Vam je znano, da med branjem knjige, kdaj morda še niti po dveh dokončanih straneh, v roke že vzamete telefon in na hitro preverite elektronsko pošto, prejeto sporočila ali pa pogledate, če se je med tem na družbenem omrežju pojavila, če ne pomembna, pa vsaj zabavna objava, in to med branjem pogosto ponovite?

Se morda ob tem spomnite še nekega pojma, ki ga bi radi prav v tem trenutku na hitro preverili na spletnem brskalniku? Vam poglobljeno in dolgo branje ter pozornost brez pogostih prekinitev ni več tako blizu kot včasih in zato zahteva več discipline?

To drži še posebej za delo z računalnikom, kjer se ne tako redko znajdemo pred zaslonom s številnimi odprtimi okenci in tako v kratkih preskokih krmarimo med različnimi vsebinami in opravili: med branjem, pisanjem, iskanjem podatkov, odgovarjanjem na elektronsko pošto, tudi komentiranjem ravnokar objavljene fotografije na družbenem omrežju, celo vzporedno ob spremljanju posnetka nekega predavanja … 

To je v veliki meri realnost našega časa, izkušnja digitalnega sveta, v katerem smo se na vseh ravneh vsakdanjika znašli neobhodno povezani z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, s katero pa se pojavlja tudi naslednje vprašanje. Ali zaradi te vse bolj drsimo k vsebinski površnosti, razpršenosti, plitvosti, zmanjšanim kapacitetam pozornosti, nezmožnosti dolgotrajne koncentracije in »skrhanemu« ali bolje k reprogramiranemu spominu? Kaj torej uporaba interneta pomeni za naše kognitivne funkcije in katere kulturne, s tem pa tudi intelektualne posledice nam je ta prinesel?

Ali nas Google poneumlja?

Takose je glasil naslov eseja ameriškega publicista Nicholasa Carra o vplivu interneta na naše razmišljanje, spomin in pozornost, ki je bil objavljen leta 2008 v mesečniku Atlantic Monthly, naslovil pa je pomisleke, strahove in kritične poglede na digitalno resničnost. Temu je sledila še njegova knjiga z naslovom Plitvine: Kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnenja s prevodom tudi v slovenščino, v kateri se je analize razmerja med tehnologijo in človekom avtor lotil še z dodatnimi izsledki in ugotovitvami, podprtimi tudi z nevrološko vednostjo.

Vsaka iznajdba in tehnologija za človeštvo pomeni spremembe, zahteve po prilagoditvi in preobrazbe tako v družbeno-kulturnem kot tudi v intelektualnem in biološkem smislu. Zemljevidi so na primer prinesli opazne posledice za abstraktno vidno-prostorsko mišljenje. Pred njihovim pojavom je orientacija po prostoru temeljila na neposrednih znakih in izkušnjah. Torej na podlagi tega, kar si videl in slišal, z zemljevidi pa si lahko v mislih obhodil svet, si predstavljal njegova razmerja in sestavo, kar pa je vplivalo na razmišljanje in se odtisnilo v intelektualno polje človeštva. 

Knjigo, kot pokaže Carr, spremlja še ena temeljna preobrazba v načinu našega delovanja in razmišljanja. Bralca nagovarja, da se k njeni vsebini zaveže za dalj časa in ga usmerja k poglobitvi in osredotočenosti, kar spremlja še globoka predanost, razvijanje kompleksnosti in zanimanja. Čeprav je naš instinkt, da nismo predolgo usmerjeni le na eno stvar, pravi tudi Carr, kar je evolucijsko pogojeno in povezano z zagotavljanjem varnosti. 

Prevelika osredotočenost le na eno stvar bi lahko pomenila grožnjo spremljanju morebitnih nevarnosti v okolju. Če torej z branjem knjig razvijamo globoko pozornost in poglobljenost, splet kot intelektualno orodje temu predstavlja popolno nasprotje, saj nas stimulira z motnjami, kratkimi večmedijskimi snovmi, promovira večopravilnost, omogoča žongliranje med različnimi vsebinami, ki jih lahko spremljamo tudi vzporedno. 

»Radi imamo, da nas nekaj spodbuja. Prav tako imamo potrebo po novih informacijah, to je bilo nekdaj pomembno za preživetje. Vendar pa vse to prekinja mentalne poti, potrebne za poglobljene konceptualne procese, ki nato vsebine usidrajo tudi v dolgoročni spomin,« v enem od svojih predavanj pravi Carr. V svoji knjigi pa postavi tezo, da smo s spletom izgubili možnosti globoke, dolgotrajne pozornosti, osredotočenosti in poglobitve. Format posredovanja informacij je namreč med drugim tudi ta, ki sooblikuje naše razmišljanje, zaznavo in spomin, ne le vsebine, ki jih prejemamo. 

