Najprej nekaj o mikročipih in identifikacijskih značkah
Vsi psi, koteni po 1.1.2003 in starejši od treh mesecev morajo biti po zakonu označeni z mikročipom. Psi, ki so bili koteni pred 1.1.2003, morajo imeti identifikacijske značke, če pa smo značko izgubili, mora biti po zakonu tudi starejši pes mikročipiran. V kolikor značko imamo, ne velja, da jo imamo v predalu, temveč jo mora imeti pes ves čas pripeto na ovratnici.

Vsak dan se po Sloveniji sprehaja cela vrsta psov brez svojih lastnikov: izgubljeni, zavrženi (naveličanost, starost, bolezen, neoddani mladiči ...), spuščeni z verige, iz pesjaka ali pa so psi enostavno vajeni samostojnega sprehajanja okrog. Psa, ki ob sebi nima svojega lastnika, nekdo ujame, pokliče v pristojno zavetišče in tam psa sprejmejo.

S čitalcem odčitajo številko mikročipa ali preberejo podatke na znački, pogledajo v CRP in pridobijo podatke o lastniku. Pokličejo na v CRP navedeno telefonsko številko in se z lastnikom dogovorijo, kdaj bo prišel po psa v zavetišče.

Če je pes izgubljen, gre večinoma vse gladko in pes v najkrajšem možnem času zapusti zavetišče. Lastnik plača samo nastale stroške prevoza in oskrbe.. Vsekakor s takim psom zavetišče nima stroškov, prav tako ni nobenih stroškov na plečih občine, kjer je bil pes najden. Žal je večina psov, ki se sprehajajo sami okrog, neoznačenih.

To so tako tisti, ki so izgubljeni, kot zapuščeni oz. zavrženi, pa tudi taki, ki jih lastniki dnevno spuščajo na samostojne dnevne ali nočne sprehode. V vseh primerih najdbe neoznačenega psa ostane zavetišču na voljo le namestitev živali v karanteno, občini, kjer je bil pes najden, pa plačilo stroškov 30-dnevne oskrbe takega psa.

Večinoma neoznačenih psov nihče ne išče in ostajajo v zavetiščih, ki ga lahko po zakonu po 30 dneh humano evtanazira. Če ga ne, temveč ga obdrži pri življenju in poskuša oddati, krije vse stroške zavetišče samo. Najdenim neoznačenim psom je pogosto zavetišče dom kar nekaj mesecev, včasih celo več let.

Stanje v zavetišču Horjul
V Zavetišču Horjul 49 psov. To je pet (5) z odločbo veterinarskega inšpektorja odvzetih psov, dva (2) psa, ki so ju lastniki oddali v zavetišče za oddajo v nov dom, en (1) pes, katerega usodo rešuje lastnica zavetišča, en (1) pes, ki ga veterinar ni hotel uspavati na zahtevo lastnikov, osemintrideset (38) neoznačenih psov in dva (2) pasja mladiča.

V zavetišču Horjul bi moralo biti samo 9 psov. To so:

- pet (5) z odločbo veterinarskega inšpektorja odvzetih psov,
- dva (2) psa, ki so ju lastniki oddali v zavetišče za oddajo v nov dom,
- en (1) pes, katerega usodo rešuje lastnica zavetišča,
- en (1) pes, ki ga veterinar ni hotel uspavati na zahtevo lastnikov.

Prostora za več psov, kot jih trenutno v zavetišču je, pa ni in če ne bodo kmalu oddani, prihajali pa bodo novi in novi neoznačeni psi, bo potrebna evtanazija. Če tega ne stori samo zavetišče, ko je polno, lahko veterinarski inšpektor izbere nekaj živali za evtanazijo in veterinar jih evtanazira, da neredi prostor za tiste živali, ki čakajo na sprejem.

Če bi naša zakonodaja in z njo službe, ki so za to odgovorne, delovala, bi bilo danes v Zacetišču Horjul samo 5 psov. Pa ni tako. Občine so plačevale za 45 psov, namesto za 5 psov. Vseh 39 psov, ki so v zavetišče prišli starejši od treh mesecev (eden je bil zavržen sesni mladič), bi moralo biti označenih z mikročipom in cepljenih proti steklini. Pa niso bili.

