Led smo torej prebili. Če ste prebrali prvi del članka, veste, da ste na vprašanje »Kdo je Bog in kaj hoče«, dobili ponujen takle odgovor: Bog je vse kar je; Bog je življenje samo; med nami in Bogom ni ločenosti; vsak del vsega kar je, je individualizirani del Boga. Bog ničesar noče.
Vem, da govorimo o stvareh, ki so lahko za marsikoga težko razumljive, morda  celo bogokletne in neprimerne za pogovor med običajnimi ljudmi, izven cerkva, sinagog, mošej, templjev...

Knjiga N.D.Walscha: Kaj hoče Bog, na strani 89 pravi takole: » Če premislimo o človeških izkušnjah, si je verjetno težko predstavljati Boga, ki ničesar noče. Tako smo bili programirani, tako nam je bila vcepljena predstava o Bogu, ki nekaj hoče od nas, da si skorajda ne moremo predstavljati Boga, ki ničesar noče.

Vendar razmislite o možnosti, da mogoče ni ničesar, kar bi Bog lahko sploh hotel, ker ne obstaja nič, kar ni Bog. Če je Bog vse, ima vse, lahko ustvari vse in je ustvaril vse, kaj lahko Bogu manjka?... Odgovor prihaja sam od sebe- nič. To je resnica o Bogu, v katero ljudje ne verjamejo. »

Če je res, da je Bog seštevek vsega, vse v vsem, Alfa in Omega, tisti, ki je – potem zunaj njega ni ničesar. To pomeni, da Mi nismo zunaj Boga in Bog ni zunaj Nas. To pomeni, da karkoli hočemo mi, hoče tudi Bog. To pomeni, da je to, kar je naša volja za nas, tudi Božja volja za nas.
Toda kaj se zgodi takrat, ko se odločimo, da hočemo, da se Bog odloči namesto nas. Ko rečemo:  »Naj se zgodi  Božja volja?«

Ko se odločite, naj se Bog odloči namesto vas, ste pravzaprav spustili jadro, dvignili sidro in se s čolnom podali na odprto morje. Bog se namreč resnično odloči le o tistem, o čemer se odločite tudi vi. Z drugimi besedami – če bi Bog izbiral, bi si izbral to, da si morate izbrati sami. Če pa se nočete odločiti sami, če hočete, da bi to storil nekdo drug namesto vas, nastane majhna težava. Seveda lahko svoj čoln prepustite usodi, vetru in valovom, vendar se morate zavedati, kot ste verjetno že izkusili, da vas lahko vetrovi usode ponesejo v dve smeri: v varno  zavetje pristanišča ali  med čeri, kjer vas čaka zanesljiv brodolom. Takšna »vera v usodo« namreč pomeni, da ste se v tem trenutku prepustili delovanju misli od vsepovsod. Najprej svojih lastnih preteklih misli, nato pa še misli vseh drugih. Najprej pridejo na vrsto vaše misli. Pri tem se bo vaš ustvarjalni Jaz obrnil v smer, kamor ga bo vodila vaša najmočnejša misel, ki pa pogosto prihaja iz vaše podzavesti. To pomeni, da se je ne zavedate. Nato si boste ustvarili izid. Vendar tega ne boste naredili zavestno. To boste naredili nezavedno, nato pa boste trdili, da je to, kar se je zgodilo, »usoda« ali »Božja volja«.
Poleg vaše volje bo na vašo prihodnost vplivala kolektivna zavest vaše okolice: to pomeni drugih oseb, ki živijo blizu vas, vaših sopotnikov, pa tudi vseh ostalih, ker njihova skupna razmišljanja pogosto ustvarjajo skupne izkušnje vseh nas. Ker pa se lahko veliko teh misli, ki pripadajo drugim, zelo razlikujejo med sabo, se boste lahko zmedli in ne boste vedeli, kaj narediti in kako. Neodločnost v življenju poraja le še več neodločnosti in privede do odločitev, ki so bile sprejete v vašem imenu. Kajti neodločiti se pomeni odločiti se.« Vsakič, ko se o nečem ne odločimo, smo se v resnici odločili. Odločili smo se, da bo naše življenje teklo po naših starih mislih in pod vplivom mislih tistih okoli nas.

