Izgubo zaposlitve običajno razumemo kot težak udarec usode, kajti ogrožena naj bi bila naša varnost, morda celo preživetje. A to je le ena plat medalje. Druga plat je, da gre za krizo, ki je - kot vsaka kriza - priložnost za nov korak na poti duhovne rasti. Resnične varnosti v življenju ni, saj je to že samo po sebi smrtno nevaren proces, zato je s slepili o varnosti najbolje čim preje pomesti.

Na videz gre za naključen dogodek, ki pa je vse prej kot to. Vsi pomembnejši mejniki v življenju so vnaprej določeni in določajo našo življenjsko pot, »usodo«, ki se ji ni mogoče izogniti. A zakaj bi se ji, saj je prav to skelet scenarija, ki se ga je duša namenila izkusiti v tem življenju. Tisto, kar je v življenju pomembno, niso dogodki sami temveč naš odnos do njih. Z duhovnim zorenjem pridobivamo vse več znanja, zato postajamo vse bolj razumevajoči, tolerantni in odprti za vse; temu ustrezno postaja vse bolj sproščeno in prijetno tudi življenje.

Slabšanje življenjskih pogojev in zaskrbljujoča rast brezposelnosti po vsem svetu sprožata resno zaskrbljenost in žolčne debate. Toda poglobljen pogled razkrije, da gre za pozitiven proces, proces dozorevanja družbe. Človek, ujet v ustaljene programe vsakodnevnega pehanja za ljubi kruhek le težko razmišlja o globljih življenjskih vprašanjih, težko se posveti samemu sebi in prisluhne notranjemu glasu. Le malokdo za to najde čas in energijo. Kriza družbe pa je pojav, ki prinese priložnosti za masoven osebnostni napredek; njen instrument je osvobajanje ljudi od dela, da bi se razbremenili zastarelih programov, osvobodili um in poiskali nove poti v prihodnost.

Narava je torej poskrbela, da se lahko resneje posvetimo spoznavanju zakonitosti življenja in sebe. A to lahko storimo le, če se izvijemo iz novih, z brezposelnostjo povezanih strahov, ki so se polastili naših umov. Soočenje s strahovi, prisluškovanje duši in odstiranje njenih skritih želja, kritičen pogled na minulo življenje in razumevanje svojega poslanstva so dragoceni koraki na poti naše duhovne rasti. Čas brez dela tako prinaša svobodo in miren um, zato je v izgubi zaposlitve smiselno videti pomembno priložnost, ki je ne smemo zamuditi.

Soočeni z obravnavanim problemom imamo načeloma le dve možnosti: lahko se utopimo v novem strahu, gnevu in samopomilovanju ter mrzlično iščemo rešilno bilko, ki bi se je lahko oprijeli, in s tem zapademo v spiralo samopomilovanja. Ali pa se zavemo širših dimenzij danega položaja, prepoznamo njegovo sporočilo in aktiviramo naše potenciale za novo pot, ki je pot našega srca. Z zavedanjem, da prav grenke izkušnje in udarci človeka plemenitijo, in dejstva, da neuspeh še v večji meri kot uspeh pripomore k naši duhovni rasti, se ne ustrašimo stisk in ne izgubimo optimizma.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si