Nahajamo se sredi ene od vzhodnih držav, članice EU, tiste zveze, ki tako rada trdi, da se drži vodilne vloge humanosti na našem planetu. A vladajoči so preveč zaposleni s tem, da  ovčice lastnega interesa popeljejo na suho. In tako gre potem žal za družbo, ki najšibkejše člene v svojih vrstah, živalska sobitja, nemoteno pusti na cedilu in vsak zametek njihovih pravic žalostno spodkoplje.

Kakšen svet se skriva za temi stenami?
Pred nami leži neznatna stena iz plošč Eternit. Obdana s senčnimi drevesi, grmovjem, deluje na pogled zelo pomirjujoče. Kot da bi se za temi zidovi skrival dremav otok, ki obeta varnost in pribežališče,  kjer vsakdan nekega propadajočega gospodarstva in vsi raznoliki problemi potrošniške družbe ostajajo zunaj njega.

A ta videz dramatično vara: med kovinsko sivimi stenami se dejansko skriva svet pranasilja, tako brutalen in tako grozljiv, da človekova  govorica doslej še ni našla ustreznega opisa, da bi to strahoto lahko  vsaj približno ponazorila z besedami. Še pred tremi ali štirimi leti je ta kraj ležal popolnoma izolirano, a sedaj si je le upala civilizacija do njegovih robov. Le lučaj kamna daleč rastejo na vzhodni strani iz tal naseljena področja. 

Ceste se s svojo neverjetno lakoto zajedajo vedno globlje v srce zadnjih ostankov narave, uničujejo pestrost, s svojim brezkončnim apetitom uničujejo vse živo povsod okoli sebe. Počasi se bližamo ograji. Jedek vonj je odslej naš zvesti spremljevalec, otežuje dihanje – dobrodošli na lisičji farmi. Le stežka se psiha navadi na sliko, ki se prikazuje našim očem.

Čeprav si že marsikaj videl, a kaj takega, kot je tukaj … že sam pogled meji na težko telesno poškodbo, strese te v dušo, ustvarja mešanico jeze in brezupnosti v čustvenem svetu človeškega bitja, ki je opremljeno z empatijo in ljubeznijo do sobitja. Ječanje lisic, prekinjeno z renčanjem, podobnim pasjem lajanju, gaganje, ki spominja na gosi; zvočna kulisa nas je opomnila, da se osredotočimo na našo nalogo. Prišli smo, da dokažemo grozljive spletke industrije, ki izkorišča živali.

Skupinica ljudi s kamerami se pomika z odločnimi koraki preko livade, kjer trava sega do bokov. Previdnost je njihov spremljevalec, poslanstvo je častno; raziskava farme za krzno. Cilj: odkritje grozljivosti, prikaz blaznosti, ponovno razkritje krznarske pravljice o » strokovnem ravnanju s kožuhastimi živalmi«, razgaljenje takih sramotnih laži.

Grozljivost industrije, ki izkorišča živali
Dolge vrste kletk se nahajajo neposredno pred nami: železo, na milost in nemilost izpostavljeno elementom okolja, preperelo. Rja obvladuje sceno, se neomejeno zažira v materijo. Že leta se nič ne spremeni, nič ne investira - le zakaj? Saj so le živali, ki trpijo. In trpljenje je nepopisno: sto bitij, ujetih v peklu življenja, rojenih, da umrejo. V tej tovarni živali se ne zapravi niti sekunde razmisleka za to, da bi dovolili vsaj sled čustev, delček ljubezni, nekoliko varnosti  tukaj zaprtim živalim.   

Na kletkah leže železne palice, morilska orodja, ki ne dovoljujejo nobenega dvoma, kaj na koncu po nekaj mesecih popolnega trpinčenja čaka tukaj zaprta bitja. Vegetirajo na železnih mrežah – na površini četrt do pol kvadratnega metra, to je njihov svet, svet nepojmljive žalosti.

Smrdeča, krvava mešanica, prilepljena na mrežo, strjena kaša, ki predstavlja hrano, posušena, polna muh, zelena, že več dni postana voda, natočena v zarjavele konzerve, pritrjena na steno kletk. Ducati kletk brez reda leže povsod naokrog, deli železa, pločevina, smeti, umazanija, in med vsem tem živali, ogoljufane za svoje življenje, prestrašene. Prazne oči strme skozi nas. Nekatere lisice so visoko breje, druge imajo že mladičke okrog sebe, rojene v svet, ki jih ne bo nikoli maral, rojene za namen, v katerem tiči toliko prezira do življenja, da gre človeku na bruhanje …

Dokumentacija naslednje farme krzna 
Nekaj ur kasneje: drugo mesto, enaki predznaki. Tudi tukaj se je civilizacija primaknila bližje k naslednjemu ujetniškemu taborišču. Tudi tukaj se že večne čase ni nič investiralo , s primitivnimi sredstvi se tukaj muči živali do njihove smrti. Za razliko od prejšnje farme so tukaj dolge vrste kletk s kunami. 90 krat 30 cm majhni zapori. Večina živali ima mladičke, še skoraj gole, pet, šest mladih kun deli minimalno možnost za gibanje s svojimi materami. Monotono, stereotipno gor-dol gibanje majhnih glavic, tri korake naprej, tri korake nazaj, obrat, ponovno guganje – stokrat, tisočkrat, milijonkrat, minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem, teden ta tednom, mesec za mesecem, nemočno izročeni blaznosti.