Zato je zelo koristno, da v življenju sprejemate zavestne odločitve. Če odločitev glede tega, kakšna bo prihodnost sveta, prepuščate svetu, bo kolektivna zavest človeštva določila smer in prihodnost našega planeta. Če odločitev glede tega, kakšno bo vaše življenje v prihodnosti, prepuščate prihodnosti, bodo vaše pretekle odločitve in odločitve ljudi okoli vas določale vaše življenje v prihodnosti.

Če pa se v zvezi s temi vprašanji obračate po smernice k Bogu, boste morda želeli razmisliti o naslednjih vprašanjih: Kaj, če je vaša volja tudi Božja volja? In kaj, če to velja tudi za skupno voljo človeštva?Kaj, če bo Bog, pa kakorkoli ga že razumete, omogočil, da se uresniči skupna volja ljudi, ne bo je pa spreminjal?

Morda »Bog« noče nekaj od ljudi, temveč obstaja zgolj zaradi tega, da bi jim nekaj dal. In nemara je to, kar hoče »Bog« dati ljudem, natanko tisto, kar ljudje hočejo.

Zakaj? Razmislite o tem, da morda Bog ni zgolj ustvaril življenja, temveč da Bog je življenje. Če sta besedi »Bog« in »življenje« medsebojno zamenljivi, so posledice tega lahko ogromne. Ljudje nimajo enake resnice o Bogu, vsi pa vedo, kaj je resnica o življenju. Resnica o življenju je ta, da ni nič zunaj življenja. Nič ne obstaja zunaj življenja in če ne obstaja nič, tudi življenje ne more obstajati. Mi smo izraz življenja samega. Tako kakor je vse drugo okrog nas. Tudi predmeti so sestavljeni iz delcev, ki se nenehno premikajo, če jih pogledamo pod mikroskopom. Ti delci in njihovo gibanje so del življenja, tako kakor je življenje v neki obliki vse, kar opazimo v vesolju.  Če v tem tekstu besedo »življenje« nadomestite z besedo »Bog«, boste razumeli, zakaj Bog daje ljudem natanko tisto, kar ljudje hočejo.

Če lahko Boga razumemo kot proces, ki ga imenujemo življenje, potem ni težko najti odgovora na vprašanje, v čem je smisel Boga. Kakšna je njegova vloga?

Boga lahko uporabimo. V tem je smisel tega, da imamo Boga.
Boga lahko uporabimo, orodja, ki so nam v ta namen dana, pa so naše misli, besede in dejanja. To so tri orodja, s katerimi delujemo kot Stvarnik v okviru svojega življenja. So popolna, so veličastna in vedno delujejo.

A kaj je tisto, kar naj bi kot Stvarniki, z uporabo orodij, ki jih imamo, ustvarjali? Kaj je tisto, kar želimo izkusiti v življenju, tisto, kar je naša duša prišla izkusiti v materialni, fizični svet? To ni nekaj, kar bi se odrazilo navzven: ne gre torej za nekaj, kar bi morali narediti. Tisto, kar želimo izkusiti v materialnem svetu je nekaj, kar se ob posamezni izkušnji dogaja v nas, navznoter. To svojo notranjo izkušnjo opišemo z besedo »občutek«. Občutki so torej tiste izkušnje, ki jih išče vse človeštvo. Občutki so tisto, zaradi česar se duša sploh materializira v fizičnem svetu. To je najbolj osvabajojoči uvid pri delu na osebni rasti. To je spoznanje, ki nam govori, da ne potrebujemo prav ničesar od zunaj, da bi lahko spoznali notranji mir in radost, da bi lahko spoznali, kdo v resnici smo.

