družbe in je s tem izgubil vse pravice. Ampak zakaj je katoliška cerkev preganjala vegetarijance?

Zakaj je Cerkev preganjala »krivoverce«, ki so živeli vegetarijansko?
Danes je že splošno znano, da je katoliška cerkev (in kasneje tudi luteranska) več stoletij preganjala na sto tisoče tako imenovanih krivovercev, jih okrutno mučila in dala brutalno ubiti – pogosto s sežiganjem pri živem telesu. Zanimivo pa je vendarle, in to le redki vedo, da so imele vse preganjane skupnosti, ki so bile zveste prakrščanskemu verovanju, nekaj skupnega:

Strogo so se ogibale ubijanja živali in uživanja mesa! Kot krivoverce jih je cerkev stoletja dolgo preganjala in neusmiljeno iztrebila. Kaj je te ljudi spodbudilo k temu, da so živali spoštovali kot sostvaritve? Kakšna je bila njihove etika, s katero so bili daleč naprej pred svojim časom, pa tudi v primerjavi z obnašanjem mnogih ljudi današnjega časa?

Kdo so bili t.i. krivoverci?
Z nastankom rimske oblastne cerkve v prvih stoletjih se je cerkev vse bolj oddaljevala od prakrščanskega nauka. Še posebno v srednjem veku je bilo očitno, da cerkev ne hodi več po sledeh Jezusa iz Nazareta. Sodobnik tistega časa je zapisal: »Dekadentni prelati, škofi, ki vse bolj bogatijo na račun brezobzirnega plenjenja svojih skupnosti, papeži in kardinali s svojo obsežno trumo nezakonskih otrok, samostani, ki so na zelo neposreden način 'hiše naslade in veselja' … škofi, ki so celotna območja prekrili z vojnami in uničenjem …, da bi razširili svoje področje oblasti in svoje teritorije« - to so bila plodna tla, ki so zbujala hrepenenje po prvotnem krščanstvu in podpirala njegovo ponovno prebujanje.

Nova prakrščanska gibanja so se pritoževala nad katoliško cerkvijo, da nima z naukom Jezusa iz Nazareta nič skupnega. V rimski cerkvi so prepoznali pogansko kultno religijo. Pogrešali so osnovne nauke Jezusa, ki po večini niso bili sprejeti v Biblijo, in katoliška verska načela, kot na primer: spoštovanje živali kot sostvaritve, nauk o reinkarnaciji ali zakon setve in žetve.

Škof Buchard iz Orte, obredni mojster papeža Aleksandra VI., je o razmerah v Vatikanu v 15. stoletju zapisal: »Če bi hotel našteti vse umore, ropanja in grozote, ki se dogajajo v Rimu, jim ne bi bilo konca. Koliko posilstev in krvoskrunstev! Koliko pokvarjenosti se v tej papeževi palači širi brez sramu pred Bogom ali ljudmi! Koliko trum zvodnic in prostitutk se potika okrog palače svetega Petra!«

Tako je na eni strani stala krvoločna cerkev, nepremagljiva v svoji krutosti in perverznosti, in na drugi strani t.i. krivoverci, ki so se trudili živeti miroljubno življenje tudi do rastlin in živali v smislu Jezusovega Govora na gori.

Od kod zmerljivka »krivoverec«?
Beseda »krivoverec« (nem. Ketzer) je bila izpeljana iz besede katar. Katari so bili prakrščansko gibanje v južni Franciji v 12. in 13. stoletju. »Katari« v prevodu pomeni »čisti«. Tako so to gibanje poimenovali ljudje. Katari namreč niso kopičili lastnine, temveč so med sabo vse delili tako, kot naj bi se poročalo o prakrščanskih skupnostih v prvem stoletju po Jezusu. Katari so pomagali revnim in bolnim ljudem. Odklanjali so vsako obliko nasilja. Niso jedli živali in živeli so vzdržno. Zaradi tega je oznaka »krivoverec« pravzaprav kvalitetna oznaka.

