Človek kot »iskalec« je zmeraj limitiran z lastnimi predstavami, saj je na predstavah o sebi, svetu, o duhovnem…, zgrajen. Ko se loti iskanja ljubezni, sreče…, smisla življenja…, je torej prepoln silnih predstav o le temu.

Posledično iskalec »išče« cilj, ki ni nič drugega kot projekcije lastnih starih predstav o tem cilju.
Torej iskalec se vrti v krogu starega iz katerega se ne premakne niti milimetra, čeprav ima navidezni občutek, da napreduje proti imaginarnemu cilju.

Ko se takemu posamezniku priključi še »duhovni učitelj«, ki je take predstave o tem cilju utrdil veliko bolj kot pa »iskalec začetnik« ali »iskalec učenec«, in na to še večja ali manjša skupina s podobnimi predstavami, postanejo te predstave tako močne, da se zdijo skoraj kot resnične.

Ampak predstave o resničnosti, o tistemu kar se išče, niso sama resničnost.
Še najlepša predstava se prej ko slej razblini in nastopi obdobje krize, razočaranja.

Ker nismo zavestni, da smo sužnji teh predstav, dokazujemo katera predstava je prava in katera ne.
Namesto, da bi se vseh teh predstav po vrsti osvobodili, jih še naprej krepimo skozi nova iskanja, menjavanja mojstrov, tehnik, religij, knjig…, ali utrjevanja (armiranja) obstoječih.
V bistvu še naprej krepimo subjekt, jaz, ego.
Tako se "jazi" zgrajeni na predstavah, med seboj pretepajo že tisočletja.

Srečal sem bore malo takih, ki se ne zadovoljijo z ničemer manjšim, kot so gola dejstva.
Strah je dejavnik, ki vzdržuje stare predstave in vzorce pri življenju.

Ampak mi se bojimo izgubiti zbrano znanje in izkušnje, predstave o sebi in svetu, o svojemu partnerju, voditelju… , saj smo s temi predstavami globoko identificirani.
Skozi take vezanosti, imamo lažni občutek psihološke varnosti, trajanja...

Splošno je sprejeto, da nas je strah novega.
Toda resnica je popolnoma drugačna.
Ne more nas biti strah novega, saj ne vemo kaj to novo je.
Predznak strahu o novem torej izhaja iz starega, in ne iz novega.
Novo je še neomadeževano, čisto in brezmadežno, brez vsakih nalepk, opisov...

Stanje te resničnosti je najbolj neustrašno in edino živo stanje, ki obstaja.
Vse drugo je mrtva preteklost.

Ta resničnost se pojavi sama od sebe, ko se razblinijo vse predstave o njej, vsi strahovi izhajajoči iz starega, ko prenehajo vsi poskusi, da se ji približamo, da jo najdemo.

Mirko Katalenič