Besede so izraz našega uma, občutki pa so izraz naše duše. Vse zunanje dogodke doživljamo skozi svoje občutke. Pomembno je, da si znamo predstavljati občutek, ki bi ga imeli, če bi bili, imeli ali delali tisto, kar si želimo. Kakršenkoli občutek lahko doživimo brez dodatnega dražljaja, ki bi ga povzročil zunanji dogodek. Občutki in ne materialna stvarnost so tisto, kar smo  kadarkoli iskali, zato je vse, kar si želimo izkusiti, v vsakem trenutku na voljo znotraj nas. To kar je v nas, torej občutek v zvezi z določeno izkušnjo, najhitreje in najlažje razvijemo, če tisto, kar želimo izkusiti, damo drugemu. Na primer:

• Če želite izkusiti obilje, povzročite drugim, da bodo čutili obilje. To lahko storite tudi, če imate samo deset Eurov – še vedno lahko date en Euro, pa se boste ob tem lahko počutili bogate – imeli boste občutek, da ste tako bogati, da lahko dajete. Ni namreč pomembno tisto, kar se zgodi v vaši t.i. realnosti. Pomemben je občutek znotraj vas, ki se vam ob vašem ravnanju porodi.
• Če želite izkusiti ljubezen, omogočite drugim, da se bodo počutili ljubljeni.
• Če želite izkusiti uspeh, pomagajte drugim, da se bodo počutili uspešne. 
• Če želite izkusiti moč, pomagajte drugim, ki potrebujejo tovrstno pomoč.
• Če želite izkusiti modrost, dajte svoje znanje in modrost drugim.
• Če želite izkusiti romantičnost, bodite romantični do drugih.
• Če želite izkusiti sebe kot nekoga, ki je sposoben odpuščanja,odpustite sebi in drugim.
• Če želite izkusiti varnost in sigurnost, pomagajte drugim do tega, da bodo varni in sigurni.
• Če želite izkusiti popolno partnerstvo, bodite popolni partner svojemu partnerju.
• Če želite izkusiti mir, omogočite drugim, da bodo lahko začutili mir.

Vse kar želite izkusiti, je torej že v vas. S tem, ko dajete, samo izkušate tisto, kar je že v vas. Ničesar ni, kar bi za vašo srečo potrebovali od zunaj. Naša čustvena naravnanost je tisto, kar igra ključno vlogo pri tem, ali bodo univerzalni zakoni delovali v smeri naših želja ali mimo njih. Pomembno je, da ste energijsko naravnani na izkušnjo, ki jo želite doživeti, da vibrirate v skladu s tokom (ali, če hočete, Bogom oziroma življenjem), ki vam prinaša dobrobit, ki jo želite, ne glede na področje, na katerega se nanaša. Vaša vibracijska naravnanost na izkušnjo je tista, ki ustvarja. To pa pomeni, da si moramo najprej ustvariti občutek, da si moramo navznotraj predstavljati, kako se bomo počutili, ko bomo nekaj dosegli. Že to, da samo mislimo na nek dogodek, je dovolj, da lahko ujamemo občutek, ki ga želimo doživeti. To, kar je resnični čudež in dobesedno krona stvarjenja pa je, da z ustvarjanjem občutka znotraj sebe lahko ustvarimo dogodek zunaj sebe.  Ni torej tako pomembno, kaj delate; dosti pomembnejše od tega je, kaj ob tem občutite. S svojimi občutki si ustvarjate vašo notranjo resničnost, ta pa ustvarja vašo zunanjo realnost.

Tako za nas skrbi Bog; tako za nas skrbi življenje – Bog in življenje sta eno!

Občutki se pogosto pojavijo nenadoma, zdi se nam, da nas dobesedno povozijo. In pogosto nam tisto,  kar storimo v takih trenutkih, zaznamuje vse življenje. Vendar občutki niso nekaj naključnega, občutki so posledica naših misli. Misli so torej tiste, ki ustvarjajo naše občutke. Vsaka naša misel pa ni nič drugega kot predstava, ki smo si jo o nečem ustvarili. Misli torej niso resničnost, so zgolj predstava; naša predstava o resničnosti ali če hočete, naša trenutna subjektivna resnica o nečem. Če spremenimo svoje misli o nečem, s tem torej spremenimo tudi svojo predstavo o tem in posledično svoje občutke.

