Piše: dr. Vesna Radonjič Miholič v novi Vivi www.viva.si

POLETJE NA PLAŽI – HREPENENJE IN STRAH
Vsako leto se v Sloveniji poškoduje ali zboli veliko ljudi, zaradi česa imajo mnogi težave pri gibanju, mnogim ženskam zaradi raka amputirajo dojko, nekateri zaradi posledic bolezni ali poškodbe utrpijo amputacije roke ali noge, mnogi bodo šli prvič na morje z otrokom, ki je drugačen.

Vse te spremembe so utegnile zahtevati veliko napora pri obvladovanju telesnih in duševnih stisk. Prav tem pa bi se brezskrbne počitnice še kako prilegle.

Toda pojavi se vrsta strahov in skrbi. Včasih se nelagodje začne že kmalu po tem, ko se začne napovedovati poletje in kar nekaj časa je treba, da se preoblikuje v vprašanja. Kako in kje letovati? Kako me bodo sprejeli drugi? Me bodo opazovali, pomilovali, se mi bodo nemara celo posmehovali? Ali naj sploh tvegam − ali naj raje ostanem doma? Naj raje počakam, če se bo morda kdo spomnil name in me povabil?Iskanje odgovorov je lahko dolgotrajno, včasih boleče, zagotovo pa odstira tudi številne rešitve.

Prvi dopust po hudi izgubi
Zagotovo je treba presoditi, ali bomo šli v kraj, kamor smo vedno hodili, ali pa se bomo raje odločili za neznan kraj, kjer nas ne čakajo stari spomini. Vsaka od teh odločitev ima svojo težo. Odločiti se moramo, ali bomo šli sami − ali pa se bomo raje pridružili skupini. Zagotovo je smiselno, da prvi dopust po zelo spremenjeni življenjski situaciji (razveza, smrt partnerja, odselitev otrok, invalidnost) načrtujemo dokaj ohlapno in si dovolimo vmesne spremembe. Če bomo šli z novo družbo, je morda dobro, da gremo predtem z njo na krajši izlet. Prilagajanja navad in pričakovanj je lahko zelo naporno.

Spremenjena telesna podoba
Po amputaciji dela telesa (dojka, roka, noga) je vedno potreben čas, da se zarastejo telesne, a tudi duševne rane. Predstava o lastnem telesu je lahko še nekaj časa negotova, ranljiva in omaje tudi samospoštovanje. Nanjo vplivajo tudi odzivi drugih. Kadar negotova oseba z majhnim samospoštovanjem naleti na radoveden pogled, začudenje ali zadrego pri drugih, jo lahko še bolj potre. Nasprotno pa lahko oseba, ki se je naučila živeti z izgubo dela telesa, pomaga drugim, da se naučijo sprejeti drugačnost zgolj kot posebnost, ki obledi med vsemi drugimi lastnostmi, če človeka spoznamo.

Ljudje, ki gredo po amputaciji prvič na plažo, bodo to morda storili lažje, če bodo v spremstvu bližnjih. Pomembno je, da najdejo plažo, ki jim omogoči, da pridejo do vode tudi brez proteze. Mnogi so poročali, da je bilo veliko lažje na nudističnih plažah, saj so imeli občutek, da so tam ljudje z manj predsodki.

Ljudje po možganski kapi včasih težko plavajo in nekaj časa potrebujejo pripomoček. Nekateri si pomagajo z rokavčki, drugi z zračno blazino in podobnimi pripomočki. Toda pogosto so v hudi zadregi, kako jih bodo sprejeli drugi na plaži ali pa jih je sram pred otroki.

Pomembne naloge pri učenju
Številne bolezni pridejo nepričakovano in zelo omejijo običajne sposobnosti. Ljudje utegnejo biti sprva razočarani, preplašeni, tudi jezni na svoje telo, včasih ga celo dolžijo, da jih je pustilo na cedilu.

