Ni jasno, ali ima inteligenca kakšno posebno vrednost za preživetje. Bakterije brez inteligence, kot jo razumemo mi, zelo dobro shajajo in nas bodo tudi preživele, če se bomo ljudje zaradi naše tako imenovane inteligence zbrisali z zemeljskega obličja, Ko bomo raziskovali Galaksijo, bomo morda našli kakšno primitivno obliko življenja, ni pa posebej verjetno, da bi našli nam podobna bitja. Prihodnost znanosti ne bo podobna pomirjujoči sliki. Ostali bomo bolj sami zase in hitro razvijali biološko in elektronsko kompleksnost. Morda pa bo ob koncu naslednjega tisočletja , če pridemo do tam, razlika v primerjavi z Zvezdnimi stezami očitna.

V kakih dvajsetih letih bo računalnik za dvajset ameriških dolarjev morda že enako kompleksen kot človeški možgani. Paralelni procesorji bi lahko posnemali način delovanja naših možganov in povzročili, da bi se računalniki začeli vesti inteligentno. Možganski vsadki bodo morda omogočali mnogo hitrejšo povezavo med možgani in računalniki, tako bo prepad med biološko in elektronsko inteligenco počasi izginil. V bližnji prihodnosti bodo verjetno večino poslovnih transakcij preko svetovnega medmrežja opravile kiber osebe.
Že sedaj mnogi na medmrežju živijo virtualno življenje. Vesoljska potovanja onkraj Osončja bodo verjetno terjala ali genetsko predelane ljudi ali pa računalniško nadzorovane sonde brez človeške posadke.

Povzeto po knjigi:
Stephen Hawking
Vesolje v orehovi lupini

Pa podarjeno inteligenco uporabljamo v smislu bistva življenja? Samo preživi lahko tudi bakterija. In razvoj teče v smislu osvobajanja človeka? In je čim udobnejše preživetje dovolj? Kdor pride do konca svojega potovanja, bo verjetno ugotovil, da je bilo relativno kratko in da ni naredil tistega, kar bi moral. Zato je pravzaprav nepomembno, koliko let bo človek živel. Pomembnejše je, kako bo izkoristil čas, ki mu je določen. Vsak dan lahko pomeni preobrat v življenju, vsak dan lahko prinese nov uvid. Le kdo se na smrtni postelji ukvarja z odprtimi razvojnimi neznankami? Čuti, da je največja izguba čas, ko izpolnitev svojega življenja ni iskal v izvoru, ki je skrit globoko v njegovem bistvu. Ustvarjanje napačnega vtisa je privid. Iz okolja navidezne resničnosti in navidezne neresničnosti mora človek najti izhod, iskati ga mora preden se stečejo zadnja zrnca peska v peščeni uri. Da ga lahko najde, ga mora prepoznati. Da ga lahko prepozna, mora preplezati zidove zapora, ki jih je zgradil vsak s svojim gradbenim materialom, vsak v njemu lastnem slogu, ali pa ni opazil, da mu visok zid gradijo zaradi nečuječnosti, zmote, takšnih ali drugačnih življenjskih okoliščin, drugi.


Darinka Šajn