Ena lisičja mati, par kletk dalje, je povrgla šest mladičkov, vsi skupaj živijo na mreži, materi manjka del prednje tačke. Nekatere živali so se nemo vdale v usodo, izgleda, da je njihov duh nekje daleč, v dimenziji, ki nam ni dosegljiva. Druge skušajo pobegniti peklu, zagrizejo se v mrežo, glodajo, grizejo, kričijo, borijo se do nezavesti. Za kaj? Za en plašč?

Vi, ki nosite krzno, poglejte si te živali!
Poglejte si te živali, vsi, ki nosite krzno: to je vaša odgovornost! Vi ste tisti, ki to naročate! Vi ste tisti, ki se še vedno skrivate za lažmi, čeprav grenka resnica vedno znova odkriva gnusno obličje industrije krzna. Mar ne slišite krikov, ko se odenete v kožo mučenih? Mar vas ne prebudijo te slike, ko poizkušate spati? Oglejte si te slike! Ko ponosno razkazujete svoje krznene plašče, vaše krznene modne dodatke in krznene ovratnike, »okrašene« z dlako tistih, katerih življenje ste spremenili v pekel: ali ne kaplja kri iz vaših denarnic in maže vaše prste?

»Oče, oprosti jim, saj ne vedo, kaj delajo,« je božji sin vzkliknil pred svojo smrtjo – epohalni dokaz ljubezni do bližnjega, ki nas s tem poziva, da se po tem ravnamo tudi mi. A vi, ki nosite krzno, ali sploh veste, kaj delate, kakšno trpljenje povzročate nedolžnim bitjem? Mislite, da veljate za lepe, obdarjene z življenjem – a na koncu dajete le potrdilo nemoči bolnega duha, da za vas šteje le lastni ego, ne pa čustva in ne bolečine. Poglejte si te slike – naj bodo bič vaših misli, naj vas zasledujejo in naj vam nikoli ne dajo miru, dokler ne boste več želeli nositi krzna ...

Grozljivost lisičje farme – igrišče Luciferja
Naslednji dan nas vodi značilni vonj lisičje farme k naslednjemu igrišču Luciferja. Za zidom iz pločevine in plošč PVC se tudi tukaj dogaja svet skrbi, bolečine, trpljenja. Ponovno nam pogled na vse te mučenike predstavlja izziv, tveganje, ki grozi, da bo vrglo iz ravnotežja skrbno uravnano razmerje med znosnim in neznosnim.

Tudi tukaj dajejo težke železne cevi na kletkah povod za  domnevo, kakšno smrt bodo utrpele te živali v jeseni. Farma, ki gotovo nosi naziv »vrsti živali primerna oskrba«, kakor zagotavljajo vsi v dobro urejenih specializiranih trgovinah s pečatom kakovosti, vzbuja videz  odlagališča odpadkov: kaos iz blata, fekalij in rjavečega železa. Živali, živi mrliči, so očitno zlomljene, pobite od tega grozovitega bivanja. Tam nekje na koncu se prične hropeče renčanje, ki se kot blisk razvije v onemoglo ječanje in  tuljenje, kot bučanje vetra, od kletke do kletke.

Tožniki v imenu naših sobitij
Postali smo tožniki in tožnice. Naš boj je pravičen v imenu naših sobitij. Obmirovali bomo šele tedaj, ko se bo poslednji nosilec ali nosilka krzna dvignila iz kamene dobe in glasno vzkliknila: »Nikoli več ne bom nosila tuje kože, nikoli več se ne bom oblačila v tujo dlako! Nikoli več!«

Prosim, oprostite mi pogosto drastično uporabo besed. Ampak če tem izrodkom blaznosti stojiš naproti iz oči v oči , bolj in bolj izgubiš razumevanje do tistih, ki s tujim življenjem tako nerazumno ravnajo.

Prosim, ne kupujte krzna!
Prosim, ne kupujte krzna! Prepričajte se, da so dodatki in obrobe vaših oblačil iz umetnih vlaken in ne iz krzna. Dvignite svoj glas za živali, tako dolgo in tako nepreslišno glasno, dokler nekoč ne izgine poslednja kletka!

Informacije in kontakt:

Verein RespekTiere
Gitzenweg 3 . A-5101 Bergheim
Tel.: 0043-(0)676-7840841 – e-mail: info@respektiere.at
Internet: www.respektiere.at

Vir: Freiheit für Tiere 1/2012, prevod: Blanka Prezelj

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali