DRUŠTVO ZA NEGOVANJE RODOLJUBNIH TRADICIJ TIGR PRIMORSKE VABI MLADE V SVOJE VRSTE

Na mizi imam vabilo Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, s katerim sem vabljena na akademijo ob 80-letnici organizacije TIGR, ki bo 7. septembra ob 20 uri v Kosovelovem domu v Sežani.

Častni pokrovitelj je predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša, slavnostni govornik pa bo pisatelj Boris Pahor iz zamejstva. Vesela sem bila, da vsi tisti borci proti fašizmu in raznarodovanju slovenstva, ki so bili iz takšnega ali drugega razloga v preteklosti zamolčani in tudi manj cenjeni iz političnih razlogov, danes enakovredno stopajo po svoji poti in da načrtujejo skupno z ostalimi veteranskimi organizacijami dneve domoljubja ob spomeniku na Cereju.

Ob tem pa se mi zdi prav žalostno, da je društvo TIGR ob vseh teh prizadevanjih ostalo osamljeno, kajti v Območnem ZZB v Novi Gorici in goriških veteranskih organizacijah so se odločili, da bodo 60-letnico priključitve Primorske praznovali ob občinskem prazniku Mestne občine Nova Gorica kot »vseprimorsko slavje« na poletni plaži igralniškega velikana HIT (Glasilo TIGR, št. 16, junij 2007).

Vprašala sem se, kaj to pomeni? Kakšno je to sporočilo vsem Primorcem? Upravni odbor Društva TIGR se je odločil, da vztraja pri prvotnem načrtu praznovanja ob spomeniku braniteljem slovenske zemlje na Cereju, še posebno zato, ker letos obeležuje 80-letnico ustanovitve organizacije TIGR.

Proti njegovemu stališču se je zgrnilo kar nekaj pritiska in pozivov na enotnost pri »vseprimorskem slavju«, ki očitno postaja vedno bolj samo goriško slavje. Organizacijski odbor za prireditve je TIGR vseeno vključil v svoje vrste, kjer je potem dal predlog, da je logično, da na slavju enakovredno govorita tako predstavnik TIGR-a kot predstavnik ZZB. A najprej predlog o dveh govornikih iz nerazumljivih vzrokov ni bil sprejet.

Marjan Bevk, predsednik Društva TIGR navaja, da zanj kot predsednika je bilo nadvse žalostno spoznanje, da je moral leta 2007 članom organizacijskega odbora za proslavo 60-letnice priključitve Primorske matični domovini kar nekajkrat dopovedovati in jih prepričevati, da je priključitev Primorske pridobitev antifašističnega boja primorskega ljudstva v dveh časovnih obdobjih in z dvema protagonistoma z organizacijo TIGR v obdobju med leti 1920 -1941 in z udeleženci NOB od leta 1941 do osvoboditve.

Da so člani organizacije TIGR skoraj vsi prešli v vrste borcev NOB, ne pa obratno, kar je menda lahko vsakomur jasno. Predsednik Marjan Bevk nadalje navaja, da zaradi takega zgodovinskega poteka upora proti fašizmu na Primorskem se mu ni zdelo po zdravi pameti najbolj pošteno, da se ob takem vseprimorskem slavju na prireditvenem odru ne postavita pred primorsko ljudstvo tako društvo TIGR kot ZZB, vsak s svojim govornikom.

Njegov predlog ni bil večinsko sprejet, ampak je bil celo zasmehovan, in bilo mu je celo razloženo, da o organizaciji TIGR lahko prav lepo govori tudi predsednik ZZB.

In prav tu se je pokazal nov način, na kakšnega hočejo nekateri zamolčati društvo TIGR češ, saj smo končno priznali organizacijo TIGR in imamo vso pravico o njej tudi govoriti; vi pa majhni kot ste, čakajte v kotu, ali se vam bo dovoljeno pokazati. Kot zgodba o majhnem grdem račku, ki so ga vsi skrivali, ko je odrasel v lepo pokončno ptico, pa so mu prijazno trosili bleščeče zrnje, vendar s sumom ali je »ta pravi«, pravi Marjan Bevk.

