Hrepenenje je ena od lastnosti astralnega telesa. Sicer človek lahko hrepeni po zelo konkretnih vsakdanjih rečeh, ki jih nima. Lahko je nedoločno, ki nevede ali pa vede hrepeni po nečem boljšem .
Tako neizoblikovano hrepenenje človeka še zmeraj ne da vseh odgovorov, ki jih človek potrebuje in gre skoz pripravo in prva čiščenja.

Človek je velikokrat obdan z mnogimi ovoji, ki spreminjajo izvirno hrepenenje srca. Ko človek pride v stisko iz katere ne vidi izhoda, pri pozitivni reakciji, zahrepeni po čistem resničnem takem, da bi rešil vse življenjske težave in odstranil v temelju vse vzroke tega in našel resnično rešitev torej prišel v tako stanje biti, da bi vzroki vsega slabega nikoli ne mogli nastati.

Res je, da je tako pristno hrepenenje, od resnične vrednosti, vendar človek, če naj se to udejanji mora v njem se uresničiti bit, ki je tega tudi sposobna, torej bit, ki če človek sprejme spremembo in temu služi do smrti je taka, da ne da si to želi, ampak to je.

ŽE po prvem takem pristnem hrepenenju, v trenutku ko se to zgodi, takoj se začne zanj oblikovati enostavno rečeno pot domov.

Vendar pazljivo, čeprav je to prvo hrepenenje zelo pristno in od prave vrednosti, mora zraven tega človek sprejeti spremembo sebe, vsaj pri najnujnejših za to udejanjanje potrebnih bistvenih stvareh.

Če take spremembe ni in tega ne sprejme je tudi hrepenenje na žalost zastonj, kajti človek hoče to imeti noče pa se spremeniti, in seveda razformirati tako, da razpadejo škodljive reči, torej če to ne naredi in zaradi tega to čisto hrepenenje srca začne tako uporabljati, da ga preusmeri na škodljive reči, lahko se temu tudi religiozno reče, da je to samovolja pred Bogom.

Bolj pa ko dosledno po poti hodi, tudi opušča vse, kar škoduje temu. Manj kot je navezan na škodljive reči in bolj jasen uvid ima, lažje jih opušča, ter lažje razpadejo..

Najtežji del poti je takrat, ko je še na slabe reči močno vezan, kajti zaradi vezanosti občuti v sebi velik primanjkljaj, ko jih opušča, in tudi pomoč in dar, ki je dan vsakemu, ki se odpravi na pot vrnitve, zaradi tega vidi slabo, ali pa se mu zdi zaradi vezanosti to premalo pomembno in zaradi tega ne dojame, kakšen resničen čudovit dar mu je dan. Če je človek preveč navezan na škodljive reči, mora spoznati in dobiti izkušnje glede škodljivih stvari, spoznati, da so zares slabe in tudi dobiti jasen uvid zakaj. Če se to izoblikuje dovolj močno in če človek ostane pri opuščanju škodljivih reči zvest, se reši. To se zgodi če se po uvidu neomajno drži pravih spoznanj poti, ostane resničen in rad škodljive reči z vsem veseljem opusti.

Je pa razlika med začetno hojo iz poželenja in ko se kasneje očisti, hojo resničnega čistega hrepenenja, ko se duša očisti umiri v budnosti ozavesti in dobro vidi in razume pot, kajti poželenje je iz jaza in je ovira saj skuša prevarati človeka, da bi to že kar imel, v resnici pa v njem še ni take spremembe, ki to omogoča.

Poželenje jaza na poti popolnoma ugasne, ker tudi mora biti popolnoma razformirano ter razpade, saj dela človeka neučakanega in ga zaradi tega, kaj rado zapelje iz poti, ter ga skuša prevarati z lažmi da je cilj že dosegel.

Z izvirnim hrepenenjem človekovega srca pa je drugače, kajti je v človeku in ne ugasne do izpolnitve.
Če pa to hrepenenje prekrijemo z neosveščenim življenjem, ga doživimo kot zelo bolečo erupcijo vulkana,
Če ne uberemo v življenju k pravemu cilju blagodejne poti, to hrepenenje prekrijemo z drugačnimi nameni, ustvarimo v sebi –inferno-(pekel) to pa povzroči, da se to drugače za človeka blagodejno hrepenenje preobrazi v boleč izbruh vulkana..