Bili smo na Pohodu za hrano. Dragi ustanovitelji, tvorci in prostovoljni organizatorji Gibanja, hvala vam za nesebični trud, čas in vse aktivnosti z organizacijo, saj ste mnogim od nas dali priložnost vsaj s svojo prisotnostjo pokazati, da nam ni vseeno.
Hvala vsem, ki ste se pohoda udeležili, hvala vidnim osebam iz političnega življenja, da ste hodili z nami in s tem pokazali visok nivo zavedanja življenja in problemov okrog sebe, ter da vsaka vaša aktivnost ni namenjena le boju za svoj lastni stolček.

Mnogo ljudi se žal ob fotografijah lačnih otrok – okostnjakov niti ne zdrzne več; delno zato, ker jih je v medijih mnogo in kar naprej, tako da jih večina več niti ne vidi; delno pa tudi zaradi nemoči in obupa ob spoznanju, da kaj bistvenega za njih niti ne morejo narediti. In pride do apatije…

S pohodom smo opozorili na to bedno plat in usodo človeštva. S pričujočim člankom pa želim opozoriti na nam dosti bližje probleme in ponujam možnost vsem, ki se počutijo nemočne pomagati v svetovnem merilu, a imajo voljo kaj narediti, da konkretno pomagamo lačnim otrokom pri nas, v Sloveniji.

Tudi pri nas imamo lačne otroke. Žal. In ni jih malo!
Lačne imamo tudi starejše ljudi, a o tem drugič.
Danes želim opozoriti na mnogim ljudem neznana dejstva, da je tudi pri nas marsikateri otrok podhranjen, velikokrat lačen, celo sestradan.

Veliko vzgojiteljic v vrtcih širom Slovenije lahko pove, koliko in kateri otroci pridejo v ponedeljek tako zelo lačni, da jih ne morejo nasititi! Poznajo domače razmere teh otrok ali jih le slutijo. Sama sem slišala za take primere in vem, da v resnici obstajajo. Njihov zadnji dnevni obrok je tisti v vrtcu! Doma potem ne dobijo ničesar več, ker jim socialno ogroženi starši več preprosto ne morejo ponuditi.

Vem za primere otrok po šolah, ki ne zajtrkujejo, komaj malicajo, kosijo pa tudi ne. Ker so že večji, starejši in jim je od sile nerodno priznati, da starši nimajo denarja za šolsko kosilo, ga ne jedo in se pred vrstniki pretvarjajo, da jim šolska hrana ni všeč ter da bodo jedli kosilo doma… a tam ga ni…

Na lastna ušesa sem slišala otroka, ki je v joku potožil sošolcu, kako je lačen, da ne ve, kaj storiti in da imajo doma večno prazen hladilnik. Sošolec ga je takrat povabil k sebi domov na kos kruha. To je bila žal le trenutna rešitev.

Kako naj se lačen otrok razvija? Da ne omenjam lekcij in predavanj tem otrokom o uravnoteženi prehrani!
Kako naj lačen otrok v šoli in ob knjigi misli, kako naj se zbrano osredotoči na predavanja, kako naj se šele uči? Od lakote boli glava, pojavijo se krči in bolečine v želodcu…

Kako naj lačen otrok zraste v samozavestno, veselo in odločno odraslo osebo, ko že od majhnega občuti ponižanje, krivico, razžaljenje in nemalokrat lačen, nemočen in v joku zvečer zaspi?
Največkrat se v takem otroku kopičijo nemoč, jeza in sovražnost do vseh, ki imajo vsega več kot on sam. In nemalokrat se v teh otrocih zbudi tudi agresija.

Kaj tako prizadet otrok občuti, ko nas vidi, da se borimo proti lakoti v svetu, njega pa tukaj, doma, na našem pragu nihče ne vidi in ne pomaga?

Pozivam vse, ki vam ni vseeno, da skušamo poiskati način, kako pričeti reševati te konkretne probleme v našem, slovenskem prostoru – odkriti lačne otroke in jim pomagati.

Kdor koli ima kakršno koli idejo, kaj storiti, je vabljen, da jo posreduje. Več glav več ve. Predvsem je potreben sistemski pristop in po mojem mnenju naj bi bile v to vključene tudi različne pristojne socialne službe, od ljudi na odgovornih ministrstvih, vse tja do vzgojiteljic, učiteljev, sošolcev in sovrstnikov, sosedov; vsakogar, ki pozna lačnega ali sestradanega otroka.

Otroci v stiskah se neradi potožijo ali priznajo svojo stisko, mnogi se celo bojijo reakcij. Če pa to že storijo, so ponavadi najbližji poslušalci njihovi sovrstniki. Vprašajte otroke doma, ali imajo med svojimi vrstniki kakšen tak primer in začudeni boste, ko izveste, koliko jih je.
Za nekatere se že ve. Za nekatere starši, ki priznajo, da otroku ne morejo zagotoviti osnovne prehrane, dobivajo pomoč. A žal je še mnogo, premnogo preponosnih staršev, ki ne priznajo, da ne morejo dati ničesar na krožnik… nekaterim staršem je celo vseeno… Njihovi otroci rabijo pomoč takoj, zdaj!
Najbolj nujno pa je izvedeti za njih.

Pozivam vzgojitelje in učitelje, da dnevno pozorno opazujejo mladino okrog sebe in kaj hitro bo jasno, kdo so poleg že znanih še taki otroci, predvsem tisti, skriti.
Pozivam odgovorne in vse ostale, da se javijo in prispevajo ideje, kako še bolje pomagati. Kakšno obliko pomoči in institucije še ustanoviti, da bodo vzgojitelj, učitelj ali sovrstnik posredovali podatek o lačnem otroku? Kdo in na kakšen način lahko nato konstantno pomaga hraniti ta lačna usta?

Kam in na koga se lačni otrok lahko obrne, da ga ne bo nihče šikaniral ali mu celo ne verjel in da bo spregovoril o svoji stiski? Kakršna koli pomoč se bo formirala, mora biti informacija o njej tako dobra, da doseže vsakega otroka v še tako oddaljenem kotičku naše države.

Kako naj se v Gibanju tega perečega problema odgovorno in profesionalno lotimo?
Ali je smisleno ustanoviti kakšen sklad, so mogoče na voljo druga sredstva? Kdo je pri tem pripravljen prostovoljno sodelovati ?
Vsaka informacija ali pobuda je dobrodošla in vabim vas, da jo takoj posredujete.
Naši otroci so pri nas doma, od njih je odvisna njihova in tudi naša prihodnost. Ko poskrbimo zanje, s tem poskrbimo tudi zase, saj bodo navsezadnje oni tisti, ki bodo služili naše pokojnine…

Pozivam tudi tiste, ki niste simpatizerji Gibanja za pravičnost in razvoj, vem pa, da zdajle tole berete.
Tukaj ne gre več za ene in druge, tukaj ne gre več za nas, vas ali njih. Tukaj gre izključno in samo za neobremenjena, nemočna človeška bitja, ki zase še niso sposobna sama poskrbeti in so odvisna od odraslih.
Prisluhnite svojemu srcu, svoji vesti, za trenutek pozabite politiko in svojo vero ali prepričanje.
Vabim vas, da se pridružite in pomagate, da skupaj tvorno nastopimo in vzpostavimo vzvode za reševanje tega perečega problema.

NE SMEMO VEČ DOPUSTITI, DA SO NAŠI OTROCI LAČNI!

Ewe
www.gibanje.org