Mar naj društvo TIGR čaka 50 let, da mu bo dovoljeno govoriti, kadar se njemu zdi pravilno? Ne! Še pomnite tovariški, koliko desetletij je bilo potrebnih, da se je resnica o medvojnem delovanju organizacije TIGR lahko začela javno vpletati v zgodovinski boj primorskega ljudstva za lastno osvoboditev? Ne? Vendar Društvo TIGR ne misli čakati na nikogaršnje dovoljenje. Dovolilo si bo samo, kolikor bo složno in domoljubno, pravi Marjan Bevk.

Predsednik Društva TIGR Marjan Bevk navaja, da kljub vsem poskusom za zmanjšanje pomena Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske kot legitimnega nosilca spomina in vrednot organizacije TIGR, v svojem imenu in v imenu upravnega odbora Društva TIGR zagotavlja, da Društvo TIGR stopa po svoji začrtani poti. Navaja, da to smo dolžni junakom tigrovcem. To smo dolžni njihovemu spominu in prihajajočim mladim generacijam.

Zatrjuje, da stopamo po svoji poti, ki ima le domoljubne cilje, brez ideološke pristranskosti, kar potrjuje dejstva, da k društvu pristopajo mladi v Klubu mladih tigrovcev in želijo iti z društvom v korak. S pozdravom »Smrt fašizmu!« je Marjan Bevk še povedal, da društvo vabi vsakogar, ki je sposoben stopati ponosno, hrabro in pokončno in ga ne more spraviti s tira ne veter z leve ali burja z desne. Tistim, ki pa jih zanaša levo ali desno, to toplo odsvetujejo, kajti pot Tigrovcev je pot resničnega domoljubja, ne domoljubja po potrebi. To je pot primorskega domoljubja.

ENOTNOST SLOVENSKEGA NARODA

Enotnost slovenskega naroda pa je povsem druga tema in tudi o tem vprašanju je treba nekaj povedati. V zadnjem obdobju padajo mrtveci iz omar. Dolgo so bili zaklenjeni. O njih se ni veliko govorilo, saj se vsega niti ni vedelo. Vprašanje je, kje se začne in kje se konča sprenevedanje kot značilnost modčloveških razmerij. Gre za dve dimenziji – za molk in za razkazovanje. Prav je, da pride resnica na dan.

Sem pa proti temu, da na račun trpljenja drugih, ki so izgubili svoja življenja v nepojasnjenih vojnih in povojnih okoliščinah in v posledici najhujšega, kar lahko zadene človeka, pride do sektašenja med ljudmi. Iz molka o vojnih in povojnih pobojih in že skoraj pretirane samohvale, se je hranila prejšnja ideologija.

Vsa čast borcem, ki jim ni bil edini in najpomembnejši cilj prevzem oblasti s parolami in demagogijo, ki v sebi nima nobene zavezujoče moči več. Nihče ne odreka besede tistim, ki govorijo resnico. Časovne resnice pa ne bomo nikoli popolnoma izvedeli. Bila je vojna, kaos in ostal je krvavi madež na duši vsega človeštva. Iz zgodovine se žal ljudje prav malo naučimo.

Po vojni leta 1945 so skoraj vsi krajani gledali skozi priprte polknice trume bežečih ljudi po solkanski cesti, ki se je pozneje poimenovala v Ulico IX. Korpusa. Te trume ljudi so sestavljali nemški in italijanski vojni obvezniki s fronte, ustaši, četniki, kozaki, domobranci, tisti za kralja Petra in ljudje, ki so iz najrazličnejših razlogov bežali proti Italiji. Med njimi so bili ljudje v uniformah in navadnih oblačilih, nekateri so imeli dolge brade in dolge lase.

Vsi pa so bili zanemarjeni, utrujeni, izčrpani, zbegani, prestrašeni in so se zdeli kot preganjana živina na begu. Cesta je bila kot mravljišče, da ne bi imel človek kam stopiti na asfalt. Danes vemo kje so ti ljudje končali. Kopljejo se kilometri grobišč. Vsa Slovenija je posejana z njimi. Na Teznem so leta 1999 ob gradnji avtoceste našli ostanke 1179 trupel.

