Piše: Aurigo

Naj pričnem ta tekst z anekdotičnim dogodkom, ki se mi je zgodil v tem času, v letošnjem meseca avgustu, da vas za začetek nasmejim. S Spiridonom sva se sedela na eni od ljubljanskih zmajevih črt, se pogovarjala o teh črtah in o ljudeh, ki ne prenesejo svetlobe. Razložil mi je, da ima v bloku eno starejšo samsko sosedo, ki se ji začnejo tresti ustnice, takoj ko ga opazi.

Nekega popoldneva je igral na gong. Ko je prišel ven iz stanovanja, ga je soseda takoj napadla. »A ti si bil ta, ki je delal ta neznosen hrup. Sem hodila okoli bloka, gledala kaj bi bil to in kaj dela takšen hrušč. Kdo ima takšen pralni stroj? Ampak sem ugotovila, da to ni bil zvok od pralnega stroja. Zdaj pa vidim, da si bil ti ta!« Seveda ni vedela, s čim je delal "ta močan hrup", saj je od okna samo slišala, od kod zvok prihaja.

Ob tej zgodbi sem se nasmejal in mu odvrnil, "Ej Spiridon, moral si ji reči": »Da imaš ti takšen pomivalni stroj, ki pere tako stvari, kot ljudi.« Ob tej domislici, sva se začela oba na glas režati, saj veva, da se z gongom, da »oprati« tako stvari, kakor ljudi, od njihove »umazane vsakodnevne navlake«.

V letu 2008 sem dobil Tadejev klic, če lahko njegovi kolegici, ki živi v Celju, podam kakšne informacije o zmajevih črtah v Celju. (Za asociacije bralcev: Pod Miklavževim hribom, na terasah, je nastala prva znana naselbina Keltov imenovana Keleia). V tistem času sem neko poletno nedeljsko dopoldne obiskal Celje, fizično preveril potek zmajevih črt in odkril nekaj zanimivosti, ki jih bom sedaj opisal.

To so tri zanimive točke, ki sem jih odkril na tem mojem popotovanju. Naj začnem s prvo, to je Spodnji grad v Celju, kjer po moji presoji sicer ne poteka zmajeva črta. (Razen v primeru, da bi bila ta zmajeva črta širine 70 metrov in bi se aktivirala.) Grad so v tistem času ravnokar obnavljali. Vendar mi moja radovednost ni dala miru in sem vstopil v to gradbišče.

Za veliko gradbeno ponjavo z reklamnimi slogani: »Celjski včeraj in jutri«, me je v eni od grajskih sob v pritličju, pričakalo majhno presenečenje. Kaj in kako ljudje čarajo v tem času! Soba je bila porisana s staroegipčanskimi risbami. Na prvi sliki vidimo nekakšen obred darovanja. Soba je imela celo oltar.

Na drugi sliki vidimo posmrtni obred. Na levi strani zidu, je narisan egipčanski bog Anubis ob pokojniku. To je bog smrti in balzamiranja, Gospod posvečene zemlje, s šakaljo glavo. Pri kultu Ozirisa je Anubis stehtal srce umrlega v Dvorani obsodbe, preden je prišel Oziris in 42 bogov. Tretja slika predstavlja Egipčana z ankhom v roki. Zaradi zaprtosti prostora z rešetkastimi vrati, so mi fotografije bolj slabo uspele. Prav zanima komu in zakaj je bila ta egipčanska sobica v namen in kdo se v njej igra?

Za Celje lahko rečemo nekaj podobnega kot za Maribor ali še slabše, čez središče mesta ne poteka nobena od glavnih zmajevih črt. Čez stadion Kladivarja teče sicer Jurijeva črta, vendar je to že zelo oddaljeno od samega starega središča mesta. Drugo presenečenje me je pričakalo v bližini stadiona, ko sem iskal in sledil Jurijevi zmajevi črti, ki poteka čez stadion Atletskega kluba Kladivarja.

Podoba vhoda restavracije me je fascinirala. Kitajska restavracija, ki leži točno na zmajevi črti. Restavracija se imenuje Dva zmaja. Dva zlata zmaja na stebrih varujeta vhod v restavracijo. Sicer sem vedel, da so Kitajci eksperti v iskanju zmajevih črt, a očitno to znanje dobro prenašajo tudi v tujino, zaradi ekonomskih razlogov. Le kakšna je hrana v tej restavraciji, bi se povprašal zmajev ekspert?

Tečejo pa dve pomožni zmajevi črti čez središče mesta. Prva črta teče čez kapucinsko cerkev in naprej čez Železniško postajo. Druga pomožna zmajeva črta poteka preko cerkve svetega Maksimilijana in čez hotel Turška mačka. Zato je morda v tem kontekstu tudi nekako smiselno, da je Celje zelo kasno dobilo mestne pravice.

Tretja točka, oziroma drugo zmajevo središče, me je presenetilo z zunanjimi žlebovi. Na teh žlebovih so za iztok vode pričvrščeni zmaji. Nekateri zmaji v žlebovih imajo celo krila. Ker žlebovi na stavbi izgledajo kar novi, po mojem okusu niso starejši od deset let, zato bi bilo dobro odkriti, kdo je bil naročnik teh »grdob«? Ta stavba je pokrajinski muzej v Celju.