Pa je to nujno tako slabo? Vsakemu tehnološkemu preboju v zgodovini človeštva so sledile tudi spremembe v možganih. Zato vsako intelektualno orodje prinese tudi spremembe v našem razmišljanju. 

Sobivanje skakajoče in poglobljene pozornosti

Splet predstavlja eno možnost več, ki jo imamo v življenju, pravi nevrolog, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki, Zvezdan Pirtošek. Je dejstvo našega sveta, globalna kultura, ki resda »močno spreminja naše navade, sprejemanja informacij in predstavlja določene reorganizacije v naših možganih.« 

Vendar tehnologija sama po sebi ni ne dobra in ne slaba, pomembna je njena uporaba. »Vsaka tehnologija stopi v določeno družbeno-kulturno okolje s prevladujočimi vrednotami in normami, v njem pa je uporabljena na način, da zasleduje določene cilje in interese ter prioritete,« širši kontekst digitalne resničnosti pokaže raziskovalec razmerij med tehnologijo in človekom s Fakultete za družbene vede ter predstojnik slovenske enote mednarodne UNESCO katedre za bioetiko, Toni Pustovrh.

»Veliko je bilo prelomnih trenutkov, ki so spremenili naš pogled na svet, naše možnosti in načine kognitivnega delovanja. Z vsako iznajdbo, s katero smo lahko vložili del svojega spomina izven naših možganov, smo dobili to, kar je danes splet, kjer so v oblaku spravljeni podatki, ki jih tako ne potrebujemo shranjevati sami. Enako, kot je to prinesla knjiga,« je jasen Pirtošek. 

S tem lahko razložimo tudi izsledke raziskave, da si podatke, ki smo jih prebrali v knjigi ali reviji, bolje zapomnimo kot tiste s spleta, čemur botruje ravno zavedanje, da jih je na medmrežju namreč mogoče dokaj hitro in enostavno spet poiskati, zato se pri teh niti ne trudimo, da bi jih prenesli v dolgoročni spomin. Ta sodobni pojav je v svoji raziskavi leta 2011 Sparrow poimenoval »učinek Googla« - zapomnimo si, kje informacijo lahko poiščemo, čeprav njene vsebine nujno ne shranimo. 

Digitalni svet krepi delovni spomin

Ena od posledic uporabe digitalne tehnologije (s svojimi prednostmi in slabostmi) za naše možgane je zagotovo reorganizacija spomina, ki ga imamo več vrst. Med zavestnimi je delovni, v katerem za nekaj sekund vzdržujemo informacijo, ki bo nato morda prešla v dolgoročni spomin: semantični, ki je za prepoznavanje dejstev in konceptov, ter epizodični, ki hrani dogodke. 

»Dosedanji razvoj je šel predvsem v smeri krepitve semantičnega in epizodičnega spomina, za razliko od digitalne tehnologije, ki nagovarja predvsem delovni spomin, saj je ta pri uporabi spleta veliko bolj aktiven,« pojasnjuje Pirtošek. Poudarek namreč v tem primeru ni na tem, da si informacijo zapomnimo, temveč v tem, kako iščemo prave podatke, v tem pa je dejaven delovni spomin, pravi. Resda izgubljamo na kopičenju dejstev in podatkov, vendar pa pridobivamo na sposobnosti in hitrosti iskanja informacij, ki so na spletu bogate, široko zajemajoče, raznovrstne, in prav to nam daje svojevrstno svobodo, pa tudi možnosti za razvijanje kritične misli, je prepričan zdravnik. 

Z odlaganjem informacij in znanja na splet ta tako predstavlja širitev naših kognitivnih zmožnosti, prevzema vlogo epizodičnega in semantičnega spomina, ki smo ga do določene mere prepustili zunanjim orodjem. Ta so tako postala del našega uma oziroma njegov podaljšek.

Krepi se tudi izmenična pozornost

Druga raven naše kognicije, na katero vpliva digitalna tehnologija, je pozornost, ki jo z načinom uporabe spleta vse bolj razbijamo. Večopravilnost, ki omogoča hitro preklapljanje med različnimi spletnimi stranmi, orodji, aplikacijami in programi, zmanjšuje raven pozornosti in koncentracije, ki naj bi jo namenili posamezni nalogi ter tako lahko do neke mere pospešuje njuno usihanje. Po drugi strani, kot z raziskavo odgovori Toni Pustovrh, pa stvari še zdaleč niso enostranske in zaradi rabe informacijskih orodij ne moremo govoriti o splošnem poslabšanju kognitivnih zmožnosti. 