Med žrtvami naj bi šlo predvsem za ljudi hrvaške, srbske in črnogorske narodnosti, ki so jih kot zajete pripadnike jugoslovanskih kvizlinških formacij in njihove družinske člane po koncu druge svetovne vojne maja 1945 množično pobijali posebni eksekucijski vodi tedanjega Komiteja narodne osvoboditve Jugoslavije (KNOJ) in pripadniki komunistične tajne policije OZNA.

Območje Teznega je bilo prizorišče enega največjih zločinov proti človeštvu po uradnem koncu druge svetovne vojne. Po mnenju nekaterih naj bilo na tem območju zakopanih še okoli 15.000 žrtev, med njimi veliko Hrvatov, je poročala TV Slovenija. Po mnenju zgodovinarjev je območje mariborskega Tezna eden izmed krajev z največ množičnimi grobišči.

Dokumentarni filmi in resnične zgodbe in slike ne lažejo. To je del naše zgodovine, del naše težke preizkušnje, ki si jo moramo kot narod vzeti nase, to strahotno breme. Srečo imamo, da živimo v dobi miru. Vendar tudi soočenje z zgodovino je del naše stvarnosti.

O zgodovini se pogosto govori bolj zavzeto, kot govorimo o sedanjosti in prihodnosti. Rane še niso zaceljene. Mlada generacija bolj malo ve o teh bremenih in ni prav, da jih obremenjujemo s krivdami in grehi, ki se jih tako težko odplačuje. Usedajo se vedno znova na duše ljudi in vsak posebej se čuti krivega, ko vidi koliko pomorov je bilo izvršenih v imenu neke pravice, ki jo vsak po svoje razlaga.

Divjal je fašizem, nacizem in komunizem. Borci so užaljeni češ, da se jih premalo spoštuje za vse kar so dali v NOB za osvoboditev izpod okupatorja naše domovine. Menim, da sleherni domoljub zna ceniti žrtve, domoljubna čustva in dejanja, ki so jih borci pokazali v tej težki preizkušnji, ko so nekateri darovali svoja življenja, drugi so bili težko ranjeni, vsi pa s travmami zaznamovani za celo življenje. Ubijati ni lahko. Ubijanje je strašna travmatična izkušnja, ki spremlja človeka celo življenje.

Spomenka Hribar je že davno tega menila, da prav ti borci tudi pozabljajo, da dopuščajo ideologiziranje svojih lastnih skušenj in trpljenja v Izkušnje in Trpljenje in da nemalokrat sami – v imenu svojega spoštovanja vrednega trpljenja in izkušenj - jemljejo besedo drugim izkušnjam in drugemu trpljenju. Pravi, da tudi mi, dandanašnji, smo človeška bitja in smo ranljivi. Na ideologizaciji osebnih skušenj v Skušnje se dogaja današnja blasfemija in v njih se izgublja tudi njihov človeški glas.

Nismo ravnodušni do borčevske generacije, nikakor, globoko spoštovanje ima sleherni domoljub do njih. Problem je v tem, ker se mlajšim, z občutki izven te zgodovinske izkušnje, odreka lastni človeški glas, glas vesti, mišljenja in tudi druga resnica, kajti v življenju je tako, da ni samo ena resnica edina in zveličavna in da nobena druga resnica ne obstaja.

To velja prav za vse strani, ki hočejo ideologizirati in nespoštljivo eden drugemu ne pustijo dihati in ne pustijo povedati drug drugemu svojih izkušenj, ne da bi razumeli drug drugega, da je vojna tragična epizoda človeškega ravnanja, ki zahteva milijone življenj in milijone ljudi, ki morajo živeti s tragičnimi izkušnjami in posledicami. Mnogi so izgubili svoje najdražje.

Mnogi otroci smo bili brez očetov. Rane se niso in se nikoli ne bodo zacelile. In najbolj žalostno je to, da že razdeljene še naprej delimo. Ali ni dovolj velika tragedija v tem, da kot narod še vedno živimo z lastnimi bolečinami, z lastno tragedijo, da je šlo in bo šlo vedno za člane narodovega telesa. Samo sposobnost, da delitve preseženo, nam bo dala moč, da bomo kot narod obstali.

Naj živi enotna Slovenija!