V trenutku je bilo zunaj slišari velik hrup. Ko je Asnath zaslišala glasove, je stopila k oknu.“ Glej, glej“ je vzkliknila, „ velik sprevod se bliža vratom. Na čelu prepoznavam svojega očeta in ... kdo pa jezdi poleg njega? Kaj vzklikajo ljudje? Jožef, Božji princ. Glej, kako ponosno jezdi na svojem belem konju in kako lep je njegov oklep in kakšno sijajno spremstvo! Kaj misliš, Ashtar, je to kraljev namestnik?“ „Da, gospodarica! Ta mož se imenuje Jožef in je tak kot vsi drugi moki. Pravijo , da išče žito in ne ljubezen neke ženske.“

„ Potem pa naj se ukvarja s svojim žitom“ je odgovorila Asnath zajedljivo in se zravnala.”Izginite vse! Hočem biti sama.“ Device so pobegnile iz kamrice in Asnath se je vrnila k oknu. Sedaj so se vrata odprla. Njen oče, Jožef in njegovo spremstvo so prijezdili na notranje dvorišče. Oh! Kako popolno je bilo njihovo gibanje in kakšno okrasje! Asnathino srce je močno poskočilo, ko je zagledala Jožefa. In potem, ne da bi hotela, je stopila bližje k oknu k oknu in pogledala navzdol... in slučajno je Jožef ravno tedaj pogledal navzgor. Njuna pogleda sta se srečala in Asnath je stisnilo pri srcu, opotekla se je in trdno oprijela blatine. Nenadoma jo je obšla velika žalost in je zahitela. O njem je izrekla toliko slabih besed in njeno dušo je sedajn zajelo kesanje. Sesedla se je, vsa uboga, a vendar se je v očeh pojavil blesk novega spoznanja: „Ashtarni nikakršna trapa, je obupano zašepetala.“In jaz ne verjamem vsega slabega, kar govorijo ljudje o njem. O jaz nesrečna Asnath! Koliko je sploh vredno vredno sedaj moje življenje? On je prišel, da bo pobral pridelek in odšel bo z zrnjem in potem...“ Počasi je zdrsnila v blazine in spet bridko zajokala. Jožef je vstopil skozi vrata palače. Vsi so se mu klanjali in nu izražali spoštovanje, vsi razen Asnath. Ostala je namreč skrita v svojem stolpu. Potem, ko so sužnji umili Jožefa noge, so mu prinesli hrano in pijačo in to k zanj posebej pripravljeni mizi, da se je vedelo, da Jožef sin Jakoba , ne želi sedeti za isto mizo z Egipčani, ker mu to ni ustrezalo. „Moj gospod Potifar“, je dejal, potem ko se je osvežil, „ vas lahko prosim, če mi poveste, kdo je ženska, ki sem jo videl sloneti ob oknu v stolpu? Ne vidim jo tu med nami.“ Potifar je vedel, da je Jožef videl njegovo hčer. Vedel je, da ni nobene ženske ali hčere mogočnih Egipčanov, ki Jožefa ob pogledu na njegovo lepoto ne bi poskušala pridobiti zase. Ne, mnoge so mu poslale daritev iz zlata , srebra in dragih kamnov, ker so hrepenele po njem in si ga želele in se je v njihovo srce vznemirilo že zaradi enega samega oddaljenega pogleda nanj. Vendar pa je bilo za Jožefa mučno, ker je bil tako čist in devišjo lep. Spričo nasveta svojega očeta, naj tujo ženo ljubeznivo zavrne in se z njo ne veže, je zavestno ohranjal čistočo svoje duše za Boga. „ Prosim vas“, je dejal, ko je opazil, da njegov gostitelj okleva z odgovorom, „ dovolite ji priti, saj mi boste naredili s tem uslugo.“ „ Moj gospod“, je odgovoril Potifar, „ žena, ki sto je videli, ni bila nihče drug kot moja hči, čista devica, ki jo še ni videl noben moški razen mene in bratov. Ohranila je svojo čistost. Će bi hoteli z njo govoriti, potem jo od tega trenutka dalje smatrajte za svojo sestro, kajti v nasprotnem vas bo zavrnila kot vse druge moške.“ Teh besed se je Jožef zelo razveselil.“ Potem je to nekaj drugega“, je dejal.“ Ker je vaša hči in poleg tega še devica, ki se izogiba vseh moških razen svojega očeta in svojih bratov, potem naj pride sem. Zame bo kot sestra in ljubil jo bom kot svojo sestro.“ Potifar je odšel v stolp in se kmalu zatemprišel z roko v roki z Asnath. Ko je ta zagledala Jožefa, so ji zažarele oči, kot oči nekoga, ki je zagledal raj. „ Pojdi l svojemu bratu“, je dejal Potifar, „ in ga pozdravi s poljubom, ker on je tako čist in deviški.“ Asnath je stopila k Jožefu in mu dejala:“ Bodi pozdravljen , o gospod, mogočen in blagoslovljen od od najvišjega!“ In Jožef je odgovoril:“ Bodi pozdravljena , čista devica! Naj te Gospod, tvoj Bog, ki vsem podarja milino in lepoto, večno blagoslavja.“ Se nadaljuje. Miran Zupančič