Piše: Ivan Mohorič

Mogoče smo se v prejšnjem poglavju malce prenaglili, ko smo govorili o planetu - računalniku. Naši najsodobnejši kompjuterji so pač samo beden poskus posnemanja tiste primarne inteligence na tem planetu (da sploh ne govorimo o vseh ostalih), ki je iz kaosa naredila red. Krogla, na kateri se vozimo skozi prostranstva vesolja, je en sam velik "možganski kompleks", sestavljen iz nepregledne množice kristalov, ki še vedno deluje.

Vsi amaterski raziskovalci izvorov življenja na tem planetu, vključno z Danikenom, Sitchinom in Chatelainom, da naštejemo nekaj najbolj znanih, so se v prvi točki vprašali, zakaj se v skoraj vseh izročilih pojavlja Bog v množini, se pravi kot "bogovi". Še celo ELOHIM iz Stare zaveze je množinsko ime, ki sploh nima ednine. Nikakor ne moremo odrekati logičnosti njihovim izpeljavam teorij o izven zemeljskih obiskovalcih, ki so s svojim višjim znanjem in tehnologijo pridobili status "bogov", vendar pa na te starodavne kozmonavte nekako ne moremo "nalepiti" vseh ostalih atributov, ki jih množinskemu bogu pripisujejo stara izročila. Toda če upoštevamo zgoraj navedeno trditev o enotnem sistemu neštetih kristalov, se nenadoma začnejo stvari skladati. Nepreštevna množica je prisotna, pa vendar so vsi EDEN - en sistem. Nam je hotel Aleksander Dumas starejši, ki je bil eden izmed "posvečenih", z geslom Treh mušketirjev: "Vsi za enega, eden za vse!", sporočiti med vrsticami prav to osnovno predpostavko? In mogoče nam njihovo ritualno prekrižanje mečev celo nosi informacijo o osnovnem tetraedru.

Če se kdo še vedno sprašuje, kako je mogoče, da je Bog povsod hkrati, lahko najde odgovor v tej luči. Ravno tako je na ta način mogoče razložiti trditev, "da imajo stene ušesa . Če že niso zidane iz kamna ali vsaj ometane, se kristali nahajajo na njih v barvnih nanosih.

Neumrljivosti Boga menda ni potrebno razlagati posebej in na videz kontradiktorna trditev, da za Boga čas ne obstaja, čeprav ga nam vsem meri, dobi svoj smisel, če pomislimo, da so kristali pravzaprav "večni", brezčasni, vendar imajo svoj `'utrip" - frekvenco, ki je tako precizna, da celo naša tehnika uporablja kristale v najbolj natančnih kronometrih.
Ves hrup, ki ga različni apokaliptični preroki zganjajo z ugotovitvami, "da smo Boga poteptali v prah in da po njem hodimo", ima svojo preprosto razlago v dejstvu, da kamorkoli položimo svojo nogo, stopimo na kristale in jih mimogrede tudi nekaj zdrobimo v prah.

Tudi formulacija o "Bogu v nas" je, gledano s tega stališča, dokaj enostavno razložljiva, vendar bomo o tem podrobneje spregovorili kasneje. Za uvod bodi dovolj, čeprav na tem mestu niso omenjene vse definicije, le nekaj smo jih našteli kot primer, z ostalimi se poskušajte pozabavati sami.

Če uporabimo besede dr. Andersona ob raziskavah NASE v zvezi z desetim planetom našega osončja in rečemo, da je zgoraj navedena trditev "lepa hipoteza in dobra delovna osnova", potem je razvoj življenja potekal pravzaprav približno po Darwinovi teoriji, 1e da ji moramo dodati še "božji faktor". Noben razvojni premik se namreč ni zgodil "slučajno", temveč je bil vnaprej pripravljen in preračunan ter pozneje analiziran in varno arhiviran. "Vsak začetek je težak", pravi star slovenski pregovor in če k temu dodamo še ugotovitev, da je najtežji prav za Začetnika, potem ni čudno, da se je življenje začelo z najbolj enostavnimi bitji. Sodobna znanost se vse bolj nagiba k teoriji, da se je življenje začelo pravzaprav na kopnem in se šele potem selilo v morje. Modre alge, katerih ostanke so našli v skoraj štiri milijarde let starih kamninah, naj bi bile po tej hipotezi prva življenjska oblika tega planeta, ki je v prvobitni atmosferi ustvarjala kisik. Ker pa je le-ta zanje smrtonosni strup, so živele na karbonatnih podlagah, ki so kisik takoj vezale in šele ko je postala količina prevelika, so se alge selile v morje. Ta razlaga se zelo približuje "zaporedju" Svetega pisma.

Še nekaj je pri celi zadevi zanimivo, kar bi lahko potrjevalo našo tezo o kristalih silikatov. Organsko življenje bazira na ogljiku, ki pa je siliciju tolikanj soroden, da sta v vsaki molekuli zamenljiva. Torej je "smrtno" - organsko življenje res slika in prilika "nesmrtnega božjega".

Razvoj je torej potekal postopoma. Ko so bila organizirana enostavna bitja, ki so imela osnovno nalogo ustvarjati življenjske pogoje za višje vrste, je bila ta razvojna faza arhivirana in analizirana in je služila kot izhodišče za naslednjo višjo stopnjo. V Svetem pismu je to zelo zgoščeno in slikovito opisano:
"In Bog je pogledal svoje delo in ugotovil, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro....".

Iz knjige Odkod, človek, tvoja pot?

Več o knjigi in naročilo knjige: Odkod, človek, tvoja pot?