Žal o veri teh prakrščanskih skupnosti skorajda ni originalnih dokumentov. Kajti nasilna cerkev ni le preganjala in morila »krivovercev«, ampak je poskušala zatreti tudi njihov nauk, zato je večina njihovih spisov prav tako končala v ognju. Če želimo o t.i. krivovercih izvedeti kaj več, imamo na voljo le protokole storilcev, to je inkvizitorjev. Toda celo iz teh virov lahko zvemo marsikaj presenetljivega.

Katoliški križarji so za veliko noč leta 1244  zažgali okrog 200 katarov v utrdbi Montségur. Katari (»čisti«, iz grščine: katharós=čist) so bili prakrščansko versko gibanje od 12. do 14. stoletja. Živeli so predvsem v južni Franciji (Okcitanija), a tudi v Italiji, Španiji in Nemčiji.

Poznani so tudi pod imenom »albižani« po južnofrancoskem mestu Albi, ki je bil nekdanja katarska trdnjava. Sami so se imenovali veri christiani (pravi kristjani) ali Bonhommes (dobri ljudje). Iz besede katar je bila izpeljana zaničljiva oznaka krivoverec (nem. Ketzer), ki je označevala vse odpadnike od katoliške cerkve.

Inkvizitorski protokoli dokazujejo: Mnogo krivovercev je bilo vegetarijancev in veganov

V dokumentih inkvizicije najdemo o skupnosti katarov zapisano:

• »… niso smeli … ubijati živali.«
• »Nadalje so verovali, da je tudi v najhujši stiski smrtni greh jesti meso, jajca ali sir …«
• »… pogosto so molili, se postili in se ves čas odpovedovali mesu, jajcem in siru …«

• »Niso jedli ne mesa ne jajc in pili niso ne mleka ne vina.«

Vir:Cod. Alderspac. 184 (membranac. Saec. XIV.)

• »… vsako prelivanje krvi je bilo zanje smrtni greh.«

 Vir:Seifert/Pawlik, str. 311

O skupnosti manihejcev lahko v  inkvizicijskih dokumentih beremo:

• »Nadalje, v nobenem primeru ne bi ubili živali ali perjadi, ker pravijo in verjamejo, da se v teh brezrazumnih živalih in celo v pticah nahajajo tiste duše, ki so ubežale človeškim telesom …«

Vir:Bernard Gui, Manuel de l'Inquisiteur, Zvezek 1, Pariz 1926 (Les Clasiques de l'Histoire de France au Moyen Âge 8), str. 18-22.

• »Omenjeni krivoverci pravijo tudi, da človek ne bi smel jesti mesa in to pojasnjujejo tako:  … nikjer ne piše, da je Kristus jedel meso … Kot piše, tudi veliko svetih ni jedlo mesa, torej ga tudi mi ne jemo.«

Vir:Cod. Monac. lat 544 (Saec. XV.)

• »Ker človek mora jesti, da lahko živi na zemlji, je bolje, da uživa živila, ki vsebujejo velik delež svetlobe, kot so na primer sadje v sijočih barvah, melone, buče in kumare. Strogo pa naj bi se ogibali mesa in vina, saj podpirata poželenje in čutnost.«

V: Seifert/Pawlik, str. 116

• »Jedli pa niso mesa … Celo jajc niso jedli … Niso se smeli hraniti z nobenim mrtvim telesom … Pili niso niti mleka …«

V: Seifert/Pawlik, str. 115

Enako se je ohranilo od inkvizitorjev o skupnosti bogomilov:

• »Uživanje vina in mesa, mleka in mlečnih izdelkov, sira, jajc … je bilo prepovedano.«

V: Seifert/Pawlik, str. 116

V kaj so verjeli krivoverci?
Tudi to vemo danes le iz zapisnikov, ki so jih pisali nasprotniki prakrščanskega gibanja.