Včasih je po bolezni težko znova vzljubiti svoje telo, tudi tedaj, ko zaradi posledic bolezni izgublja svojo moč, spretnost ali podobo. In vendar telo potrebuje našo podporo, saj skuša obvladovati in premagovati bolezen. Bolezen, ki omejuje sposobnosti, povzroči tudi spremembo vrednot. Človek utegne odkriti, da se njegova vrednost ne meri po tem, kar ima, kar je dosegel, kar zna in zmore. Pomembno je življenje in vsak posameznik. Prav izkušnja hude bolezni mnoge ljudi nauči ceniti življenje. Da bi lahko razumeli bolezen in njene posledice, je treba večkrat pomagati drugim. Vsak človek se mora zavedati, da tudi sam vpliva na to, kako ga bodo doživljali drugi, in da tudi sam sooblikuje odnose z drugimi. Prvi odhod na plažo po bolezni ali poškodbi je težka preizkušnja. Pri tem velja, da so težave praviloma še večje, če je človek v stiski. Če pa zbere pogum in se zaveda, da s tem, ko se je po bolezni odpravil na plažo, pomaga tudi drugim, ki si tega še ne upajo, bo ta svoj dosežek bolj cenil tudi sam.

Drugačnost je preizkušnja tudi za družino
Številne bolezni, ki prizadenejo ljudi, jim jemljejo moč ali omejijo sposobnosti, postopoma posežejo tudi v življenja družinskih članov. Tako kot mora bolnik spoznati bolezen in se naučiti živeti z njo, se morajo z njo spopasti tudi njegovi bližnji. To ni vselej lahko in ta proces je pri vsakem posamezniku drugačen. Mnogi se bojijo izgube, nekateri čutijo sram, včasih se bojijo, da novemu položaju ne bodo kos. Za družino je pomembno, da ohranja iskreno sporazumevanje ter dopušča in razume različnost v doživljanju.

Zlasti mladostniki potrebujejo veliko pogovora, predvsem pa časa, preden sprejmejo drugačnost staršev ali sorojencev.

Kako otroku pojasniti drugačnost
Otroci hitro opazijo drugačnost, saj v njih vzbudi radovednost. Nekateri neposredno povprašajo takšnega človeka, za kaj gre, drugi se spontano obrnejo na starše. Na vprašanje je treba odgovoriti jasno in razumljivo, pri čemer se je treba izogibati izrazom pomilovanja in preobširnim razlagam (»Stric je revček, ker nima rokice.«).

Pogosto bomo opazili, da otroci zlahka navežejo stik z vrstnikom ali odraslim, ki ima kako posebnost. Že z nekaj pomoči zmorejo sprejeti drugačnost; doživijo jo kot izziv in takoj ugotovijo, kako jo je mogoče obvladovati. Tako utegne otrok, ki je na plaži videl človeka brez desnice, pri kosilu uporabljati samo levo roko. Tak otrok je razumel lekcijo življenja in spoznal, da je telesno hibo možno tudi nadomestiti. Težave se lahko ustrašiš, se pred njo skriješ − ali pa zanjo poiščeš rešitev. Tudi to je del širših priprav za poznejše spopadanje s težavami.

Sprejemajmo srečo in lepoto
Naj gre za še tako hudo bolezen ali poškodbo, prav vsi ohranimo sposobnost, da zaznamo srečo. Zaznamo jo lahko v nadvse različnih situacijah. Enako dragocena je dota, če na poti skozi življenje ohranimo sposobnost za zaznavanje in uživanje v lepoti. Obe lastnosti sta zelo pogosto povezani z naravo. Narava nas uči, da je veliko odvisno od tega, kako presojamo. Prav bivanje v naravi in sproščeno druženje z drugimi sta najboljša zaveznika pri krepitvi duševnega zdravja. Vsak od nas lahko prispeva, da bodo počitnice lepe, nepozabne za nas in za vse, s katerimi se bomo srečali na različnih poteh življenja. Čeprav gre lahko za naključna srečanja, lahko pustijo pomembne sledove.

dr. Vesna Radonjič Miholič, spec. klin. psih.
Več informacij: vesna.radonjic@ir-rs.si

Zlasti mladostniki potrebujejo veliko pogovora, preden sprejmejo drugačnost staršev ali sorojencev.

Vsak se mora zavedati, da tudi sam vpliva na to, kako ga bodo doživljali drugi.

