Ko manjše (materialno) odstopi mesto večjemu (nematerialnemu), manjše deluje kot je prav.

Odnos med tem manjšim, omejenim in neomejenim, zgleda nekako tako:

1. V rokometno igrišče ne moreš umestiti nogometnega, ker je rokometno igrišče manjše. Lahko pa v nogometno igrišče zlahka umestiš rokometnega.

2. V kolikor je razum to rokometno igrišče, potem je stvar jasna. V primerjavi z nogometnim igriščem je nematerialno še veliko večje…je neomejeno. Tega pa ne moreš stlačiti v majhen, omejen razum, mar ne?

3. Gledalci, ki sedijo na tribuni nogometnega stadiona imajo širši pregled, saj namesto rokometnega, vidijo še del nogometnega igrišča. Ta gledalec smo mi.

4. V kolikor nogometno igrišče še povečamo in potem opazujemo tekmo, bomo imeli še bolj širok pregled, videli bomo več drugega in ne samo rokometno igrišče, ter tekmo.

5. Toda povečujemo lahko nogometni stadion kolikor želimo, meje bodo zmeraj obstajale, dokler ne pridemo do stadiona brez meja.

6. Tako je tudi z razumom. Širimo lahko meje razuma do nezavesti, a dokler bodo še obstajale meje, so le te in vse kar je znotraj teh meja, zagotovo del materialnega, izmerljivega…

7. Rokometna tekma se iz perspektive neomejenega, še naprej dogaja in za gledalce na stadionu je ona vse kar vidijo, česar so zavestni. To nekaj kar pa je neomejeno, je hkrati na stadionu, in zunaj njega, medtem ko prvi del gledalcev na tribuni ima omejen razgled.

8. Predstavljati si neskončen stadion ni mogoče! Zakaj?Ker je razum ta, ki si ga predstavlja, iz omejenega stadiona. Če želi imeti širši pregled se mora premakniti izven stadiona.

9. Zakaj je razum materialen? Razum je sam vzrok in posledica dvojnosti. Zaradi te dvojnosti, v razumu obstajajo meje, čas in vse kar sodi v to. Vse kar pa ima meje, nujno mora biti materialno, omejeno. Razuma brez teh meja preprosto ni. Meje so njegovi okvirji delovanja.

10.Ker se nasprotja znotraj razuma, kot je črno in belo, dobro in slabo,verjeti ali ne verjeti…nikakor ne razumejo, saj so vsa po vrsti omejena, obstajajo znotraj razuma večni konflikti med temi delčki.
Misli so ti silni delčki in one ne utihnejo skoraj nikoli.
Vsak od teh delčkov je namreč omejen in to je pravi vzrok vsega gorja med delčki. To je sama zgradba razuma in vse to skupaj je ta famozni jaz.

11.Ker obstaja konflikt znotraj razuma, med črnim in belim, med vernikom in ateistom…med tem kar sem in kar nisem…obstaja konflikt zunaj mene. Te notranje delitve izhajajoče iz razuma, se lepo prenašajo na zunanji svet in imamo kar imamo. Svet je popolnoma razdeljen, posledice takih delitev pa so katastrofalne.

12.Torej tam kjer obstajajo meje, nujno morajo obstajati tudi trenja med delčki, med jazi. V neomejenem namreč ni razdeljenosti, ni dvojnosti in zato tudi trenja ne more biti. V tem je velikanska razlika delovanja iz omejenega ali iz neomejenega.

Stanje enosti je torej mogoče le, ko dejavnosti razuma povsem prenehajo, utihnejo, saj je razum povsem materialna reč in deluje v polju omejenega, znotraj lastnih meja in v dvojnosti.

Nikakor ne gre zamešati tišine razuma, ki je posledica razumevanja lastne omejenosti z navidezno tišino, ko je človek v zadregi, ali pa je morebiti nekoliko nerazvit.

Inteligentno utihniti je mogoče, le kadar si spoznal delovanje in zgradbo samega sebe.
Kaj takega pa je najtežje in hkrati najbolj preprosto, od vsega česar se ta razum lahko loti.

Razum nikakor ne more dojeti, da mu glede tega stanja ni potrebno storiti prav ničesar drugega, kot preprosto spoznati samega sebe direktno in brez posrednikov, ter utihniti.

V sled teh napačnih pristopov razum že tisočletja trenira, bulji v steno, stoji na glavi, poje mantre, sledi tistim, ki vejo, verjame v reinkarnacije, božanstva...
Bilo bi zelo smešno, če ne bi zaradi vsega tega napačnega delovanja razuma trpel on sam in vse okrog njega.
Namesto, da skopni se skozi take postopke le krepi in debeli.
Od tukaj izhaja "duhovni" (beri: materialni) ego.

Energija izhajajoča iz enosti, zaceljenosti, je povsem drugačna energija in drugačna vrsta inteligence od energije dvojnosti.
Ena je celovita in druga omejena.

Ta celovita inteligenca je tista, ki vidi razlike med stanjem enosti in stanjem dvojnosti, obratno pa to ni mogoče.
Zato tudi vidi ves nesmisel vojn, ter vseh zgrešenih dejanj povezanih z nasiljem in tega preprosto ne počne.
Brez take inteligence lahko počnemo karkoli, a rezultati bodo zmeraj enaki prejšnjim, že videnim.

Srečno,

Mirko