Prepričanja pred izkustvi
Nekoč sem bil prepričan, da je tisto, kar doživljam – vsaj v budnem stanju –, resnično. Toda čez čas sem moral priznati, da ni nikakršnega dokaza, da je to res. Vso »resničnost« sestavljajo slike, predstave v zavesti.

Dvomljivo je že dejstvo, da niti dva človeka istega dogodka ne doživljata enako, z enakimi čustvi, občutki, razlagami, mislimi. Ob nepopačenem doživljanju se moje videnje istega dogodka ne bi smelo kakor koli razlikovati od videnja kogar koli drugega. A ni tako. Barvno slep človek vidi barve popolnoma drugače kot zdrav človek; vidi le odtenke sivine.

A kljub temu ve, kaj je »rdeče« in kaj »zeleno«. Ne morem vedeti, kako nekdo drug vidi isti predmet, saj mi ni dano videti skozi njegove oči in z njegovim razumom. Tisto, kar imenujemo »rdeče«, je le dogovor, oznaka za vtis, ki pa je lahko pri vsakomur drugačen. Enako velja za vse dogovorne simbole.

Ker v medsebojni komunikaciji ne moremo izmenjevati misli in občutkov,temveč le besede, torej simbole, ki so pač le nalepke za zapleten pojem ali stvar, je nemogoče reči, da iste »stvari« zaznavamo, vidimo in občutimo enako. Vedno pridemo do istega problema: kako primerjatisimbole, ki se pojavijo v dveh različnihzavestih? Kako ugotoviti, da tisto, kar pod nekim simbolom pojmujem jaz, natanko ustreza tistemu, kar pod to nalepko pojmujejo drugi? Vedno gre za to, da en pojem ali simbol pojasnjujemo z drugim simbolom (besedo). Lep primer je bolečina. Vsak jo občuti drugače. Nekateri imajo visok bolečinski prag, spet drugi se takoj zatečejo k analgetikom.

Zavedam se, da subjektivna komponenta v moji zavesti – moj lažni jaz – poskrbi, da "nosim drugačna očala", ki stvarnost pokažejo (prav bi bilo reči – izkrivijo) na prav poseben način. Zavedati sem se začel, da objektivnosti v moji zaznavi ni. Vse je pogojeno s trenutnimi predstavami in sistemom prepričanj, ki sem ga zgradil v preteklosti in utrdil z izkušnjami. To velja tako zame kot za druge. Kaj je tisto, kar popači moje spoznavanje?Kaj drugega kot prepričanja, ki temeljijo na mojih preteklih izkušnjah.

Nato sem naletel na trditev, da niso izkušnje tiste, ki ustvarijo prepričanje, temveč je ravno obratno. Prepričanje deluje v umu kot sito, zaradi katerega od vseh prejetih vtisov sprejmeš v zavest le tiste informacije in izkustva, ki to prepričanje potrjujejo. To je domišljen mehanizem narave, ki omogoča, da se v neko izkustvo zares poglobiš in spoznaš resnico. Vzemimo za primer dva človeka: prvi je prepričan, da so vsi ljudje v osnovislabi. V življenju bo našel obilo primerov, ki ga bodo utrjevali v tem prepričanju, a le zato, ker bo slep za vse druge primere. Morda bo to prepričanje negoval vse do smrti, če ga ne bo  kdo od »slabih« morda postavil na laž, s tem ko mu bo na primer – rešil življenje. Drugi primer je človek, ki verjame, da so vsi ljudje v osnovi dobri. Tudi on bo v življenju našel brez števila potrditev, primere, ki to zanikajo, pa bo vzel kot izjeme, ki potrjujejo pravilo. A ni izključeno, da bo ta človek umrl nasilne smrti. Resnica je, da ni niti izključno slabih niti popolnoma dobrih ljudi. Vsi smo dobro-slabi, v sebi združujemo obe polarnosti.

Raziskovanje notranjega sveta (zavesti) vodi do spoznanja, da dogodki v »zunanjem« svetu ne določajo notranjih občutkov, temveč notranjaobčutjain misli določajo »zunanjo«, objektivno stvarnost. To je v nasprotju s splošno zakoreninjeno predstavo, ki trdi prav nasprotno. Razumevanje tega pojava ima presenetljiv učinek na človeka. Prinese nekakšno svobodo, možnost izbire. Kar na lepem nisi več žrtev okoliščin, ki ti prinašajo izkustvo. Kdor ve, das svojimi prepričanji, razmišljanji in idejami pritegne v svojo zavest istovrstna izkustva, se zaveda tudi pomembnosti pozitivne miselne naravnanosti. Kdor razmišlja le o bolezni, ustvarja odlične pogoje za bolezenska izkustva. Kako bi lahko bilo drugače? V njegovi zavesti je vse uglašeno nanjo.

To spoznanje vodi k drugemu, nič manj pomembnemu: nisem predmet, proizvod nekega objektivnega zunanjega sveta, temveč sem bistveni deltega, kar je; na nek, zdaj še ne dovolj razumljiv način, s svojo svobodno voljo sam odločam o dogajanjih, ki jih opažam.Opazovalec, jaz, je najpomembnejši v tem procesu, saj brez njega ne bi bilo nikogar, ki opaža. V filmski in knjižni uspešnici Skrivnost (The Secret) je obilo potrditev zgornjih misli.

Veliko prepričanj je vcepljenih. Trditve, da so kače zelo nevarna bitja, statistični podatki še zdaleč ne potrjujejo. Toda čeprav je ugrizov silno malo, prežimo na to, ali bo srečanje s kačo za nas usodno ali ne. Pravzaprav nas naše prepričanje usmerja k verjetnejšemu doživetju neprijetnega srečanja z njo. Po drugi strani pa smo slepi za dejanske izkaze negativnega delovanja določenega sredstva, ker so nas prepričali, da je to varno. Zapletov po cepljenju na primer ne znamo povezati s cepivom in iščemo vse mogoče druge razloge, da bi cepivo "oprali krivde".

Določeno izkustvo, ki ga dodobra izkusimo, z njim povezano prepričanje lahko utrdi ali pa ga ovrže. Napredek dosegamo in znanje povečujemo prav na osnovi izkustev. Življenje je neprekinjen proces izkušanja. Ko prihajamo od enega koncepta k drugemu, ko se prebijamo do vse širšega poznavanja stvarnosti, se naposled vprašamo, kaj je cilj tega procesa. Odgovor je za marsikoga presenetljiv. Ves ta proces, vse to znanje je potrebno, da bi se bili naposled sposobni soočiti z  vprašanjem – kdo smo. To je najzahtevnejše vprašanje, ki obstaja.

Zoran Železnikar

KONEC

Vir: www.prisluhni.si