Osebno in duhovno zorenje prinašata številne izzive. Skozi proces spreminjanja prihajajo na površje določene lastnosti. Včasih nas presenetijo, saj nismo niti slutili, da jih imamo, na primer raznovrstni strahovi, neodločnost, uporništvo, preobčutljivost, poudarjeno idealiziranje ... Prav slednjemu bi se posvetila v nadaljevanju; pogosto namreč idealiziranje zelo 'obarva' avrično polje duhovnega popotnika.

Za človeško psiho je naravno hrepenenje po pomiritvi, sreči, izpolnjenosti. Pot do takih trenutkov je pot izpolnjevanja želja, ki pa se lahko razrastejo in nas zavozlajo v lovke kratkotrajnih in navideznih utrinkov sreče.

Ko se vendarle začnemo odvozlavati, postopoma prenašamo poudarek od materialnega in osebnostnega k duhovnemu, k vrednotam. Gre za premik v iskanju izpolnjenosti: iskanje zunaj sebe (horizontalno, v fizičnem in osebnostnem polju) se spreminja v iskanje v sebi (vertikalno, v globinah svoje biti).

Primarno hrepenenje po pomiritvi, sreči, izpolnjenosti pa ostaja in postaja še močnejše, le da je puščica te želje (ki preraste običajno želenje in jo imenujemo aspiracija) usmerjena v polje duhovne narave in njenih notranjih potencialov. Hrepenenju, ki preveva čustveno avro, se pridruži miselna predstava oziroma podoba želenega cilja, skupaj pa - ob ustreznih osebnostnih lastnostih - zgradita močno energijsko strukturo, ideal. Začne se bolj neposredno poglabljanje stika s Seboj in posledično bolj osmišljeno življenje. V čem je torej problem?

Problema ni, ko je naš odnos do ideala, po katerem uresničitvi hrepenimo, do te mere sproščen, da nas še motivira, a ne veže, omejuje ali v nas povzroča napetosti, krča. Kar je pravzaprav paradoks, saj je ideal zgrajen iz močne čustveno-miselne energije. Bistvena je torej naša naravnava, odnos do ideala.

Izziv je na dlani: kako doseči, da nas ideal ne bo zakrčil, omejil, frustiral? Najprej se mi zdi pomembno pogledati, kaj vse je 'skrito' v idealu. Lahko ga sicer jasno opišemo, opredelimo, označimo, a vseeno je dobro pogledati v njegovo ozadje. Neopazno se namreč lahko vanj vtkejo (projicirajo) naše neizpolnjene želje (iz otroštva, odraščanja), pričakovanja drugih, kako želimo, da je videti navzven, bolj ali manj popačene predstave o tem, kakšno je bolj poduhovljeno življenje ... V idealu, kot ga opisujem sedaj, je odgovor na vprašanje, kako želimo živeti v prihodnosti (kakšno je naše bodoče idealno življenje). Seveda pa so ideali tudi naši vsakodnevni sopotniki, na videz drobnejši, a nič manj močni: kakšen bo izid pomembnega sestanka, kako bo potekal večer v dvoje, kako se bo izkazal naš najstnik, kako bomo uresničili neko zamisel ... vse to so naša pričakovanja, napolnjena s čustvenim nabojem. Prave male bombice, ki jih raznese, ko se tok dogodkov pelje mimo njih ... tako opozorijo nase in nas spravijo v stres.

Stres pa ni edina posledica razkoraka med idealom in resničnostjo. Povzroči lahko strah pred prihodnostjo, malodušje, depresijo, nezaupanje vase, pasivnost ... vse to so različni odmevi v našem avričnem polju, odziv naše psihe na neskladje med pričakovanim in dejanskim dogajanjem. Vse to nas frustrira in nam jemlje moč delovanja.

Lahko pa gre tudi za obrambni mehanizem - samodejno (neozaveščeno) potrebo, da zgradimo ideal, ki ga ne bomo mogli zares doseči. Tako nastane še večji razkorak, prepad brez mostu, ki bi povezal ideal in možnost njegove uresničitve. Zakaj postavimo ideal še na višji piedestal? Na ta način lahko prevzamemo vlogo žrtve nenaklonjenih okoliščin (razlog za samopomilovanje, hranjenje občutka manjvrednosti), se izoliramo, osamimo (strah pred bližino), se zavarujemo pred tem, da bi bili prizadeti ...

Razkorak ideal - resničnost ima tudi časovno komponento. Ideal je namreč vizija prihodnosti, sedanjost pa iz trenutka v trenutek naša realnost. Naša pozornost je lahko torej preveč vpeta v projekcijo prihodnosti in posledično odtegnjena iz sedanjosti. Sreča, izpolnjenost pa je v polnosti zavedanja v trenutku, ki ga živimo. To vzhodno modrost so pred kratkim znanstveno potrdili raziskovalci s harvardske univerze, namreč, da so ljudje, ki se osredotočajo na sedanji trenutek in jim misli ne preskakujejo v prihodnost ali preteklost, srečnejši. Beg od sedanjosti naj bi bil razlog za slabo razpoloženje, meditacija pa način, ki omogoča osredotočanje na trenutek, v katerem živi. O podrobnostih omenjene raziskave lahko preberete spodaj.

Darja Cvek Mihajlović

Vir: http://duhovna-univerza.org