Raziskava, ki jo je izvedlo podjetje Microsoft, je pokazala, da se prevladujoče oblike pozornosti pri uporabnikih spleta res spreminjajo, vendar ne nujno v smislu njihovega splošnega upada. »Obstajajo namreč različne oblike pozornosti, ki so pomembne za različne naloge,« je v enem od svojih člankov zapisal raziskovalec s Fakultete za družbene vede. Študija, ki so jo izvedli med dva tisoč Kanadčani, je pri pogostih uporabnikih spletnih medijev in družbenih omrežij pokazala, da se pri njih krepijo intervali sicer kratke, a zelo intenzivne pozornosti, medtem ko se zmožnost vzdrževanja dolgotrajne poglobljene pozornosti resda zmanjšuje. Hitro sprejemanje informacij namreč zadovoljuje težnjo po iskanju novega, ki pa je na spletu nenehno na dosegu in predstavlja zadovoljstvo.

Z informacijsko tehnologijo se naj bi tako najbolj krepila naša zmožnost hitrega in učinkovitega preklapljanja med različnimi nalogami, torej izmenična pozornost. Poskakujoče nabiranje informacij, kjer se v kratkih preskokih na spletu osredotočamo na različne stvari, bi tako ob odsotnosti drugih mentalnih procesov resda lahko imela dolgotrajnejše enosmerne učinke. 

Ključno je pravo ravnovesje

A odgovor, ki ga podaja nevrolog Zvezdan Pirtošek, je v sobivanju, kar ilustrira z uporabo spleta v enem delu dneva in branju knjige Vojna in mir v drugem. Za vzdrževanje zdravja in ohranjanja ravni delovanja kognitivnih sposobnosti je tako pomembna uravnoteženost različnih oblik mentalnega dela. Zdravnik še dodaja: »Strinjam se z večino mogočih strahov in kritik, ki se navezujejo na površna in razbita dojemanja, branja in razmišljanja, povezana s spletom. Vendar informacijske tehnologije ne vidim kot nadomestilo za to, kar smo imeli prej, temveč kot dopolnilo, soobstoj. Eno ne izključuje drugega. 

To, da bo moral človek v tem najti ravnovesje, pa je izziv, pred katerega smo postavljeni. Vse kritike so zato dobrodošle, vendar naj ne delujejo kot blokade in zastraševanje. Tehnologije se ne smemo bati, lahko nam je v čudovito pomoč. Moramo pa graditi na sebi, da bomo etični in humani ter jo na tak način tudi uporabili.«

Tehnologija kot naš podaljšek

»S sodobno tehnologijo lahko naredimo več, kot bi bil človeški um zmožen sam po sebi. Ne moremo namreč obdelati velikih količin podatkov, ko imamo na tisoče informacij, povezanih v eno omrežje. To ni zmožen noben posameznik, niti sto ljudi v interakciji ne more tega opraviti kot ena enota. Pametne naprave nam tako dajejo močno razširjene kognitivne, pa tudi fizične zmožnosti,« vlogo tehnologije vzpostavi tudi Toni Pustovrh. 

Ob čemer pa dodaja, da je ob teh širitvah seveda treba imeti tudi v mislih, kaj mogoče na ta račun izgubljamo, čeprav tehnologija že zaradi različnih predispozicij in okoliščin ne vpliva na vse enako. Zanimiva se mu zdi delitev tehnoloških naprav, ki delujejo kot podaljšek ali nadomestek naših kognitivnih funkcij. Na tiste, ki so tekmovalne z našimi sposobnostmi, kot so to na primer navigacijske naprave, saj zaradi njihove rabe manj uporabljamo ali nehamo uporabljati lastne zmožnosti orientacije po prostoru in ta tako počasi upada. 

Znana je raziskava z londonskimi taksisti, ki je pokazala, da se je pri njih del možganov, pomemben za orientiranje v prostoru (hipokampus), z uporabo GPS zmanjšal. Možgani so celo naše življenje plastični, prilagoditve pa lahko potekajo v obe smeri, kot v tem primeru, da izgubimo, kar ne uporabljamo ali obratno. Komplementarne tehnološke naprave pa so tiste, ki potencirajo in podpirajo naše sposobnosti, kar bi bil v tem primeru lahko ogled določenega predela ozemlja prek aplikacije Google Earth, kar nam lahko omogoči dodatno prostorsko predstavo, ko se enkrat znajdemo v tem dejanskem okolju.