V samem muzeju sem odkril še eno znamenitost, a o tem bržkone v prihodnji knjigi. Nekoč je bil to renesančni dvorec, imenovan Stara grofija in zgrajen v letih 1580-1630, kjer so nekoč stala upravna in gospodarska poslopja Spodnjega gradu. V stavbi je znameniti Celjski strop v viteški dvorani – poslikan strop mojstra Almanacha, ki predstavlja iluzionistično arhitektura s stebri, preko balkonov pa se sklanjajo staroveške dame in gospodje. Nekateri so za to poslikavo mnenja, da se v njej odražajo prostozidarska znamenja. Za moj okus poteka pomožna zmajeva črta pred vhodom v to palačo.

Še nekaj o glavnem Celjskem gradu, prvič postavljen v 12. stoletju (leta 1322 je bil imenovan »purch Cylie«), ki leži nad Celjem, za katerega sem še pred kratkim menil, da ne leži na zmajevi črti. To sem nekako tudi povezoval z dokaj negativno usodo celjskih grofov, čeprav ima zgodovina svoja merila. Letos poleti sem obiskal Koper, da ponovno preverim zmajeve črte, ob tem obisku se mi je odprla še ena razsežnost, o kateri sem že nekaj časa tuhtal in o njej domneval.

Gre za pomožne - pomožne zmajeve črte. Pri mojem razmišljanju niso to glavne linije niti pomožne zmajeve linije, vendar so jih v preteklosti uporabljali zaradi terena; kot je recimo najvišji grič glede na teren. Ko sem tako vrisoval te pomožne-pomožne zmajeve črte za Celjski grad, sem ugotovil, da gredo tam okoli gradu dve pomožni-pomožni zmajevi črti.

Ena pomožna-pomožna zmajeva teče malo tik vhodom v grad, in to zadevo sem tudi čutil pred kakšnimi tremi leti, ko sem obiskal ta grad. (Ob potresu leta 1348 se je porušil del romanskega palacija s pečino vred. Porušeni del so na novo pozidali in ga prestavili proti notranjosti dvorišča.) Druga črta pa se nadaljuje na cerkev svetega Miklavža.

Ob risanju črt se mi je utrnila še ena domneva. Grb celjskih grofov predstavlja šestkraka zvezda, v bistvu je to Davidova zvezda. Ta šestkraka zvezda pa naj bi v bistvu predstavljala sečišče dveh pomožnih-pomožnih zmajevih črt. Za to mojo predpostavko pa bomo še videli ali naj bi vzdržala v celotni teoriji?

Naj za konec končam s tibetansko  Mahamudro ali velikim pečatom

"Specifična linija prenosa Mahamudre prihaja od velikega indijskega mojstra, sidhe, Sarahe, ki je bil učitelj Maitripe. Maitripa pa je bil osnovni učitelj Marpe Lotsawe. Posebna specialnost Sarahe je bila meditacijska praksa akcije. Nekega dne je v vrtu z rožami nosil lobanjsko skodelo (kapalo), ki je bila napolnjeno z nektarjem. V skodeli se je naredil odsev, pri tem je Saraha zagledal, da se rože, drevesa in gore, zrcalijo v nektarju.

Ko je gledal ta pojav, je to prebudilo veliko realizacij, ki jih je razvil v preteklih življenjih in je spontano ustvaril Mahamudro. Videl je oziroma doumel je, da se vse manifestacije ali vsi pojavi, pojavljajo kot odsev uma, prav tako, kakor so se v nektarju odsevale rože in drevesa. Ta realizacija ga je popeljala, da je dosegel vse izvrstne kvalitete in dokončno stanje.

Saraha je poznan po svojih dohah (spontanih pesmi o samorealizaciji) in njegov tekst se imenuje Deset takšnosti. Ta linija prehaja od Maitripe, preko Marpe na vse Kagyu linije. Po sprejetju učenj »Deset takšnosti« od Maitripe, je Marpa prakticiral in realiziral popoln pomen Mahamudre in ga opisal v pesmi:

Z obiskovanjem velikega Maitrepe,
sem prakticiral Mahamudro.
Njen pomen je prost vsakršnega obdelovanja.
V tem stanju ni predmetov, ki bi jih pripeljal v um.
Enak pomen je naveden tudi v Abhisamayalankara, še v drugem tekstu od Buddha Maitreye:
V izvornem stanju uma,
ni ničesar za pripeljati v um,
nič ni za pregnati, ne pomot, ne napak.

Vsakdo mora videti lastno naravo uma direktno. Ko nekdo to opravi uspešno, se to imenuje »izpopolnitev«. Uttaratantra omenja, da narava Bude ni omadeževana z nikakršno zamračitvijo. Neločljiva narava kvalitet vseh Bud pomeni, da so vedno prisotne. Njihova narava je čistost, umirjenost, osvobojena od vseh zamračitev in ni pomembno, karkoli se zgodi in ne more biti omadeževana. To je resnica Mahamudre. (Drikung Kyabgon, Chetsang Rinpoche)"

Za konec še mantra Bude Vairočane, tistega: »Ki, je kakor sonce«:
Om amogha vairocana MAHAMUDRA manipadma jvala pravartayya hum
Kakšen je vpogled uma v veliki pečat, vam lahko predstavlja zadnja slika. Gre za odsev portala na cerkvi svetega Elije v Koštaboni v steklenih vratih nasprotne hiše od cerkve svetega Elija.

Če opazujete na fotografiji odsev v steklu, boste morda razumeli »teorijo praznine« ali, da so vsi pojavi izpraznjeni. In če v trenutku mimo okna prileti ptica, kakšno sled bo pustila?