Sanjalo se mi je, da sem imel intervju z bogom.

»Torej, rad bi me intervjuval,« Bog vpraša.
»Če imaš čas,« rečem.
Bog se nasmeje: »Moj čas je večen. Kakšna vprašanja imaš v mislih zame?«
»Kaj te najbolj preseneča pri človeškem rodu?«

Bog odgovori: »Da se začnejo dolgočasiti z otroštvom, hitijo odrasti, in potem hrepenijo, da bi bili spet otroci. Da izgubijo zdravje, da zaslužijo denar…in potem izgubijo denar, da obnovijo zdravje. Da z zaskrbljenim mišljenjem o prihodnosti, pozabijo sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti, niti v prihodnosti. Da živijo tako, kot da ne bodo nikoli umrli in umrejo tako, kot da ne bi nikoli živeli.«


Bogova roka je prijela mojo in nekaj časa sva bila tiho.

In potem sem vprašal…
»Kot starš, kakšne so nekatere življenjske lekcije, ki želiš, da se jih tvoji otroci naučijo?«

»Da se naučijo, da ne morejo nobenega prisiliti, da bi jih imel rad. Vse kar lahko naredijo je, da so sami ljubljeni. Da se naučijo, da ni dobro, da se primerjajo z drugimi. Da se naučijo odpuščati z vadbo odpuščanja. Da se naučijo, da traja le par sekund, da odprejo globoko rano v tistih, ki jih ljubijo in lahko traja mnogo let, da jih zacelijo. Da se naučijo, da bogat človek ni tisti, ki ima največ, ampak je tisti, ki rabi najmanj. Da se naučijo, da so ljudje, ki dragoceno ljubijo, vendar se še preprosto niso naučili kako izraziti ali pokazati njihova čustva. Da se naučijo, da lahko dva človeka gledata isto stvar in jo vidita drugače. Da se naučijo, da ni dovolj, če odpustijo drug drugemu, ampak morajo oprostiti tudi sami sebi.«

»Hvala za vaš čas,« sem rekel ponižno.
»Je še kaj druga, ki bi želeli, da vaši otroci vedo?«

Bog se nasmehne in reče: »Samo vedi, da sem tukaj…vedno.«
(avtor neznan)
Prevedla: SanjaP