Mark Sommer
Glede na delež svojih osebnih dohodkov, Američani za hrano namenijo manj kot kateri koli drug narod na Zemlji. Vendar so stroški poceni hrane visoki, ne le za njihovo osebno zdravje, temveč tudi za zdravje, varnost, plače in delovne pogoje večinoma priseljene delovne sile, ki to hrano seje, žanje in predeluje.

Industrijsko usmerjeni kmetijski sistem, ki prebivalstvo oskrbuje s ceneno hrano, temelji na ceneni delovni sili, ohlapnem upoštevanju že tako šibke delovne zakonodaje, na pogosto nevarnih delovnih pogojih, fizičnih in spolnih zlorabah, ki so v skrajnih primerih primerljivi z modernim suženjstvom.

V nekaterih ozirih so razmere za priseljene delavce le malo boljše od tistih, ki jih je dokumentiral novinar Edward R. Murrow pred pol stoletja v zdaj že klasičnem TV prispevku ‘Žetev sramu’ (‘Harvest of Shame’), v katerem je razkril obstoj dotlej skrite podkaste priseljenih delavcev, ki so v sredini petdesetih let v okrožju Immokalee na Floridi životarili v neprimernih stanovanjih z neprimernimi sanitarijami, ki so delali v zelo slabih pogojih in bili pri pobiranju paradižnikov še drugače izkoriščani.

Tamkaj, kot tudi drugje v ZDA, so priseljenci brez korenin, predvsem iz Srednje Amerike sejali in želi poljščine, ki si jih sami niso mogli privoščiti. Ista regija je ponovno postala prizorišče epskega boja priseljenih delavcev za spodobne delovne in življenjske pogoje ter za primerno plačilo. V okrožju Immokalee je največja skupnost posestniških delavcev v državi in najpomembnejše središče kmetijske proizvodnje.

Fizični delavci tukaj pobirajo poljščine na prostranih posestih, katerih lastnice in upravljalke so velike multinacionalne korporacije. Že desetletja je enako: dolge ure prenašanja težkih bremen na hrbtih, bivanje v neprimernih stanovanjih, izpostavljenost strupenim pesticidom, jezikovna ločenost in nasilje nadzornikov dela, ki prežijo na njihove napake.

Delo priseljencev je bilo vedno težko. Delavci v povprečju živijo le 49 let; povprečna starost v ZDA pa je 78 let. Povprečni letni dohodek priseljenih delavcev je le 7500 dolarjev, na Floridi celo le 6500 dolarjev; povprečni dohodek na gospodinjstvo v ZDA je 48.000 dolarjev. Z upoštevanjem inflacije je dohodek priseljenih delavcev v zadnjih 20 letih padel za 60 odstotkov. Vsako leto 20.000 delavcev išče zdravstveno pomoč zaradi akutne zastrupitve s pesticidi, veliko primerov pa sploh ni registriranih. Na državni ravni 50 odstotkov priseljencev – 80 odstotkov na Floridi – nima urejenih delovnih dovoljenj.

Medtem, ko so floridski kmetje plačani 10 dolarjev za 11,3 kilogramski zaboj paradižnikov, pa pobiralci paradižnika za 14,5 kilogramski čeber dobijo 45 centov, kar je manj kot 5 odstotkov cene, ki jo dobi kmetovalec. Za 50 dolarjev mora delavec v običajnem deseturnem delovnem dnevu pobrati 2,5 tone paradižnikov, dvakrat več kot pred 30-imi leti, da bi zaslužil enako minimalno plačo.

A kmet ni glavni dobitnik v tem sistemu. Prehranjevalne verige z velikansko kupno močjo vršijo velik pritisk na znižanje cen, ki jih zaračunavajo kmetom, ti pa potem izkoriščajo delavce, da bi sami lahko obdržali raven svojega dobička. Soočena s takšno kruto realnostjo, je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupina delavcev, ki so se poimenovali Zveza Immokalee delavcev (Coalition of Immokalee Workers – CIW), v lokalni cerkvi začela z delovanjem.

