Kolonialno obdobje po 1940
Investicije so se najbolj obrestovale v kolonijah zahodne Afrike, saj so bila nahajališča gospodarsko pomembnih surovin sorazmerno blizu obale, kar je pomenilo, da je bilo potrebno za izgradnjo prometnih poti nameniti sorazmerno nizka finančna sredstva. Kar dve tretjini finančnih sredstev je bilo namenjenih razvoju rudarstva. V bližini nahajališč rud so se razvila podjetja in ob njih manjša naselja belcev, ki so upravljali podjetja, medtem ko je glavno delovno silo predstavljalo črno prebivalstvo.

Sindikati belcev so si prizadevali, da črno prebivalstvo ne bi osvojilo izkušenj in tehničnega znanja, s pomočjo katerega bi ogrožali monopol Evropejcev ali jim postali konkurenčni. Zaradi tega so črno delovno silo najemali kot sezonske delavce, katere so novačili več kot 100 km od podjetij ter jih nato naselili v delavskih taboriščih. Taka delovna sila je bila slabo plačana, zaradi slabih izkušenj pa ni bila produktivna.

Kljub taki zaposlitveni politiki pa so bila evropska podjetja v Afriki uspešna. Dobički so omogočili, da se je razvila sekundarna industrija, ki je zadovoljevala potrebe lokalnega tržišča. Vse večja industrializacija je imela za posledico priseljevanje ljudi v mesta. Evropski gospodarji niso predvideli razvoja mest za črno prebivalstvo, zato so se v bližini mestnih središč razvila obsežna barakarska naselja.

Kolonialni gospodarji so v tem času spoznali, so v tem času spoznali, da se kolonije ne morejo uspešno razvijati samo na osnovi lastnih virov.

Z začetkom druge svetovne vojne je Afrika postala zelo pomembna za nabavo strateških surovin, zaradi česar je njen pomen narasel. Po končani drugi svetovni vojni so v bogatejših kolonijah predložili ambiciozne načrte za nadaljnji razvoj. V kolonijah živeči Evropejci so za uresničitev teh načrtov iz matičnih držav zahtevali vse več zdravnikov, socialnih delavcev, boljšo oskrbo z vodo, več šol... Sočasno z razvojem gospodarstva se je začela tudi družbena revolucija, s katero so se pojavile nove težnje domačega prebivalstva.

Osvobajanje afriških drav izpod kolonialne oblasti

V kolonijah je sicer mestoma prihajalo do uporov, vendar niso nikoli obsegali tolikšnega dela prebivalstva kolonije, da bi dosegli neodvisnost. Pred drugo svetovno vojno so bila gibanja za neodvisnost redko uspešna, saj so pred koncem druge svetovne vojne samostojnost dosegle Južnoafriška republika (1910), Egipt (1922), Etiopija (1942) in izjema Liberija, ki je bila samostojna že od leta 1847.

Po končani drugi svetovni vojni so gibanja za neodvisnost afriških narodov dobila vso podporo v napredno mislečih neafriških državah, kar je le še dodatno pospešilo dekolonizacijo.

Neodvisnost so razglasile leta:

1951 Libija,
1956 Sudan, Maroko in Tunizija,
1957 Gana,
1958 Gvineja,
1960 Kamerun, Togo, Madagaskar, Zaire (danes DR Kongo), Somalija, Dahomej (danes Benin), Niger, Burkina Faso, Slonokoščena obala, čad, Centralnoafriška republika, LR Kongo, Gabon, Senegal, Mali, Nigerija in Mavretanija,
1961 Sierra Leone,
1962 Burundi, Ruanda, Alžirija in Uganda,
1963 Kenija,
1964 Malavi, Zambija in Tanzanija (leta 1961 Tanganjika in 1963 Zanzibar),
1965 Gambija,
1966 Botsvana in Lesoto,
1968 Mauritius, Svazi, Ekvatorialna Gvineja,
1974 Gvineja Bissau,
1975 Mozambik, Zelenortski otoki, Komori, Sao Tome in Principe, Angola,
1976 Sejšeli,
1977 Džibuti,
1980 Zimbabve,
1990 Namibija in
1993 Eritreja.

Osvobajanje kolonij je z izjemo Alžirije, Angole in Mozambika potekalo mirno. Kljub mirnemu osvobajanju pa so se znotraj posameznih držav zaradi neurejenih etničnih meja ali želje po oblasti začele številne državljanske vojne in državni udari, kateri so zavirali družbeni in gospodarski razvoj afriških držav.

Afriške države zaradi umetne razmejitve niso nacionalno enotne, zato se znotraj držav ni razvila zavest o pripadnosti državi. V zadnjih dveh desetletjih se je marsikje v afriških državah že pojavila demokratizacija.

KONEC

Viri gradiv:
R. Oliver, J.D. Fage: Kratka povijest Afrike, Školska knjiga, Zagreb, 1985
Kronika človeštva; Mladinska knjiga, Ljubljana, 1996
Veliki splošni leksikon; DZS, Ljubljana, 1997-1998
Vojna enciklopedija; Redakcija vojne enciklopedije, Beograd, 1975
The World Book Encyclopedia, World Book, Chicago, 1994
Zgodovina v slikah, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1976

Avtorji:
Dr. Darko Friš
Gregor Jenuš
Aleš Maver
Dr. Dejan Zadravec
Marko Žuraj

novice.svarog.org