Kaj potrebujejo ljudje z drugačnostjo od soljudi

• Če je ob vas oseba z drugačnostjo, je ne glejte samo zaradi njene drugačnosti; zaradi tega ne odvrnite pogleda. V osebi poiščite sočloveka.
• Če je takšna oseba v vas vzbudila strah, razmislite o tem in ne sklepajte prehitro.
• Najhuje je, če človeku ponudite pomilovanje, kajti tega ne potrebuje, potrebuje pa razumevanje ali spodbudo.
• Morda bo taka oseba potrebovala pomoč; s pogledom ji lahko sporočite, da vas lahko zaprosi zanjo.
• Ponudite pomoč, če ocenite, da jo oseba potrebuje, vendar tudi poskušajte razumeti, če bo ponujeno pomoč zavrnila.

Zgodba, ki jo piše bolezen
Če se trudiš, zmagaš

Zlatka Babšek iz Ljubljane je možgansko kap preživela pred dobrima dvema letoma, pri 44 letih. Čez pet mesecev je hotela oditi na morje, čeprav je bila še vedno dokaj drugačna od zdravih ljudi. Hodila je z berglo, levo roko je imela do polovice ukrivljeno in pest stisnjeno. Usta ji je zategovalo vstran in imela je težave z govorjenjem; spregovorila je lahko samo nekaj besed, saj se je hitro utrudila. Zavedala se je, kaj govori, toda ker so bila usta tako trda in zategnjena, črk in besed ni mogla izgovarjati razločno. Ker je bila želja tako velika, je zbrala pogum in se s prijateljico odpravila v Strunjan. Stanovali sta v hiši, ki je bila samo 50 metrov stran od morja, toda to pot je zmogla le s počitki. Ko je premagala pot do obale, se je srečala z drugo oviro. Na plaži se je slekla do kopalk, kar je še poglobilo njen občutek drugačnosti.

Zlatka se z žalostjo spominja občutkov nelagodja in sramu. Takole pravi: »Že če si zdrav, ti je na plaži nerodno, če nisi zadovoljen s svojo postavo. Še huje je, če nimaš nečesa, kar imajo vsi drugi.« Poleg tega jo je nenehno spremljal občutek, da jo vsi gledajo ali celo, da strmijo vanjo. »Nočem, da ljudje sočustvujejo z menoj, želim si samo, da bi bili prijazni. Zdravi nas težko razumejo, lahko pa me vsaj resnično slišijo, če me poslušajo ter se potrudijo razumeti moje strahove in občutke. To je največje darilo.«

Na plažo je prinesla plavalni rokavček, vendar jo je bilo preveč sram, da bi si ga nataknila. Napihnila ga je, vendar si ga ni nadela. V vodi je poskušala plavati, rokama je ukazala, naj zamahneta, toda levica ni ubogala ukaza. Prevrnila se je pod vodo, na poškodovano stran, a je k sreči hitro prišla ven. Ko je lezla iz vode, je jokala, ker ni mogla plavati. Naprej se je ozrla naokrog, ali jo je kdo videl. Z naslednjimi poskusi plavanja je šlo že lažje. »Če se trudiš, zmagaš,« pove Zlatka in doda še nasvet za vse, ki so preživeli možgansko kap, zlasti za tiste, ki jim še ni uspelo premagati strahu, da bi šli na morje: »Vsak naj bo, kar je. Naj ne bo nikomur hudo, tudi če ga bo kdo kdaj pogledal. Če mu je hudo, naj zajoka, naj pokaže svoj pravi obraz. Če lahko narediš to, se nihče ne more grdo obnašati.

Če bodo premagali strah, bodo ugotovili, da v resnici ni tako velik. Najprej se moraš sprejeti sam, sprejeti moraš svojo drugačnost, potem te bodo sprejeli tudi drugi. Vsakdo, ki si to želi, naj gre na morje, bolečina bo minila in lahko bodo uživali in plavali. Življenje je preveč lepo, da bi ga zaradi te bolezni prenehali živeti.« Doda še: »Možganska kap mi je prinesla vsaj to, da se ne skrivam več, ampak sem res jaz, da povem vse, kar mislim, čutim in si želim.«