Sliši se zelo preprosto, ni pa enostavno. Zakaj? Zato, ker praktično ni nobenega občutka več, ki ga ne bi že prej v življenju kdaj doživeli. Nove so le zunanaje okoliščine in pogoji, ki takšen občutek ustvarjajo ali spodbujajo. Pa tudi tu gre ponavadi le za različice nečesa, kar smo nekoč že izkusili v takšni ali drugačni obliki. Zato  nam ti zunanji dogodki sprožijo spomin na prejšnje fizične izkušnje in nas spodbudijo, da se čustveno odzovemo. To pomeni, da v nas dobesedno spodbudijo re-akcijo ali »spet takšno delovanje«, kot smo ga uporabili ob pretekli podobni izkušnji. To se zgodi, kadar uporabljamo samo tisti del naših možganov, ki jih v psihologiji imenujejo pogosto »stari možgani« .

Stare možgane si lahko predstavljamo kot pogonski del možganov, ki skrbi za naše samodejne reakcije in delovanje. Njihova naloga je predvsem ta, da zagotavljajo varnost. Ta del naših možganov  pa ne zmore razlikovati. Imajo le megleno predstavo o zunanjem svetu. Ne poznajo razlike med stvarmi. Ne znajdejo se časovno. Ne morejo ločiti enega trenutka od drugega, niti ene osebe od druge. Mislijo, da je včeraj danes in da je danes včeraj in doživljajo oboje kot eno. Medtem ko novi možgani zunanje pojave in dogajanja presojajo na podlagi neposrednih zaznav, črpajo stari možgani podatke iz predelanih podob, simbolov in misli, ki nastajajo v novih. Na ta način razvrščajo podatke v zelo ohlapne kategorije. Kaže, da jih na primer pri vsaki novi osebi, ki vstopi v naše življenje, ne zanima nič drugega kot to, v katerega od obstoječih starih predalčkov bi jo uvrstila: ali je Varuh; morda nekdo, ki potrebuje, da zanj skrbimo;  nekdo, od kogar je treba zbežati; si ga podrediti ali ga napasti...

Podrobnosti, kot »to je moj sosed«, »moj bratranec« ,«moja mati«, »moja soproga« kar izpuhtijo. Še nekaj je, kar je zelo pomembno v zvezi z delovanjem starih možganov – nobenega občutka za čas nimajo. Vse kar je bilo, še vedno je. Danes, jutri in včeraj zanje ne obstaja. Zapisi iz najzgodnejšega obdobja vašega otroštva, ko ste se praktično na svoj, otroški način srečali z vsemi najpomembnejšimi vidiki vašega bivanja (ljudje, situacije, odzivi), so v njih še vedno zapisani in zato še vedno prisotni v vašem današnjem doživljanju stvari.  Razen, ko to spoznate in zavestno spremenite.

Mogoče vam je eden od vaših staršev, ko ste bili še otrok, rekel nekaj, kar vas je močno prizadelo, saj ste pri njem najbolj iskali potrditev. In danes, ko vaš partner reče nekaj enakega ali podobnega, vaši nižji možgani mislijo, da vam to govori eden od staršev. Ker stari možgani tisto, kar vam je rekel partner, postavijo ob bok tistemu, kar vam je rekel eden od staršev in vas je kot otroka, odvisnega od starša, zelo prizadelo, je tudi vaša reakcija na partnerjeve besede pretirana oziroma nesorazmerna glede na to, kaj bi v drugačnih okoliščinah iste besede vašega partnerja lahko za vas pomenile.

Ključno torej je, da se takemu odzivanju upremo. Da se ne odzivamo na podlagi preteklih izkušenj, ki jih imajo zabeležene naši stari možgani, temveč tako, kot da se nam vse dogaja prvič. Dvigniti moramo torej zavest o tem, kaj se dogaja z našimi občutki, tako, da bodo zares postali orodje za nove stvaritve ne pa odzivi na nekaj, kar smo že doživeli. To je verjetno najtežji del dela na sebi. In če se ne zavedamo, kaj se v resnici dogaja, če ne poznamo procesa kreacije, potem so naše možnosti, da bi zares uporabili moč, ki jo nosimo v sebi tako, kot to želimo mi, dosti manjše.

