Spomni se iskra moja, ki prebivaš v meni.
Kje tvoj dom je, od kje izviraš po kom hrepeniš.
Zdaj pozabljena v meni čakaš, da se zopet prebudiš.
Nikoli rojena, večna v mojem srcu hrepenenja spiš.

Tvoj dom večna je Resnica, ki izgubljena zdaj zate je,
Jokaš, kličeš me, le zakaj te ne uslišim čeprav si zame vse.
Težko je včasih priznam, da srce me že močno boli.
Moč in vero zgubljam, to me neizmerno žalosti.

Dolgo že na poti utrujena od posvetnih si radosti.
Izkusila mnogo si sladkih darov, iluzij, bridkosti.
Popotnica večnosti na kolesu časa ne najdeš več poti.
Padla si v prepad bolnega telesa in nevednosti.

Nekoč bom našel moč, da predam se Resnici srečni
Podati se na pot, upanje dajati moji iskri večni.
Premagati želja strahove okove večne streti.
Podati se na pot vrnitve, ne spet roditi se umreti.

Predaj se mi, vrni se domov oče mi govori.
Nikoli ne obupaj, čeprav življenje te boli.
Iskreno naj srce tvoje odpre se moji milosti.
Pogumno stopi na pot Resnice blaženosti.