Od vekomaj sta hudič in bog na nasprotnih bregovih in vodita vsak svojo »politiko«.
Nikoli v vsej večnosti se ni zgodilo, da bi se dogovorila za sestanek in usedla za skupno mizo.
Toda radovednost ju je pripeljala do tega, da se končno sestaneta.

Bog:
Kako to, da si si upal z mano na sestanek?

Hudič:
Ker sem ocenil, da je moja moč danes večja od tvoje in sem želel videti tvoj obupan obraz zaradi neuspeha tvojega »božanskega načrta«.

Bog:
Mnogi ljudje so se od mene odtujili in zato navidezno zgleda, da v njih nisem več prisoten. Kaže, da si ti zasedel glavno mesto v njihovih življenjih, a v resnici sem za vse večne čase prav jaz edina resničnost, ki obstaja.
Ta resničnost se pokaže v določenih trenutkih in takrat se tvoja prisotnost v njih razblini kot milni mehurček.

Hudič:
Ja ampak tudi sam vidiš, da sem jim jaz bolj uspešno prodal svoje iluzije kot ti svojo resnico in da ljudje večino svojega življenja preživijo v mreži teh mojih iluzij?
Sedaj množice sledijo iluziji, torej meni, medtem ko mislijo kako se približujejo tebi in sledijo tvojim naukom. Tebe razen v redkih trenutkih sploh ne zaznavajo.

Bog.
Kaj pa če sem še tebe namerno ustvaril in te lahko ukinem kadar želim?

Hudič.
Ha,ha,ha…pa saj vidiš, da svet gre v moje kremplje in da si pri tem povsem nemočen.
V kolikor bi imel moč nad menoj kot praviš, bi me že davno ukinil.
Tvoj problem je, da si narobe ocenil moje sposobnosti. Ljudem sem prodal moje pakete opisov o tebi in sedaj jih imam v oblasti, saj tem opisom sledijo. Ta »tvoja resnica« njih sploh ne zanima. V kolikor pa že pride kak posameznik, ki odločno želi mimo mojih iluzij, sem poskrbel da je teh iluzij dovolj. Tako tudi taki prej ko slej omagajo.

Bog:
Ampak nekatere pa vendarle vodi hrepenenje po meni tako močno, da se prebijejo skozi vse tvoje iluzije. Takrat nad takim posameznikom nimaš več nobene moči.

Hudič:
Kako si ti naiven. Ker sem take čudaške posameznike predvidel, sem poskrbel da jih ljudje sploh ne jemljejo resno in jih niti malo ne razumejo.
Poskrbel sem, da je več mojih zastopnikov kot tvojih in v tem je vsa modrost. Ljudje preprosto verjamejo temu kar jim serviram in v teh krempljih jih imam že od vekomaj.
Prodal sem jim religije in verstva, ki jim slepo sledijo. Tako so prepričani, da sledijo tebi v bistvu pa jih jaz popolnoma obvladujem.
Vrtim jih v krogu in so prav lepo omotični na mojem dualističnem vrtiljaku.
Moj načrt je mnogo popolnejši in kot vidiš tudi sam, veliko bolj učinkovit od tvojega.

Bog:
Ampak poglej ti hudič, kaj ti imaš od vsega tega kar počneš? V bistvu si izmišljen, si iluzija in nisi resničen.
Jaz sem resničen in to je tebi nekaj nedosegljivega.
Zato boš zmeraj nesrečen. Le poglej si obraz.

Hudič:
Ha,ha,ha…
Svoj obraz lahko spreminjam po želji in se ljudem prikazujem kot najbolj srečna reč v tem vesolju.
Kdo pa sploh opazi razliko med zaigranim in resničnim?

Bog:
Ja, ampak jaz vidim to razliko in mene ne moreš pretentati.
Ti si izjemno nesrečen in osamljen v tej svoji neresničnosti.

Hudič:
Ja vem, da pred teboj tega ne morem skriti in zato te tako zelo sovražim.
Sovražim te zato ker ti na vse moje ukane in iluzije ne nasedaš.
Vse sem si podredil le tebe si ne morem in to me razjeda.

Bog:
Pa bi si želel biti tako izpolnjen in tako srečen kot sem jaz?

Hudič.
Kaj pomeni to tvoje vprašanje?

Bog:
Si se kdaj za trenutek vprašal kako je biti resničen in ne izmišljen?

Hudič:
Ne boš me dobil na svoje limanice.
Jaz sem iluzija in o resničnosti lahko imam le predstave.

Bog:
Torej se tega zavedaš?

Hudič:
Ojoj, kaj si mi naredil…
Bog in hudič se razblinita.
Kakšna sreča in izpolnjenost je povsod v celotnem stvarstvu.
Nikjer ni ne boga, ne hudiča, vse je le ena sama celota in ljubezen.

Povzetek iz delovnega osnutka nove knjige: » Zgodovinski sestanek boga in hudiča«.

Mirko Katalenič