V inkvizicijskem zaslišanju inkvizitorja Petrusa iz leta 1398 med drugim piše naslednje:

To so zmotni nauki krivovercev iz sekte valdežanov:

• »Verjamejo, da imajo le od Boga in ne od papeža ali kateregakoli katoliškega škofa pooblastilo, da razglašajo Božjo besedo.«
• »Nadalje obsojajo rimsko Cerkev zato, ker ta od časa papeža Silvestra prevzema, zadržuje in pridobiva posestva. (…)«
• »Nadalje ne verjamejo, da naj bi bila posvečena cerkev bolj sveta od katerekoli druge poljubne navadne stavbe.«
• »Nadalje ne verjamejo, da naj bi bil posvečeni oltar bolj svet od kateregakoli drugega poljubnega kupa kamenja.«
• »Nadalje obsojajo in zavračajo čaščenje podob.«
• »Nadalje obsojajo in zavračajo poljubljanje relikvij.«
• »Nadalje obsojajo in zavračajo odpustke cerkvenih knezov. (…)«

Vir: Cod. S. Emmeram. Ratisb. X, 5.

V rokopisu iz Würzburga iz časa preganjanja krivovercev piše naslednje:

• »Trdijo, da je krst pri otrocih neveljaven, saj še ne morejo zares verovati.«
• »Trdijo, da je zakrament birme brez vrednosti, namesto tega zakramenta pa njihovi učitelji svojim učencem polagajo roke.«
• »Trdijo, da telo in kri Kristusa niso pravi, temveč le blagoslovljen kruh, ki je na določen način imenovan Kristusovo telo..«
• »… posvetnim sodnikom naj ne bi bilo dovoljeno zločince obsoditi na smrt, saj nekateri pravijo, da naj tudi ne bi bilo dovoljeno ubijati živali, ribe in podobno …«

Vir: Cod.Wirceburg., 190 fol.

Jezus iz Nazareta, njegovi učenci in prvi kristjani so živeli vegetarijansko

Jezus, njegovi učenci in prvi kristjani v praskupnostih so bili vegetarijanci. To dokazujejo dokumenti zgodnjih cerkvenih očetov.
Klemen Aleksandrijski je pisal o učencu Mateju, ki naj bi živel le od rastlinske hrane in se ni dotaknil mesa (Pedagog II,1). Cerkveni oče in škof Evzebij iz Cezareje (264 – 349) v svojem delu Zgodovina cerkve (II, 2,3) citira cerkvenega pisca Hegesipa, po katerem naj bi učenec Janez nikoli ne užival mesne hrane.

V istem viru je Jakob mlajši (imenovan Pravični) opisan kot svet iz materinega telesa, ki ni užival opojnih pijač niti jedel ničesar, kar je imelo dušo (II, 23, 5.6). Jakob je bil vodja prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu. Po evangeličanskem nauku velja za Jezusovega brata, po katoliškem pojmovanju pa za njegovega bratranca. 

»Inkvizicijsko zaslišanje« - to se sliši prav nedolžno, ampak slike kažejo, kako kruta so bila ta zaslišanja, ki so se praviloma končala s smrtjo »krivoverca«. Milijoni ljudi so postali žrtve katoliške inkvizicije.  Število se giblje okrog 10.000.000 mrtvih ter nešteto mučenih, trpinčenih ali ustrahovanih. (Vir: Der Spiegel, 1. 6. 1998).

• Janez Krizostom je v 4. stoletju poročal o skupini zglednih kristjanov:

»Pri njih ne tečejo potoki krvi, ni klanja in razkosavanja mesa … Pri njih ni vonja po strahotni pari mesnega obreda … Če si zaželijo obilnega obeda, je njihova pojedina iz sadežev …«
Homil 69

• Miroljubne in vegetarijansko živeče prakristjane so v prvih stoletjih deloma krvavo preganjali bojeviti Rimljani, ki so jih v Koloseju metali levom za hrano.
• Cesar Konstantin je po svojem prihodu na oblast v 4. stoletju krščanstvo imenoval za državno religijo – iz političnih razlogov. Do tedaj miroljubno živeči kristjani so bili zdaj uradno prisiljeni služiti vojsko in jesti živali. Tisti pa, ki so prakrščanski veri ostali zvesti, so bili preganjani. O Konstantinu poročajo, da je ukazal vegetarijancem vlivati tekoči svinec v grlo.«
• Papež Janez III. (561 – 574) je leta 561 na sinodi v Bragi na Portugalskem razglasil prekletstvo nad vegetarijanci, ne nazadnje tudi zato, da so potem lahko lažje preganjali vegansko živečo skupnost manihejcev:

»Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim odpove …, je obsojen na anátemo .«

• Medtem ko je bilo v vzhodnorimskem cesarstvu uživanje klobas še vedno prepovedano, pa je katoliški zahod to izrazito podpiral – kar je vse bolj slabšalo položaj živali. Tako sta cerkvena svetnika Avguštin in Tomaž Akvinski živalim odrekla nesmrtno dušo in so bile s tem izrecno izključene iz Kristusovega odrešenja. V takšnem okolju so bili ustanovljeni mesarski cehi in vegetarijanci so bili preganjani.
• Cerkvena inkvizicija srednjega veka je dala celo usmrtiti ljudi, ki so zavračali ubijanje živali. Kot dokaz svoje pravovernosti je moral osumljeni na primer javno zaklati žival. V knjigi o papeštvu lahko preberemo:

»Na škofovskem zborovanju v Glosarju v Franciji leta 1051 je bilo veliko krivovercev obsojenih na smrt, ker so odklonili, da bi ubili kokoš: v skladu s svojimi nazori katari niso ubijali živali. Celo zunanji izgled obdolžencev je zadostoval, da so jih obsodili kot krivoverce, saj so njihovo bledico pripisovali življenjskemu slogu katarov, ki so uživali izključno rastlinsko hrano.«

Graf von Hoensbroech: Das Papsttum in seiner sozial-kulturellen Wirksamkeit, Volksausgabe, leipzig, Breitkkopf und Härtel, 1904, str. 35.

Križarske vojne proti katarom
Prakrščansko skupnost katarov v južni Franciji, ki je živela vegetarijansko in celo vegansko, je skoraj popolnoma iztrebila uradno podprta križarska vojna rimske cerkve.
»Če jih ne morete spreobrniti, potem jih pobijte!« To je zahteval Bernhard von Clairvauxja, križarski pridigar, ki ga je njegova cerkev pozneje celo razglasila za svetega.

Papež Aleksander III. je leta 1179 sprejel, da zapade prekletstvu, kdor se je družil s krivoverci ali jih sprejel. Hiše tistih, ki so podpirali krivoverce, so uničili in jih niso smeli več zgraditi. Kdor se ni priključil vojni proti krivovercem, je bil izključen iz »sprejetja Gospodovega telesa in krvi«. Zato pa je papež vsakemu obljubil odpustek za dve leti, če se je boril proti krivovercem.

Papež Inocenc III. je vsakomur, ki se je udeležil preganjanja katarov v času od 1209 do 1229, obljubil odpustek.

Tako se je zbrala vojska z do 200.000 možmi, da bi napadla mestece Béziers. Brez ozira na starost, spol in religijo je bilo pomorjenih 20.000 ljudi. Julija 1210 so v mestu Minerve na veliki grmadi zažgali najmanj 140 katarov. V maju 1211 je bilo na grmadi zažganih okrog 400 ljudi. Županjo, katarko, so živo vrgli v vodnjak.

Leta 1243 je vojska 10.000 mož oblegala katare na Montségurju. 205 katarov so zažgali na veliki grmadi pri živem telesu. Leta 1249 je bilo v mestu Agen zažganih 80 osumljenih. V vaseh in mestih je bila inkvizicija postavljena kot orožje proti drugače verujočim. Inkvizitor Bernhard de Caux je dal samo v dveh letih zaslišati 5470 oseb. Do konca 13. stoletja so bili katari v južni Franciji popolnoma iztrebljeni.

Zaradi ponarejanja Jezusovega nauka je moralo in mora trpeti nešteto ljudi in živali
V srednjem veku je bilo pod znamenjem križa v križarskih vojnah pobitih na tisoče »krivovercev«. Med inkvizicijo je bilo v imenu križa mučenih in zažganih na milijone ljudi. Vse do danes mora zaradi živalim sovražnega ravnanja in nauka cerkve dan za dnem nešteto živali plačati s svojim življenjem. 