Z zaustavitvami dela, splošnimi stavkami, enomesečno gladovno stavko in 370 kilometrskim maršem so leta 1998 delavci na posestvih v okraju Immokalee dosegli 13 do 25 odstotni dvig plačil. CIW je začela tudi s kampanjo zoper tako imenovano ''moderno suženjstvo'', ravnanje na posestvih v jugovzhodnih zveznih državah, ki ga je zvezni tožilec poimenoval ''neprostovoljna sužnost''.

V seriji javno zelo odmevnih kampanj, si je zveza CIW za cilj izbrala verige s hitro prehrano, ki so deloma odvisne od pridelave paradižnika v okrožju Immokalee, in uspela prepričati Taco Bell, Pizza Hut, McDonald's in druge korporacije, da se zavežejo za povečanje plačila delavcem za približno 2 centa na kilogram pobranega pridelka. Hamburger King (BK) je sporazum odklonil, češ da kmetje pravzaprav plačujejo več kot pravijo delavci.

BK se zavzema za boljši dogovor, ki bi delavcem zagotavljal boljše delovne pogoje, podjetju in celotni industriji pa stabilne cene in stanovitno delovno silo. BK je ponudil zaposlitev v svojem lastnem sistemu kateremukoli delavcu na posestvih, ki bi rad spremenil poklic, ponudbo torej, ki so jo delavci iz okrožja Immokalee zavrnili, češ da gre za ''eliminacijo revščine delavcev z eliminacijo delavcev samih''.

Večina Američanov ne želi opravljati takšni težaških del, a le redki se zavedajo v kakšnih delovnih in življenjskih pogojih delajo tisti, ki ta dela opravljajo. A popraviti nepravičnost zdajšnjega industrijskega sistema pridelave hrane še zdaleč ni lahko. Težko bi začeli s tem, da dodatno zapravljen denar v supermarketu pomeni tudi več denarja za priseljene fizične delavce, ki so na dnu verige pridelave hrane.

Najrevnejši in najšibkejši delajo najdlje in najtežje ter dobivajo zadnji in najmanj. Da bi preskrbeli primerne dohodke tistim z dna, bi morali narediti več kot le manjši dvig. Potrebne bi bile sistemske spremembe, tisti višje na verigi pridelave hrane, bi se morali približati tistim na dnu. Ne le, da morajo biti delavci na posestvih plačani primerno ali da morajo kmetovalci dobiti ustrezno plačilo za pridelke, tudi zakonodaja mora omogočiti, da delo dosega globalne standarde človekovih pravic.

To ni le ameriški problem. V vse bolj integriranem globalnem sistemu preskrbe s hrano bogati porabniki v Severni Ameriki, Evropi in drugje pričakujejo nizke cene izvensezonske hrane iz oddaljenih krajev, ki skrivajo visoke stroške za gorivo in prevoz, uničeno okolje, izkoriščanje delovne sile in družbene konflikte. Veliko hrane, ki se znajde na naših mizah, je zraslo na malih kmetijah v oddaljenih krajih, ki so prejele le manjši delček od tistega, kar smo mi plačali zanjo.

Zaradi nerazumljivo nizkih cen dobrin so mali kmetovalci prisiljeni zapustiti svojo zemljo in se v iskanju dela množično selijo v mesta. Ker ga ne najdejo, njihov brezup postane dobra tarča za razne skrajneže. Naš obilje ne sme biti zgrajeno na njihovi revščini.

Proizvajalec avtomobilov Henry Ford, kapitalist, ki je sledil le lastnemu interesu, je razumel to osnovno načelo z vztrajanjem, da je delavcem potrebno plačati toliko, da si lahko kupijo avto, ki so ga sami izdelovali. Koliko smo mi pripravljeni plačati za hrano, ki jo jemo, da bi tistim, ki nam jo zagotovijo, omogočili, da si jo tudi sami lahko kupijo?

Mark Sommer vodi nagrajen mednarodni sindikalni radijski program Svet možnosti (A World of Possibilities); uro dolg program z naslovom ‘Lačni žanjci: priseljensko delo in revščina, ki ustvarjata naše obilje’ je dostopen na spletni strani www.aworldofpossibilities.com.

Vir: Share - International