Določene aplikacije in naprave tako uporabljamo kot pomagalo in orodje za razširitev naših mentalnih kapacitet. Na tak način je mogoče videti splet kot vir informacij s številnimi vlogami za ovrednotenje, za povezovanje in interpretiranje katerih pa je treba seveda imeti znanje. 

Informacija še ni znanje

V informacijski družbi v veliki meri ni več vprašanje dostopa do informacij, temveč je pomen v njihovi selekciji, procesiranju in vpenjanju v strukturo vednosti. Nič ne more zamenjati katedrale znanja, to na primeru zdravnika, ki poglobljeno šest let študira zgradbo in delovanje človeškega telesa, opisuje Pirtošek. »Ko pa ima človek utrjeno strukturo znanja, je v neskončno korist, če lahko na hitro preveri na spletu, kako na primer določene bolezni zdravijo v nekih centrih v ZDA, Avstraliji, primerja načine delovanja zdravil, njihovo učinkovitost in cene ...,« prikaže zdravnik.

Spominja se, kako so pred pojavom spleta po tri mesece čakali na kakšen znanstveni članek in nato vsi delali v skladu s to informacijo. V prepletu širine podatkov in globine znanja smo danes tako lahko v veliki prednosti. V razvejanosti informacijskega bazena Toni Pustovrh vidi tudi izzive za ustvarjalnost, saj ko imamo širok pregled nad informacijami iz različnih virov, je tako tudi več elementov in poti, kako jih lahko med seboj povezujemo. A kot že zapisano, posedovanje in pomnjenje informacij še ne pomeni dejanskega znanja, poglobljene vednosti. Ali z besedami filozofa Denisa de Rougemounta: »Informacija še ni znanje, znanje še ni modrost, modrost pa še ni ljubezen.«

Kaj pravi znanost?

Prevladujoče oblike pozornosti pri uporabnikih spleta se res spreminjajo, vendar ne nujno v smislu njihovega splošnega upada. Študija, ki so jo izvedli med dva tisoč Kanadčani, je pri pogostih uporabnikih spletnih medijev in družbenih omrežij pokazala, da se pri njih krepijo intervali sicer kratke, a zelo intenzivne pozornosti, medtem ko se zmožnost vzdrževanja dolgotrajne poglobljene pozornosti resda zmanjšuje. Hitro sprejemanje informacij namreč zadovoljuje težnjo po iskanju novega, ki pa je na spletu nenehno na dosegu in predstavlja zadovoljstvo. Z informacijsko tehnologijo se naj bi tako najbolj krepila naša zmožnost hitrega in učinkovitega preklapljanja med različnimi nalogami, torej izmenična pozornost. Samo ob odsotnosti drugih mentalnih procesov bi to lahko imelo dolgotrajnejše enosmerne učinke.

Če z branjem knjig razvijamo globoko pozornost in poglobljenost, splet kot intelektualno orodje temu predstavlja popolno nasprotje, saj nas stimulira z motnjami, kratkimi večmedijskimi snovmi, promovira večopravilnost, omogoča žongliranje med različnimi vsebinami, ki jih lahko spremljamo tudi vzporedno.

Iznajdbe že od nekdaj spreminjajo način mišlenja

Vsaka iznajdba in tehnologija za človeštvo pomeni spremembe, zahteve po prilagoditvi in preobrazbe tako v družbeno-kulturnem kot tudi v intelektualnem in biološkem smislu. Zemljevidi so na primer prinesli opazne posledice za abstraktno vidno-prostorsko mišljenje. Pred njihovim pojavom je orientacija po prostoru temeljila na neposrednih znakih in izkušnjah. Torej na podlagi tega, kar si videl in slišal, z zemljevidi pa si lahko v mislih obhodil svet, si predstavljal njegova razmerja in sestavo, kar pa je vplivalo na razmišljanje, se odtisnilo v intelektualno polje človeštva.

Kaj pomeni "učinek Googla"?

Na medmrežju je mogoče informacije dokaj hitro in enostavno spet poiskati, zato se pri teh niti ne trudimo, da bi jih prenesli v dolgoročni spomin – zapomnimo si le, kje informacijo lahko poiščemo, čeprav njene vsebine nujno ne shranimo.

Ne pred drugim letom

Digitalna tehnologija ni namenjena najmlajšim. Kot je pred nekaj leti priporočila ameriška akademija za pediatrijo otrok pred drugim letom raje ne izpostavljamo zaslonom, saj je to obdobje, ki je izjemno pomembno za fizično interakcijo s svetom, poudarja nevrolog Zvezdan Pirtošek.

Neža Mrevlje
Vir: www.viva.si