Zavestno se torej lahko odločimo, kaj bomo čutili. Kako? Tako, da raziščemo, od kje iz preteklosti izvirajo naši slabi občutki. Katere so tiste misli, tiste naše predstave, ki botrujejo takšnim občutkom. Zelo pogosto bomo ugotovili, da te misli izvirajo iz predstav, ki smo jih imeli o svetu in življenju v času našega otroštva. Vendar naša naloga ni, da raziskujemo te dogodke, kajti s tem jih ponovno podoživljamo. Tisto, kar je potrebno storiti je le, da misli enostavno zamenjamo, s tem pa tudi naše predstave o dogodku. To lahko storimo zato, ker nam vsak nov trenutek omogoča, da na isti dogodek pogledamo v luči novih informaciju, ki smo si jih o življenju pridobili skozi čas. In tu se zopet vračamo k naši zamisli o Bogu in življenju. Če lahko sprejmemo idejo, da je Bog vse kar je in da je vse kar obstaja, individualni vidik Boga, da smo vsi Eno in da med nami ni ločenosti, potem bomo lahko razumeli tudi to, da ne obstaja nič takega, kar bi lahko imenovali absolutno slabo. To je pomembno, ker na ta način sami sebi ponudimo možnost, da stvari sprejmemo take, kot so, brez sodb. Sodbe nas namreč delajo ujete v naša negativna čustva, negativna čustva odražajo negativne misli, te pa ustvarjajo negativne zunanje dogodke.

Tudi občutki, ki si jih ne izberemo zavestno, lahko postanejo naši prijatelji, ker nam sporočajo, kolikšna je razlika med našo notranjo in zunanjo resničnostjo. Depresija, bolečina, strah, nemoč so darovi, ki nas opozarjajo, da je čas, da se ozremo na to, o čem razmišljamo. Sporočajo nam, da živimo v zgodbi, ki ni primerna za nas.

Ker se nam pogosto zdi, da naša trenutna realnost odstopa od tistega , kar si želimo (če ne bi bilo tako, si tistega verjetno ne bi želeli, ker bi to že imeli) se zmedemo in zamenjamo posledico za vzrok, konec za začetek. Izhajamo iz obstoječe situacije in se ne zavedamo, da s tem onemogočamo kakršnokoli spremembo. Na primer: »kako naj se ne počutim siromašnega, če pa se komaj prebijem čez mesec« ali pa »kako naj se ne počutim osamljeno, če pa nimam nikogar, ki bi bil ob meni«. Ko tako razmišljamo, delujemo, ne da bi se zavedali posledic svojih dejanj. Pravimo, da delujemo nezavedno. Razlika med zavedno in nazavedno odločitvijo je v tem, da zavedna upošteva posledice.

Orodje, ki ga potrebujemo za ustvarjanje sebe in svojega življenja v najveličastnejši verziji, kot si jo sploh lahko zamislimo, torej imamo. Dano nam je od Boga = življenja. Žal pa ljudje tega orodja pogosto ne uporabljamo učinkovito: dostikrat se na občutke zgolj odzivamo, namesto da bi jih zavestno uporabljali in si ustvarili, karkoli bi hoteli. Oziroma bolj natančno, ustvarili bi lahko karkoli, kar  smo si sposobni predstavljati v svojih mislih, smo sposobni videti kot že doseženo in izkusiti občutek, povezan s tem. To je danost, ki jo vsak nosi v sebi, je pa možno, da je ne izkušate. Če vanjo ne verjamete, potem je namreč ne izkušate. Zakaj? Zato, ker ste z močjo, ki jo imate, ustvarili resničnost, v kateri te moči ne izkušate. 

Povzeto po knjigi N.D.Walscha: Kaj hoče Bog

Mateja Kunc, motivacijska terapevtka in djotiš svetovalka
www.izaQ.si