Tako kot je bil Jezus, sin Boga, pred 2000 leti pribit na križ, tako je danes križano božje stvarstvo: na milijarde in milijarde živali je v grozotnih pogojih natlačenih v hlevih množične reje in zaklanih – z odkritim blagoslovom cerkve. Na milijone in milijone živali trpi in umira skozi vse leto v laboratorijih za poskuse – z odkritim blagoslovom cerkve. Vsakih 6 sekund v Nemčiji pod lovčevo roko umre ena žival – z odkritim blagoslovom cerkve. Toda zagotovo ne z blagoslovom Boga.

Kajti v zgodovini stvarjenja je Bog rekel ljudem:

»Glejte, dal sem vam za hrano vse rastline, ki dajejo semena, ki rastejo po vsej zemlji, in vsa drevesa s plodovi, ki imajo semena. (1.Mz 1, 29)

Nasprotno pa je v katoliškem katekizmu, ki vsebuje rokopis takratnega papeža, zapisano sledeče:

2417 Bog je živali postavil pod oblast človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Zato se sme človek posluževati živali za hrano in za izdelavo obleke … Medicinski in znanstveni poizkusi so etično dopustni …
2418 … Nedostojno je tudi zanje dajati denar, ki je v prvi vrsti namenjen za lajšanje človeških stisk. Človek sme imeti živali rad, ampak naj jim ne posveča ljubezni, ki je primerna le za ljudi.

Jezus je ljubil živali: trgovce z živalmi je nagnal iz templja in osvobodil živali
Na Jezusa iz Nazareta se cerkev ne more sklicevati, kajti Jezus je ljubil živali in je trgovce z živalmi z bičem nagnal iz templja. Da Jezus Kristus ni prišel na zemljo le za ljudi, temveč tudi za živali, je jasno iz njegovega rojstva v betlehemskem hlevu – na svet je prišel med živalmi.

Profesor dr. Erich Grässer, upokojeni redni profesor za Novi testament na univerzi v Bonnu, je pred nekaj leti dobro pripomnil: »Kaj je s cerkvijo in zaščito živali? Na tem mestu moram biti zelo jasen: Ko se bo nekoč pisala zgodovina naše cerkve, bo tema 'cerkev in zaščita živali' v 20. stoletju predstavljala prav tako črno poglavje kot tema 'cerkev in sežiganje čarovnic' v srednjem veku.«

Cerkev in zaščita živali - »črno poglavje«
Danes je zapihal nov veter. Vedno več ljudi je danes vegetarijancev – in nič več se jim ni treba bati, da jih bodo gledali postrani ali jih zasmehovali. Vedno več ljudi tudi obsoja sovražnost cerkve do živali. Prijatelji živali protestirajo, ko duhovniki in župniki blagoslavljajo in posvečujejo novo zgrajene centre za poskuse na živali ali cerkvene občine prodajajo zemljišča za izgradnjo objektov za poskuse na živalih. Protestirajo proti t.i. Hubertovim mašam, v katerih župniki in duhovniki blagoslavljajo lovce in njihovo orožje kot tudi njihov »lovski plen« - okrutno ustreljene živali.

Papež Benedikt je na avdienci jeseni 2007dal svoj poseben blagoslov: »Vaša ljubezen do narave naj se izkaže v službi čudovitemu božjemu stvarstvu!« Njegov papeški nuncij, monsignor Kühn, se je proti kritiki zaščitnikov živali v zvezi s Hubertovimi mašami v Bambergu 2008 postavil v bran lovcev.

Po njegovem naj bi bilo legitimno imeti veselje pri lovu. Složno skušajo lovci in predstavniki cerkve prek medijev očrniti zaščitnike živali, ki se iz etičnih razlogov zavzemajo proti ubijanju živali. Zato ni čudno, da vedno več prijateljev živali – pa ne le teh – izstopa iz cerkve.

Vir: Freiheit für Tiere št.1/2010, prevod: Gretta Mikuž Fegic

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, april 2010