Za navedene pse je bilo porabljeno mnogo sredstev občanov, kar ni prav. Tudi prostor v zavetišču ti psi ne bi smeli zasedati. Saj so vendar za oskrbo in stroške dolžni poskrbeti lastniki psov. Tako pravi zakonodaja., ki predpisuje za njeno nespoštovanje tudi kazni. Ta pravi tudi, da je za nadzor nad izvajanjem zakona zadolžena Veterinarska uprava RS. Po ocenah (ki so žal zelo različne in variirajo) naj bi bilo v Sloveniji kakšnih 100.000 neoznačenih psov.

Nikakor zavetišče za živali ne bi smelo zapuščenim lastniškim psom nuditi oskrbe na občinske in svoje stroške. Vsi se lahko vprašamo, kakšen smisel ima podpirati neodgovorne lastnike, ki ne označijo psov in nedelovanje VURS, ki ne izvrši nadzora in ne pokasira kazni za nespoštovanje zakonodaje. Se enako sprašujete tudi vi?

Če se ne, bi se morali, saj trend zahtev po novih taksah, po vedno novih zavetiščih in zavetiških kapacitetah ... nakazuje, da tega področja občine (in država) nikakor ne želijo rešiti na ustrezen način, temveč nam nameravajo nalagati vedno več in več, neodgovorne lastnike pa razrešiti vsakršne odgovornosti.

Kaj pa mačke?
V Zavetišče Horjul od leta 2005 do sedaj ni bilo sprejete nobene mikročipirane mačke, čeprav je že več kot leto mogoče tudi za mačko na podlagi mikročipa vpisati podatke v CRP. Tako lahko tudi izgubljeni mački hitro najdejo lastnika.

Vendar so mačke tretjerazredne živali za državo, za občine in za večino ljudi. Problematika zapuščenih in prostoživečih mačk je še veliko bolj pereča od pasje problematike. Za oskrbo prostoživečih mačk (odlov, sterilizacija/kastracija in vrnitev na lokacijo) in zapuščenih lastniških mačk gre namreč mnogo več občinskega denarja, kot za oskrbo psov v zavetiščih.

Pa to očitno nikogar ne briga. Rešitve so pred nosom, vendar več kot očitno nikogar ne zanimajo. Menda tudi nas vse ne, ki segamo v denarnice posredno preko svojih občin, nevestni lastniki mačk pa jih veselo mečejo v kante za smeti, v potoke, zakopljejo v gnoj, zavezujejo v vreče ali puščajo v škatlah za cesto, pa seveda puščajo zunaj, da se nenadzorovano množijo in prihajajo na naše stroške v zavetišča.

Zakaj trajajo v nedogled razmišljanja o obveznem označevanju in cepljenju mačk? Kaj zadržuje VURS, da ne izenači postopka z mačkami s sistemom, kot ga imamo za pse?

Kaj storiti?
Dajmo, odgovorni prebivalci Slovenije, zavzemimo se za najenostavnejše rešitve problemov, ki so na dlani. Zahtevajmo od odgovornih in plačanih uradnikov, da opravijo svoj posel odgovorno in ne zahtevajo od nas kar naprej novih in novih dajatev ter nalagajo vedno nove obveznosti samo nam, ki nas najdejo v svojih evidencah.

Naj poiščejo neodgovorne lastnike psov in mačk in jim naložijo vse tisto, kar mi kot odgovorni lastniki že ves čas počnemo - naj označijo in cepijo pse, naj plačajo pristojbine, naj tudi oni odgovorno poskrbijo za svoje živali in naj polno odgovarjajo za svoja početja.

Potem se lahko brez težav pogovarjamo o mnogih spremembah zakonodaje, o novih taksah, o obveznih šolanjih, o popisih vseh legel in še marsičem. Tudi živalska policija ne bo rešila slovenskih živalovarstvenih problemov, dokler psi (in mački) ne bodo označeni.

Jana Pahovnik
www.mojpes.net

Za več informacij kontaktirajte vodjo Zavetišča Horjul Polono Samec:
- polona@zavetisce-horjul.net
- 051 30 44 35

Društvo za zaščito živali Ljubljana